Jedro

Delodajalec mora v odpovedi navesti in obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, sodišče pa je pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi vezano na takšno opredelitev.

Pri sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi sodišče lahko določi trajanje delovnega razmerja najdalj do svoje odločitve, nova zaposlitev pri drugem delodajalcu je lahko pomembna okoliščina za določitev trajanja delovnega razmerja. Če se je tožnik pri drugih delodajalcih zaposlil le za kratek čas, z vmesnimi prekinitvami in ne za polni delovni čas, bi bilo neutemeljeno pogodbo o zaposlitvi razvezati pred datumom odločitve sodišča prve stopnje oziroma z datumom take zaposlitve.

Ker je bil tožnik v vmesnem obdobju zaposlen za krajši delovni čas od polnega, je upravičen do priznanja vseh pravic do polnega delovnega časa.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 610 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka do plačila.

Obrazložitev

1. V tej zadevi je Vrhovno sodišče že odločalo in s sklepom VIII Ips 245/2012 z dne 2. 4. 2013 razveljavilo sodbi sodišča druge in prve stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje obstoja odpovednega razloga, ki je bil naveden v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni ugotavljalo. Odpoved je temeljila na upadu prometa oziroma močnem upadu dela konec meseca decembra 2010 in januarja 2011. Tožnik je v pritožbi izrecno opozoril na pomanjkanje utemeljitve o zmanjšanem obsegu dela v tem obdobju, sodišče druge stopnje pa temu pritožbenemu očitku ni sledilo. Zato je Vrhovno sodišče naložilo sodišču prve stopnje, naj v ponovljenem postopku presodi, ali je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita, pri čemer mora upoštevati relevanten okvir presoje zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in dejanske razloge, ki jih je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla tožena stranka.

2. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 1. 2011, določilo trajanje delovnega razmerja od 28. 2. 2011 do 29. 1. 2014, in sicer po 30 ur tedensko v času od 26. 9. 2011 do 9. 2. 2012 in od 15. 11. 2012 do 29. 1. 2014, od 21. 2. 2012 do 25. 7. 2012 pa 20 ur tedensko (preostali del do polnega delovnega časa je bil v navedenih obdobjih tožnik zaposlen pri drugih delodajalcih). Toženi stranki je naložilo, naj tožnika prijavi v zavarovanje in mu obračuna in izplača zapadle zneske plač oziroma razlik v plačah. Dosodilo mu je tudi odškodnino v bruto znesku 6.842,50 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska. Kar je tožnik zahteval več (vrnitev na delo in priznanje vseh pravic za poln delovni čas od prenehanja delovnega razmerja dalje ter višji znesek odškodnine) je zavrnilo. Trajanje pogodbe o zaposlitvi je na podlagi 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji) določilo do 29. 1. 2014, to je do izdaje sodbe. Ugotovilo je, da razlog, ki je bil naveden v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni dokazan.

