Jedro

Prosilec ne more sam izbirati, katera država članica bo obravnavala njegovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Skladno z Uredbo Dublin III mora namreč prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica Evropske unije, in sicer tista, ki je glede na merila iz poglavja III za to odgovorna.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi devetega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. istega člena zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite. Odločila je, da Republika Slovenija njegove prošnje ne bo obravnavala. Republiki Finski bo predan najkasneje v šestih mesecih od 25. 6. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v 18. mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo. Odločila je še, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku.

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik 12. 6. 2025 v Republiki Sloveniji vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Ob tem je navedel, da je v Evropsko unijo vstopil legalno z letalom, preko letališča v Helsinkih, pri čemer je imel veljavno vizo izdano s strani Republike Finske. Glede na navedeno je toženka pristojnemu organu Švicarske konfederacije 18. 6. 2025 v skladu s četrtim odstavkom 12. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2023 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca in 25. 6. 2025 prejela odgovor, da Republika Finska v skladu s četrtim odstavkom 12. člena Uredbe Dublin III sprejema odgovornost za obravnavo prosilca.

3.Kot povzema toženka, je tožnik na osebnem razgovoru povedal, da se ne želi vrniti v Republiko Finsko. Rad ima Republiko Slovenijo, ker je to mirna država. Pojasnil je, da je želel zapustiti izvorno državo zaradi težav. Uredil si je vizo za Republiko Finsko, saj je bilo finsko veleposlaništvo njemu najbližje in je bil ta način pridobitve vize zanj najlažji. V Republiko Finsko je vstopil maja 2025 in bil tam dva dni na avtobusni postaji. Mimoidoče je spraševal, kje lahko sreča temnopolte ljudi, a ljudje ne razumejo angleško. Slovenka, ki jo je srečal, mu je predlagala, da naj odide v Republiko Slovenijo, kar je tudi storil. O Republiki Finski ne ve nič, tam nikogar ne pozna, ni mu znano, kako obravnava prosilce za mednarodno zaščito.

4.Toženka najprej izpostavlja, da si prosilec ne more sam izbirati, katera država članica bo obravnavala njegovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Skladno z Uredbo Dublin III mora namreč prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica Evropske unije, in sicer tista, ki je glede na merila iz poglavja III za to odgovorna.

5.Ocenila je, da izjave tožnika ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih prosilec v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Finsko. Ni mogoče niti zaključiti, da na njegovi strani obstajajo utemeljeni razlogi in takšne osebne okoliščine, ki bi preprečevale predajo Republiki Finski, ki je pristojna za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Iz navedb tožnika tudi ni mogoče utemeljeno sklepati, da bo po predaji Republiki Finski kakorkoli izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju.

6.Toženka še navaja, da ima Republika Finska v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zato vrnitev v to državo Evropske unije ni sporna. Prav tako je Republika Finska polnopravna članica Evropske unije od 1. 1. 1995, spoštuje pravni red Evropske unije in s tem tudi uredbo Dublin III, ki se v državi uporablja neposredno. Pristojni organ šteje, da med Republiko Slovenijo in Republiko Finsko velja načelo vzajemnega zaupanja, zato za predaje oseb po pravilih dublinskega postopka ni ovir.

Tožba in predlog za izdajo začasne odredbe

7.Tožnik zoper odločitev vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, nepopolno oz. zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. Uvodoma povzame izpodbijano odločbo. Nato navede, da se ne strinja s tem, da se ga vrača v Republiko Finsko. Kot je izpovedal, tam nihče ne govori angleško. Ko je poskušal navezati stik z ljudmi, so nanj gledali kot na smet. Navedel je tudi, da so na Finskem rasisti in se je počutil ogroženega zgolj zaradi tega, ker je temnopolt.

