Jedro

Tožnica bi v primeru toženčeve odtujitve nepremičnin z neizdajo začasne odredbe lahko izgubila učinkovito pravno varstvo proti dobrovernemu kupcu. S tem je izkazana objektivna nevarnost za uveljavitev tožničine (končne) terjatve.

Če je predmet skupnega premoženja lastninska pravica na stvari, ta nastopa kot skupna lastnina zakoncev, zato ni pravilna prepoved razpolaganja s spornimi nepremičninami zgolj v deležu. Omejitev pravice razpolaganja z začasno odredbo le na določen delež bi prišla v poštev, če bi tožnica zahtevala ugotovitev solastnega premoženja, ne pa skupnega.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo začasno odredbo, s katero je tožencu prepovedalo obremenitev in odtujitev stanovanj na F., na V. in na T., vse do ½. Sklenilo je, da se v primeru kršitve navedene začasne odredbe tožencu izreče denarna kazen v višini 40.000,00 EUR. Odločilo je še, da se tožencu prepoveduje odtujitev in obremenitev nepremičnin parc. št. 631/2, 631/4 in 631/5 glede deleža do 16,7 %, parc. št. 631/6 do deleža ¼, ter parc. št. 631/8 in 631/9 do deleža ½ z zaznambo navedene prepovedi v zemljiški knjigi. V preostalem delu, glede prepovedi odtujitve in obremenitve navedenih nepremičnin v celoti in glede prepovedi odtujitve in obremenitve stanovanj na N. in na M. je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Toženec je proti takšni odločitvi vložil ugovor, ki ga je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrnilo.

2. Toženec je proti odločitvi o zavrnitvi ugovora vložil pravočasno pritožbo. Iz njene vsebine izhaja, da uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, napačne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog za izdajo začasne odredbe zavrne. Opozarja, da je namen regulacijske začasne odredbe v ureditvi spornega razmerja še pred pravnomočnostjo sodne odločbe o glavi stvari, zato je njeno bistvo v varstvu določenega dejanskega stanja, ne pa v zavarovanju kasnejše izvršbe. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče izdalo regulacijsko začasno odredbo, oprlo pa jo je na 2. in tudi na 3. alinejo (pravilno odstavek) 270. člena ZIZ, tako da je izpodbijani sklep pravno napačen že iz tega razloga. Tožnica ni ne zatrjevala ne izkazala nobenega pogoja za izdajo začasne odredbe. Vsi pogoji, ki se navajajo v obrazložitvi sklepa, so neobstoječi oziroma neizkazani in tudi pravno neupoštevni. Prvostopenjsko sodišče napačno temelji svojo ugotovitev o obstoju življenjske skupnosti na okoliščini, da sta pravdni stranki po izteku namenskega varčevanja opravili nakup na M. Tožnica ni prispevala k skupnosti ne v smislu nematerialnega prispevka niti materialnega. Tudi ugotovitev, da se je toženec do odselitve v letu 2007 vračal s službenih potovanj k tožnici na naslov njunega skupnega prebivališča, je brez vsake podlage v trditvah strank. Toženec je že v letu 1999/2000 vzpostavil skupnost z drugo partnerko. S tožnico je ohranjal formalno zakonsko zvezo do določene starosti otrok zgolj zato, da mu tožničini starši, kjer otroka živita, in tožnica, ne bi odtujili otrok in preprečevali stikov z njima. Sodišče je z izdajo začasne odredbe, s katero je tožencu prepovedalo odtujitev in obremenitev nepremičnin, dejansko odločalo na način, kot da gre za solastnino. Tožnici ne more nastati nobena škoda, saj s svojim zahtevkom na nobenem od stanovanj iz naslova skupnega premoženja ne more pridobiti lastninske pravice do celote. Morebitni delež tožnice, ne glede na njeno morebitno višino, lahko vodi zgolj do delitve skupne lastnine v nepravdnem postopku s posledično prodajo stvari in delitvijo kupnine. Tožnica zato ne more doseči stvarnopravnega varstva na način, kot izhaja iz izpodbijane odločitve. Tožnica ne more utrpeti škode, ki bi bila težko nadomestljiva. Opozarja, da regulacijske začasne odredbe ni dopustno izdati na podlagi 3. alineje drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Pogoj za izdajo začasne odredbe iz navedenega določila predstavlja samostojen pogoj in ne morda rezervni argument, kot je navedlo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu.