3. Sodišče druge stopnje je v delu, ki je za revizijo relevanten, pritožbo tožene stranke zavrnilo (na njeno pritožbo je zmanjšalo le znesek odškodnine) in v reparacijskem delu ugodilo tožnikovi pritožbi. Poudarilo je, da zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogoče utemeljevati z drugimi vsebinskimi razlogi, kot so bili tisti, na katerih je temeljila odpoved, ne glede na to, da bi ti razlogi še vedno pokrivali pravni pojem poslovnega razloga. Dokazov za obstoj odpovednega razloga tudi sicer tožena stranka ni pravočasno predložila.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložila tožena stranka, ki uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) v postopku pred sodiščem druge stopnje, saj naj bi bile napačno uporabljene določbe o prekluziji navajanja dejstev in predlaganja dokazov (286. člen ZPP). Razlog za odpoved je bila racionalizacija poslovanja, to pa pomeni pocenitev poslovanja, česar se ne doseže samo z odpuščanjem zaposlenih, temveč tudi z racionalizacijo materiala, ukinitvijo poslovnih enot in drugimi ukrepi. Po dosedanjem stališču Vrhovnega sodišča so poslovne odločitve v avtonomni pristojnosti delodajalca in vanje sodišče ne more posegati. Z razveljavitvenim sklepom v tem delovnem sporu pa je Vrhovno sodišče spremenilo svojo prakso in sicer je prvič zavzelo stališče, da mora delodajalec dokazati tudi vzrok (upad prometa) za racionalizacijo poslovanja, ki je bil dejanski in neposreden razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zaradi tega tožena stranka v ponovljenem postopku s predlaganim dokazom ni mogla biti prekludirana. V zvezi s sodno razvezo navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje razvezati pogodbo o zaposlitvi z datumom izdaje prve sodbe, saj napake sodišča (razveljavitve sodb sodišča prve in druge stopnje) ni mogoče naprtiti v breme toženi stranki. Nadalje se ne strinja z višino dosojenih zneskov razlik v plačah za čas, ko je bil tožnik zaposlen pri drugih delodajalcih, ker meni, da ne more nositi bremena plačila razlike v plači, če ti delodajalci svojih obveznosti niso v celoti izpolnili. Poleg tega bi moralo sodišče upoštevati tudi to, da je pri delodajalcih, pri katerih je bil v vmesnem času zaposlen, tožnik sam podal odpoved pogodbe o zaposlitvi. Meni, da je glede na sodno prakso odškodnina v višini štirih plač previsoka. Glede odločitve, da se tožniku prizna obstoj delovnega razmerja s krajšim delovnim časom za tisti čas, ko je krajši delovni čas delal pri drugih delodajalcih navaja, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek, saj tožnik ni zahteval priznanja delovnega razmerja s krajšim delovnim časom. O višini tožnikove plače je sodišče odločalo v samostojnem postopku in po istem senatu v zadevi Pdp 435/2014 z dne 8. 5. 2014, kjer je bilo odločeno, da mu ne pripada višja plača kot minimalna, saj drugačnega dogovora tožnik ni dokazal. V obeh postopkih so se izvedli isti dokazi, vendar je senat v tem sporu zavzel drugačno stališče in sicer da višina plače ni bila določena v pogodbi o zaposlitvi, zato se upošteva tožnikova dejansko prejeta plača v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja. Ker je bila višina tožnikove plače ugotovljena s pravnomočno sodbo v zadevi Pdp 435/2014, pomeni nasprotna odločitev v tem delovnem sporu bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Do pritožbenih ugovorov se sodišče druge stopnje ni opredelilo, ni pojasnilo razlogov za spremembo stališča in je odločalo mimo navedb tožnika. S tem naj bi kršilo pravila o dokaznem bremenu ter načelo kontradiktornosti, saj se tožena stranka do sprejetih stališč višjega sodišča o višini plače in trajanju delovnega razmerja ni mogla izreči in le tega prerekati. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in sodbe sodišča prve stopnje tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v ponovno odločanje pred spremenjenim senatom.

5. Tožnik v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da Vrhovno sodišče stališča glede odpovednega razloga ni spremenilo in odločitev v sklepu VIII Ips 245/2012 ne pomeni posega v avtonomne pristojnosti delodajalca. Opozarja tudi na sodbo v zadevi VIII Ips 61/2014 z dne 8. 12. 2014, kjer je že odgovorjeno na podobna oziroma enaka vprašanja, kot jih tožena stranka uveljavlja in izpostavlja v reviziji.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. Revizija se neutemeljeno sklicuje na to, da odločitev sodišča druge stopnje temelji na spremenjeni praksi Vrhovnega sodišča v zvezi s presojo razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Dolžnost pisne obrazložitve odpovednega razloga izhaja iz drugega odstavka 86. člena ZDR. Delodajalec mora v odpovedi navesti in obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, sodišče pa je pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi vezano na takšno opredelitev. Stališče Vrhovnega sodišča, da je pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi sodišče vezano na opredelitev tistega razloga za odpoved, ki ga v odpovedi navede in obrazloži delodajalec sam, je ves čas enako in tudi v obravnavani zadevi ni bilo drugačno. Teh razlogov delodajalec v sodnem postopku ne more dopolnjevati in širiti. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje, je bilo v obvestilu o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedeno le, da je obseg dela konec decembra 2010 in v januarju 2011 močno upadel, zaradi navedenega pa je delodajalec primoran racionalizirati svoje poslovanje, zaradi česar tožnikovo delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni več potrebno. Enako je nato navedeno tudi v odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede na tako opredeljen poslovni razlog je že sodišče prve stopnje, nato pa tudi sodišče druge stopnje pravilno obrazložilo, da bi morala tožena stranka pravočasno, to je najkasneje do konca prvega naroka za glavno obravnavo predlagati dokaze, iz katerih bi izhajalo, da je konec decembra 2010 in nato v januarju 2011 res prišlo do močnega upada obsega dela. Čeprav je tožnik v tožbi izrecno zatrjeval, da se obseg dela pri toženi stranki ni zmanjšal (torej, da razlog, naveden v odpovedi, ni podan), tožena stranka v odgovoru tožbo in niti do vključno prvega naroka za glavno obravnavo ni navedla ničesar, s čimer bi razlog utemeljila, niti ni za to predložila nobenih dokazov. Kot je poudarilo sodišče druge stopnje nič od tistega, kar je navajala in dokazovala tožena stranka, ni dokazovalo resničnosti razloga, navedenega v odpovedi. Z dokazi, ki jih je predlagala po razveljavitvenem sklepu Vrhovnega sodišča z dne 2. 4. 2013, je bila prekludirana, zato je sodišče druge stopnje uporabo 286. člena ZPP pravilno obrazložilo.

9. Sodišče prve stopnje je (čeprav v izreku ne izrecno) razvezalo pogodbo o zaposlitvi in določilo trajanje delovnega razmerja do 29. 1. 2014, to je do izdaje sodbe v ponovljenem postopku. Zavzemanje revizije za sodno razvezo z datumom sodbe sodišča prve stopnje, ki je bila razveljavljena (18. 1. 2012), je neutemeljeno, saj na razveljavljeno sodbo ni mogoče vezati pravnih posledic. Z odločitvijo sodišča prve stopnje toženi stranki ni bilo naloženo breme nezakonitih odločitev sodišč prve in druge stopnje (kot se mu to očita v reviziji), oziroma celo drugih delodajalcev, pri katerih se je tožnik zaposlil v vmesnem času, pač pa gre za posledico njene lastne nezakonite odpovedi (kar je obrazložilo tudi že sodišče prve stopnje).

10. Glede na to, da po prvem odstavku 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS št. 21/2013) (1) sodišče lahko določi trajanje delovnega razmerja najdalj do svoje odločitve, je nova zaposlitev pri drugem delodajalcu lahko pomembna okoliščina za določitev trajanja delovnega razmerja. Vendar pa je v obravnavanem primeru sodišče presodilo, da ni bila. S tem soglaša tudi revizijsko sodišče, saj se je tožnik pri drugih delodajalcih zaposlil le za kratek čas, z vmesnimi prekinitvami in tudi ne za polni delovni čas. Zato bi bilo neutemeljeno pogodbo o zaposlitvi razvezati pred datumom odločitve sodišča prve stopnje. Tudi to, da je pogodbo o zaposlitvi pri drugih delodajalcih sam odpovedal, samo po sebi ni razlog za drugačno odločitev, zlasti ne glede na okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje (odpoved pri prvem delodajalcu zaradi boljših pogojev zaposlitve pri drugem, pri drugem pa zaradi dogovora, da se delovno razmerje sklene, dokler bo imel delodajalec posel s Pošto Slovenije).

11. Sodišče druge stopnje je pravilno odločilo tudi o zahtevku za izplačilo plače oziroma razlike v plači. Delavec ima pravico do prejemkov, ki bi jih prejel, če nezakonite odpovedi ne bi bilo oziroma do razlike, če je imel v vmesnem času prejemke pri drugih delodajalcih. Tožnik je skušal z vmesnimi zaposlitvami vsaj delno zmanjšati škodo, ki mu je nastala zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Škoda je bila posledica nezakonitega ravnanja tožene stranke, zato se ta neutemeljeno sklicuje na napake, ki naj bi jih pri izplačilu plač zagrešili drugi delodajalci in katerih posledice naj bi nosil tožnik.

12. Zavzemanje tožene stranke, da bi moralo sodišče ob ugotovitvi, da je tožnik od marca 2011 do maja 2011 prejel iz naslova nadomestila za brezposelnost višje zneske, kot bi znašalo nadomestilo plače, poračunati te višje zneske v naslednjih mesecih, češ, da je bil v nasprotnem primeru neupravičeno obogaten, je brez podlage. Take ugotovitve namreč v sodbi sodišča druge stopnje ni. Sodišče druge stopnje je ugotovilo prikrajšanje pri plači tudi za to obdobje in mu razliko prisodilo.

13. Delavec lahko sklene pogodbo o zaposlitvi za krajši delovni čas z več delodajalci in tako doseže poln delovni čas, določen z zakonom (prvi odstavek 65. člena ZDR). Ker je bil tožnik v vmesnem obdobju zaposlen za krajši delovni čas od polnega, je upravičen do priznanja vseh pravic do polnega delovnega časa. Če sodišče tožniku tega ne bi priznalo, ne bi vzpostavilo v celoti stanja, ki bi obstajalo brez nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi in bi imelo za tožnika lahko tudi negativne posledice na pokojninskem področju. Sodišče druge stopnje s tem ni prekoračilo tožbenega, saj mu je prisodilo samo manj, kot je zahteval (za ves čas je zahteval priznanje delovnega razmerja in pravic za polni delovni čas), v presežku pa je zahtevek zavrnilo.

14. Neutemeljena je tudi revizija glede višine odškodnine po 118. členu ZDR-1. Sodišče je pravilno na eni strani upoštevalo kratko trajanje zaposlitve tožnika pri toženi stranki in na drugi strani zaposlitvene možnosti, ki jih je ocenilo glede na dosedanji njegov uspeh pri iskanju zaposlitve ter dosodilo tem okoliščinam primerno in nikakor ne pretirano odškodnino. Že iz primerov, ki jih citira tožena stranka v reviziji izhaja, da je višina odškodnine odvisna od okoliščin in specifike vsakega primera posebej.

15. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na sodbo Pdp 435/2014 z dne 8. 5. 2014, s katero je sodišče odločalo o zahtevku za izplačilo plače. Res gre za pravnomočno odločitev, vendar pa sodišče v tem sporu nanjo ni vezano. V navedeni zadevi je šlo za vprašanje, ali tožniku v času pred prenehanjem delovnega razmerja pripada višja plača od dejansko prejete, medtem ko gre v tem sporu za vprašanje, do kakšne plače bi bil upravičen, če mu delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo. Presoja, da je tožnik v obdobju po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja upravičen do plače oziroma razlike v plači - glede na to, da višina v pogodbi o zaposlitvi ni bila določena - v višini, kot jo je prejemal v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja, je materialno pravno pravilna in temelji na ugotovljenih dejstvih, ki jih v reviziji ni mogoče izpodbijati.

16. Ker niso podani z revizijo uveljavljeni razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

17. Tožena stranka z revizijo ni uspela, zato na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP in tudi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) krije sama svoje stroške revizijskega postopka. V skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP pa mora povrniti tudi stroške odgovora na revizijo tožeči stranki in sicer v znesku 610 EUR (500 EUR kot nagrado za izredno pravno sredstvo in 22% DDV).

Op. št. (1): O sodni razvezi je bilo odločeno 29. 1. 2014, zato je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo tedaj veljavni ZDR-1