Jedro

Pri reševanju predhodnega vprašanja sodišče ni omejeno na ugotavljanje pravnega razmerja le med pravdnimi strankama in lahko obravnava tudi pravna razmerja, v katerih so vključene tretje osebe. Tudi če je zgrešena pasivna legitimacija, je mogoče v okviru predhodnega vprašanja odločiti o ničnosti pogodbe.

Dedič, ki se ni odpovedal dediščini, je odgovoren za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja. S smrtjo toženke so njeni dediči vstopili tudi v njen materialnopravni položaj, kar pomeni, da toženci odgovarjajo za njene obveznosti solidarno, vendar vsak le do višine vrednosti podedovanega premoženja.

Pri ugotavljanju vrednosti zapuščine se upošteva vse premoženje, ki ga je imel zapustnik ob svoji smrti in vse njegove terjatve, tudi tiste, ki jih ima proti kakšnemu dediču, izvzemši terjatve, ki so očitno neizterljive. Tožnici imata zato pravi interes, da se ugotovi terjatev pokojne toženke do prvotoženca in njegove žene, ker pokojna toženka ob smrti ni imela premoženja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne ter se v izpodbijanem delu potrdi sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdne stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke tožnic; da so toženci dolžni tožnicama solidarno plačati 12.590,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12. 8. 2003 dalje do plačila, vse v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila (točka II/2), da se ugotovi, da je nična pogodba o prodaji stanovanja in o služnostni pravici dosmrtne uporabe stanovanja, ki je bila sklenjena med (pokojno toženko) L. L.1 kot prodajalko in A. G. (prvotožencem) in (njegovo ženo) M. G. kot kupcema z dne 1. 4. 1995 (točka II/3)2 in da se ugotovi, da obstoji terjatev tožencev (dedičev) do M. G. in prvotoženca v znesku 66.323,00 EUR (točka II/4). Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožnici zahtevata ugotovitev ničnosti pogodbe z dne 1. 4. 1995, ker tožnici nista tožili vseh pogodbenih strank, zato ni podana pasivna legitimacija. Iz enakih razlogov je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da obstoji terjatev dedičev do prvotoženca in njegove žene v znesku 66.323,00 EUR. Pojasnilo je še, da tožnici tudi nista navedli dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, na kakšni pravni in dejanski podlagi uveljavljata pravico na ugotovitev ničnosti pogodbe z dne 1. 4. 1995 in glede obstoja terjatev tožencev do A. G. in M. G., nista pa tudi postavili oblikovalnega oziroma dajatvenega zahtevka. Ker zapustnica ob smrti ni imela premoženja, dediči pa odgovarjajo za zapustnikove dolgove v višini podedovanih dednih deležev, njeni dediči (toženci) niso dolžni plačati tožnicama terjatve, ki jo uveljavljata s tožbenim zahtevkom.

2. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu, v katerem tožnici zahtevata, da se ugotovi, da je nična prodajna pogodba za stanovanje, ki je bila sklenjena med pokojno toženko kot prodajalko in tožnicama dne 12. 8. 2003 (točka I) in prvi podredni tožbeni zahtevek, v katerem tožnici v 1. in 2. tč. zahtevata enako pravno varstvo, kot ga uveljavljata s primarnim tožbenim zahtevkom. Zavrglo je tudi tožbo v delu (3. tč. podrednega zahtevka), v katerem tožnici zahtevata, da se ugotovi obstoj terjatve v višini 10.432,31 EUR, ker za tak ugotovitveni zahtevek ne izkazujeta pravnega interesa (točka III). Sodišče prve stopnje je še odločilo, da ni stvarno pristojno za odločanje o drugem podrednem zahtevku, ki se glasi, da so toženci solidarno dolžni plačati tožnicama 1.043,23 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 1992 dalje do plačila in znesek 65.279,77 EUR, vse v roku petnajstih dni, v primeru zamude pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila (točka IV). Sodišče prve stopnje je še tožnicama naložilo, da sta dolžni povrniti tožencem pravdne stroške v višini 2.899,00 EUR v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (točka V).

