Jedro

V primeru, ko pride po vročitvi tožbe (in odgovoru nanj) do sprememb okoliščin, za kar gre tudi v tem primeru, ko je tožeča stranka natančneje/dodatneje opredelila vrednost spornega predmeta za vsakega od nedenarnih zahtevkov, in bi bile sicer za odločanje o pristojnosti pomembne, se te ne upoštevajo. Ko tožena stranka v odgovoru na tožbo ne ugovarja pristojnosti, nastopi pravilo o ustalitvi pristojnosti (perpetuatio fori), po katerem velja, da ostane sodišče med pravdo pristojno, ne glede na spremembo okoliščin, na katere se ta pristojnost opira. Sodišče, ki je bilo pristojno v času vložitve tožbe, ostane pristojno tudi za nadaljevanje postopka, čeprav so se med postopkom spremenile okoliščine (tretji odstavek 17. člena ZPP). To pravilo, ki velja po noveli ZPP-E tudi v razmerju med okrajnim in okrožnim sodiščem, namreč služi načelu ekonomičnosti in pospešitvi zadeve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrglo toženkin ugovor stvarne pristojnosti.

2.Zoper sklep je vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru ugodi, oziroma ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker v tej zadevi vrednost spornega predmeta presega 20.000 EUR, je podana pristojnost Okrožnega sodišča v Ljubljani. Ugovor pristojnosti je podala takoj, ko je bilo jasno, kolikšna je vrednost spornega predmeta, kar je bilo mogoče šele na prvem naroku za glavno obravnavo. Sklicevanje sodišča na pravilo o ustalitvi pristojnosti ni utemeljeno. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, se lahko sodišče po uradni dolžnosti izreče za stvarno nepristojno ob prehodnem preizkusu tožbe, to je predno vroči tožbo toženi stranki, pozneje pa na ugovor tožene stranke, ki ga poda najkasneje v odgovoru na tožbo, do razpisa glavne obravnave (drugi odstavek 19. člena ZPP). To pomeni, da lahko stranka ugovor pristojnosti poda najkasneje v odgovoru na tožbo.

5.Po podatkih spisa in ugotovitvah izpodbijanega sklepa je tožeča stranka junija 2020 vložila tožbo s predlogom za izdajo začasne odredbe; v tožbi, s katero je uveljavljala več nedenarnih zahtevkov in denarni zahtevek, je opredelila skupno vrednost spornega predmeta v višini 8.000 EUR. Tožena stranka je na tožbo odgovorila v avgustu 2020. V odgovoru na tožbo stvarni pristojnosti okrajnega sodišča ni ugovarjala, nikjer ni ugovarjala, da bi šlo za zadevo iz pristojnosti okrožnega sodišča. Po več kot treh letih izvajanj postopka zavarovanja (na prvi in drugi stopnji) je tožeča stranka nato z vlogo dopolnila tožbo z navedbo vrednosti spornega predmeta za vsakega od nedenarnih zahtevkov (13 x 3.000 EUR), tožena stranka pa je v juniju 2024, na prvem naroku za glavno obravnavo o glavni stvari, podala ugovor stvarne nepristojnosti okrajnega sodišča za odločanje v tej zadevi.

6.Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da je ob vrednosti spornega predmeta nad 20.000 EUR, ki je vrednostno merilo za pristojnost okrožnega sodišča (prvi odstavek 32. člena ZPP), namesto okrajnega sodišča pristojno za sojenje v tej zadevi okrožno sodišče. V primeru, ko pride po vročitvi tožbe (in odgovoru nanj) do sprememb okoliščin, za kar gre tudi v tem primeru, ko je tožeča stranka natančneje/dodatneje opredelila vrednost spornega predmeta za vsakega od nedenarnih zahtevkov, in bi bile sicer za odločanje o pristojnosti pomembne, se te ne upoštevajo. Ko tožena stranka v odgovoru na tožbo ne ugovarja pristojnosti, nastopi namreč pravilo o ustalitvi pristojnosti (perpetuatio fori), po katerem velja, da ostane sodišče med pravdo pristojno, ne glede na spremembo okoliščin, na katere se ta pristojnost opira. Sodišče, ki je bilo pristojno v času vložitve tožbe, ostane pristojno tudi za nadaljevanje postopka, čeprav so se med postopkom spremenile okoliščine (tretji odstavek 17. člena ZPP). To pravilo, ki velja po noveli ZPP-E tudi v razmerju med okrajnim in okrožnim sodiščem, namreč služi načelu ekonomičnosti in pospešitvi zadeve.

7.Ob tem, da tožena stranka v odgovoru na tožbo ni podala ugovora stvarne pristojnosti (ni niti trdila, da bi bila vrednost spornega predmeta, od katerega je odvisna stvarna pristojnost sodišča, morebiti zmotno/prenizko ocenjena), okoliščina pa je nastopila (oz. se spremenila) po tem, je sodišče prve stopnje ugovor tožene stranke, ki ga je podala na glavni obravnavi, pravilno štelo za prepoznega. Zavrženje njenega ugovora je bilo zato pravilno. Pritožbena navedba, da je ugovor pristojnosti lahko podala šele potem, ko je tožena stranka spremenila vrednost/oceno spornega predmeta, na pravilnost odločitve zato ne more imeti vpliva.

8.Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

9.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na četrtem odstavku 163. člena ZPP. Ker je odločitev o povrnitvi stroškov postopka odvisna od končnega uspeha v postopku, jo je višje sodišče pridržalo.

-------------------------------

1Predlog novele ZPP-E, št. 007-653/2013 z dne 18.11.2016, str. 151, ter A Galič, ZPP z uvodnimi pojasnili k spremembam zakona in stvarnim kazalom dr. Aleša Galiča, Uradni list RS, Ljubljana 2017, str. 16.

2Če sodišče pri uradnem postopku ne podvomi v svojo stvarno pristojnost in je niti tožena stranka pravočasno ne graja, pride do tihega dogovora o stvarni pristojnosti oziroma do njene ustalitve, in sicer tudi v morebitnem primeru zadeve iz pristojnosti drugega (stvarnega ali specializiranega) sodišča (glej VSL II Cp 1067/2023, I Cpg 417/2020 id.).

3Kot pod op. 1, prim. sklep VSM I Cp 393/2024.

4Namen takšne zakonske ureditve je v racionalizaciji in pospešitvi postopka, v skladu s čimer naj se vsa sporna procesna vprašanja rešijo v njegovi zgodnji fazi, ter da se s tem prepreči zastoje, ki bi nastali s prehajanjem zadeve na drugo sodišče potem, ko so se (prvotno) sodišče in stranke z njo že začeli vsebinsko ukvarjati ali je bil celo izveden dokazni postopek.