Jedro

Tožeča in tožena stranka sta se s poravnavo dogovorili, da bo tožena stranka, zato ker ni izpolnila obveznosti iz štipendijske pogodbe, vrnila tožeči stranki neupravičeno prejete zneske republiške štipendije v 24 mesečnih obrokih. Ker tožena stranka obveznosti, dogovorjenih s pogodbo o poravnavi, ni izpolnila, vtoževani znesek pa ustreza seštevku zapadlih neplačanih obrokov po navedeni poravnavi, je tožbeni zahtevek na vračilo neupravičeno prejetih zneskov republiške štipendije utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 1.888,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2014 dalje do plačila, vse v 15 dneh. Obenem je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 49,50 EUR v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku 15 dnevnega roka za izpolnitev do plačila.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila toženka. Navaja, da ni imela denarja, da bi vrnila vtoževani znesek. Čeprav je bila zaposlena v obdobju od leta 2009 do 2015, ji delodajalci niso izplačevali plač, kar je prijavila tudi delovnemu inšpektoratu. Zato prosi, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba razveljavi oziroma prosi za dogovor, da bi dolg vračala obročno. Prejema samo 269,00 EUR denarne socialne pomoči. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zamudne sodbe pa se glede na drugi odstavek 338. člena ZPP zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne more izpodbijati, saj institut zamudne sodbe temelji na predpostavki, da je toženec priznal tožnikove dejanske trditve, oziroma, da je dejansko stanje, ki izhaja iz tožbenih navedb, resnično.

5. V obravnavani zadevi so izpolnjeni vsi taksativno določeni pogoji iz prvega odstavka 318. člena ZPP. Vročitev tožbe toženki s pozivom na odgovor in opozorilom po določbi 277. člena ZPP (drugi odstavek), je bila opravljena 29. 12. 2014. Ker toženka odgovora na tožbo ni podala v roku 30 dni, je prvostopenjsko sodišče ob pravilni ugotovitvi, da so izpolnjeni pogoji od 1. do 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, utemeljeno izdalo zamudno sodbo.

6. Tožnik je v tožbi navedel vsa odločilna dejstva, iz katerih izhaja materialno pravna posledica, kot jo uveljavlja s tožbo. Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno uporabilo in navedlo pravno podlago, tožba je sklepčna, dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, pa niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik, niti s splošno znanimi dejstvi. Prav tako ne gre za nedovoljeno razpolaganje strank z zahtevkom (tretji odstavek 3. člena ZPP).

7. Stranki sta se s poravnavo (priloga A2) z dne 8. 1. 2010 na podlagi tega, ker toženka ni izpolnila obveznosti iz štipendijske pogodbe dogovorili, da bo vrnila tožniku neupravičeno prejete zneske republiške štipendije v višini 1.888,31 EUR v 24 mesečnih obrokih, prvega v višini 78,67 EUR, ki je zapadel v plačilo 20. 8. 2010, ostale obroke v višini 78,68 EUR, pa 20. dan v naslednjih mesecih, pri čemer je zadnji obrok zapadel 20. 7. 2012. Po sklenjeni poravnavi toženka ni tožniku plačala ničesar, zato je po opominu, vložil tožbo.

8. Pravna podlaga za vračilo vtoževanega zneska je podana v prvem odstavku 239. člena Obligacijskega zakonika oziroma glede plačila zamudnih obresti v prvem odstavku 378. člena OZ. Skladno s prvim odstavkom 239. člena OZ je upnik od dolžnika upravičen zahtevati izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi. Glede obresti prvi odstavek 378. člena OZ določa, da dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti. Prvi odstavek 299. člena OZ pa določa, da pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev.

9. Ker toženka obveznosti dogovorjenih s pogodbo o poravnavi z dne 8. 1. 2010, ni izpolnila, vtoževani znesek pa ustreza seštevku zapadlih neplačanih obrokov po navedeni poravnavi, je sodišče prve stopnje utemeljeno tožbenemu zahtevku ugodilo in naložilo toženki plačilo 1.888,31 EUR.

10. Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugodilo tudi tožbenemu zahtevku tožnika glede zamudnih obresti in mu jih skladno s tožbenim zahtevkom priznalo od 19. 12. 2014, to je od vložitve tožbe dalje do plačila.

11. O stroških postopka pa je odločilo v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP in Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/2008), po katerem mora stranka, ki v postopku ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške postopka. Tako je tožniku priznalo takso za vložitev tožbe v višini 49,50 EUR in stroške v takšni višini naložilo v plačilo toženki, ki v tem postopku ni uspela.

12. Pritožbeni razlogi, na katere se sklicuje toženka, da nima denarja za vračilo vtoževanega zneska, za pritožbeno rešitev zadeve niso relevantne. Pritožbeno sodišče tudi ni pristojno za odločanje o tem, ali se toženki odobri obročno odplačevanje dolga. V fazi pravnomočno zaključenega sodnega postopka, je za odločanje o obročnem odplačilu dolga, pristojen tožnik. Zato mora toženka posebno vlogo s takšnim zahtevkom nasloviti nanj.

13. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.