3. Pritožnici vlagata pritožbo zoper I., II., III. in V. točko izreka sodbe in sklepa ter predlagata pritožbenemu sodišču, da sodbo in sklep v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navajata, da sodišče v obrazložitvi odločbe ni povzelo navedb pravdnih strank. Te navedbe na začetku obrazložitve odločbe so potrebne, da lahko pravdne stranke ugotovijo, katere od njihovih navedb je sodišče upoštevalo in katera dejstva je sodišče štelo za odločilna. Obrazložitev je nerazumljiva, ker vrstni red razlogov sodišča ne sledi vrstnemu redu iz izreka odločbe. Odločitev o zavrženju 1. točke primarnega zahtevka je zmotna, saj sta tožnici trdili, da je pogodba nična, ker je toženka glede predmeta pogodbe že sklenila prodajno pogodbo z drugimi osebami, čeprav je prejela kupnino, zato gre za nemoralno dejanje, ki vpliva na obstoj in veljavnost pogodbe. Pogodba zato nima učinkov. Toženka kupnine tožnicama ni vrnila. Toženka je priznala dejstvo, da dolguje v 2. točki primarnega tožbenega zahtevka uveljavljeni znesek, vendar je zatrjevala, da gre za posojilo, zaradi česar sodišče ni štelo, da gre za pripoznavo tožbenega zahtevka, pač pa za priznanje dejstva. Ker toženka ni priznala, da je pogodba z dne 12. 3. 2003 nična in ni priznala, da dolguje znesek zaradi ničnosti pogodbe, je pravni interes tožnic, da se ugotovi ničnost pogodbe, kar je podlaga za vračilo denarnega zneska iz 2. točke primarnega zahtevka. Nerazumno je stališče sodišča, da iz razloga, ker pokojna toženka ob smrti ni imela premoženja, dediči ne odgovarjajo za obveznosti zapustnice. Obstaja možnost, da se bo našlo premoženje pokojne toženke. Sodišče v pravdnem postopku ne ugotavlja, ali bo terjatev tožnika poplačana ali ne in ali ima toženec premoženje, iz katerega bo terjatev plačal. Ni pomembno, kakšno je stanje zapuščine pokojne toženke ob izdaji sodbe. Dediči, ki jih je upoštevalo sodišče, niso bili določeni s sklepom o dedovanju. Dedovanja po pokojni toženki ni bilo. Tožnici imata terjatev do pokojne toženke in ne do dedičev. Pokojna toženka ni več pravdno sposobna, zaradi česar so jo nasledili dediči v procesnem smislu. Med premoženje zapustnice sodijo tudi njeni dolgovi. Če bi sodišče ugodilo 3. in 4. tožbenemu zahtevku, bi toženka imela premoženje. Z ugotovitvijo ničnosti pogodbe z dne 1. 4. 1995 bi tožnici dosegli tudi ničnost pravnega posla sedaj vpisanih lastnikov stanovanja, ki je bilo prvotno v lasti pokojne toženke, s čimer bi se našlo premoženje toženke in posledično zapuščina, kar bi utemeljevalo zahtevke zoper tožence. Nerazumljiva je ugotovitev sodišča, da tožnici nista podali prave zahtevke proti pravim osebam. Sodišče ne pojasni, kateri so tisti zahtevki, ki bi bili pravi in proti katerim osebam bi jih tožnici morali vložiti, da bi priznani dolg pokojne toženke plačali njeni dediči. Premoženje pokojne toženke je ustvarilo že sodišče, s tem, ko je tožnicama naložilo, da povrneta dedičem pokojne toženke stroške postopka. Če je sodišče zavrglo zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodbe, bi moralo zavreči tudi zahtevek na plačilo denarnega zneska iz 2. točke primarnega tožbenega zahtevka. S tem, ko je sodišče zavrglo 1. točko primarnega tožbenega zahtevka, je tožnicama pustilo možnost, da v prihodnosti zopet zahtevata ugotovitev ničnosti pogodbe, ker odločitev o zavrženju ni materialnopravna odločitev, na katero se raztezajo učinki res iudicata. Z odločitvijo o zavrnitvi 2. točke primarnega tožbenega zahtevka, je sodišče poseglo v pravni interes tožnic za uveljavitev zahtevka na ugotovitev ničnosti. Sodišče bi moralo tožbenemu zahtevku glede plačila 12.590,00 EUR ugoditi, ker je pokojna toženka terjatev priznala. Glede na navedeno je zmotna tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na povrnitev pravdnih stroškov, ker nihče nima pravice terjati njihovega plačila od tožnic. Sodišče se je pri odločitvi sklicevalo na stroškovnik, zato bi moralo stroškovnik poslati pooblaščenki tožnic. Pooblaščenec tožencev ni priglasil stroške na vsaki vlogi posebej, zato iz vlog ne izhaja, kakšne stroške je priglasil. V obrazložitvi odločbe niso navedeni stroški, ki so bili tožencem priznani, zato se ne da ugotoviti, ali je pooblaščenec tožencev pravilno priglasil stroške. Tožba je bila vložena leta 1997, ko valuta EUR še ni obstajala, iz obrazložitve sodbe pa ni razvidno, ali je sodišče opravilo ustrezno valutacijo in kako.

