13. 11. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž. na seji senata dne 29. oktobra 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. IV Ips 4/98 z dne 22. 12. 2000 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija sklep Vrhovnega sodišča, s katerim je bila kot nedovoljena zavržena zahteva za sodno varstvo pritožnikovega pooblaščenca. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je zahtevo za sodno varstvo vložil pooblaščenec pritožnika, ki ni odvetnik, in zato po določbah Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83 in nasl. in Uradni list RS, št. 10/91 in nasl. - v nadaljevanju ZP) ni upravičen vložiti pravnega sredstva.

2.V ustavni pritožbi pritožnik zatrjuje kršitev pravice do svobodne izbire zagovornika (tretji odstavek 19. člena Ustave in druga alineja 29. člena Ustave). Ne strinja se s stališčem, ki ga je v izpodbijanem sklepu zavzelo Vrhovno sodišče. Pritožnik meni, da je le on tisti, ki je upravičen ocenjevati, ali je zanj škodljivo ali koristno, da ga kot pooblaščenec zastopa diplomirani pravnik s pravosodnim izpitom, ki ni odvetnik. Kot dodaten argument, ki ga kot nasprotovanje ureditvi zastopanja v postopku o prekršku navaja pritožnik, je zaupno razmerje med njim in zagovornikom. Pritožnik predlaga, naj Ustavno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

B.

3.Pritožnik je predlagal tudi oceno ustavnosti 79. in 200. člena ZP. Ustavno sodišče je iz ustavne pritožbe izločilo pobudo za oceno ustavnosti 79. in 200. člena ZP in z odločbo št. U-I-319/00 z dne 11. 9. 2003 (Uradni list RS, št. 92/03) ugotovilo, da izpodbijana člena nista v neskladju z Ustavo.

4.Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-319/00 zavzelo stališče, da ni v neskladju z Ustavo zakonska ureditev, ki določa način uresničevanja pravice do obrambe obdolženca v primeru, ko se ta ne brani sam, ampak s pomočjo zagovornika. Odločitev zakonodajalca, da je mogoče zagovornika izbirati le med odvetniki, sodi v polje proste zakonodajalčeve presoje.

5.Zakonodajalec je izhajal iz spoznanja, da v primeru, ko ima stranka zagovornika, ki je odvetnik, to ni le v interesu obdolženca, temveč pripomore tudi k povečanju kakovosti sojenja in s tem k razvoju prava v sodni praksi, k razbremenitvi sodišč, s tem pa tudi k pospešitvi postopkov in zmanjšanju zaostankov na sodiščih. Pri tem gre prav tako za cilje, ki presegajo interes udeleženih strank v postopku in ki jih je mogoče označiti za splošen oziroma javen interes. Posebno vlogo in pomen odvetništva v vsaki pravni in demokratični državi je Ustavno sodišče poudarilo že v odločbi št. U-I-371/98 z dne 24. 5. 2001 (Uradni list RS, 48/01 in OdlUS X, 104). Iz 8. točke obrazložitve navedene odločbe med drugim izhaja, da "že Ustava določa, da je odvetništvo 'del pravosodja'. Ustava tudi določa, da je odvetništvo samostojna in neodvisna služba, ki jo ureja zakon (prvi odstavek 137. člena Ustave). Ta zakon je Zakon o odvetništvu (Uradni list RS, št. 18/93 in nasl. - v nadaljevanju ZOdv), s katerim se v Republiki Sloveniji zagotavlja opravljanje odvetništva kot samostojne in neodvisne službe. Za opravljanje nalog odvetnika ZOdv ne zahteva le strokovne usposobljenosti, ampak tudi višji standard obnašanja odvetnikov pri opravljanju odvetniške dejavnosti. Drugi odstavek 11. člena ZOdv določa, da je odvetnik pri zastopanju stranke dolžan ravnati vestno, pošteno, skrbno ter po načelih odvetniške poklicne etike."

Pritožnikov očitek kršitve tretjega odstavka 19. člena Ustave in druge alineje 29. člena Ustave ni utemeljen.

6.Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-120/97 z dne 18. 3. 1999 (Uradni list RS, št. 31/99 in OdlUS VIII, 126) sprejelo stališče, da morajo biti obdolžencu tudi v postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka, da pa je raven zagotovljenih pravic lahko v primeru lažjih kršitev z manj hudimi posledicami za kaznovano osebo nižja od tiste, ki je zagotovljena v kazenskem postopku. V sklepu št. U-I-345/98 z dne 19. 11.1998 (OdlUS VII, 208) je Ustavno sodišče navedlo, da je treba ob pravilni razlagi svobodno izbiro zagovornika, ki je izrecno zagotovljena v 19. členu Ustave, razumeti tudi kot element splošne pravice do obrambe iz 29. člena Ustave. Določba 29. člena Ustave našteva minimalne pravice, ki gredo obdolžencu v kazenskem postopku, z namenom zagotoviti poštenost sojenja pred neodvisnim sodiščem.

Zato je treba določbo razlagati v povezavi z 22. in s 23. členom Ustave, s katerima je opredeljena temeljna pravica do poštenega sojenja. Pravica do obrambe s pomočjo zagovornika je bistven element pravice do poštenega sojenja. Njen namen je zagotoviti dejansko enakost strank v kazenskem postopku, s tem, da ima obdolženec pri svoji obrambi pomoč neodvisnega pravnega strokovnjaka. Eden izmed nujnih pogojev za učinkovito obrambo z zagovornikom je zaupen odnos med obdolžencem in zagovornikom, ta pa bo praviloma bolje vzpostavljen, če si bo obdolženec zagovornika izbral sam. Pričakovati je mogoče, da bo zagovornik, ki si ga obdolženec izbere sam, lahko svojo funkcijo opravljal bolje kot postavljeni zagovornik.

7.Iz izpodbijanega sklepa Vrhovnega sodišča izhaja stališče, "da pravico dajati pravno pomoč kot zagovornik pred sodišči in drugimi državnimi organi ureja le ZOdv, iz česar v povezavi s prvim odstavkom 200. člena in s tretjim odstavkom 79. člena ZP sledi, da je zagovornik v postopku pri sodniku za prekrške lahko le odvetnik ali odvetniški kandidat ". Vrhovno sodišče je svojo odločitev razumno obrazložilo in utemeljilo na pravni podlagi.

8.Glede na navedeno v 4. in 6. točki obrazložitve tega sklepa Vrhovnemu sodišču ni mogoče očitati, da je razlagi zakonskih določb dalo takšno vsebino, ki je v neskladju s pravico iz tretjega odstavka 19. člena Ustave in s pravico iz druge alineje 29. člena Ustave. Drugih razlogov, iz katerih bi Vrhovno sodišče z izpodbijano odločitvijo nedopustno poseglo v pritožnikovo pravico do obrambe, pa pritožnik ni izkazal.

Ker zatrjevana kršitev človekove pravice očitno ni podana, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer