Jedro

Kadar se dokazovanje izvaja z izvedencem, mora sodišče stranki omogočiti, da ta izdelano izvedensko mnenje učinkovito preizkusi. ZPP uveljavlja restriktiven pristop k možnosti imenovanja novega izvedenca. Dokazovanje z novim izvedencem je potrebno, če so v izvedenskem mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti ali nastane dvom o njegovi pravilnosti, te pomanjkljivosti pa se ne da odpraviti z novim zaslišanjem (tretji odstavek 254. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, naj tožena stranka tožeči plača odškodnino v višini 20.255,58 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 3. 2019 do plačila in stroškovno zahtevo tožeče stranke, naj ji tožena stranka povrne njene pravdne stroške. Tožeči stranki je v plačilo naložilo pravdne stroške tožene stranke v višini 20,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni, podredno, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Trdi, da je sodišče zagrešilo več absolutno bistvenih kršitev določb postopka iz 339. člena ZPP, kar je privedlo do popolnoma napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in do zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbijana sodba nima utemeljitev in razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče je kršilo načelo kontradiktornosti in ustavno pravico do enakega varstva pravic v postopku, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave. Sodišče ni ugodilo predlogu tožnika po postavitvi novega sodnega izvedenca, kljub temu da ima izvedensko mnenje številne pomanjkljivosti. Primerjava tožnikove policijske obutve z obutvijo gozdarja ni umestna. Sodni izvedenec bi moral opraviti ogled kraja škodnega dogodka in pregledati ustreznost tožnikove delovne opreme. Nepravilen je zaključek sodišča, da ni podana objektivna odgovornost toženke. V konkretnem primeru ni bilo upoštevano, da je šlo za iskalno akcijo policistov na izredno zahtevnem in nevarnem terenu. V pogojih, v katerih je potekala iskalna akcija, je bila tožnikova zmožnost obvladovanja ravnanja in zmanjševanje nevarnosti bistveno zmanjšana. Takšna specifičnost okoliščin narekuje zaključek, da je tožnik v času škodnega dogodka opravljal nevarno dejavnost. Tudi zaključek sodišča, da ni podana krivdna odgovornost, je nepravilen. Sodni izvedenec je ugotovil, da tožnikov delodajalec pred izvajanjem iskalne akcije ni zagotovil ustreznih navodil za varno delo. Sodišče je pri sojenju delovalo pristransko, zaradi česar naj se glavna obravnava opravi pred drugim senatom.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik uveljavlja plačilo odškodnine za škodo, ki jo je 12. 3. 2018 utrpel zaradi poškodbe pri opravljanju dela policista. Med izvajanjem policijske intervencije je tožniku na strmem in razmočenem terenu pod vrhom ... spodrsnilo, z levo roko se je ujel za vejo drevesa, zaradi sile padca mu je roko obrnilo in je utrpel poškodbo ramena. Tožbo je utemeljeval z objektivno in krivdno odgovornostjo svojega delodajalca, toženkinega zavarovanca, ki je imel v času škodnega dogodka pri toženki zavarovano civilno odgovornost. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da zavarovanec toženke ni ne objektivno ne krivdno odgovoren, zato je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo in tožniku v plačilo naložilo toženkine pravdne stroške.

Glede očitka o kršitvi pravice do izjave v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev novega sodnega izvedenca

6. Iz ustavne pravice do izjave (22. člen Ustave), katere sestavni del je pravica stranke, da učinkovito sodeluje v dokaznem postopku, za sodišče izhaja obveznost, da dokazne predloge stranke pretehta in jih, kolikor gre za relevantna sporna dejstva, izvede. Če izvedba predlaganega dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati, sodišču dokaza ni potrebno izvesti, mora pa zavrnitev izvedbe ustrezno obrazložiti.

7. Kadar se dokazovanje izvaja z izvedencem, mora sodišče stranki omogočiti, da ta izdelano izvedensko mnenje učinkovito preizkusi. ZPP uveljavlja restriktiven pristop k možnosti imenovanja novega izvedenca. Dokazovanje z novim izvedencem je potrebno, če so v izvedenskem mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti ali nastane dvom o njegovi pravilnosti, te pomanjkljivosti pa se ne da odpraviti z novim zaslišanjem (tretji odstavek 254. člena ZPP). Za presojo utemeljenosti pritožbenega očitka, da je sodišče prve stopnje kršilo tožnikovo pravico do izjave, je torej potrebno ugotoviti dvoje: (i) ali je sodišče tožniku omogočilo učinkovit preizkus izvedenskega mnenja in mnenje ne dopušča pomenske odprtosti; (ii) ali je sodišče tožnikov predlog po postavitvi novega izvedenca ustrezno obrazložilo.

8. Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik s pripombami na ugotovitve izvedenca, ki se nanašajo na tožnikovo obutev v času škodnega dogodka, želel vzpostaviti dvom v pravilnost izvedenskega mnenja, zaradi česar je sodišče izvedenca v zvezi s pripombami tožnika najprej zaslišalo (ta je pripombe tožnika ovrgel), nato pa izvedencu naložilo, naj že izdelano mnenje na predlog tožnika razširi z dodatnimi ugotovitvami, ki se nanašajo na ostalo tožnikovo opremo. Izvedenec je ravnal skladno z navodili sodišča. Tožnik je kljub vsemu vztrajal pri postavitvi novega izvedenca, sodišče prve stopnje pa je presodilo, da v razumljive in življenjsko sprejemljive ugotovitve izvedenca ne dvomi. S presojo sodišča prve stopnje, da je izvedensko mnenje razumljivo in ne vzbuja utemeljenega dvoma v njegovo pravilnost, soglaša tudi pritožbeno sodišče. S tem, ko je sodišče prve stopnje dokazni postopek z izvedencem vodilo učinkovito in je izvedenec ovrgel razloge, ki so po mnenju tožnika vzpostavili dvom v pravilnost in pomensko odprtost izvedenskega mnenja, prvostopenjsko sodišče tožnika ni prikrajšalo za možnost, da (zanj neugodno) izvedensko mnenje učinkovito preizkusi. Razloge, zakaj ni postavilo novega izvedenca, pa je sodišče pravilno in ustrezno obrazložilo v 28. do 30. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeni očitek zato ni utemeljen.

9. V zvezi z nadaljnjimi pripombami na izvedensko mnenje, ki jih tožnik izpostavlja v pritožbi, pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da gre za ponavljanje predhodno podanih pripomb, do katerih se je sodni izvedenec že opredelil. Čeprav tožnik ugotovitve izvedenca ne sprejema, njegovo laično argumentirano nestrinjanje dvoma v strokovnost in verodostojnost izvedenskega mnenja (kar bi narekovalo uporabo določb drugega in tretjega odstavka 254. člena ZPP oziroma ponovitev dokazovanja z novim izvedencem) ne vnaša. Glede krivdne in objektivne odgovornosti toženkinega zavarovanca

10. Pravilo o krivdni odgovornosti (z obrnjenim dokaznim bremenom) od oškodovanca zahteva, da ta zagotovi ustrezno trditveno podlago in navede zanjo dokaze, med drugim, da navede, v čem je bila kršitev toženčevih obveznosti. Na tožniku je bilo torej, da navede konkretno kršitev delodajalčeve obveznosti za zagotovitev varnega dela.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je tožnik toženkinemu zavarovancu očital, da mu ta ni zagotovil ustrezne opreme za iskalno akcijo, ki je potekala izven urejenih in varovanih poti. Prvostopenjsko sodišče je presojo krivdne odgovornosti pravilno omejilo v takšen trditveni okvir, ki pa se je v zvezi s protipravnim ravnanjem tožnikovega delodajalca izkazala za neutemeljeno. Razloge o tem je sodišče prve stopnje ustrezno in argumentirano obrazložilo. Ti temeljijo na prepričljivih in odločilnih izvedenčevih ugotovitvah, da so lastnosti tožnikove obutve ustrezale karakteristikam obutve za uporabo na brezpotjih in težavnejših terenih, gibljivost tožnika pa zaradi platnenega oprsača in kombinezona ni bila ovirana. Tudi po presoji pritožbenega sodišča izpostavljeno (pravilno in popolno) ugotovljeno dejansko stanje ne more biti podlaga za krivdno odgovornost tožnikovega delodajalca. Ker navedene ugotovitve opustitve toženkinega zavarovanca ne potrjujejo, krivdna odškodninska odgovornost toženkinega zavarovanca ni podana.

12. Trditvena podlaga o pomanjkljivih navodilih tožnikovega delodajalca pred izvajanjem iskalne akcije je na strani tožnika izostala. Glede na to, da je bila tovrstna opustitev toženkinega zavarovanca nedvomno lahko predmet tožnikove subjektivne zaznave pred nastankom škode, gre posledico njenega izostanka v dejstvenem substratu pripisati tožniku. Pomanjkljivih trditev namreč ne more nadomestiti izvedba dokazov. Poleg tega gre za nedopustne pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP ne sme upoštevati. Presoja sodišča prve stopnje, da krivdna odgovornost toženkinega zavarovanca ni podana, se zato izkaže kot pravilna.

13. Pač pa tožnik utemeljeno nasprotuje zaključku prvostopenjskega sodišča, da odškodninska odgovornost tožnikovega delodajalca ni podana niti po objektivni podlagi. Sodišče prve stopnje je takšen zaključek v splošnem oprlo na stališče, da narava ni nevarna stvar.

