Jedro

Ne gre za neizplačano staro devizno vlogo, če so bila devizna sredstva z nje porabljena tako, da so bila prenesena na drug račun, konkretno JPR. Razlog za prenos deviznih sredstev na JPR je namreč nastal izven sfere bank, omogočen je bil z zakonom, torej z oblastnim dejanjem FBiH, ki se mu banke niso mogle upreti.

Ravnanje varčevalca v zvezi s prenosom sredstev deviznih vlog na JPR za odločitev v primeru izkazanega prenosa ni pravno relevantno, zato je toženka s tem, ko v izpodbijanem aktu ni ugotavljala volje oziroma ravnanja tožnice oz. njenega pravnega prednika pri prenosu sredstev na JPR, ravnala pravilno.

Obveznost toženke poplačati varčevalce Banke ne izvira iz pogodbenega razmerja med Banko in varčevalci, saj Republika Slovenija ni bila stranka teh pogodb, temveč je odgovornost Republike Slovenije za poplačilo uvedena z zakonom t.j. z ZNISESČP. Pravna podlaga za izpolnitev obveznosti Banke je zato podana le tedaj, kadar so izpolnejni pogoji po ZNISESČP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je Sklad Republike Slovenije za nasledstvo (v nadaljevanju toženka) na podlagi drugega odstavka 7. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP) odločil, da se zahteva tožnice za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge zavrne. V obrazložitvi je toženka navedla, da je tako odločila glede na drugi odstavek 2. člena ZNISESČP. Tožnica je zahtevi za verifikacijo priložila devizno knjižico št. ..., katere prvotni imetnik je bil A.A., iz katere je razvidno, da so bila vsa sredstva z devizne knjižice dne 28. 4. 1998 prenesena na posebni privatizacijski račun, devizna vloga pa saldirana, saj je bilo stanje na njej na navedeni dan 0,00. Enako je toženka ugotovila tudi na podlagi podatkov in dokumentov, ki jih je pridobila na podlagi četrtega odstavka 9. člena ZNISESČP. Ob upoštevanju prvega odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se v skladu s četrtim odstavkom 7. člena ZNISESČP uporablja v postopku verifikacije, razen če ni v tem zakonu drugače določeno, je toženka o zadevi odločila v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj je bilo mogoče dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila tožnica.

2. Tožnica je v tožbi in njeni dopolnitvi navedla, da ji niso bile dane na voljo informacije, ki jih je toženka pridobila po uradni dolžnosti na podlagi določbe 9. člena ZNISESČP ter da trditev toženke o prenosu sredstev z deviznih računov na privatizacijske račune, odprte pri Agenciji za privatizacijo FBiH, ni točna. Izpodbijana odločitev je po navedbah tožnice neskladna s 147. točko sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Ališić in dva druga proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji, št. 60642/08, z dne 16. julija 2014 (v nadaljevanju zadeva Ališić), ki določa obveznost Republike Slovenije za poplačilo neizplačanih in v postopku privatizacije neporabljenih deviznih vlog. V obravnavani zadevi je s potrdilom Agencije za privatizacijo Federacije BiH izkazano, da znašajo neporabljena sredstva na računu tožnice 2.601,75 KM oziroma 1.325,73 EUR. Sicer pa imajo “prenesene stare devizne vloge“ pravno naravo pristopa k dolgu, kar pomeni, da toženka ni prosta svojih obveznosti, saj je v skladu s 395. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) solidarno zavezana k plačilu obveznosti. Tožnica se zato z izpodbijano odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo in odločitev v sporu polne jurisdikcije oziroma podrejeno, njeno odpravo in vrnitev zadeve toženki v ponovni postopek, v obeh primerih pa tudi povrnitev stroškov postopka v priglašeni višini z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe.