3. Tožnica je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev sklepa sodišča prve stopnje. V odgovoru je med drugim ponovila svojo trditev, da bi škoda nastala, če bi bile nepremičnine v celoti odtujene, saj tedaj razdružitev v nepravdnem postopku ne bila možna oziroma bi bila brezpredmetna.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica s svojim tožbenim zahtevkom uveljavlja nedenarno terjatev. V zavarovanje nedenarne terjatve lahko izda sodišče začasno odredbo, če upnik izkaže verjeten obstoj (ne obstoj!) terjatve ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Verjetnost obstoja vtoževane nedenarne terjatve oziroma verjetnost, da nepremičnine, ki so predmet začasne odredbe, sodijo v skupno premoženje pravdnih strank, temelji na verjetni dejanski podlagi, da so bile pridobljene z delom v času trajanja zakonske zveze pravdnih strank (prim. drugi odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ZZZDR). Tak zaključek izkazujejo kupoprodajne pogodbe za navedene nepremičnine, ki so bile sklenjene v času zakonske zveze pravdnih strank, okoliščina, da je življenjska skupnost pravdnih strank trajala do leta 2007, ko se je toženec odselil iz skupnega bivališča (tako je toženec tudi sam zatrjeval v razveznem postopku), dejanska okoliščina, da sta bili v času pridobitve nepremičnin obe pravdni stranki zaposleni in iz naslova zaposlitve prejemali dohodek in da sta pravdni stranki še v letu 2005 opravili skupen nakup stanovanja na M., na katerem sta vknjižena kot solastnika vsak z deležem do ½.

6. Poleg verjetne izkazanosti obstoja terjatve pa mora upnik za utemeljenost predloga za izdajo začasne odredbe izkazati še eno izmed predpostavk naštetih v drugem in tretjem odstavku 272. člena ZIZ, ki določajo namen zavarovanja. Če upnik zatrjuje okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, obstoji predpostavka za izdajo zavarovalne začasne odredbe. Njen cilj je, da z določenimi posegi v premoženje ali druga sredstva, s katerimi dolžnik razpolaga, poveča možnosti, da bo upnik, ko mu bo omogočeno, da zahteva prisilno realizacijo svoje terjatve, lahko to terjatev v celoti realiziral oziroma zmanjšal nevarnosti, ki grozijo tej realizaciji. Lahko pa upnik zatrjuje okoliščine, zaradi katerih je začasna odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Terjatve oziroma pravice strank lahko ogroža možnost, da še v teku sodnega postopka pride do sprememb, zaradi katerih sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena. Takšnega namena pa ne more doseči tudi v primeru, če osebi, ki to varstvo zahteva, že v teku sodnega postopka nastane težko nadomestljiva škoda. Namen teh začasnih odredb je zato v ureditvi spornega pravnega razmerja (do pravnomočne sodne odločbe) z namenom varstva obstoječega stanja oziroma pravne sfere pred grozečim nasiljem (nevarnostjo uporabe sile) ali nevarnostjo nastanka težko nadomestljive škode (1). Upnik pa lahko predlaga izdajo začasne odredbe tudi, če izkaže okoliščine, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (3. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ). Po določbi tretjega odstavka 272. člena v zvezi s tretjim odstavkom 270. člena pa upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo.

