Jedro

Kršitve dobrih poslovnih običajev ne pomeni tistega obnašanja pogodbenih strank, na katerega sta pogodbeni stranki s podpisom pogodbe izrecno pristali.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Zahtevka pravdnih strank za povrnitev njunih stroškov pritožbenega postopka se zavrneta.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1.Prva tožen a stranka je dolžna do poteka odpovednega roka oziroma do 31.12.2008 izpolnjevati določila Pogodbe z dne 22.12.2005, še posebej pa izpolniti vsa naročila strojne in programske opreme za leto 2009, ki jih bo na podlagi navedene pogodbe prejela s strani tožeče stranke.

2. Prvi toženi stranki se prepoveduje na kakršenkoli način posredovati, izročiti ali dajati podatke o kupcih tožeče stranke, ki jih je tožeča stranka prvi toženi stranki posredovala na podlagi Pogodbe z dne 22.12.2005. 3. Drugi toženi stranki se prepoveduje sklepanje pogodb s kupci tožeče stranke, ki jih je slednja pridobila na podlagi Pogodbe z dne 22.12.2005, ter kakršnokoli nagovarjanje, prepričevanje in druga podobna ravnanja, usmerjena k prekinitvi poslovnega sodelovanja med tožečo stranko in njenimi kupci.

4. Prva tožena in druga tožena stranka sta dolžni tožeči stranki solidarno povrniti škodo v znesku 23.457,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila." Hkrati je odločilo, da mora tožeča stranka prvi toženi stranki povrniti 1.999,12 pravdnih stroškov, drugi toženi pa 1.754,42 EUR, obema s pripadki (II. točka izreka).

2. V obrazložitvi svoje sodbe je sodišče prve stopnje obširno povzelo trditveno podlago obeh pravdnih strank, nato pa na podlagi presoje tistih izvedenih dokazov, ki jih je v dokaznem sklepu natančno citiralo, skopo ugotovilo sledeča pravna dejstva: (1) da sta tožeča in prvotožena stranka dne 22.12.2005 sklenili Pogodbo (v nadaljevanje BTS Pogodba); (2) da je bila na podlagi te pogodbe tožeča stranka pooblaščena opravljati garancijske storitve, storitve vzdrževanja in servisiranja tistih "pogodbenih proizvodov" B., "ki jih imenuje prva tožena stranka"; (3) da iz te pogodbe ne izhaja nikakršna ekskluzivna pravica za tožečo stranko; (4) da BTS Pogodba tožeči stranki ne daje pravice za prodajo programske opreme ali opravljanje naročil abonmajev za najem programske opreme, (5) da baza podatkov o kupcih opreme B. v Sloveniji ni last tožeče stranke; (6), da je prva tožena stranka tožeči strani BTS Pogodbo odpovedala 12.9.2008 in nenazadnje; (7) da je odpovedni rok po določilih BTS Pogodbe potekal 31.12.2008. - Tožbeni zahtevek iz 1. točke izreka (na izpolnjevanje določil BTS Pogodbe, zlasti na izpolnitev vseh naročil strojne in programske opreme za leto 2009, ki jih bo dobil od tožeče stranke) je sodišče prve stopnje zavrnilo na podlagi presoje, da je na podlagi BTS Pogodbe tožeča stranka lahko opravljala storitve za stranke in garancijske storitve za "pogodbene proizvode", ne pa izpolnjevati naročila strojne in programske opreme za leto 2009, da torej ni smela sprejemati naročil abonmajev za najem programske opreme.

- Tožbeni zahtevek iz 2. točke izreka (na prepoved prvi toženi stranki posredovati drugi toženi stranki podatke o kupcih tožeče stranke, ki jih je ona na podlagi BTS Pogodbe posredovala prvi toženi stranki) je zavrnilo na podlagi 5. člena BTS Pogodbe, po katerem se je tožeča stranka s podpisom te Pogodbe odpovedala vsem podatkom, vezanim na prodajo B. proizvodov po prenehanju pogodbe.

- Tožbeni zahtevek iz 3. točke izreka (da druga tožena stranka ne sme sklepati pogodb s kupci tožeče stranke, ki jih je pridobila na podlagi BTS Pogodbe) je zavrnilo na podlagi presoje, da bi prepoved, kakršno zahteva tožeča stranka povzročila, da bi končni potrošniki (kupci B. opreme) ostali brez servisnih uslug.

- Tožbeni zahtevek iz 4. točke izreka pa je zavrnilo na podlagi presoje, da je bila pogodba odpovedana v skladu s pogodbenimi določili, zato za utemeljenost odškodninskega zahtevka manjka ena od predpostavk, to je protipravnost. BTS pogodba ni urejala oddaje programske opreme v najem, zato tožeča stranka nima pravnega temelja, ki bi opravičeval vtoževano škodo.

3. Proti tej sodbi se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je vse pritožbene razloge in predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

4. V odgovoru na pritožbo je pa tožena stranka predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Tudi ona je zahtevala povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Drži pritožbeni očitek, da iz izpodbijane sodbe ni razvidno, katere od predlaganih dokazov je sodišče prve stopnje zavrnilo in da tudi ni obrazložilo svoje ocene, zakaj izvedba teh dokazov ni pomembna za odločitev. Drži tudi, da je s tem sodišče prve stopnje kršilo določilo drugega odstavka 287. člena ZPP, vendar pa ni mogoče slediti pritožbenemu stališču, da ta vrzel v obrazložitvi predstavlja absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožnik ne konkretizira tistega dokaza, ki ga sodišče prve stopnje ni izvedlo, je pa z njim kršilo načelo kontradiktornosti (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), niti ne konkretizira svojega stališča, da zaradi tega izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Da bi zaradi očitane kršitve izpodbijana sodba bila nepravilna ali nezakonita (prvi odstavek 339. člena ZPP), pa pritožnik niti ne zatrjuje.

7. Neizpodbijana je odločilna prvostopna odločitev, da je bila tožeča stranka na podlagi Pogodbe BTS pooblaščena le za servis B. aparatov, ne pa tudi za trženje programske opreme. Zato pritožbenega sodišča ne more prepričati pritožbena trditev, da je tožeča stranka kupce pridobila na podlagi prodaje B. diagnostičnih aparatov. Pritožnik trdi, da so bili kupci s seznama, ki ga je tožeča stranka izročila prvi toženi stranki, stranke tožeče stranke, ne pa prve tožene stranke. Vendar glede na gornjo ugotovitev je bila tožeča stranka v razmerju do njih le serviser aparatov, ne pa prodajalec programske opreme. Ob neizpodbijani prvostopni ugotovitvi, da lastnik podatkovne baze strank ni tožeča stranka, pa pritožbeno sodišče v ravnanju prve tožene stranke, ki je po odstopu od BTS Pogodbe imena strank (kupcev B. strojne opreme) posredovala novemu serviserju, ne zazna prepovedanega dejanja nelojalne konkurence iz 13. člena ZVK.

8. V pritožbi tožeča stranka ni prerekala odločilne prvostopne ugotovitve, da je podatke o kupcih strojne opreme B. tožeča stranka prejela na podlagi BTS Pogodbe, zaradi česar podatkovna baza o kupcih te opreme v Sloveniji ni last tožeče stranke. Dokler ta ugotovitev ni izpodbita, pritožnik zgolj z navedbo, da je kupce te opreme pridobila tožeča stranka, ki je spisek kupcev posredovala prvi toženi stranki, ne more doseči drugačne odločitve. Upoštevajoč gornjo prvostopno ugotovitev sodišča prve stopnje, prva tožena stranka ni ravnala v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji, ko je spisek o kupcih posredovala drugi toženi stranki. Iz 5. člena BTS Pogodbe je namreč razvidno, da se je tožeča stranka za primer redne odpovedi odpovedala vsem pravicam, ki jih je s pogodbo prejela (tretji odstavek 6. točke obrazložitve izpodbijane sodbe). Ravnanje prve tožene stranke ima torej podlago v Pogodbi BTS, ki jo je tožeča stranka podpisala. Da je samo 3-mesečni odpovedni rok nemoralen, pa iz trditvene podlage tožeče stranke ni razvidno.