3. V odgovoru na tožbo je toženka pojasnila, da je bistvena pravna podlaga za predmetno zadevo drugi odstavek 2. člena ZNISESČP. V nadaljevanju je obširno povzela konkretne ugotovitve postopka v obravnavanem primeru. Poudarila je, da je tožnica sama že v svoji vlogi, t.j. na standardnem obrazcu zahteve za verifikacijo stare devizne vloge, v Poglavju V navedla, da so denarna sredstva prenesena na »jedinstveni račun«, a niso porabljena, kar naj bi bilo izkazano s potrdilom Zavoda za plačilni promet Federacije BiH. Toženka je v danem primeru lahko postopala v skladu s prvim odstavkom 144. člena ZUP, saj je bilo možno dejansko stanje predmetne zadeve v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla in predložila tožnica v svoji zahtevi (devizna knjižica in izpisek Zavoda za plačilni promet Federacije BiH), poleg tega pa je enako stanje zadeve izhajalo iz uradnih podatkov, ki jih je pridobila sama toženka. Predlagala je zavrnitev tožbe.

4. Tožnica v prvi pripravljalni vlogi prereka navedbe odgovora na tožbo in vztraja pri tožbenih stališčih. Ponovno opozarja, da je po 147. točki sodbe v zadevi Ališić edini pogoj, po katerem je Republika Slovenija dolžna izplačati devizne vloge ta, da takšna devizna vloga ni bila porabljena v postopku privatizacije ali plačana na neki drugi podlagi. Vztraja tudi, da gre pri prenosu sredstev za pristop k dolgu po 432. členu OZ in solidarno odgovornost toženke. Tožnica kot upnica v spremembo dolžnika ni privolila, zato tudi ni mogoče govoriti o prevzemu dolga v smislu 427. člena OZ. Tožnica tudi obširno pojasnjuje, da so tedaj prenos sredstev na posebni privatizacijski račun opravile banke same, brez (aktivnega) sodelovanja varčevalcev (oziroma imetnikov deviznih vlog).

5. Toženka v pripravljalni vlogi nasprotuje spremembi tožbe s širitvijo tožbenih razlogov v pripravljalni vlogi, saj tožnica dejanskemu stanju, ki izhaja iz izpodbijane odločbe, v tožbi ni ugovarjala. Gre tudi za nedopustne novote, ki naj se v skladu z 20. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) pri odločanju ne upoštevajo. Nadalje izpostavlja, da je v zadevi ključno to, da so s prenosom terjatev z banke na privatizacijski račun varčevalci pridobili terjatev do Federacije BiH, banka pa je bila s tem razbremenjena odgovornosti do varčevalcev. Varčevalci so namreč s prenosom vloge na privatizacijski račun prejeli s tem povezane pravice v razmerju do Federacije BiH, ki predstavljajo obliko premoženja (iz 11. člena Zakona Federacije BiH iz leta 1997 izhaja, da privatizacijski račun predstavlja certifikat) in s tem način poplačila varčevalcev.

6. V drugi pripravljalni vlogi tožnica nasprotuje navedbam toženke v zvezi s spremembo tožbe in o prenehanju obveznosti tožeče stranke zaradi prenosa terjatve na Federacijo BiH, ki je v pravnem pogledu povsem neobrazložena. Navedbe toženke o vlogi tožnice ob prenosu sredstev na privatizacijski račun so po mnenju tožnice nepomembne, saj tožnica svoj zahtevek in vračilo prihrankov zahteva na podlagi sodbe v zadevi Ališić, ki je toženka ne upošteva in tudi ne namerava upoštevati.

7. Sodišče je o tožbi zoper izpodbijano odločbo že odločilo s sodbo I U 2482/2017-21 z dne 21. 8. 2018, s katero je tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. V revizijskem postopku je Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče) na podlagi revizije tožene stranke s sklepom X Ips 55/2020 z dne 11. 11. 2020, sodbo sodišča I U 2482/2017-21 z dne 21. 8. 2018 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v novo sojenje. Ugotovilo je namreč, da odločitev Upravnega sodišča temelji na napačni uporabi materialnega prava in posledično napačni presoji pravilnosti izvedenega postopka. Sodišče zato v ponovnem postopku presoja pravilnost izpodbijane odločitve, sledeč stališču Vrhovnega sodišča v citiranem sklepu.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Pravna podlaga izpodbijane odločitve so določbe ZNISESČP, s katerimi se določa način izvršitve sodbe ESČP v zadevi Ališić, pri čemer se, po izrecni določbi 1. člena ZNISESČP, ukrepi po tem zakonu ne nanašajo na tiste stare devizne vloge ali njihove dele, ki so bili kakor koli izplačani ali preneseni na druge pravne osebe ali v posebne namene v skladu s predpisi držav naslednic nekdanje SFRJ ali na drugi podlagi.