7. Upnica oziroma tožnica je v tem postopku zatrjevala, da obravnavane nepremičnine niso vpisane v zemljiško knjigo, da je v kupoprodajnih pogodbah kot edini kupec naveden toženec in da toženec tudi razpolaga z izvirniki vseh pogodb. Toženec ima navedene nepremičnine tudi v (posredni) posesti. Hkrati je v predlogu za izdajo začasne odredbe navedla, da želi na nepremičninah pridobiti delež v naravi. Navedla je, da želi sebi in otrokom urediti stanovanjsko vprašanje ali pa si (v primeru oddaje stanovanj) zagotoviti sredstva za preživljanje. To bi ji toženec onemogočil, če bi nepremičnine odtujil. 8. Iz dejanskih trditev tožnice jasno izhaja, kakšne cilje zasleduje s predlagano začasno odredbo. S svojimi trditvami vzpostavlja okoliščine, ki ogrožajo korektno delitev skupnega premoženja pravdnih strank. Tožnica res zahteva ugotovitev skupnega premoženja in določitev deležev na njem, končni cilj takšnega zahtevka pa je v delitvi skupnega premoženja, ki se izvrši v nepravdnem postopku. Pri delitvi skupnega premoženja pa gre za dodelitev posameznih stvari iz skupnega premoženja udeležencev skupnosti (2). Sodišče prve stopnje je zato pravilno navedlo, da bi tožnica v primeru toženčeve odtujitve nepremičnin z neizdajo začasne odredbe lahko izgubila učinkovito pravno varstvo proti dobrovernemu kupcu. S tem je izkazana objektivna nevarnost za uveljavitev tožničine (končne) terjatve. Tožnica je torej s svojimi trditvami iz predloga za izdajo začasne odredbe merila na izdajo zavarovalne začasne odredbe (3). Iz razlogov odločitve prvostopenjskega sodišča pa izhaja utemeljenost njenega predloga. Jasno je, da nemožnost realizacije terjatve pogojuje nastanek škode, vendar pa pri tem ne gre za škodo iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, ki pogojuje izdajo regulacijske začasne odredbe. Na podlagi te okoliščine je zato prvostopenjsko sodišče napačno opredelilo predlagano začasno odredbo kot regulacijsko. Zgolj napačna opredelitev izdane začasne odredbe kot regulacijske (namesto zavarovalne) pa ne more vplivati na njeno pravilnost oziroma utemeljenost njene izdaje. S tem se kot neutemeljen izkaže tudi pritožbeni očitek, da v primeru regulacijskih začasnih odredb ne pride v poštev uporaba 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ in uporaba tretjega odstavka 270. člena ZIZ.

9. Ne glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da bodo morebitne neugodne posledice, ki bi lahko z izdajo začasne odredbe nastale tožencu, v primeru neutemeljenosti lažje odpravljive kot neugodne posledice, ki bi v primeru neizdaje začasne odredbe nastale tožnici. Da je tako, jasno izhaja že iz razlogov, navedenih v prejšnji točki obrazložitve.

10. Pravilen je pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, ki je nepravilno odredilo prepoved razpolaganja s spornimi nepremičninami zgolj v deležu. Če je predmet skupnega premoženja lastninska pravica na stvari, ta nastopa kot skupna lastnina zakoncev. Bistvena in opredelilna značilnost skupne lastnine je nedoločenost deležev posameznih skupnih lastnikov. Skupni lastniki zato lahko izvršujejo lastninsko pravico le vsi skupaj kot en lastnik. Omejitev pravice razpolaganja z začasno odredbo le na določen delež bi prišla v poštev, če bi tožnica zahtevala ugotovitev solastnega premoženja, ne pa skupnega. V tem delu odločitev prvostopenjskega sodišča ni pravilna. Kakršna je, pa je v škodo tožnice, ne pa toženca, ki mu ohranja razpolagalno upravičenje na deležu, ki ga, ker gre za skupno premoženje, zaradi razpolagalne nesposobnosti ne bi mogel imeti.

11. Glede na navedeno je pritožba neutemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku).

(1) Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 105/2008. (2) Prim. Dragica Vedam-Lukič, Ada Polajnar Pavčnik, Nepravdni postopek, Zakon s komentarjem, str. 92. (3) To potrjujejo tudi njene navedbe v odgovoru na pritožbo.