Jedro

Tožena stranka ni prekoračila subjektivnega roka za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj rok ni pričel teči z obvestilom sindikatu in svetu delavcev po ZSDU, pač pa tedaj, ko je konkretno določila, za koliko delavcev se bo na posamičnih delovnih mestih zmanjšalo število zaposlenih. Pred tem je zgolj izvajala splošne strokovne ocene in analize.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi pripoznave odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati polovico neto zneska predpisane mesečne minimalne plače za mesece april, maj in junij 2006 z zakonskimi zamudnimi obrestmi, plačati znesek 75,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 7. 2006 do plačila ter obračunati polovico bruto zneska predpisane mesečne minimalne plače za obdobje od 1. 7. 2006 do 30. 6. 2007, od tako obračunanih bruto zneskov plačati predpisane dajatve in tožniku izplačati neto znesek skupaj zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico do 30. 6. 2007 ter mu plačati stroške postopka v znesku 644,77 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse v osmih dneh pod izvršbo (I./1. točka izreka sodbe). Na podlagi pripoznave je razveljavilo tudi sklep disciplinskih organov tožene stranke z dne 12. 9. 2006 in 22. 12. 2006 (I./2. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da tožniku obračuna regres za letni dopust za leto 2006 v bruto znesku 605,07 EUR, od tega zneska plača davke in tožniku izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2006 do plačila (II. točka izreka sodbe). V III. točki izreka sodbe je toženi stranki naložilo naj vsa plačila nakaže na račun pooblaščenca tožnika. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (IV. točke izreka sodbe). Odločilo je, da sta tožnik in tožena stranka dolžna drug drugemu povrniti potrebne stroške postopka glede na uspeh v sporu, v presežku pa vsaka stranka sama krije svoje stroške sodnega postopka.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu (IV. točka izreka) se pritožuje tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške te pritožbe. Navaja, da se sodbe v izpodbijanem delu ne da preizkusiti, njeni razlogi so nejasni in v nasprotju z listinami v spisu. Sodba nima razlogov o zahtevku za plačilo regresa za letni dopust za leto 2007. Sodba zgolj pavšalno navaja, da tožnik ni dokazal ničnosti VI. in XII. določbe pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 1. 2006, tožnik je predlagal zaslišanje prič, vendar sodišče dokaza ni izvedlo. Navedbe tožnika je smiselno potrdila priča M.K., ki je izpovedala, da je pogodbo očitno korigirala T.K.. Tudi priča S.L. je izpovedal, da so z ostalimi igralci sklepali pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ničesar pa ni izpovedal o zaposlitvi nogometašev za polovični delovni čas. Brez dokazne ocene je zavrnitev tožbenega zahtevka v delu, kjer je tožnik zahteval plačilo predpravdnih stroškov. Sodišče je nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje. Ni razjasnilo ključnega dejstva, kaj je tožena stranka tožniku izplačala v maju 2006 v skupnem znesku 240.000,00 SIT. Tudi ni ugotovilo, zakaj je T.K. korigirala pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo 64. člen ZDR, tožnik je sklenil pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas, originala pogodbe ni nikdar prejel, očitno je šlo za prevaro, zato bi moralo sodišče odločiti po 49. členu OZ. Zmotno je uporabilo tudi 4. odstavek 131. člena ZDR, ker mu ni presodilo sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2007 in določbo 64. člena ZDR v zvezi s 126. in 127. členom glede plačila plače za čas od 1. 7.2007 do 30. 6. 2007. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških postopka. Meni, da so bili vsi priglašeni stroški tožnika potrebni stroški in v skladu s tar. št. 15 OT. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožnik je dne 30. 1. 2006 s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za čas od 30. 1. 2006 do 30. 6. 2007 s skrajšanim delovnim časom (20 ur tedensko - VI. točka pogodbe o zaposlitvi) in za plačilo 62.000,00 SIT bruto (XII. točka pogodbe).