4. Toženci v odgovoru na pritožbo predlagajo njeno zavrnitev, zahtevajo pa tudi, da jim tožnici povrneta pritožbene stroške.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere opozarja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje se je opredelilo do odločilnih dejstev, ki so jih navajale pravdne stranke, obrazložilo je tudi materialnopravna stališča, ki so deloma zmotna, ker bi obstoj pravnega razmerja v zvezi s pogodbo z dne 1. 4. 1995 in obstoja terjatve dedičev zoper prvotoženca in njegovo ženo, sodišče prve stopnje moralo ugotavljati kot predhodno vprašanje. Ker pa se je sodišče prve stopnje glede (ne)veljavnosti pogodbe z dne 1. 4. 1995 opredelilo, dejanska podlaga v tem delu pa temelji na listinah, se je pritožbeno sodišče lahko opredelilo glede teh dejstev, s tem, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ki ga pritožba opredeljeno ne izpodbija. Odločba tudi ni nepregledna, posebej ne iz razloga, kot to trdi pritožba, ker vrstni red razlogov v obrazložitvi odločbe ne sledi vrstnemu redu iz njenega izreka. Sodišče v odločbi ni povzelo trditev pravdnih strank, kot to določa četrti odstavek 324. člena ZPP, kar predstavlja relativno kršitev postopka, ki ni vplivala na zakonitost in pravilnost odločbe. Pritožba tudi ne navaja konkretnih razlogov, ki bi potrjevali, da je bila tožnicama, zaradi te opustitve sodišča, kršena pravica do izjave v postopku. Odločilno je, da iz obrazložitve odločbe izhaja, da se je sodišče seznanilo in opredelilo do odločilnih dejstev tožnic (in tožencev), kar je tožnicama omogočalo, da preverita, katera dejstva je sodišče prve stopnje štelo za relevantna in kakšna je argumentacija sodišča v zvezi s temi dejstvi. Sodišče tudi ni bilo dolžno pojasniti tožnicama, kakšen tožbeni zahtevek bi morali postaviti, glede na njuno trditveno podlago, da bi s tožbenim zahtevkom uspeli. Razjasnevalna dolžnost se nanaša le na pravno varstvo, ki ga tožnik uveljavlja. Temeljno pravilo pri oblikovanju tožbenega zahtevka je, naj se ta glasi dobesedno tako, kot si želi tožnik, da bi se glasil izrek sodbe3. Iz teh razlogov je oblikovanje tožbenega zahtevka v izključni domeni tožnika.

7. Zaradi preglednosti in razumljivosti te odločbe, pritožbeno sodišče v nadaljevanju povzema odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje oziroma izhajajo iz listin. Iz teh ugotovitev in listin izhaja, da: - je pokojna toženka 31. 12. 1991 kot imetnica stanovanjske pravice z lastnikom stanovanja centrom Z. sklenila pogodbo o prodaji enosobnega stanovanja za kupnino 250.020,00 SIT, kupnino pa sta prodajalcu nakazali tožnici 15. 1. 1992; - sta tožnici s pokojno toženko 30. 5. 1994 sklenili predpogodbo, s katero so se pogodbene stranke dogovorile, da bo v roku osmih mesecev (do 30. 1. 1995) sklenjena glavna pogodba, s katero bo pokojna toženka prodala stanovanje tožnicama za kupnino 24.608 DEM, s tem, da je bilo ugotovljeno, da sta tožnici na račun kupnine že plačali 7.500 DEM; - so tožnici in pokojna toženka 30. 5. 1994 sklenile sporazum, v katerem so ugotovile, da sta tožnici na željo pokojne toženke kupile njeno stanovanje po Stanovanjskem zakonu, da so zaradi visokega davka, ki bremeni prodajalca, če se stanovanje odtuji v roku treh let po sklenitvi pogodbe, stranke tega sporazuma sklenile predpogodbo, da je stanovanje dejansko last tožnic, s tem, da bo ob sklenitvi prodajne pogodbe ustanovljena služnostna pravica dosmrtnega in brezplačnega uživanja stanovanja v korist pokojne toženke in „eventualne druge ugodnosti za prodajalko“; - je pokojna toženka 1. 4. 1995 stanovanje prodala M. G. in A. G.4, izgovorila si je dosmrtno brezplačno pravico uporabe stanovanja, stanovanje je prodala za 250.000,00 SIT, v pogodbi pa je bilo dogovorjeno, da morata kupca plačati kupnino neposredno po sklenitvi pogodbe; - sta tožnici vložili tožbo v tem pravdnem postopku 9. 3. 1997, s katero sta zahtevali od pokojne toženke, da z njima sklene kupoprodajno pogodbo za stanovanje; - je 12. 3. 1997 sodišče prve stopnje izdalo začasno odredbo, s katero je pokojni toženki prepovedalo razpolaganje s stanovanjem; - je pokojna toženka 3. 4. 1997 vložila odgovor na tožbo, v katerem je nasprotovala tožbenemu zahtevku, v postopku pa jo je ves čas zastopal odvetnik; - sta M. G. in A. G. s kupoprodajno pogodbo z dne 5. 8. 20025 stanovanje prodala M. Č. in I. Č., ki sta 22. 12. 2003 predlagala vknjižbo lastninske pravice na stanovanju in sta v zemljiški knjigi vpisana kot lastnika stanovanja; - so 12. 8. 2003 tožnici in pokojna toženka sklenile kupoprodajno pogodbo za stanovanje za kupnino v višini 12.590,00 EUR, za katero je bilo v pogodbi ugotovljeno, da sta jo prodajalki že plačali; - je 15. 10. 2003 pokojna toženka pri notarju dala izjavo, da še ni vrnila denarja s pripadki, ki sta ga tožnici dali za nakup stanovanja in da ta dolg do tožnic priznava ter da od nečaka A. G. in njegove žene ni prejela kupnine od prodaje stanovanja; - sta tožnici spremenili tožbo s pripravljalno vlogo z dne 10. 3. 2004 in zahtevali od pokojne toženke, da ji izroči original pogodbe o prodaji stanovanja z dne 31. 12. 1991 in zemljiškoknjižno dovolilo, s podrednim zahtevkoma pa sta zahtevali, da jima pokojna toženka plača vrednost stanovanja v višini 250.000,00 SIT6; - je toženka umrla 5. 6. 2005; - sta M. G. in A. G. po subjektivni spremembi tožbe dala izjavi, da ne soglašata, da bi vstopila v pravdo; - sta tožnici v (drugem) pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani P 3240/2008-I vložili tožbo zoper M. Č., I. Č., M. G. in A. G. S tožbenimi zahtevki sta zahtevali, da se ugotovi, da je razdrta in neobstoječa pogodba o prodaji stanovanja z dne 1. 4. 1995 med pokojno toženko ter M. G. in A. G., da je kupoprodajna pogodba med M. G. in A. G. kot prodajalcema in I. Č. in M. Č. kot kupcema z dne 5. 8. 2002 nična, da je neveljavna vknjižba lastninske pravice na stanovanju na podlagi pogodb z dne 1. 4. 1995 in z dne 5. 8. 2002 in da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje tako, da se v zemljiško knjigo vpiše lastninska pravica pokojne toženke. Tožbeni zahtevki so bili pravnomočno zavrnjeni s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 3240/2008-I z dne 18. 10. 2011 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1061/2012 z dne 13. 2. 2013; - ni sporno, da obstaja terjatev tožnic do pokojne toženke v višini 12.590 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12 . 8. 2003. 8. V sodni praksi je enotno stališče, da se sodba mora glasiti na dediče, če pravdna stranka med postopkom umre. Če se sodba glasi na umrlo osebo, je to absolutna bistvena kršitev postopka v zvezi z (ne)sposobnostjo biti stranka (11. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP)7. Dedič postane v trenutku smrti stranka v postopku pod resolutivnim pogojem, da se dediščini ne bo odpovedal. Formalni vstop dediča v pravdo nima konstitutivnega pač pa le deklaratorni značaj, ker je dedič pravdna stranka že od smrti prednika dalje8. Za takšen vstop v pravdo zato ni potrebno soglasje dedičev. S trenutkom zapustnikove smrti postane dedič subjekt pravic in obveznosti, ki jih je imel zapustnik. Dediščino pridobijo dediči ob uvedbi dedovanja po samem zakonu, ipse iure. To pomeni, da za pridobitev dediščine ni potrebno nikakršno njihovo ravnanje; zlasti jim ni treba izjaviti, da dediščino sprejemajo. Velja domneva, da osebe, poklicane k dedovanju, dediščino sprejemajo, vendar pa lahko to domnevo spodbijejo s tem, da izjavijo, da dediščine ne sprejemajo, da jo zavračajo, da se ji odpovedujejo. Dediči torej ne pridobijo dediščine proti svoji volji, dediščina jim po našem pravu ni vsiljena. Nasprotje sistema ipso iure pridobitve dediščine pomeni sistem sprejema dediščine, za katerega je značilno, da pridobi dedič dediščino samo tedaj, če izrecno izjavi, da dediščino sprejema, oziroma če mu jo sodišče na podlagi izjave prisodi9. 9. Drugačen je procesnopravni položaj prvotoženca v zvezi zahtevki iz 3. in 4. tč. primarnega in 3. tč. podrednega zahtevka, s katerimi tožnici zahtevata, da se ugotovi, da je nična pogodba z dne 1. 4. 1995, in da se ugotovi, da obstoji terjatev tožencev do M. G. in A. G. v višini 66. 323 EUR oziroma 10.432,31 EUR. M. G. in A. G. nista privolila, da bi vstopila v pravdo (glej prvi in drugi odstavek 187. člena ZPP). Tožnici sta tudi po prejemu teh izjav vztrajali pri postavljenih zahtevkih v zvezi z ničnostjo pogodbe in glede ugotovitve obstoja terjatve dedičev zoper M. G. in A. G. Sodišče prve stopnje subjektivne spremembe tožbe ni dovolilo, saj M. G. ni navedena kot tožena stranka v uvodu odločbe sodišča prve stopnje in tudi v pripravljalnih vlogah tožnici M. G. nista navajali kot tožene stranke. Pravni položaj prvotoženca pa je enak pravnemu položaju ostalih dedičev. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodbe z dne 1. 4. 1995, ker M. G. in A. G. kot pogodbeni stranki nista stranki postopka, saj nista soglašali z vstopom v pravdo. V sodni praksi je enotno stališče, da so nujni sosporniki vse pogodbene stranke pogodbe, glede katere se zahteva ugotovitev ničnosti. Pomanjkanje pasivne legitimacije pa narekuje zavrnitev tožbenega zahtevka kot neutemeljenega10. 10. Dedič, ki se ni odpovedal dediščini, je odgovoren za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja (glej prvi in drugi odstavek 142. člena Zakona o dedovanju; v nadaljevanju ZD). S smrtjo toženke so njeni dediči vstopili tudi v njen materialnopravni položaj, kar pomeni, da toženci odgovarjajo za njene obveznosti solidarno, vendar vsak le do višine vrednosti podedovanega premoženja. Pri ugotavljanju vrednosti zapuščine se upošteva vse premoženje, ki ga je imel zapustnik ob svoji smrti in vse njegove terjatve, tudi tiste, ki jih ima proti kakšnemu dediču, izvzemši terjatve, ki so očitno neizterljive (primerjaj z drugim odstavkom 28. člena ZD). Tožnici imata zato pravni interes, da se ugotovi terjatev pokojne toženke do prvotoženca in njegove žene, ker pokojna toženka ob smrti ni imela premoženja. Tožnici bi zato lahko uspeli z zahtevkom na plačilo, če bi dokazali, da imajo dediči izterljivo terjatev zoper prvotoženca in njegovo ženo oziroma da je imela pokojna toženka ob smrti premoženje, kar pa tožnici nista uspeli dokazati.

