Jedro

Za čas, ko tožnik zaradi vojnih razmer in drugih tožničinih ovir ni mogel potovati in priti na delo, ne more dobiti bolniškega staleža, ker se ta priznava samo za delanezmožnost zaradi bolezni.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Iz upravnih spisov izhaja, da je tožena stranka z odločbo št. 072-48/5-93 z dne 22.1.1993 tožniku priznala bolniški stalež za čas od 6.1.1992 do 3.3.1992, zaradi zdravljenja vnetja slepiča, in to od 6.1.1992 do 3.2.1992 v bolnici v Djakovici za čas do 3.3.1992 pa zaradi nujnega mirovanja po operativnem posegu. Odločba je skladna z mnenjem zdravniške komisije druge stopnje iz Maribora, št. 302/92 z dne 15.9.1992. Zoper tako odločbo je tožnik vložil 15.2.1993 po svoji pooblaščenki tožbo, v kateri navaja, da je zahteval, da se mu bolniški stalež prizna tudi za čas od 3.3.1992 do 30.8.1992, saj naj bi utrpel hudo vnetje ran po operaciji razlitega slepiča. Obstajale pa so tudi objektivne ovire, da ni mogel priti v Slovenijo, zavračali so ga Srbi in tudi na slovenski meji, ker ni imel vizuma. Predlaga, da se naj izpodbijana odločba odpravi glede datuma prenehanja bolniškega staleža in spremeni tako, da se pravica zadržanosti zaradi začasne nezmožnosti za delo podaljša do 30.8.1992 ter mu tožena stranka plača nadomestilo za čas bolniškega staleža od 3.3.1992 do 30.8.1992 z zamudnimi obrestmi in povrne stroške postopka.

Tožena stranka je 29.4.1993 vložila odgovor na tožbo, v katerem vztraja pri svoji odločtvi. Meni, da če bi bil tožnik dejansko tako bolan kot navaja, potem sploh ne bi bil sposoben priti v Slovenijo. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 9/92 - ZZVZZ), ki velja od 1.3.1992, ugotavlja začasno nezmožnost za delo in druge razloge za zadržanost od dela v zvezi z izvajanjem zdravstvenega zavarovanja do 30 dni osebni zdravnik zavarovanca (80. člen zakona), nad 30 dni pa zdravniška komisija I. stopnje, s tem da mnenje zdravniške komisije I. stopnje presoja zdravniška komisija II. stopnje (81. člen zakona). V obravnavanem primeru je zdravniška komisija druge stopnje za tožnika ugotovila začasno nezmožnost za delo, in to za čas od 6.1.1992 do 3.3.1992. Zdravniška komisija je na podlagi dokumentacije, ki jo je predložil tožnik, zaključila, da je toliko časa bil za delo nezmožen zaradi zdravljanja perforiranega gangrenoznega apendiksa s konsekutivnim difuznim peritonitisom in ileusom. Tožnik ni predložil nobenih novih dokazov, da bi sodišče lahko utemeljeno dvomilo v strokovnost in pravilnost zaključkov zdravniške komisije II. stopnje. Sodišče se strinja s stališčem zdravniške komisije II. stopnje, da za čas, ko tožnik zaradi vojnih razmer in drugih tehničnih ovir ni mogel potovati, ne more dobiti bolniškega staleža, ker se le ta priznava samo za dela nezmožnost zaradi bolezni. Tožnikove navedbe, da je večkrat poskusil priti v Slovenijo, pa je bil zavrnjen, tudi kažejo na to, da ni bil za delo nezmožen do 30.8.1992, do katerega datuma zahteva bolniški stalež. Pri vsem tem pa tudi ni nepomembno, da tožnik ves čas ni niti pismeno obvestil svojega zdravnika o svojem zdravstvenem stanju in nezmožnosti za delo.

Ob obrazloženem sodišče ugotavlja, da je tožnikova tožba neutemeljena, zato jo je na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih zavrnilo. Zakon o upravnih sporih je sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).