Jedro

Ravnanje tožene stranke, ki je disciplinski postopek, na podlagi katerega je tožnici prenehalo delovno razmerje, vodila skladno s predpisi (sodišče je spremenilo izrečeni disciplinski ukrep), ni bilo protipravno, zaradi česar ni podana odškodninska odgovornost za škodo, ki jo je tožnica utrpela.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 2. točki izreka (stroškovni del) spremeni tako, da se priznani stroški tožene stranke zmanjšajo na 1.643,22 EUR (prej: 393.781,24 SIT).

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da ji je tožena stranka dolžna plačati znesek 13.884.000,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.03.2003 do plačila ter ji povrniti povzročene pravdne stroške, tožnici pa je naložilo povrnitev stroškov postopka tožene stranke v znesku 427.188,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da v presežku tožena stranka sama krije svoje stroške sodnega postopka.

Zoper to sodbo se iz vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04) pravočasno pritožuje tožnica in predlaga njeno razveljavitev, vrnitev zadeve v novo sojenje ter priglaša pritožbene stroške. Navaja, da sodba nima razlogov o nezakonito izrečenem disciplinskem ukrepu in o pravnomočni sodbi, da obstaja protislovje med razlogi in izvedeniškim mnenjem, da sodba ne vsebuje dokazne ocene o izvedeniškem mnenju in o pravnomočni sodbi, poleg tega očita, da so priče izpovedale neverodostojno in neobjektivno. Opozarja, da je pravni temelj odškodninske tožbe nezakonito izrečeni ukrep prenehanja delovnega razmerja, kar je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo. Meni, da sodišče dejanskega stanja sploh ni ugotavljalo, da zmotno šteje, da ni škodnega dejanja, saj nezakonita sankcija pomeni tudi nezakonit postopek. Opozarja, da se sodišče zmotno ukvarja z disciplinskim postopkom, namesto da bi se ukvarjalo z njegovimi posledicami. Po njenem mnenju se sodišče neutemeljeno sklicuje na izostanek sodne prakse, ker gre za izkustveno preverljivo dejanje in škodo.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo v celoti nasprotuje pritožbenim navedbam in poudarja, da tožnici ni uspelo dokazati nedopustnega ravnanja tožene stranke, kar je prvi obvezni element civilnega delikta, saj je bila tožnica na podlagi zakonitega disciplinskega postopka spoznana za odgovorno storitev hujše kršitve delovne obveznosti, kar vse je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo, spremenjen je bil le disciplinski ukrep. Po njenem mnenju se je sodišče do vseh izvedenih dokazov opredelilo v zadostni meri, pri čemer pripominja, da je bil dokaz z izvedencem nepotreben, zato je sodišče utemeljeno ravnalo in ga zgolj povzelo. V zvezi z očitano neverodostojnostjo prič pa navaja, da jim je tožničin pooblaščenec postavljal vprašanja v tej smeri, ki so potrdila njihovo objektivnost. Opozarja, da sodišče ni zavrnilo niti enega dokaznega predloga strank, zaradi česar je domnevno neugotovljeno dejansko stanje lahko zgolj posledica slabega tožničinega pravdanja.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Pritožba zgolj pavšalno uveljavlja razlog bistvenih kršitev pravil postopka in sicer smiselno 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, pri čemer pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne bi moglo preizkusiti, v njej so navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih, do ostalih obširnih navedb tožnice pa se sodišču ni bilo potrebno opredeljevati ob ugotovitvi, da v konkretnem primeru nedopustnega ravnanja tožene stranke, kot enega izmed štirih kumulativno zahtevanih predpostavk za obstoj odškodninske obveznosti, ni bilo. V zvezi s tem tudi ni pomembna vsebina izvedenskega mnenja, saj je sodišče ugotovilo, da tožbeni zahtevek že po temelju ni utemeljen, pri čemer bi se s pomočjo izvedeniškega mnenja ugotavljalo obseg škode in posledično višino odškodnine. V nasprotju z navedbami pritožbe pa izpodbijana sodba ima razloge glede pravnomočne sodbe. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da ni razlogov, zaradi katerih bi bila sodba nerazumljiva in se je ne bi dalo preizkusiti, izrek je jasen in razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, jasni pa so tudi razlogi sodbe. Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, v zvezi z ostalimi pritožbenimi navedbami pa še dodaja: Iz izpodbijane sodbe in izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je bil tožnici v disciplinskem postopku na osnovi 58. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89 do 4/91) izrečen ukrep prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki z odločbo št. 30/99 (B4), ki je bila s pravnomočno sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelka na Ptuju, opr. št. Pd 8/2000 z dne 18.10.2001 (potrjena s sodbo VDSS opr. št. Pdp 2145/2001 z dne 19.12.2002) spremenjena tako, da je bil tožnici namesto ukrepa prenehanja delovnega razmerja izrečen disciplinski ukrep denarne kazni v višini 15 % akontacije mesečne plače za dobo šestih mesecev. Ugotovljeno je bilo, da ji delovno razmerje ni prenehalo, zaradi česar je bilo ugodeno tudi tožničinim reintegracijskim in reparacijskim zahtevkom. Tožena stranka je pravnomočno sodbo izvršila. Tožnica v tem postopku zahteva odškodnino za nematerialno škodo, ki naj bi ji nastala zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Ravnanje tožene stranke naj bi ji povzročilo duševne bolečine zaradi strahu za prihodnost svojih otrok in sebe, telesne bolečine in nevšečnosti tekom zdravljenja, splošno zmanjšanje življenjskih aktivnosti ter okrnitev svobode ali osebnostnih pravic.