Prvi odstavek 11. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji) določa, da se glede sklepanja veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno. Po 12. členu ZDR se tudi pri določanju posledic ničnosti in izpodbojnosti pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, za katera veljajo določbe Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS št. 83/2001 in naslednji), če ZDR oziroma drug zakon ne določa drugače. Tožnik je s tožbo uveljavljal ničnost pogodbenega določila VI. in XII. točke pogodbe o zaposlitvi. Po navedenih določbah je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za opravljanje dela s skrajšanim delovnim časom (20 ur tedensko) in s plačilom za polovični delovni čas. Kot razlog za ugotovitev ničnosti je navajal ponareditev oziroma prevaro pri sklepanju pogodbe. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da je bila pogodba o zaposlitvi ponarejena, oziroma, da jo je sklenil v zmoti, ker vsebine pogodbe ni razumel. Po stališču pritožbenega sodišča bi tožnik s tožbenim zahtevkom uspel le, če bi dokazal, da je bila ob podpisu sporne pogodbe o zaposlitvi njegova volja obremenjena bodisi z grožnjo (45. člen OZ), bodisi z bistveno zmoto (46. člen OZ), bodisi da je to pogodbo podpisal zaradi prevare (49. člen OZ), oziroma če bi bilo ugotovljeno, da sporna pogodba o zaposlitvi nasprotuje Ustavi Republike Slovenije, prisilnim predpisom ali moralnim načelom (1. odstavek 86. člena OZ). Dokazna ocena sodišča prve stopnje temelji na izvedenih dokazih. Pritožbena navajanja, da priča S.L. ni ničesar izpovedala o zaposlitvi nogometašev za polovični delovni čas, ne potrjuje, da tožnik ni imel sklenjene pogodbe o zaposlitvi za polovični delovni čas, potrjuje zgolj dejstvo, da so imeli nogometaši sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas, kar je jasno izpovedala priča. Tudi ni bistveno ali so imeli drugi nogometaši sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za poln delovni čas, ali za polovični. ZDR v 64. členu določa, da se pogodba o zaposlitvi lahko sklene tudi za delovni čas, krajši od polnega delovnega časa ter ima pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja kot delavec, ki dela polni delovni čas in jih uveljavlja sorazmerno času, za katerega je sklenil delovno razmerje (3. odstavek 64. člena ZDR).

Neutemeljena so tudi pritožbena navajanja v zvezi z izplačilom zneska 240.000,00 SIT v maju 2006, saj navedeno plačilo ni bilo predmet tožbenega zahtevka, zato se sodišču tudi ni bilo potrebno opredeljevati do tega. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče zmotno uporabilo 4. odstavek 131. člena ZDR. Tožnik plačila regresa za leto 2007 ni uveljavljal, zato sodišče o tem tožbenem zahtevku ni odločalo.

Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi plačila predpravdnih stroškov. Za priznanje predpravdnih stroškov sodišče ni imelo pravne podlage. Predpravdni stroški se ne morejo uveljavljati kot samostojni tožbeni zahtevek. Lahko so le pravdni stroški, kot izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka. Odvetniška tarifa (OT, Ur. l. RS št. 67/2003 in naslednji) ne predvideva kot posebno storitev poziv na plačilo delodajalcu, zato sodišče ni imelo podlage za ugoditev zahtevku.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da ni pravilna odločitev o stroških postopka. Ob preizkusu odločitve o plačilu stroškov postopka pritožbeno sodišče ugotavlja, da so stroški postopka pravilno odmerjeni v skladu z veljavno OT in ZPP in so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik je priglasil pritožbene stroške in ker s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče odločilo, da jih krije sam.

Pritožbeno sodišče je v skladu s 5. točko 31. člena in v zvezi z 32. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004 in 10/2004) odločalo o tem, ali v tem delovnem sporu dopusti revizijo. Ker gre za zahtevke, ki ne dosega revizijskega minimuma 4.172,93 EUR, revizija po določbah ZPP ni dovoljena (2. odstavek 367. člena ZPP). Lahko pa jo pritožbeno sodišče dopusti.

Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče lahko dopusti revizijo v primerih, ki niso zajeti v 1. do 4. točki 31. člena ZDSS-1, če je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1). Po oceni pritožbenega sodišča v sporni zadevi ne gre za nobenega od naštetih primerov, zato se revizija zoper sodbo ne dopusti.