Jedro

Ni pomembno, da toženec solastnega dela nepremičnine, ki ga je imel v pokojni oče pravdnih strank, dejansko ne uporablja in da od tega dejansko nima koristi. Ker je tožnico brez podlage od souporabe solastne nepremičnine popolnoma izključil, je pomembna korist, ki jo od tega lahko ima oz. bi jo lahko imel.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo odločilo, da je tožničin zahtevek za plačilo uporabnine po temelju utemeljen.

2. Toženec je proti tej sodbi vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse pritožbene razloge. Zatrjuje, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, da uporaba sporne nepremičnine ni bila dogovorjena. Trdi, da je bila uporaba dogovorjena v dednem dogovoru z dne 4. 7. 2005, med takratnimi solastniki (pravdni stranki in njun oče). Toženec naj bi v skladu z dogovorom dobil v uporabo celotno pritličje stanovanjske hiše ter prizidek in nadstrešek, oče pa vhod iz verande in prvo nadstropje. Navaja, da do sedaj pogodbeni volji iz navedenega dogovora ni nihče oporekal. Zatrjuje, da je v prostore v njegovi izključni uporabi tožnica 23. 5. 2010 samovoljno vstopila, kar sodišče napačno šteje za dogodek, s katerim naj bi on tožnici preprečil souporabo solastne hiše. Napačna naj bi bila tudi ugotovitev sodišča, da za uporabo celotne nepremičnine nima pravne podlage. Tega niti ni trdil niti v posesti oz. v uporabi nima celotne nepremičnine, le del, ki mu gre po dednem dogovoru. Prav tako ni zamenjal ključa vhodnih vrat verande, da bi tožnici preprečil vstopiti v prostore, ki jih je prej uporabljal njun oče. Zatrjuje tudi, da sodišče napačno zaključuje, da je tožnici storjeno kakšno verbalno ravnanje, ki bi ji onemogočalo uporabo predmetne nepremičnine. Ona je bila namreč tista, ki je začela izvajati verbalno nasilje nad njim, sam se je temu le uprl. Z dogodkom 23. 5. 2010 torej ni povzročil nezmožnosti tožničine souporabe, niti ni bil obogaten, saj dela nepremičnine, ki ga je imel v uporabi oče, ne uporablja. Zato tudi ne razume, zakaj bi tožnici plačeval uporabnino za del hiše, ki ga lahko ta prosto uporablja. Zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja naj bi po mnenju pritožbe sodišče tudi napačno uporabilo določbo 1. odst. 66. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Pri delu solastne nepremičnine, na katerem je bila z dednim dogovorom dogovorjena toženčeva uporaba, namreč tožnica pravice nima in se ne more prosto sprehajati po toženčevem stanovanju. Sodišču pritožba še očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj naj bi bilo o odločilnih dejstvih nasprotje s tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini dednega dogovora z dne 4. 7. 2005 in med samo to listino. Pritožbenemu sodišču toženec predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano vmesno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno je ugotovilo odločilna dejstva v zadevi in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Toženec neutemeljeno uveljavlja kršitev po 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, češ da je v izpodbijani sodbi o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini dednega dogovora z dne 4. 7. 2005, in med samo to listino. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da dedni dogovor z dne 4. 7. 2005 ni veljaven in da je nepomemben za odločitev o zadevi, kar pa ne pomeni, da je napačno navedlo vsebino listine.

7. Nesporno je, da sta pravdni stranki solastnika nepremičnine z ID znakom 000, pri čemer je tožničin solastni delež do 1/3, toženčev pa do 2/3. Nepremičnina v naravi predstavlja stanovanjsko hišo na naslovu S. ul. 55 in stanovanjsko hišo (prizidek) na naslovu S. ul. 55a.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, češ da uporaba predmetne nepremičnine ni bila dogovorjena z dednim dogovorom z dne 4. 7. 2005. Prvostopenjsko sodišče je v 20. tč. obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno obrazložilo, da dedni dogovor z dne 4. 7. 2005 ni veljaven, kot to izhaja iz Sklepa o dedovanju III D 290/2004 z dne 4. 2. 2008 (glede dedovanja po materi pravdnih strank), iz katerega je razvidno, da sta pravdni stranki in njun oče tam sklenili drugačen dedni dogovor. Tudi sicer je pa sodišče pravilno ugotovilo, da je pomembneje, kako sta pravdni stranki nepremičnino uporabljali po očetovi smrti, tj. po 24. 1. 2010. 9. Sodišče prve stopnje v 20. tč. obrazložitve navaja prepričljive razloge o tem, zakaj je verjelo tožnici, da je po očetovi smrti med strankama veljal „tihi dogovor“ o uporabi nepremičnine. Tožnica je izpovedala, da je toženec uporabljal prizidek, ona pa tisti del stanovanjske hiše s hišno številko 55, ki ga je uporabljal njun oče (tj. del pritličja, prvo nadstropje in mansardo). Izpovedala je, da je imela ključe ter v eni sobi svoje stvari, da je bila po smrti očeta na nepremičnini dvakrat, kar je potrdila tudi priča T. G., tožničina hči, ki je povedala, da je njena mati po dedkovi smrti v hišo hodila po potrebi, če je imela tja kaj za odnesti. Kot v 21. tč. obrazložitve ugotavlja prvostopenjsko sodišče, je tak način uporabe že v odgovoru na tožbo navajal tudi toženec, prav tako pa je to potrdil v svoji izpovedbi, ki jo je sodišče korektno povzelo v 26. tč. obrazložitve. Tudi v pritožbi toženec navaja, da tožnica lahko prosto uporablja očetov del hiše ter da bi si vhod čez verando lahko sama odprla z menjavo ključavnice, kar pa se njega ne tiče. Pravilen je torej zaključek prvostopenjskega sodišča, da je med pravdnima strankama celo obstajal nekakšen tihi dogovor o (so)uporabi hiše. 10. Kot je na podlagi prepričljive dokazne ocene zaključilo sodišče prve stopnje, je neutemeljeno tudi toženčevo zatrjevanje, da ključavnice na vratih verande ni zamenjal on, neutemeljen pa je tudi očitek, da je sodišče napačno ocenilo dogodek 23. 5. 2010. Prvostopenjsko sodišče je skrbno presodilo vse izvedene dokaze in svojo dokazno oceno kot celoto razumno obrazložilo, zato jo kot pravilno sprejema tudi pritožbeno sodišče. V izpodbijani sodbi je korektno povzelo izpovedbo tožnice (v 25. tč.) in izpovedbe prič (v 27. in 32. tč.) ter jih primerjalo s posnetkom na CD-ju, iz katerega je razvidno, da je toženec tožnico še preden je poskušala vstopiti v stanovanje skozi vhod čez verando verbalno napadel, v nadaljevanju pa priznal, da je ključavnico res zamenjal (29. tč. obrazložitve). Posnetek torej potrjuje resničnost izpovedb tožnice, njenega moža B. G. ter njunih hčera T. G. in K. G. (30. tč. obrazložitve). Glede na to je pravilna tudi ocena, da ni mogoče verjeti nasprotnim izpovedbam toženca in njegove partnerke B. L. 11. Kot neutemeljena se izkaže tudi pritožbena graja o zmotni uporabi 66. čl. SPZ. Sodišče je pravilno uporabilo to določbo, ko je presodilo, da ima tožnica pravico imeti stvar v posesti in jo s tožencem uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ob upoštevanju (tihega) dogovora o uporabi, ne da bi s tem kršila njegove pravice (20. tč. obrazložitve). Ob omenjenem dogodku namreč ni šlo za to, da bi se „tožnica prosto sprehajala po toženčevem stanovanju“, pač pa je skušala do dela nepremičnine, ki ga je občasno uporabljala, neuspešno priti s ključem, ki ga je imela, dokler ni toženec zamenjal ključavnice. Skozi nekdanji skupni vhod pa ji je toženec nadaljnjo uporabo (dela) nepremičnine preprečil z nasiljem.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz splošnega pravila o neupravičeni pridobitvi - določbe 190. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), v povezavi s 198. čl. OZ, ki določa, da lahko imetnik stvari od drugega, ki je stvar uporabljal v svojo korist, zahteva, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe.

13. Ni pomembno, da toženec solastnega dela nepremičnine, ki ga je imel v posesti pokojni oče pravdnih strank, dejansko ne uporablja in da od tega dejansko nima koristi. Ker je tožnico brez podlage od souporabe solastne nepremičnine popolnoma izključil, je pomembna korist, ki jo od tega lahko ima oz. bi jo lahko imel. To pa je vprašanje za končno sodbo, ko bo sodišče odločalo o višini njegove obogatitve.

14. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).