Pravna podlaga za odločitev v tem sporu je 73. člen ZTPDR, kjer je določeno, da je delodajalec dolžan delavcu utrpljeno škodo pri delu ali v zvezi z delom povrniti po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. Splošna načela odškodninske odgovornosti so določena v Zakonu o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 – 57/89), ki se na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01, 32/04 in 28/06) še vedno uporablja za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo tega zakonika, torej tudi v konkretnem primeru glede na čas nastanka zatrjevane škode. Po splošnih načelih civilnega prava je dolžnost tistega, ki je drugemu povzročil škodo, da jo povrne, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (prvi odstavek 154. člena ZOR). Vsakdo lahko zahteva povračilo povzročene škode, če so izpolnjeni 4 elementi odškodninske obveznosti: protipravno ravnanje, nastanek škode, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo ter odškodninska odgovornost (krivda ali malomarnost) na strani povzročitelja škode. Sodišče prve stopnje je tožničin zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da ravnanje tožene stranke ni bilo nedopustno.

Pritožbeno sodišče se z razlogi izpodbijane sodbe strinja tako v dejanskem kot pravnem pogledu, zato jih ne ponavlja. V konkretnem primeru tako ni izkazano, da bi tožena stranka ravnala protipravno. Tožena stranka je namreč imela pravno podlago za svoja ravnanja v delovnopravni zakonodaji (54. – 68. člen ZTPDR in 88. – 99. člen Zakona o delovnih razmerjih, ZDR90, Ur. l. RS, št. 14/90 do 29/95), ki je omogočala delodajalcu ukrepanje zoper delavca, glede katerega je bil podan utemeljen sum, da svojih obveznosti ne opravlja oziroma da jih krši, pri čemer se je disciplinska odgovornost ugotavljala po postopku določenem v zakonu. Za najhujše kršitve je lahko prišlo tudi do izreka najhujšega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Disciplinski organi tožene stranke so tožnico spoznali za odgovorno storitve očitanih ji hujših kršitev delovnih obveznosti in ji, upoštevajoč Pravilnik tožene stranke (prilogi C2 in C3), izrekli najstrožji disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Tudi v sodnem postopku je bila tožnica spoznana za storilko očitanih ji hujših kršitev delovnih obveznosti, vendar sodišča niso sledila določbam omenjenega pravilnika, da gre za večjo materialno škodo, kadar je povzročena škoda v višini 1.000,00 SIT in več, in so tako zaradi neobstoja t.i. „kvalifikatornih okoliščin“ iz 89. člena ZDR90 spremenila disciplinski ukrep. Da kvalifikatorne okoliščine ne obstojajo, se je torej izkazalo šele potem, ko je sodišče ocenilo, da povzročena škoda ni predstavljala večje škode v smislu 89. člena ZDR90 in da tako pravilnik tožene stranke večjo škodo opredeljuje v nasprotju s smislom tega pravnega termina v 89. členu ZDR90. Disciplinski organi tožene stranke so tako disciplinski postopek vodili v skladu z veljavnimi predpisi (vključno z veljavnim pravilnikom tožene stranke), postopek ni bil nezakonit, saj je tožena stranka vodila postopek po zakonu in pravilih, vnaprej določenih v posebnem aktu, člani disciplinske komisije, kakor so izpovedali, pa so ravnali v skladu s svojim prepričanjem, brez prisile ali navodil vodstva. Tudi odločitev tožene stranke o izreku disciplinskega ukrepa sama po sebi ni bila nezakonita, saj je tožnica huje kršila delovne obveznosti, kar je ugotovilo tudi sodišče. V zvezi z izbiro disciplinskega ukrepa pa je potrebno poudariti, da je tožena stranka ravnala v skladu s svojim veljavnim pravilnikom, vendar je sodišče zakonski pravni pojem večje škode drugače opredelilo, kot je bilo to predvideno v tem aktu tožene stranke, zaradi česar je prišlo do spremembe odločitve. Nezakonitost izbranega ukrepa tako izhaja iz sicer dopustnega ravnanja disciplinskih organov tožene stranke, ki so postopali povsem v skladu s pravili, ki so jih zavezovali. Tako so potrdili tudi člani disciplinskih komisij, zaslišani pred sodiščem prve stopnje.