8.Tožnik predlaga tudi izdajo začasne odredbe, ki naj odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe. V tožbi je izkazal, zakaj v njegovem primeru niso podani pogoji za izrek ukrepa, po drugi strani pa mu bo izvrševanje ukrepa prizadelo nepopravljivo škodo. Prepoved nečloveškega in ponižujočega ravnanja je absolutna in glede na to, da v zvezi z varstvom pravice do prepovedi kršitve 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) - t.i. "arguable claim”, mora učinkovito pravno sredstvo zoper sporni pravni akt zagotoviti suspenzivni učinek, sicer gre za kršitev 13. člena EKČP. Če bi nastala situacija, ko bi uspel s tožbo, vendar sodišče ne bi moglo učinkovito odrediti njegove izpustitve, bi bila podana kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva ter četrtega odstavka 5. člena EKČP.

Odgovor na tožbo

9.Toženka se je odgovoru na tožbo v celoti sklicevala na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Tožnik pred izdajo izpodbijanega sklepa ni navajal, da se je v Republiki Finski počutil ogroženega zato, ker je temnopolt. Pri teh navedbah gre za nedopustno tožbeno novoto, poleg tega pa v tožbi niti ni konkretiziral, katera ravnanja je doživljal za rasistična in kdaj naj bi bil obravnavan neprimerno. Menila je, da je tožba neutemeljena.

Dokazni postopek

10.Sodišče je dokaznem postopku pogledalo in prebralo listine upravnega spisa št. 2142-/1984/2025, ki se nanaša na zadevo. V sodnem spisu je prebralo in pogledalo listinske priloge tožnika A 1 do A 2 in priloge toženke B 1. Zaslišalo je tožnika.

K sodbi

11.Tožba ni utemeljena.

12.V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Listina EU v 4. členu zapoveduje, da nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju. Vsebinsko enako določilo izhaja iz 3. člena EKČP.

13.Po presoji sodišča je izpodbijan sklep pravilen in zakonit. Sodišče se zato v celoti sklicuje na razloge, ki jih je že argumentirano in pravilno pojasnila toženka v izpodbijanem sklepu (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

14.Dodaja, da tudi po oceni sodišča ni najti nobenih razlogov, ki bi utemeljevali sklep, da so v Republiki Finski podane sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročili nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Glede tega, da naj v Republiki Finski ne bi nihče govoril angleško, sodišče pojasnjuje, da taki navedbi že življenjsko izkustveno ni moč slediti. Sicer ugotavlja, da se tožnik z razlago toženke v izpodbijanem sklepu ne strinja, vendar brez ustreznih proti argumentov, o katerih se je toženka že izrekla, obrazložitve toženke ne more ovreči. Tudi navedbe, da so ob poskusu navezave stika nanj gledali kot na smet, da so na Finskem rasisti in se je počutil ogroženega zgolj zaradi tega, ker je temnopolt, so ostale zgolj na pavšalni ravni. Tožnik jih v ničemer ne konkretizira, zato jih sodišče ne more niti preizkusiti.

15.Ob povedanem lahko sklene, da tožnik ni uspel izkazati sistemskih pomanjkljivostih v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi ob predaji v Republiko Finsko lahko zanj pomenile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Izpodbijani sklep je pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

K predlogu za izdajo začasne odredbe

16.Predlog ni utemeljen.

17.Sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Pri odločanju mora skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

18.V zvezi s standardom težko popravljive škode je Vrhovno sodišče že izreklo, da izvršitev predaje po Uredbi Dublin III sama po sebi ni nepopravljiva posledica, saj način odprave posledic izvršenega sklepa o predaji v primeru uspeha v upravnem sporu ureja že Uredba Dublin III. Ta v tretjem odstavku 29. člena določa, da če je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena potem, ko je predaja izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme. Sodba I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016 (15. točka obrazložitve). Sodišče je zgoraj pojasnilo, da tožnik ni izkazal, da bi bile v Republiki Finski upoštevne sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema in da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo med predajo ali po njej izpostavljen dejanski nevarnosti takšnega nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, zato tudi ni izkazal težko popravljive škode. Tudi predlog za izdajo začasne odredbe je bilo zato treba zavrniti.

-------------------------------

Zveza:

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.