10. Po prvem odstavku 6. člena ZNISESČP je upravičenec po tem zakonu fizična oseba, ki ima terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge, kot je definirana v 2. členu tega zakona. Po 2. členu tega zakona pa je neizplačana stara devizna vloga po tem zakonu stanje terjatev fizične osebe do Glavne podružnice Sarajevo na deviznih računih in na podlagi deviznih hranilnih vlog na dan 31. decembra 1991, vključno s pogodbenimi obrestmi, obračunanimi do tega datuma, zmanjšano za izplačila posamezne podružnice Ljubljanske banke d.d. Ljubljana (v nadaljevanju Banka) ali kogarkoli drugega po tem datumu, za neplačane obveznosti varčevalca do podružnice ali Banke in za izplačane ali poravnane zneske po 31. decembru 1991 na kateri koli podlagi (prvi odstavek). Neizplačana stara devizna vloga iz prejšnjega odstavka ni stara devizna vloga ali njen del, ki je bila na podlagi predpisov držav delovanja podružnice iz prejšnjega odstavka prenesena na drugo pravno osebo ali na posebne račune za namene posebne uporabe. Te vloge so med drugim stare devizne vloge, ki so jih varčevalci Glavne podružnice Sarajevo v skladu s predpisi Bosne in Hercegovine prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije (drugi odstavek 2. člena).

11. Iz citiranih zakonskih določb torej izhaja, da Republika Slovenija z ZNISESČP za namen izvršitve sodbe ESČP v zadevi Ališić prevzema izpolnitev tistih obveznosti Banke do njenih upnikov (imetnikov deviznih vlog pri Glavnih podružnicah Sarajevo in Zagreb), ki v času uveljavitve zakona še niso poravnane. Kadar je pred uveljavitvijo ZNISESČP prišlo do prenosa sredstev z računov pri Banki na račune pri drugih pravnih osebah in do transformacije deviznih vlog v premoženje druge vrste (certifikat), ne gre več za devizno vlogo pri Banki oziroma (njeni) Glavni podružnici Sarajevo in torej upnik nima več terjatve do Banke in Banka nima obveznosti, da jo izplača. Zakon izrecno izključuje obveznosti Republike Slovenije za poplačilo tistih deviznih vlog imetnikov pri Banki oziroma Glavni podružnici Sarajevo (in Zagreb), ki so bile na podlagi predpisov držav, v katerih so delovale te podružnice, prenesene na drugo osebo ali druge račune.

12. Med strankama ni sporno, da so bila sredstva iz devizne vloge tožničinega pravnega prednika prenesena na JPR (iz tega razloga tudi ni relevanten ugovor, da tožena stranka tožnice ni seznanila s podatki, ki jih je v upravnem postopku pridobila po uradni dolžnosti), sporna pa je pravna narava tega prenosa ter s tem povezano vprašanje pravne relevantnosti okoliščin prenosa sredstev na JPR (predvsem, ali je do prenosa prišlo na podlagi ravnanja tožnice oz. njenega pravnega prednika).

13. Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 20191 odgovorilo na dopuščeno revizijsko vprašanje, ali se stara devizna vloga, ki je bila na podlagi določb Zakona o ugotavljanju in realizaciji terjatev državljanov v postopku privatizacije prenesena na posebni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo FBiH, šteje za neizplačano staro devizno vlogo po 2. členu ZNISESČP, za katero na podlagi 1. člena in drugega odstavka 5. člena istega zakona prevzema izpolnitev Republika Slovenija. Zavzelo je stališče, da prenos deviznih sredstev z deviznega računa (devizne knjižice) varčevalca na drug račun (v konkretnem primeru na JPR) varčevalcu onemogoča od Republike Slovenije terjati poplačilo (vračilo) sredstev s tega deviznega računa na podlagi drugega odstavka 2. člena ZNISESČP. Ne gre namreč za neizplačano staro devizno vlogo, če so bila devizna sredstva z nje porabljena tako, da so bila prenesena na drug račun, konkretno JPR. Razlog za prenos deviznih sredstev na JPR je namreč nastal izven sfere bank, omogočen je bil z zakonom, torej z oblastnim dejanjem FBiH, ki se mu banke niso mogle upreti. Glede na to, da so bila devizna sredstva prenesena izven sfere Banke, tudi Republika Slovenija za tako prenesena devizna sredstva ne more jamčiti. Po izvedenem prenosu dolžniško-upniško razmerje med bivšim varčevalcem in banko za preneseni del deviznih sredstev namreč ni več obstajalo, varčevalec kot bivši (poplačani) upnik pa za preneseni del deviznih sredstev ni imel več zahtevka do Banke, iz tega pa logično izhaja tudi zaključek, da tak varčevalec ne more imeti takega zahtevka proti Republiki Sloveniji kot lastnici Banke.

14. V primeru prenosa sredstev in posledično saldacije hranilne knjižice je prenehal dolg Banke do bivšega imetnika vloge. Če Banka do varčevalca nima več dolga, ker je do prenehanja dolžniško-upniškega razmerja prišlo na podlagi predpisa FBiH, Republika Slovenija za neobstoječ dolg Banke do varčevalca, ki je posledica predpisa druge države, ne more odgovarjati. Dejansko stanje v obravnavanem primeru ustreza situaciji, ki jo predvideva drugi odstavek 2. člena ZNISESČP, tj. da gre v obravnavanem primeru za tisto staro devizno vlogo, ki je bila v skladu s predpisi FBiH prenesena na poseben račun za namen uporabe v postopku privatizacije in za katero je izključena obveznost poplačila s strani Republike Slovenije. Zakonske podlage za uveljavljanje odgovornosti Republike Slovenije za obstoj in izplačilo premoženja tožnice zato ni.

15. Po stališču Vrhovnega sodišča RS v sodbi X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019 je za pravilno rešitev spora po ZNISESČP pomembno zgolj dejstvo, ali je imel varčevalec v času vložitve zahtevka sredstva na deviznem računu (hranilni knjižici) Banke in s tem obstoječo obveznost do Banke. V zvezi s samim dejanjem prenosa sredstev zakonodajalec kot relevantno okoliščino namreč upošteva le, ali je do njega prišlo na podlagi predpisov države, v kateri je delovala podružnica. Druga poved 2. člena ZNISESČP je določba pojasnjevalne narave, ki ne posega v prvo poved tega člena (niti v drugo poved prvega odstavka 1. člena zakona), ampak ga dopolnjuje s tem, ko primeroma določa, da so ''iz poplačila med drugim izključene tudi stare devizne vloge, ki so jih varčevalci v skladu s predpisi BiH prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije''. Kot je v zgoraj omenjeni sodbi že ugotovilo Vrhovno sodišče, tudi ESČP v zadevi Ališić ni postavilo zahteve, da bi moralo do plačila ali prenosa sredstev varčevalcev priti z njihovim aktivnim ravnanjem ali po njihovi izrecni volji. Ravnanje varčevalca v zvezi s prenosom sredstev z deviznih vlog na JPR zato za odločitev v primeru izkazanega prenosa ni pravno relevantno, zato je toženka s tem, ko v izpodbijanem aktu ni ugotavljala volje oziroma ravnanja tožnice oz. njenega pravnega prednika pri prenosu sredstev na JPR, ravnala pravilno.

16. Tudi tožbene navedbe o tem, da tožnica deviznih sredstev ni uporabila, za odločitev v tem sporu niso relevantne. Kot je pojasnilo že Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019, za odločitev o tem, ali se stara devizna vloga, ki je bila na podlagi predpisa FBiH prenesena na JPR, šteje za neizplačano devizno vlogo po 2. členu ZNISESČP, ni pomembno, ali je stranka prenesena kasneje uspela unovčiti ali ne. Sodišče zato presoja, da tožnica z ugovorom neporabljenih sredstev v tem sporu ne more uspeti, saj Republika Slovenija ne more odgovarjati za morebitne opustitve nekdanjih varčevalcev ali celo kršitve, storjene s strani druge države (če varčevalci sredstev na JPR dejansko niso uspeli oziroma mogli unovčiti).