Pritožbeno sodišče pa dodaja še, da glede na sodno prakso prenehanje zaposlitve samo po sebi ni vzrok pravno priznani nematerialni škodi, saj delovnopravni in civilni predpisi ne predvidevajo pravice do odškodnine zaradi duševnih bolečin, ki jih delavec trpi zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje tako pravilno ugotavlja, da ne gre za t.i. civilni delikt in tudi ni objektivnega razloga za duševne bolečine, razen če se disciplinski postopek uvede zaradi šikanoznih razlogov, kar pa po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje tožnica v zvezi z uvedbo spornega disciplinskega postopka tudi ni izkazala. Skladno s tem odločitev sodišča prve stopnje tudi ni v nasprotju s sodno prakso.

Neutemeljen in neizkazan je tudi očitek neverodostojnosti zaslišanih prič. Dejstvo, da so priče delavci tožene stranke, ni dokaz, da niso govorile resnice.

Predpostavke obstoja odškodninske obveznosti so štiri, če ena ni izpolnjena, odškodninske obveznosti ni, zato pritožba neutemeljeno meni, da bi se moralo sodišče ukvarjati s posledicami disciplinskega postopka. Najprej je namreč potrebno ugotoviti obstoj temelja odškodninske odgovornosti in šele če ta obstoji, ugotavljati višino škode, ki jo izkazujejo posledice. V primeru ugotovitve neobstoja temelja (v konkretnem primeru zaradi neobstoja protipravnega ravnanja) posledic tako sploh ni potrebno ugotavljati.

Pritožbeno sodišče je zatem, ko je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, pri preizkusu sodbe po uradni dolžnosti ugotovilo, da je sodišče prve stopnje toženi stranki glede na dejansko trajanje naroka dne 29.11.2005 (1 ura) priznalo previsoko urnino glede na Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003) in sicer za 50 odvetniških točk preveč, poleg tega ji je odmerilo previsoke stroške za sestavo pripravljalne vloge, saj gre po 15/2 OT za obrazložene vloge med postopkom le 75 % iz točke 1, se pravi 525 točk, kar je 175 točk manj od odmere sodišča prve stopnje. Ker je sodišče prve stopnje o stroških postopka napačno odločilo, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v 2. odstavku izreka spremenilo tako, da je v skladu s 155. členom ZPP in OT priznane stroške tožene stranke, ki ji jih je tožnica dolžna povrniti, zmanjšalo za 225 odvetniških točk, tako da pravilno znašajo 2.725 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR in skupaj z 20 % DDV na odvetniške storitve znaša 1.500,93 EUR, poleg tega pa še materialne stroške v višini 17,10 EUR (2 % od 1000 točk in 1 % od 1.725 točk znaša 37,25 točk), stroške sodnih taks (za odgovor na tožbo) v višini 125,19 EUR (prej 30.000,00 SIT), tako da skupni stroški pravdnega postopka, ki se priznajo toženi stranki, znašajo 1.643,22 EUR (prej 393.781,24 SIT).

Ker je tožnica s pritožbo le v sorazmerno majhnem delu uspela in sicer samo v zvezi z odločitvijo o stroških, pri čemer s pritožbo zoper odločitev o glavni stvari ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Tudi tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, saj odgovor na pritožbo ne predstavlja potrebnega stroška, ker ne vsebuje ničesar novega, kar bi pripomoglo k razjasnitvi zadeve oziroma k rešitvi pritožbe. Izrek o stroških temelji na določbi člena 165 v zvezi s členom 154 in 155 ZPP.