11. Tudi če tožnici ne bi postavili tožbenih zahtevkov, da se ugotovi, da je pogodba z dne 1. 4. 1995 nična (3. tč. primarnega zahtevka) in da obstoji terjatve pokojne toženke do prvotoženca in njegove žene (4. tč. primarnega zahtevka in 3. tč. podrednega zahtevka), bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati obstoj teh pravnih razmerij kot predhodno vprašanje (13. člen ZPP), saj so bila ta dejstva del trditvene podlage tožnic, na podlagi katere sta utemeljevali, da je pokojna toženka imela premoženje ob smrti (v obliki terjatve) in da zato obstaja obveznost dedičev, da jima plačajo izkazano terjatev. Pri reševanju predhodnega vprašanja sodišče ni omejeno na ugotavljanje pravnega razmerja le med pravdnimi strankama in lahko obravnava tudi pravna razmerja, v katerih so vključene tretje osebe. Tudi če je zgrešena pasivna legitimacija, je mogoče v okviru predhodnega vprašanja odločiti o ničnosti pogodbe. Ta odločitev pa je zavezujoča le za stranke postopka11. 12. Sodišče prve stopnje je povzelo ugotovitve iz sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 3240/2008-I in sodbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1061/2012, ki temeljijo na listinah, ki so pravna podlaga tudi za odločanje v tem postopku, saj so ta dejstva pomembna za presojo, ali obstoji terjatev dedičev zoper M. G. in A. G. Iz citiranih sodb izhaja, da je bil zavrnjen tožbeni zahtevek tožnic zoper M. G. in A. G., da je pogodba z dne 1. 4. 1995 razdrta in neobstoječa, ker M. G. in A. G.nista plačala kupnine ob sklenitvi pogodbe, kot je bilo to določeno v pogodbi in tudi ne kasneje. Ugotovljeno je bilo, da plačilo kupnine v določenem roku ni bila bistvena sestavina pogodbe in če kupca nista plačala kupnine, kot to izhaja iz izjave pokojne toženke z dne 15. 10. 2003, bi morala pokojna toženka v zakonu predpisanem roku terjati izpolnitev pogodbene obveznosti, česar pa ni storila, enako pa ni v rokih, ki jih je določal Zakon o obligacijskih razmerjih, vložila tožbe na razveljavitev pogodbe zaradi zvijače. Pojasnjeno je tudi bilo, da pogodba iz teh razlogov ni nična, kakor tudi ne iz razloga dvojne prodaje. Pritožbeno sodišče na podlagi listin in trditvene podlage pravdnih strank tem ugotovitvam pritrjuje.

13. Tožnici sta tezo o ničnosti pogodbe z dne 1. 4. 1995 tudi v tem postopku utemeljevali na dejstvu, da kupca nista plačala kupnine pokojni toženki in sta zato neupravičeno obogatena. Zatrjevali sta tudi, da je pogodba nična zaradi dvojne prodaje, ker sta kupca vedela, da pokojna toženka ni imela denarnih sredstev za odkup stanovanja po SZ, saj sta tožnici skrbeli za njeno preživljanje, pokojna toženka pa se je tožnicama zavezala, da bo nanju prenesla lastninsko pravico na stanovanju, kar sta kupca vedela. Ker so ta ravnanja nepoštena in v nasprotju z moralo, je po mnenju tožnic pogodba z dne 1. 4. 1995 nična in je zato izkazana terjatev pokojne toženke oziroma njenih dedičev do kupcev v višini protivrednosti stanovanja, izkazan pa je tudi pravni interes, da se ugotovi ničnost pogodbe in obstoj terjatve, ker se na ta način ugotovi obstoj zapuščine po pokojni toženki in s tem obveznost njenih dedičev.

14. Pogodba z dne 1. 4. 1995 ni nična zaradi dvojne prodaje, ker je pokojna toženka lahko razpolagala s stanovanjem. Tožnici na podlagi predpogodbe z dne 30. 5. 1994 nista v dogovorjenem roku (do 30. 1. 1995) zahtevali sklenitve glavne pogodbe. Iz sporazuma z dne 30. 5. 1994 pa izhaja, da ni bila sklenjena prodajna pogodba „zaradi precejšnjega davka, ki bremeni prodajalca, če stanovanje odtuji v roku treh let po pridobitvi“, kar je bil tudi razlog, da se je sklenila predpogodba. Tožnici s pokojno toženko nista sklenili pogodbe v roku, ki je bil določen v predpogodbi in tudi kasneje pred 1. 4. 1995 nista sklenili veljavnega zavezovalnega in razpolagalnega pravnega posla, na podlagi katerega bi pridobili lastninsko pravico na stanovanju. Na stanovanju je imela posest pokojna toženka, zato je zmotna teza tožnic, da pokojna toženka ne bi smela pravno veljavno razpolagati s stanovanjem. Tožnici sta imeli zoper toženko le terjatev v višini predplačila dela kupnine za stanovanje, ki pa ni sporna.

15. Pogodba z dne 1. 4. 1995 tudi ni nična, ker pokojna toženka ni terjala plačila kupnine od kupcev, ki kupnine nista plačala takoj po sklenitvi pogodbe, kot je bilo določeno v pogodbi. V postopku ni bilo zatrjevano in tudi ne izkazano, da bi pokojna toženka odstopila od pogodbe, ker kupca nista plačala kupnine. Tožnici sta trdili, ker v pogodbi ni bil določen fiksen rok za plačilo kupnine, terjatev na plačilo kupnine ni zastarala in še vedno obstoji12. Dediči po pokojni toženki pa so v postopku dali ugovor zastaranja13. Ob takšnih trditvah pravdnih strank se izkaže, da pokojna toženka ob svoji smrti ni imela izterljive terjatve in da je prenehala njena pravica do sodnega varstva zoper prvotoženca in njegovo ženo, ker nista plačala kupnine takoj po sklenitvi pogodbe, kot je bilo to določeno v pogodbi z dne 1. 4. 1995. Terjatev je zastarala v petih letih od sklenitve pogodb, zagotovo pa ob smrti toženke (ta) terjatev ni bila več iztožljiva (glej 346. člen Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ)14. 16. Pritožba zmotno meni, da bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi tožbenemu zahtevku, s katerim tožnici zahtevata plačilo denarne terjatve, ker obstaja možnost, da se bo v prihodnosti morda našlo še kakšno drugo premoženje pokojne toženke. Če se bo tako premoženje našlo, bo to podlaga za obnovo postopka (10. tč. prvega odstavka 394. člena ZPP). Odločilno je stanje ob izdaji sodbe, ker toženci kot dediči odgovarjajo za dolgove pokojne toženke le do višine vrednosti podedovanega premoženja, zato je od obsega njenega premoženja (oziroma njenih izterljivih terjatev), ki ga (jih) je imela ob smrti, odvisno, v kakšnem obsegu odgovarja posamezni dedič (toženec) za dolg pokojne toženke, ker ni sporno, da toženci dedujejo na podlagi zakonitega dedovanja. Če bi tožnici dokazali, da imajo dediči izterljivo terjatev zoper prvotoženca in njegovo ženo15, bi bil njun pravni položaj podoben pravnemu položaju, kot bi ga imeli v izvršilnem postopku, če L. L. ne bi umrla in bi bila zoper njo izdana obsodilna sodba na plačilo terjatve, ko bi pridobili pravico, da namesto dolžnice (L. L.) izterjata (zarubljeno) terjatev do prvotoženca in njegove žene (primerjaj s 120. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju)16. Iz teh razlogov je tudi zmotna teza pritožbe, da ni pomembno, ali obstaja zapuščina, ker se v pravdnem postopku ne ugotavlja, ali bo terjatev tožnika poplačana. Pritožba tudi zmotno meni, da imata tožnici terjatev do pokojne toženke in ne do njenih dedičev, ker so dediči nasledili pokojno toženko le v procesnem smislu.

17. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na 1. tč primarnega tožbenega zahtevka, v kateri tožnici zahtevata, da se ugotovi, da je nična prodajna pogodba za stanovanje, ki sta jo 2. 8. 2003 sklenili s pokojno toženko. Med tožnicama in pokojno toženko oziroma sedaj njenimi dediči ni spora, da pogodba ni bila izpolnjena, kar potrjuje tudi pravnomočno končan postopek v zvezi z izbrisno tožbo17. 1. tč. primarnega tožbenega zahtevka (enako 1. tč. podrednega zahtevka) predstavlja vmesni ugotovitveni zahtevek, kateremu sledi zahtevek na plačilo (vrnitev) plačane kupnine za stanovanje (2. tč. primarnega in podrednega tožbenega zahtevka). Za vmesni ugotovitveni zahtevek se ne zahteva, da tožnik izkaže pravni interes. Pri vmesnem ugotovitvenem zahtevku18 pogoj prejudicialnosti nadomešča procesno predpostavko pravnega interesa. V interesu strank je lahko, da se obstoj prejudicialnosti pravnega razmerja ne reši le z učinkom v konkretni pravdi, ampak z učinkom pravnomočnosti, da bi torej odločitev o obstoju prejudicialnega pravnega razmerja zavezovala tudi v vseh morebitnih kasnejših pravdah glede drugih zahtevkov iz tega razmerja. Sodišče v izreku sodbe z učinkom pravnomočnosti odloči o tistem, o čemer bi sicer moralo odločiti kot o predhodnem vprašanju. Če prejudicialnosti ni, je vmesni ugotovitveni zahtevek nedopusten. Če glavnega zahtevka ni več, tudi vmesni ugotovitveni zahtevek (ki je zaradi prejudicialnosti vezan na glavni zahtevek) ni več dopusten. Prejudicialnosti tudi ni v primeru, kadar mora sodišče zavrniti oziroma ugoditi zahtevku ne glede na obstoj pravnega razmerja, ki je predmet vmesnega ugotovitvenega zahtevka. Če prejudicialnosti ni, je vmesni ugotovitveni zahtevek nedopusten in ga je treba zavreči (razen če sodišče ugotovi, da lahko takšen zahtevek obstane kot zahtevek splošne ugotovitvene tožbe – za kar pa mora biti izkazan pravni interes). Tak splošen pravni interes tožnic glede ugotovitvene tožbe ni izkazan. Odločitev o glavnem zahtevku, ki se nanaša na plačilo denarne terjatve pa je bil zavrnjen, ker ni bilo izkazano, da bi imela pokojna toženka ob smrti premoženje oziroma izterljivo terjatev, kar pa so predpostavke, ki bi morale biti izkazane, da bi tožnici lahko uspeli z zahtevkom, s katerim zahtevata od dedičev plačilo dolga pokojne toženke. Iz teh razlogov je bila tožba v tem delu utemeljeno zavržena.

18. Pritožba tudi zmotno meni, da bi sodišče moralo zavreči tožbo glede dajatvenega zahtevka na plačilo denarne terjatve (2. tč. primarnega zahtevka), ker bi bilo na ta način tožnicama omogočeno, da v prihodnosti lahko znova uveljavita denarno terjatev. Sodišče prve stopnje ni zavrglo tožbe v tem delu, ker gre za dajatveni tožbeni zahtevek, tožba je bila popolna in sklepčna, terjatev tožnic do pokojne toženke je izkazana, zahtevek pa je bilo treba zavrniti iz že večkrat pojasnjenih razlogov, ker je bilo v postopku ugotovljeno, da pokojna toženka ob smrti ni imela premoženja, zato dediči po njej niso dedovali nobenega premoženja, njihova odgovornost za zapustničine dolgove pa je omejena do višine vrednosti podedovanega premoženja.

19. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na 1. in 2. točko podrednega zahtevka zaradi litispendence, ker sta tožnici enak tožbeni zahtevek postavili že v primarnem tožbenem zahtevku. Sodišče prve stopnje je tudi 3. tč. podrednega tožbenega zahtevka zavrglo. Tožnici sta v pritožbi tudi glede te odločitve sodišča prve stopnje navajali enake vsebinske razloge, zaradi katerih odločitev ni pravilna, kot sta jih navajali v zvezi z zavrnitvijo 3. in 4. tč. primarnega zahtevka. Kot je bilo že obrazloženo, je pritožbeno sodišče utemeljenost tega tožbenega zahtevka vsebinsko presojalo in ugotovilo, da ni utemeljen, iz enakih razlogov, iz katerih tožnici nista izkazali, da je pogodba z dne 1. 4. 1995 nična in da obstoji iztožljiva terjatev dedičev do prvotoženca in njegove žene. Pritožbeno sodišče ni spremenilo odločitve sodišča prve stopnje, ki je v tem delu tožbo zavrglo, ker sta pritožbo vložili le tožnici.

