Jedro

Po določilu prvega odstavka 494. člena ZPP sodi sodnik posameznik v sporih, v katerih vrednost spornega predmeta ne preseda 150.000,00 SIT. Toda ta določba ni prišla več v poštev glede na novejše določbe Zakona o sodiščih (Uradni list RS št. 19/94 do 24/98, kratko ZS) o pristojnosti sodišč. Po določilu prvega odstavka 102. člena ZS vodi postopek in sodi oziroma odloča na okrožnih sodiščih sodnik posameznik tudi v gospodarskih sporih (za katere je sicer pristojno okrožno sodišče po določbi točke II.3. člena 101 ZS), razen če zakon določa, da sodi senat. Ta izjema pa ni že navedena določba 494. člena ZPP.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Glede na določilo prvega odstavka 498. člena ZPP je revizijsko sodišče nadaljevalo postopek po določilih ZPP/77. Sodišče druge stopnje je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ki je vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi, s katerim je bilo toženi stranki naloženo, da mora plačati tožeči stranki 1,751.888,00 SIT s pripadki.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določil postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, tožeča stranka pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določilu 8. člena ZPP odloči sodišče po načelu proste ocene dokazov, katera dejstva šteje za dokazana. V skladu s tem sta sodišči druge in prve stopnje v obravnavanem gospodarskem sporu šteli račune št. 12996 z dne 2.6.1992, št. 10531 z dne 5.7.1992 in št. 13384 z dne 4.6.1993 (priloge A4, 5 in 6 v spisu) za verodostojni dokaz, da je tožeča stranka dobavila toženi stranki v računih navedeno blago po navedenih cenah, kot je enako utemeljeno ocenilo tudi obračune obresti na dolgovane zneske, pri čemer predvsem ni prezreti, da tožena stranka doslej v postopku ni z ničemer ugovarjala verodostojnosti teh listin. Po določilu 219. člena ZPP morajo stranke navesti dejstva in predlagati dokaze za potrditev teh dejstev. Iz navedenih listin, ki jih je predložila tožeča stranka, izhajajo poslovni odnosi med strankama, na katere se nanaša tožbeni zahtevek tožeče stranke. Ne drži tedaj revizijski očitek sodiščema druge in prve stopnje, da nista navedli dejstev in dokazov, na katerih temelji njuna odločitev o stvari. Tožena stranka je pri vsem tem imela vse možnosti v postopku že od podaje ugovora proti sklepu o izvršbi vse do glavne obravnave, če bi se je udeležila, uveljavljati nasprotna dejstva in predlagati dokaze, ki bi šli njej v prid. Toda tožena stranka se tega ni poslužila, razen s splošno nekonkretizirano navedbo, da "ugovarja zoper sklep o izvršbi". Sodbi sodišč druge in prve stopnje tedaj nimata pomanjkljivosti, da bi se ju ne dalo preizkusiti, in zato tudi sodišči nista bistveno kršili določil postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, kot to uveljavlja revizija.

Sodišči druge in prve stopnje tudi nadalje nista bistveno kršili določil postopka. V zadevi je res sodil sodnik posameznik, toda s tem ni bila storjena kršitev iz 1. točke drugega odstavka 354. člena ZPP v povezavi z določbo prvega odstavka 494. člena ZPP. Po tem določilu sodi sodnik posameznik v sporih, v katerih vrednost spornega predmeta ne preseda 150.000,00 SIT. Toda ta določba ni prišla več v poštev glede na novejše določbe Zakona o sodiščih (Uradni list RS št. 19/94 do 24/98, kratko ZS) o pristojnosti sodišč. Po določilu prvega odstavka 102. člena ZS vodi postopek in sodi oziroma odloča na okrožnih sodiščih sodnik posameznik tudi v gospodarskih sporih (za katere je sicer pristojno okrožno sodišče po določbi točke II.3. člena 101 ZS), razen če zakon določa, da sodi senat. Ta izjema pa ni že navedena določba 494. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje tudi ni bistveno kršilo določil postopka po 7. točki drugega odstavka 354. člena ZPP, kot to po vsebini uveljavlja revizija, ker ni ugodilo predlogu pooblaščenke tožene stranke za preložitev glavne obravnave z dne 3.10.1997, ki se je pooblaščenka "zaradi visoke temperature ni mogla udeležiti". Pooblaščenka tožene stranke bi morala svojemu predlogu priložiti ustrezno zdravstveno dokumentacijo, iz katere bi izhajala nesposobnost za prihod na sodišče, česar pa ni storila (niti kasneje). Sodišče v takih primerih ni dolžno naknadno pozivati stranke, da predloži ustrezne dokaze za potrditev njenih trditev; to je stvar stranke same in njene procesne discipline. Pri tem sodišče prve stopnje utemeljeno opozarja, da sodišče pooblaščenki tožene stranke več mesecev ni moglo vročiti vabila za glavno obravnavo, ker ni dvigovala pošte, kar kaže na zavlačevanje postopka. Pooblaščenci - odvetniki so dolžni redno dvigovati sodna vabila oziroma sploh pisanja, ki se jim vročajo v skladu z določilom 243. člena Sodnega reda v sodni pisarni, saj se le tako lahko normalno odvija sodno poslovanje.

Glede na tako stanje stvari, in ker po uradni dolžnosti niso bile ugotovljene kršitve iz 386. člena ZPP, je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno.