Jedro

Predhodni postopek, ki se je vodil pred organi tožene stranke, je temeljil na materialnem zakonu in na aktih tožene stranke. To pomeni, da določbe, ki so bile v predhodnem postopku sicer procesne narave, v postopku sodnega varstva izgubijo tako naravo in postanejo materialne določbe. Zato glede morebitnih kršitev postopkovnih določb predhodnega postopka ni uporabljiva določba 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ker ne gre za postopkovno kršitev sodišča, ampak morebitne kršitve predhodnega postopka ene od strank sodnega postopka. Zato take, v reviziji očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ni mogoče ugotoviti.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je ugodilo tožnikovemu predlogu in s sklepom dovolilo obnovo postopka ter razveljavilo odločbi Sodišča združenega dela v Ljubljani v 1., 2., 3. in 4. točki in Sodišča združenega dela Republike Slovenije, s sodbo pa je nato ponovno zavrnilo njegov zahtevek za razveljavitev sklepov organov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja s pogojno odložitvijo za dobo enega leta, in za izplačilo zneska, določenega v 44. členu branžne kolektivne pogodbe za elektro in kovinsko industrijo Slovenije, zaradi nezakonito izrečenega ukrepa prenehanja delovnega razmerja.

Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo je tožnik vložil pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljal revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da pritožbeno sodišče še vedno ni preizkusilo sodbe sodišča prve stopnje v skladu z navodili revizijskega sodišča. Moti tudi hitrost odločanja pritožbenega organa, saj vzbuja dvom o nepristranosti sodišča. Predvem pritožbeno sodišče ni razčistilo vprašanj o zakonitosti imenovanja disciplinske komisije in delavskega sveta tožene stranke, saj nezakoniti organi ne bi mogli sprejemati zakonitih sklepov. To so kršitve, na katere bi moralo sodišče paziti po uradni dolžnosti. Ker ta vprašanja niso razčiščena, izpodbijane sodbe ponovno ni možno preizkusiti, to pa predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Nadaljnje revizijsko izvajanje je navajalo napačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično zmotno uporabo materialnega prava. Na pravilno uporabo materialnega prava bi moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Revident je tudi grajal postopek, ker sodišče v letu 1992 ni upoštevalo njegovega predloga za združitev dveh spornih zadev. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije.

Revident je dne 6.4.1998 vložil še novo dokumentirano vlogo, v kateri je dodatno pojasnjeval svoje navedbe iz revizije.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi prvega odstavka 382. člena ZPP je možno revizijo vložiti v roku tridesetih dni od vročitve prepisa sodbe. Ker je bila dodatna vloga vložena po poteku določenega roka, je revizijsko sodišče ni obravnavalo.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočni odločbi sodišča druge stopnje. Zato revizijsko sodišče revizijo preizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če so z revizijo izrecno uveljavljane.

Revizija vsebinsko uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, do katere naj bi prišlo zaradi tega, ker pritožbeno sodišče ni razčistilo vprašanja zakonitosti imenovanja disciplinske komisije in delavskega sveta, formalno pa to uveljavlja kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Druga bistvena kršitev določb pravdnega postopka pa naj bi po navedbah revizije bila podana zaradi nezdružitve dveh spornih zadev v letu 1992. Revizijsko sodišče ugotavlja, da ni podana nobena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja revizija.

Predhodni postopek, ki se je vodil pred organi tožene stranke, je temeljil na materialnem zakonu in na aktih tožene stranke. To pomeni, da določbe, ki so bile v predhodnem postopku sicer procesne narave, v postopku sodnega varstva izgubijo tako naravo in postanejo materialne določbe. Zato glede morebitnih kršitev postopkovnih določb predhodnega postopka ni uporabljiva določba 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ker ne gre za postopkovno kršitev sodišča, ampak morebitne kršitve predhodnega postopka ene od strank sodnega postopka. Zato take, v reviziji očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ni mogoče ugotoviti.

Opustitev združevanja zadev po prvem odstavku 313. člena ZPP ni bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Zato sodišče druge stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP, kot mu to očita revizija in kar bi glede na določbo 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP lahko predstavljalo revizijski razlog. Zato tudi ta očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Vprašanja zakonitosti imenovanja disciplinske komisije in delavskega sveta tožnik v pritožbi ni izpostavil, zato pritožbeno sodišče o tem ni odločalo. V revizijskem postopku, kjer je revizijsko sodišče vezano na ugotovitev dejanskega stanja na nižjih sodiščih, saj revizija zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni možna (tretji odstavek 385. člena ZPP), taka navedba predstavlja novoto, ki bi bila možna samo, če bi se nanašala na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija (določba 387. člena ZPP). Zato revizijsko sodišče v tej smeri revizije ni preizkušalo.

V ostalem revizija graja dokazno oceno (oceno dejanskega stanja), ki bi naj pripeljala do zmotne uporabe materialnega prava. Ker v revizijskem postopku ni več možno preverjati dejanskega stanja, tudi če je to ugotovljeno zmotno, tovrstnega revizijskega ugovora revizijsko sodišče ni moglo upoštevati. Neupoštevno je tudi očitanje, da pritožbeno sodišče ni ravnalo v skladu z določbo 386. člena ZPP, saj se ta določba nanaša izključno na revizijsko sodišče. Ker je revizijsko sodišče zaključilo, da pritožbeno sodišče ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, prav tako pa je glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, je ob upoštevanju določbe 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe zakona o pravdnem postopku uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).