14. Utemeljeni so pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo razlogov o specifičnih okoliščinah, v katerih se je znašel tožnik, ko je potekala iskalna akcija na območju strmega terena. Prav te trditve pa so v tem sporu za plačilo odškodnine na podlagi objektivne odgovornosti v bistvenem pravna podlaga za odločitev. Četudi se je sodišče ukvarjalo z vprašanjem narave kot nevarne stvari, to vprašanje za presojo zatrjevane objektivne odgovornosti toženkinega zavarovanca ni relevantno. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da je policist, ki je bil z drugimi policisti in pripadniki Gorske reševalne službe na dan škodnega dogodka - namesto na redno usposabljanje iz samoobrambe in streljanja - napoten na iskalno akcijo pogrešane osebe na območju ..., vzpon je potekal na izjemno strmem, razmočenem in spolzkem terenu, izven urejenih in varovanih poti, vreme je bilo deževno, te okoliščine pa so predstavljale povečano nevarnost za nastanek škodnega dogodka. O teh pravno odločilnih trditvah in pravnem vidiku tožnika, da izpostavljene okoliščine utemeljujejo objektivno odgovornost tožnikovega delodajalca,1 se sodišče prve stopnje ni izreklo, niti jih ni vzelo na znanje. To pa pomeni, da jih je prezrlo, zaradi česar je izpodbijano sodbo obremenilo z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

15. Stranka ima pravico do izjavljanja o vseh vidikih spora (22. člen Ustave), tej pravici pa ustreza dolžnost sodišča do opredelitve do vseh tistih njenih navedb, ki bi lahko vplivale na odločitev in do nosilnih pravnih naziranj stranke, ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso nerelevantna.2 Ker je sodišče prve stopnje prezrlo tožnikove pravne navedbe, s katerimi je utemeljeval objektivno odgovornost toženkinega zavarovanca zaradi izvajanja nevarne dejavnosti, je moralo pritožbeno sodišče pritožbi ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti (prvi odstavek 355. člena ZPP). Napake, ki jo je zagrešilo sodišče prve stopnje, ker se do tožnikovih nosilnih pravnih argumentov ni opredelilo, pritožbeno sodišče ne more odpraviti na način, da na prvi stopnji prezrta pravna naziranja obravnava sámo, saj bi to pomenilo, da bi na njeno pravno argumentacijo odgovarjala šele pritožbena instanca, s čimer bi bila bistveno okrnjena strankina pravica do pritožbe, tj. pravica do obrazloženosti prvostopenjske sodne odločbe in do pritožbenega odgovora na pritožbene navedbe (25. člen Ustave).

16. Zavzemanju pritožbe, naj se nova glavna obravnava opravi pred drugim sodnikom (356. člen ZPP), pritožbeno sodišče ni sledilo. Pooblastilo iz 356. člena ZPP pritožbeno sodišče uporabi takrat, ko meni, da bi ponovno sojenje ogrozilo učinkovit potek sojenja, zlasti v okoliščinah, ko prvostopenjski sodnik trdno vztraja pri napačnih stališčih (v okoliščinah zaporednih razveljavitev prvostopenjskih odločitev). Razlog, ki ga v pritožbi navaja tožnik, da je bila izpodbijana sodba izdana na dan oprave zadnjega naroka, ni takšne narave, da bi lahko zasejala upravičen dvom v nepristransko in objektivno odločanje sodnice. Pravno stališče, ki ga zavzame sodnik pri opravljanju sodniške funkcije tekom postopka, samo po sebi ne more predstavljati razloga za dvom v njegovo nepristranskost, saj nepristranskost ne pomeni, da sodnik ne sme v teku postopka zavzeti pravnega stališča. Nepristranskost in neodvisnost namreč predstavljata kakovost sodnika pri vsakokratnem sojenju zagotoviti in ohraniti popolno odprtost duha in mišljenja. Pritožba s trditvami, da je glede na obsežnost zadeve nemogoče, da sodnik istega dne po zaključku glavne obravnave sodbo napiše in jo odpremi, utemeljenega dvoma v sodničino samokontrolo ni vzpostavila.

17. Razveljavitev odločitve o glavni stvari je narekovala tudi razveljavitev odločitve o pravdnih stroških. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

1 Gre za tožnikove trditve, ki merijo na zaključek o nevarni dejavnosti dela policista. Ta je podana, kadar policist opravlja delo, pri katerem obstaja neobičajno tveganje za nastanek škode na življenju ali zdravju ljudi. Ker vsako delo policista samo po sebi ni nevarno, je zato treba v vsakem konkretnem primeru presoditi, ali so podane posebne okoliščine, zaradi katerih je bila policistova dejavnost tako nevarna, da utemeljuje uporabo pravil o objektivni odškodninski odgovornosti (gl. VSRS Sklep II Ips 299/2017 z dne 24. 1. 2019, VSRS Sklep II Ips 40/2018 z dne 9. 5. 2019). 2 Odločbi Ustavnega sodišča št. Up-373/97 z dne 22. 2. 2001 in Up-391/14 z dne 16. 6. 2016.