9. Ne drži torej pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje o omenjenih dejstvih ni izreklo.

10. Ker torej (po ugotovitvi sodišča prve stopnje) baza podatkov o strankah, ki jo je tožeča stranka prejela glede na sklenjeno BTS Pogodbo, ni last tožeče stranke, tožeča stranka pa se je s pogodbo odpovedala vsem pravicam za primer razdrtja pogodbe, je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da sta toženki ravnali kakorkoli v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji, ko je prva tožena stranka z dopisom z dne 17.9.2008 dotedanje naročnike tožeče stranke obvestila o prenehanju pogodbenega razmerja s tožečo stranko in o novem serviserju B. opreme ter o tem, da je prodajalec programske opreme od 1.1.2009 druga toženo stranko.

11. Oprema E., o kateri govori pritožnik, češ da je kljub dejanjem toženih strank tožeča stranka še vedno obdržala približno 40 najemnikov te opreme, približno polovico pa jih je sedaj strank druge tožene stranke, niti v izpodbijani sodbi niti v izreku te sodbe ni omenjena, pa tudi stranke, ki naj bi to opremo posredovale. Da bi tožeča stranka lahko uspela s kakršnimkoli zahtevkom, povezanim s to opremo, bi morala tožbeni zahtevek oblikovati tako, da bi bilo iz njega jasno razvidno, da se nanaša na to opremo oziroma na pravna razmerja med pravdnima strankama v zvezi s to opremo. Ker pa tega ni storila, se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb v zvezi z opremo E. ne opredeljuje. K temu le dodaja, da je prvi del tožbenega zahtevka iz 1. točke izreka, po katerem bi morala prva tožena stranka izpolnjevati določila BTS Pogodbe z dne 22.11.2005, nedoločen. Ker pa ima ta del tožbenega zahtevka še drugi del, po katerem bi morala prva tožena stranka izpolniti vsa naročila strojne in programske opreme za leto 2009, je sodišče prve stopnje svojo pozornost posvetilo le vprašanju, ali je tak zahtevek na načelnem nivoju utemeljen, torej ali ima podlago v BTS Pogodbi. Presodilo je, da ne. Če bi bila ta presoja drugačna, pa bi bilo morda pomembno, na katere stranke posamezne strojne opreme, ali pa celo na katere posamezne stranke se tožbeni zahtevek nanaša. Sicer pa tudi s konkretno navedbo posameznih strank s pritožbeno trditvijo, da je "druga tožena stranka do podatkov o kupcih programske opreme E. lahko prišla le preko prve tožene stranke, že zato ne more biti uspešna, ker pritožnik ni izpodbil odločilne prvostopne presoje, da tožeča stranka ni imela pravice tržiti programske opreme Bosch.

12. Upoštevajoč prvostopenjsko obrazložitev, da od 1.1.2009 tožeča stranka ni imela več nobenih pravic iz BTS Pogodbe, tožeča stranka pa ne zatrjuje, da se ta pogodba ni izvajala do izreka odpovednega roka 31.12.2008, je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je druga tožena stranka ravnala nelojalno, ker je še pred koncem leta 2008 obvestila stranke o prekinitvi poslovnega razmerja med tožečo in prvotoženo stranko ter, da od 1.1.2009 ona vstopa v razmerje med drugim tudi s prvo toženo stranko. K temu pritožbeno sodišče še dodaja, da ne pomeni kršitve dobrih poslovnih običajev tisto obnašanje pogodbenih strank, na katerega sta pogodbeni stranki s podpisom pogodbe izrecno pristali.

13. Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena.

14. Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožeče stranke je oprta na določilo prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Odločitev o stroških pritožbenega postopka prve tožene stranke pa na določilo prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP. V odgovoru na pritožbo je prva tožena stranka le ponovila svojo trditveno podlago, s tem pa v ničemer ni doprinesla k odločitvi o pritožbi.