Jedro

Kot izhaja iz besedila 68. člena ZDen je namen instituta prenosa nepremičnine v začasno rabo predvsem zavarovanje zahtev za denacionalizacijo in varovanje upravičenj upravičencev iz drugih razlogov. V navedenem določilu in niti v drugih določbah ZDen pa sodišče ne najde podlage za razlago, da bi bilo zavarovanje z začasno odredbo potrebno (če so za to podani razlogi) le, če bi bil upravičenec še živ, ne pa tudi v primeru, ko je mrtev in ko v postopku denacionalizacije kot aktivna stranka nastopajo njegovi pravni nasledniki.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Upravne enote Kranj številka 301-58/1992-118 z dne 27. 12. 2010 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 420,00 EUR v 15-ih dneh po vročitvi sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Upravna enota Kranj je z izpodbijanim sklepom zavrnila zahtevo A.A. (v nadaljevanju tožnik), pravnega naslednika upravičencev B.B. in C.C. iz Kranja, za izdajo začasne odredbe za prenos nepremičnin, s prvotnimi parc. št. 440/2, 441/3, 443, 445/3, 445/4, 370 in 439 vse k.o. ..., v začasno uporabo tožniku. Na podlagi podatkov v spisih v obrazložitvi navaja, da so podane ovire za vračilo navedenih nepremičnin, določene v tretjem odstavku 16. člena ZDen in v 2. in 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen. Glede na to, da dejanska in pravna podlaga za vračilo navedenih nepremičnin v skladu z 68. členom nista verjetno izkazani, vlagatelj zahteve pa je pravni naslednik in ne upravičenec, ki je upravičen do izročitve nepremičnine v začasno uporabo, je upravna enota tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnila.

Ministrstvo za gospodarstvo je z odločbo 490-2/2011-8 z dne 31. 3. 2011 kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo tožnika in D.D. zoper izpodbijani sklep. Iz obrazložitve izhaja, da je izpodbijani sklep skladen z 68. členom ZDen in je utemeljen že zato, ker izročitev nepremičnine v uporabo pravnemu nasledniku upravičenca ni možna.

Tožnik s tožbo izpodbija navedeno odločitev Upravne enote Kranj iz vseh razlogov, predvsem pa zaradi kršitve materialnega zakona. Zatrjuje, da je odločitev nezakonita in arbitrirana. Toženi stranki očita, da je z njo posegla v pravice, ki so tožniku zagotovljene v 14., 22. in 33. členu Ustave Republike Slovenije.

Navaja, da je izpodbijana odločitev v nasprotju z dosedanjo ustaljeno sodno prakso in da temelji na stališču, ki nima podlage v 68. členu ZDen, po katerem je pogoj za izdajo začasne odredbe le verjeten obstoj dejanske in pravne podlage zahteve za vrnitev nepremičnine. Ob nespornem dejstvu, da sta dejanska in pravna podlaga v obravnavanem primeru podani, in ob zatrjevanju, da ovire za vračilo obravnavanih nepremičnin niso podane, tožnik meni, da je tako odločitev upravnega organa prve stopnje kot tudi pritožbenega organa zmotna in v nasprotju z 68. členom ZDen, kot tudi z ustaljeno sodno prakso. Tožnik se pri tem sklicuje tudi na sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije opr. št. I U 320/2009 z dne 23. 10. 2010, po kateri je prenos nepremičnine v začasno uporabo dopusten tudi na pravne naslednike upravičenca in ne zgolj na upravičenca, navedenega v določbi 68. člena ZDen.

Tožnik sodišču predlaga, da odpravi navedeno odločbo in sklep, zadevo vrne organu prve stopnje v dopolnitev postopka in novo odločanje in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka, ki odgovora na tožbo ni podala, je sodišču predložila upravne spise.

Odgovor na tožbo pa sta podali: D.D. in Elektro E. d.d., kot prizadeti stranki v tem upravnem sporu.

D.D. sodišču predlaga, da tožbo zavrže, ker tožnikov vstop v denacionalizacijski postopek po smrti njegove tete ni procesno izkazan. Zato zatrjuje, da tožnik ni bil niti stranka v smislu 42. člena ZUP in niti stranski udeleženec po 43. členu ZUP, temveč le pooblaščenec. Meni, da bi moral prvostopni organ z odločbo odločiti, kakšen položaj ima tožnik v postopku denacionalizacije. Glede na to, da tožnik statusa stranke nima, bi moral biti njegov predlog zavržen. Zato sodišču predlaga, da tožbo zavrže po 3. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1. V nadaljevanju navaja, da je stališče tožene stranke skladno z zakonom in da je razlaga v sodbi I U 320/2009 v nasprotju z jasno dikcijo 68. člena ZDen in tudi v nasprotju s sodbo Vrhovnega sodišča RS U 1314/1996. Opozarja pa, da bi bila možna izročitev v začasno uporabo le vsem pravnim naslednikom skupaj in ne le tožniku. Podrejeno, glede verjetnosti zahtevka za vračilo v naravi, pa navaja, da je verjetnost podana in da bo pri vrnitvi v naravi tudi sam vztrajal. Elektro E. d.d. poudarja, da ji predlog tožnika za izdajo začasne odredbe ni bil nikoli vročen, čeprav v delu predlagane začasne odredbe nastopa v vlogi denacionalizacijskega zavezanca. Po mnenju prizadete stranke že navedena nepravilnost predstavlja kršitev določb upravnega postopka. Navaja, da so lastniki nepremičnin, na katere se zahteva za izdajo začasne odredbe nanaša, različni. Zato meni, da zanje ni mogoče izdati začasne odredbe. Zatrjuje, da nekatere med njimi sploh niso del hidroelektrarne, del nepremičnin, ki so njen del, pa je bil z odločbo v postopku denacionalizacije, zoper katero je sama sicer vložila pritožbo, že celo vrnjen. Meni, da tudi ločeno vračilo funkcionalne celote ni pravilno. Opozarja na dejstvo, da je v konkretnem primeru upravna enota z odločbo z dne 3. 7. 1996 imenovala za skrbnika za posebni primer za celotno vrnjeno premoženje dedičev F.F. To pa je razlog, da prenos nepremičnin v začasno uporabo tožniku ni utemeljen. Ker nastopata v konkretni denacionalizacijski zadevi dva upravičenca z različnimi interesi, se z izdajo začasne odredbe ne bi doseglo v 68. členu ZDen predpisanega učinka zavarovanja zahteve za denacionalizacijo. Ugoditev zahtevi za izdajo začasne odredbe bi, ob upoštevanju navedenih razlogov, prineslo bistveno več težav, kot pa njena zavrnitev. V konkretnem primeru že zaradi pravne in dejanske različnosti nepremičnin, po mnenju prizadete stranke ni izkazana niti verjetnost dejanske in pravne podlage za zahtevano vrnitev nepremičnin v naravi. Sodišču zato predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Bistveno vprašanje v tem upravnem sporu je, ali je po določbi 68. člena ZDen do prenosa nepremičnin v začasno uporabo upravičen tudi pravni naslednik denacionalizacijskega upravičenca. Po navedenem določilu lahko organ prve stopnje, zaradi zavarovanja zahtev za denacionalizacijo ali iz drugih tehtnih razlogov, s sklepom odredi prenos nepremičnine v začasno uporabo upravičencu, če je dejanska in pravna podlaga njegove zahteve za vrnitev nepremičnine verjetno izkazana.