20. Glede priznanja stroškov pritožba neutemeljeno zatrjuje, da iz razloga, ker zapustnica ob smrti ni imela premoženja in ker je stališče sodišča prve stopnje, da iz tega razloga dediči ne odgovarjajo za izkazano terjatev tožnic do pokojne toženke, toženi dediči niso upravičeni do povrnitve pravdnih stroškov. Tožnici še zatrjujeta, da nista prejeli stroškovnika, na katerega se sodišče prve stopnje v odločbi sklicuje, zato nista mogli preveriti, ali je sodišče stroške pravilno odmerilo. Sodišče prve stopnje je v odločbi navedlo l. št. spisa, kjer se nahaja stroškovnik. Iz stroškovnika (pregledno) izhaja, katere stroške je sodišče prve stopnje tožencem priznalo in v kakšni višini ter katere je kot neutemeljene zavrnilo. Po ustaljeni sodni praksi in pravni teoriji za dosego standarda obrazloženosti odmere stroškov po višini ni potrebno izčrpno pojasnjevanje odločitve o vsaki stroškovni postavki. Zadostuje, da je odmera na pregleden način, ki omogoča njen preizkus na pritožbeni stopnji, opravljena že na stroškovniku ali drugi listini, ki je sestavni del sodnega spisa19. Tako je v konkretnem primeru postopalo tudi sodišče prve stopnje. Tožnici in njuna pooblaščenka bi po izdaji odločbe sodišča prve stopnje lahko tudi vpogledale v spis oziroma zahtevale, da se jim dostavi fotokopija stroškovnika. Tudi na zadnjem naroku bi tožnici in njuna pooblaščenka lahko pozvale pooblaščenca tožencev ali sodišče, da jim dostavijo fotokopijo stroškovnika. Ker pritožba opredeljeno ne pojasni, katerih konkretnih pravdnih stroškov sodišče prve stopnje ni pravilno odmerilo, podrobnejša obrazložitev v tem delu ni potrebna.

21. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22. Tožnici s pritožbo nista uspeli, zato morata kriti sami svoje stroške pritožbenega postopka. Enako velja za tožence, saj njihov odgovor na pritožbo, glede na vsebinske razloge, ki so jih navedli v vlogi, ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča, zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da ta vloga ni bila potrebna (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).

1 Ker sta po njeni smrti 5. 6. 2005 vstopili v pravdo njeni dedinji, ki sta označeni kot toženki (poleg dediča, ki je označen kot prvotoženec), se v nadaljevanju obrazložitve zaradi natančne identitete L. L. navaja kot pokojna toženka. 2 V nadaljevanju pogodba z dne 1. 4. 1995. 3 Glej sklep VSRS 126/2016. 4 Prvotoženec v tem postopku, ki je vstopil v pravdo kot dedič pokojne L. L., ni pa soglašal, da bi vstopil v pravdo kot toženec po spremembi tožbe, s katero sta tožnici zahtevali, da se ugotovi, da je nična kupoprodajna pogodba za stanovanje z dne 1. 4. 1995, ki so jo sklenili pokojna toženko kot prodajalka ter prvotoženec in njegova žena (M. G., ki ni tožena stranka v tem postopku) kot kupca ter da se ugotovi, da obstoji terjatev tožencev (dedičev po pokojni toženki) do A. G. in M . G. v znesku 66.323 EUR (primarni zahtevek) oziroma 10.432,31 EUR (podredni zahtevek). 5 V nadaljevanju pogodba z dne 5. 8. 2002. 6 Tožnici sta tožbo kasneje večkrat objektivno in subjektivno spremenili. 7 Dr. Aleš Galič: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba l. 2005, stran 324. 8 VSRS sodba in sklep II Ips 58/2015. 9 Dr. Karel Zupančič: Dedno pravo, Druga spremenjena izdaja, l. 1991, str. 152 – 153. 10 Glej npr. sklepa VSRS II Ips 612/1996 in II Ips 398/2000. 11 Primerjaj z odločbami VSRS: II Ips 380/2004, II Ips 335/2014 in II Ips 149/2017. 12 Glej stran 238 spisa. 13 Glej stran 286 spisa. 14 Pritožbeno sodišče v tej zvezi opozarja, da tudi judikatne terjatve zastarajo v roku desetih let (glej prvi odstavek 356. člena OZ). 15 Obstoj tega pravnega razmerja je pritožbeno sodišče presojalo v okviru predhodnega vprašanja in kot je že pojasnilo, je zaradi zastaranja prenehala pravica do sodnega varstva sicer izkazane terjatev dedičev zoper prvotoženca in njegovo ženo. 16 Tudi če bi bila terjatev pokojne toženke zoper prvotoženca in njegovo ženo v izvršilnem postopku prenesena na tožnici in bi vložili tožbo zoper prvotoženca in njegovo ženo, ne bi uspeli z zahtevkom, ker je z zastaranjem te terjatve prenehala pravica do sodnega varstva. 17 Glej sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 3240/2008-I v zvezi s sodbo VSL I Cp 1061/2012. Zmotna so zato pričakovanja tožnic, da bi z ugotovitvijo, da je pogodba z dne 1. 4. 1995 nična, lahko uspeli na stanovanju vzpostaviti prejšnje zemljiškoknjižno stanje na pokojno toženko (oziroma sedaj na njene dediče). 18 Dr Aleš Galič: navedeno delo, str. 159 - 163. 19 Sklep VSL I Cpg 96/2019; glej tudi v tem sklepu citirano sodno prakso in pravno teorijo.