Jedro

Polnoletni otroci so dolžni preživljati starše, če nimajo in si ne morejo pridobiti dovolj sredstev za preživljanje, razen, če sami iz neupravičenih razlogov niso izpolnjevali preživninske obveznosti do otroka, skladno z določbo 123. člena ZZZDR. Torej polnoletni otroci, do katerih starši iz neupravičenih razlogov niso izpolnjevali preživninske obveznosti, niti v primeru, da starši nimajo in si tudi ne morejo pridobiti sredstev za preživljanje, staršev niso dolžni preživljati oziroma konkretno, niso dolžni plačevati storitev institucionalnega varstva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo dokončno odločbo tožene stranke št. ...z dne 6. 1. 2017 in prvostopno odločbo Centra za socialno delo in št. ... z dne 6. 1. 2016 v 5., 6., 7., 8., 9. in 11. točki (I. točka izreka). Obenem je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v znesku 1.362,50 EUR v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednjega dne po izteku paricijskega roka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Citira 124. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 69/04 s spremembami, v nadaljevanju: ZZZDR) in opozarja, da sodišče ni ugotovilo, da oče tožnikov ni preživljal iz neupravičenih razlogov, vprašanja, ali obstaja preživninska obveznost v prvem odstavku 124. člena ZZZDR pa se ni razčiščevalo. Po mnenju tožene stranke je sodišče popolnoma spregledalo kasnejšo sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. III U-34/2012-17 z dne 3. 7. 2013, ki je postala pravnomočna 3. 7. 2013 in s katero je sodišče ugotovilo, da tožnika nista dokazala, da ju oče iz neupravičenih razlogov ni preživljal. Nasprotna ugotovitev v izpodbijani sodbi tako predstavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, posledično pa tudi zmotno uporabo materialnega prava. Pa tudi sicer iz izpovedb prič ne izhaja, da oče čisto nič ni prispeval za preživljanje otrok. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo zgolj na izpovedi zaslišanih prič, njihove izpovedbe pa iz drugih dokazov ne izhajajo. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 186/2017 z dne 20. 3. 2018, iz katere izhaja, da je breme dokazovanja, da obstoji izjema od preživljanja na strani tožnikov, takšno stališče pa je splošno sprejeto tudi v ustaljeni sodni praksi. Po mnenju tožene stranke izpodbijana sodba ne sledi sodni praksi in sprejetemu stališču. Vztraja, da tožnika nista dokazala, da ju oče iz neupravičenih razlogov naj ne bi preživljal. Nadalje tožena stranka ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v nekem že pravnomočno zaključenem socialnem sporu, kjer je bilo dejansko stanje podobno, zapisalo, da je treba izjemo obravnavati ozko in da iz sodne prakse izhaja, da zgolj ugotovitev, da nekdo finančno ne prispeva k preživljanju otrok, sama po sebi ne pomeni, da taka oseba ni izpolnjevala preživninskih obveznosti. Po mnenju tožene stranke je odločitev v izpodbijani sodbi diametralno nasprotna odločitvi v sodbi I Ps 2202/2016 z dne 11. 1. 2018. Poudarja, da višina izterjanih zneskov ne more biti merilo za ugotovitev, ali je nekdo preživljal otroke ali ne, vsak jih je namreč zmožen preživljati po svojih zmožnostih, te pa so seveda zelo različne. Ravno višina teh odtegljajev dokazuje to, koliko je oče bil sposoben prispevati za preživljanje. Vztraja, da je ugotovitev sodišča, da oče iz neupravičenih razlogov ni izpolnjeval preživninske obveznosti tožnikov, napačna, oziroma da nepreživljanje iz neupravičenih razlogov ni bilo dokazano v zadostni meri. Nadalje poudarja, da je bilo postopanje organov v predsodnih postopkih glede premoženja, ki ga upravičenec ima, pravilno, še posebej, ker je upravičenec zgolj manjši solastnik nepremičnin. Po mnenju tožene stranke je posledično odločitev sodišča prve stopnje napačna, dodatno, ker iz ustaljene sodne prakse pritožbenega sodišča izhaja, da se kot potrebni stroški kilometrine priznavajo le stroški kilometrine pooblaščenca, ki ga je stranka izbrala in ima sedež na delovnem območju sodišča. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede bistvenih dejstev za samo odločitev in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do smiselno očitane kršitve določb pravdnega postopka.

5. V tej zadevi je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 6. 1. 2017, s katero je zavrnila pritožbo tožeče stranke, vloženo zoper prvostopno odločbo Centra za socialno delo A., št. ... z dne 6. 1. 2016. S slednjo je Center za socialno delo A. odločil, da je B.B. oproščen plačila storitve institucionalnega varstva v višini 70,27 EUR od 28. 2. 2015 dalje, da znaša prispevek C.C. k plačilu storitve za upravičenca 47,10 EUR in da znaša prispevek D.D. k plačilu storitve za upravičenca 23,17 EUR. Sporno v tej zadevi je, ali sta tožnika zavezanca za plačilo storitve institucionalnega varstva za upravičenca, v zvezi s tem vprašanjem pa je med strankama sporno, ali je upravičenec B.B. tožnika, to je svoja otroka, preživljal in ali iz neupravičenih razlogov ni izpolnjeval preživninskih obveznosti do njiju.

6. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v ZZZDR, na katerega napotuje 3. točka prvega odstavka 2. člena Uredbe o merilih za določanje oprostitve pri plačilih socialnovarstvenih storitev (Ur. l. RS, št. 110/04 s spremembami, v nadaljevanju Uredba), sprejete na podlagi tretjega odstavka 100. člena Zakona o socialnem varstvu (Ur. l. RS, št. 3/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami). Na podlagi Uredbe je zavezanec za plačilo socialnovarstvenih storitev fizična oseba, ki ni družinski član, če jo z upravičencem do storitve veže preživninska obveznost po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.

7. Polnoletni otrok je po 124. členu ZZZDR dolžan po svoji zmožnosti preživljati starše, če ti nimajo dovolj sredstev za preživljanje in si jih ne morejo pridobiti. Glede na določbo drugega odstavka 124. člena ZZZDR pa otrok ni dolžan preživljati tistega od staršev, ki iz neupravičenih razlogov ni izpolnjeval preživninskih obveznosti do njega. Po 123. členu ZZZDR so starši dolžni preživljati svoje otroke do polnoletnosti tako, da v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi zagotovijo življenjske razmere, potrebne za otrokov razvoj. Če se otrok šola, so ga dolžni preživljati tudi po polnoletnosti, vendar največ do dopolnjenega 26. leta starosti.

8. Navedeno pomeni, da so polnoletni otroci dolžni preživljati starše, če nimajo in si ne morejo pridobiti dovolj sredstev za preživljanje, razen, če sami iz neupravičenih razlogov niso izpolnjevali preživninske obveznosti do otroka, skladno z določbo 123. člena ZZZDR. Torej polnoletni otroci, do katerih starši iz neupravičenih razlogov niso izpolnjevali preživninske obveznosti, niti v primeru, da starši nimajo in si tudi ne morejo pridobiti sredstev za preživljanje, staršev niso dolžni preživljati oziroma konkretno, niso dolžni plačevati storitev institucionalnega varstva.

9. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta tožnika v tožbi navajala, da njun biološki oče zanje ni skrbel po svojih zmožnostih, temveč zgolj pod prisilo (izvršbo), je plačeval preživnino. Iz potrdila ZPIZ Slovenije, Oddelka za nakazovanje pokojnin (priloga A/11) izhaja, da je upravičenec v obdobju od septembra 1996 do novembra 2003 za prvega tožnika plačal skupaj 445,77 EUR in za drugega tožnika 4.424,78 EUR. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče ugotovilo, da je upravičenec v začetnem obdobju bil zaposlen, vendar je ves zaslužen denar porabil zase oziroma ga zapravil za pijančevanje, kasneje, ko je ostal brez službe, pa tudi ni ničesar storil za to, da bi pripomogel k preživljanju svojih treh otrok. Za hčer E.E. je že center za socialno delo ugotovil v drugem upravnem postopku, da je upravičenec ni preživljal, za tožnika pa je prispeval zgolj tisto, kar mu je po izvršbi utegnil ZPIZ Slovenije. Potrdilo ZPIZ Slovenije, Oddelka za nakazovanje pokojnin in življenjski dogodki ter situacija, ki so jo smiselno enako opisovale vse priče, to tudi po prepričanju pritožbenega sodišča prepričljivo dokazuje. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da brezposelnost enega od staršev, zaradi katere nima oziroma ni imel niti sredstev za lastno preživljanje, sicer lahko predstavlja opravičen razlog v smislu 124. člena ZZZDR za neizpolnjevanje preživninskih obveznosti, vendar ne v primeru, da se ne zaposli oziroma dela le priložnostno, čeprav je za delo zmožen in bi delo lahko našel in ga tudi opravljal. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju, iz katerih razlogov upravičenec ni izpolnjeval preživninske obveznosti oziroma ali jih ni izpolnjeval iz neupravičenih razlogov, upoštevalo vse okoliščine in dejstva in ne le višino preživnine, ki jo je upravičenec plačal za vsakega od tožnikov oziroma so mu bili zneski odtegnjeni. Pravilno je zaključilo, ne samo, da zneski, ki jih je nakazal tožnikoma ZPIZ Slovenije, ne predstavljajo takih zneskov, ki jih starši potrebujejo za preživljanje, ampak tudi, da upravičenec iz neopravičenih razlogov ni izpolnjeval preživninske obveznosti do tožnikov. Upravičenec je ves zaslužen denar porabil zase oziroma ga zapravil za pijančevanje, kasneje, ko je ostal brez službe, pa tudi ni ničesar storil za to, da bi pripomogel k preživljanju svojih treh otrok.

10. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da upravičenec iz neupravičenih razlogov ni izpolnjeval preživninske obveznosti do tožnikov, tudi tožnika po drugem odstavku 124. člena ZZZDR nista dolžna preživljati svojega očeta in prispevati k plačilu institucionalnega varstva.

11. Pritožbeno sklicevanje na druge, čeprav pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje, za pritožbeno rešitev zadeve niso relevantne. Zmotno pa je tudi stališče, da sodišče prve stopnje ne sledi sodni praksi. Sodišče prve stopnje se je utemeljeno sklicevalo na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 778/2006, s katero je pritožbi tožniku ugodilo in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje z napotkom, da mora upravni organ popolno ugotoviti dejansko stanje. Izpodbijani upravni odločbi pa sta predmet prav tega postopka.

12. Nadalje je pritožba neutemeljena tudi glede stroškov postopka v zvezi s priznavanjem stroškov kilometrine pooblaščenca. Pooblaščenka tožnikov ima sedež v Novi Gorici, kjer ima prebivališče druga tožeča stranka. Poleg tega je Delovno in socialno sodišče pristojno za odločanje v socialnih sporih za celotno Slovenijo in nikakršne podlage za zavrnitev stroškov kilometrine pooblaščenke v konkretnem primeru.

13. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.