Iz obrazložitve odločbe, s katero je postal izpodbijani sklep dokončen, izhaja, da tožnikova zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena, ker je do pravice določene v 68. členu ZDen upravičen le denacionalizacijski upravičenec, ne pa tudi njegov pravni naslednik. Po presoji sodišča je treba tudi 68. člen ZDen razlagati v skladu z namenom ZDen, ki sistemsko ureja popravo krivic prejšnjim lastnikom podržavljenega premoženja. Kot izhaja iz besedila 68. člena ZDen je namen tega instituta predvsem zavarovanje zahtev za denacionalizacijo ali varovanje upravičenj upravičencev iz drugih razlogov. V navedenem določilu in niti v drugih določbah ZDen pa sodišče ne najde podlage za razlago, da bi bilo zavarovanje z začasno odredbo potrebno (če so za to podani razlogi) le, če bi bil upravičenec še živ, ne pa tudi v primeru, ko je mrtev in ko v postopku denacionalizacije kot aktivna stranka nastopajo njegovi pravni nasledniki. Po mnenju sodišča določba o prenosu nepremičnine v začasno uporabo upravičencu iz 68. člena ZDen predstavlja institut, katerega namen je priznati denacionalizacijskemu upravičencu določeno upravičenje, ob pogoju, da je dejanska in pravna podlaga zahteve za vrnitev nepremičnine verjetno izkazana, še preden bo, po zaključenem denacionalizacijskem postopku, pridobil lastninsko pravico. Zato uporaba tega pravnega pravila ne more biti odvisna od vprašanja ali je njegov naslovnik upravičenec ali, ker je le-ta pokojni, njegovi pravni nasledniki, ki so po prvem odstavku 15. člena ZDen upravičeni za uveljavljanje pravic iz ZDen. Navedena razlaga je skladna tudi s sodno prakso Upravnega sodišča RS, saj je enako stališče zavzelo sodišče v svojih sodbah opr. št. I U 1870/2007 z dne 29. 1. 2008, I U 2023/2008 z dne 23. 2. 2010, I U 320/2009 z dne 23. 2. 2010 in I U 391/2009 z dne 21. 12. 2010. Ob upoštevanju že navedenih razlogov pa sodišče meni, da niti določbe tretjega odstavka 67. člena ter 77. in 78. člena ZDen, na katere se sklicuje Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. U 1314/96, ne izključujejo takšne razlage določbe 68. člena ZDen glede prenosa nepremičnine v začasno uporabo upravičenca, kot je podana v tej sodbi. Stališču, ki ga je zavzelo Upravno sodišče RS v sodbi opr. št. U 1946/2006 z dne 6. 11. 2007, na katero se sklicuje tožena stranka, pa sodna praksa že od leta 2008 ne sledi več.

Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da tožena stranka, ki je zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal upravičenje iz 68. člena ZDen, zavrnila le zato, ker ga je uveljavljal tožnik kot pravni naslednik denacionalizacijskega upravičenca, ni pravilno uporabila navedene zakonske določbe. Brez ugotavljanja drugih okoliščin, ki so pravno pomembne za ugotavljanje pogojev, ki so za izdajo po tožniku zahtevane začasne odredbe določeni v 68. členu ZDen, pa je po presoji sodišča izpodbijana odločitev vsaj preuranjena.

Sodišče se s tistimi navedbami obeh prizadetih strank, ki se ne nanašajo na samo uporabo 68. člena ZDen in zato za odločanje v tem upravnem sporu niso pravno pomembne, ni ukvarjalo. Obe prizadeti stranki bosta namreč okoliščine in dejstva, ki lahko vplivajo na samo odločanje o tožnikovem zahtevku, lahko podali v postopku, ki ga bo moral pred odločanjem opraviti upravni organ prve stopnje. Sodišče, ki je presojalo zakonitost izpodbijanega sklepa, s katerim je bilo meritorno odločeno o pravici tožnika, se zato ni spuščalo niti v ugotavljanje drugih dejstev, s katerimi prizadeti stranki ugovarjata aktivni legitimaciji tožnika za uveljavljanje upravičenja iz 68. člena ZDen.

Po vsem navedenem je sodišče, ker na podlagi dejanskega stanja ugotovljenega v postopku izdaje izpodbijanega sklepa ne more rešiti spora, tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo po 4. točki prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponoven postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1).

K točki II. izreka: Izrek o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem sodišče, če tožbi ugodi tožniku prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. V skladu z določbo drugega odstavka 3. člena navedenega pravilnika je sodišče priznalo tožniku, ki ga je zastopal odvetnik stroške v višini 350,00 EUR in 20% DDV.