17. Sodišče se prav tako ne strinja s tožbenimi navedbami, da je FBiH s prenosom deviznih sredstev na privatizacijski račun le pristopila k dolgu v smislu 432. čl. OZ in da je zato toženka še vedno zavezana k plačilu svoje obveznosti. Pogodba o pristopu k dolgu (ali o prevzemu dolga) je sklenjena med dvema osebama, od katerih je ena dolžnik, vendar pa takšna pogodba v obravnavani zadevi ni bila sklenjena. Tožnica pri tem tudi prezre, da obveznost toženke poplačati varčevalce Banke ne izvira iz pogodbenega razmerja med Banko in varčevalci, saj Republika Slovenija ni bila stranka teh pogodb, temveč je odgovornost Republike Slovenije za poplačilo uvedena z zakonom, t. j. z ZNISESČP. Pravna podlaga za izpolnitev obveznosti Banke je zato podana le tedaj, kadar so izpolnjeni pogoji po ZNISESČP. 18. Sodišče tudi pojasnjuje, da neposredne podlage za odločanje ne predstavlja niti sodba ESČP v zadevi Ališić, oziroma njen 147. odstavek. Republiki Sloveniji je bila v zadevi Ališić naložena obveznost, da mora pod nadzorom Odbora ministrov sprejeti potrebne ukrepe na nacionalni ravni, vključno s spremembami zakonodaje, da bodo lahko Ališićeva, Sadžak in vsi drugi, ki so v enakem položaju kakor onadva, dobili izplačane „stare devizne vloge“ pod enakimi pogoji kakor tisti, ki so imeli take vloge v domačih podružnicah slovenskih bank. Republika Slovenija je to obveznost izpolnila s sprejemom ZNISESČP in posamičnim upravnim odločanjem na njegovi podlagi. Ustreznost sprejete sheme potrjuje Končna resolucija Odbora ministrov Sveta Evrope z dne 15. 3. 2018, iz katere izhaja, da je Republika Slovenija sprejela vse potrebne ukrepe, in s tem spoštovala sodbo ESČP v zadevi Ališić v smislu 46. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP).

19. Republika Slovenija je bila dolžna pri sprejemu ukrepov enako kot pritožnike v sodbi ESČP v zadevi Ališić obravnavati (le) tiste vlagatelje, ki so v enakem položaju kot sta bila onadva. Položaj pritožnikov v zadevi Ališić2 pa se v bistvenem razlikuje od položaja tožnice v obravnavani zadevi. Pritožniki v zadevi Ališić so namreč imeli stare devizne vloge na deviznih računih pri Glavni podružnici Sarajevo in ta sredstva niso bila prenesena na JPR (in s tem preoblikovana v druge vrste premoženja - certifikat, namenjen uporabi v postopku privatizacije). To izhaja tudi iz odstavkov 112 do 125 sodbe ESČP, v katerih sodišče presodi, na čem sploh temelji odgovornost Republike Slovenije za kršitev 1. člena Protokola št. 1 h Konvenciji. Po preučitvi razmerja med Banko in Republiko Slovenijo kot lastnico te Banke v 125. odstavku ESČP zaključi, da je Republika Slovenija (op. sodišča: in ne Banka) kršila 1. člen Protokola št. 1 v zvezi z Ališićevo in Sadžakom zaradi ugotovljenega vpliva, ki ga je imela v tej vlogi na delovanje Banke. Prav tako je po presoji ESČP kršila 13. člen Konvencije, saj ni zagotovila učinkovitega pravnega sredstva. Kljub sodbam civilnih sodišč, ki Banki nalagajo izplačilo starih deviznih vlog, namreč ni izkazano, da bo to sredstvo tožnikom zagotovilo primerno in zadostno zadoščenje (132. odstavek).

20. ESČP je v 147. odstavku obrazložitve sodbe ESČP v zadevi Ališić in drugi poudarilo, da v 146. odstavku odrejeni ukrepi ne veljajo za tiste, ki so jim bile – čeprav so v enakem položaju kot pritožniki – stare devizne vloge že v celoti izplačane, kot na primer za tiste, ki so jih lahko dvignili iz humanitarnih razlogov ali so jih uporabili v procesu privatizacije v FBiH. Sodišče sodi, da je Republika Slovenija v sodbi ESČP v zadevi Ališić spoznana kot odgovorna za neporavnane obveznosti Banke, ki jih ima do varčevalcev, ki so v enakem položaju kot pritožniki (ki torej še imajo terjatve do Banke) zaradi njenega vpliva na Banko. V obravnavanem primeru in v primerih, v katerih so dejanske okoliščine enake, pa Glavna podružnica Sarajevo oziroma Banka po stanju na dan odločanja nima (več) obveznosti do tožnice, kar je posledica predpisa tuje države. Za obveznosti, ki niso več obveznosti Banke in za oblastna ravnanja druge države, ki so izven njenega vpliva, toženka ne more biti (so)odgovorna, celo če je bil predpis tuje države spoznan za protiustavnega. Sodišče zato razloge sodbe ESČP v zadevi Ališić, da ukrepi iz 146. člena sodbe ne veljajo za izplačane stare devizne vloge, kot na primer tiste “uporabljene v procesu privatizacije FBiH“, razume tako, da Republika Slovenija ni bila dolžna sprejeti ukrepov za poplačilo obveznosti Banke, kadar so bila sredstva iz deviznih vlog na podlagi predpisov tuje države prenesena na račune drugih pravnih oseb, ki niso bili v upravljanju Banke (zaradi uporabe v procesu privatizacije v FBiH). Na sprejem teh predpisov namreč niti Banka niti Republika Slovenija nista imeli vpliva. Določba drugega odstavka 2. člena ZNISESČP, ki prihranke, prenesene na privatizacijske račune, ki jih upravljajo pristojni organi FBiH, izključuje iz poplačilne sheme, je zato po presoji sodišča skladna z obsegom odgovornosti Republike Slovenije za ugotovljene kršitve, ki jo je v sodbi ESČP v zadevi Ališić ugotovilo ESČP. 21. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

22. Ker dejansko stanje v delu, ki je relevantno za odločitev (to je, da so bila sredstva s predmetne devizne vloge prenesena na JPR), ni sporno, je v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 sodišče odločilo brez glavne obravnave. Tožnica namreč v tem postopku, tudi v primeru, če so vsa dejstva, ki jih zatrjuje (to je, da so bila sredstva prenesena brez pooblastila oziroma vednosti in volje), resnična, ne more doseči spremembe svojega pravnega položaja, zato bi bilo dokazovanje takih dejstev v nasprotju z načelom ekonomičnosti in učinkovitosti postopkov, o svojih pravnih naziranjih v zvezi z uporabo materialnega prava pa se je lahko in se tudi je izrekla v tožbi in pripravljalnih vlogah. Pri tem je sodišče upoštevalo, da je tudi ESČP v več sodbah izrecno zavzelo stališče, da lahko nacionalni organi upoštevajo načelo učinkovitosti in ekonomičnosti, saj bi sistematično opravljanje obravnav v končni fazi preprečilo zahtevo po sojenju v razumnem roku3. Glede na ustaljeno sodno prakso ESČP je to posebej upravičeno in ne predstavlja kršitve 6. člena EKČP v tistih primerih, ko se ne postavljajo nobena v zadevi relevantna dejanska ali pravna vprašanja, ki jih ne bi bilo mogoče pravilno razrešiti že na podlagi spisa.4 Tak je tudi obravnavani primer.

23. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo v obravnavani zadevi v sklepu X Ips 55/2020 z dne 11. 11. 2020. 2 Položaj je razviden iz 79., 80. in 10. odstavka sodbe ESČP, pa tudi iz njenega 97. odstavka. 3 Glej Salomonson v. Sweden No 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Schelling v. Austria No. 55193/00 z dne 10. 2. 2006, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Pakozdi v Hungary No. 51269/07 z dne 23. 3. 2015, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge. 4 Glej Salomonson v. Sweden No. 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge.