Jedro

Toženec dolguje najemnino po najemni pogodbi. Ker je ni poravnal, sta nižji sodišči tožeči stranki nudili sodno varstvo ter tožencu naložili plačilo najemnine. Pravna podlaga takšne odločitve so pogodbena pravila ter splošna določba o dolžnosti izpolnitve obveznosti Š17. člen ZORĆ.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožeča stranka je v tej pravdi od tožene stranke uveljavljala plačilo pogodbeno določene najemnine za poslovni prostor za obdobje med 16.2.1995 in 22.10.1996. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku glede glavnice v celoti ugodilo ter toženi stranki naložilo plačilo 2.036.773 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot so navedene v točki I b izreka sodbe sodišča prve stopnje.

Zavrnilo je materialnopravno stališče tožene stranke, da bi bilo treba uporabiti omejitvena zakonska pravila, ki so vsebovana v noveli Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (Ur.l. RS 32/2000; novela ZPSPP). Ta novela je začela namreč veljati kasneje (leta 2000) in ne more urejati pravic in obveznosti iz let 1995 in 1996. Zavrnilo je tudi ugovor tožene stranke, da bi se morala najemnina pobotati s stroški vzdrževanja. Ti namreč v skladu z najemno pogodbo bremenijo najemnika. Sodišče prve stopnje ni sprejelo toženčeve dejanske teze, da sta se stranki ustno dogovorili za daljši rok plačevanja.

Pritožbeno sodišče je pritrdilo razlogom prvega sodišča ter zavrnilo v pritožbi podan ugovor zastaranja.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožena stranka. V njej uveljavlja vse revizijske razloge iz 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 26/99 - Uradni list RS, št. 43/2006; ZPP). Sodišču predlaga naj obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revident navaja, da naj bi tožeča stranka vedela, da je toženec 15.1.1998 prenehal poslovati kot s.p. in je po nepotrebnem iskalo njegov naslov. Dalje navaja, da sodišče ni v razumnem roku poskrbelo za hitro izvedbo izvršilnega postopka, kar se odraža na obračunanih obrestih. Najemnina je bila nesorazmerna in je postala oderuška. Sodišče ni upoštevalo občinskega odloka o določitvi najemnin kot veljajo za najemne prostore v lasti Mestne občine Ptuj. Znova poudarja, da sodišče ni upoštevalo sprememb ZPSPP. Gostinska oprema naj bi bila prevrednotena in šele v letu 1995 vpisana v knjigovodsko evidenco tožeče stranke. Tožena stranka tudi smatra, da ni enačiti izraza zakupnina z izrazom najemnina. Sodišče naj bi prezrlo, da je bila najemnina prenesena na Mestno občino Ptuj, ki pa je tožencu ni zaračunavala od 1.5.1995 dalje. Gre tudi za oderuške obresti za vse zamude, čeprav je bil ustni dogovor, da gre za plačilo z zamikom šestdeset dni.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Pomena večine revizijskih navedb v kontekstu te pravdne zadeve ni mogoče razumeti. Revizija podaja niz dejanskih navedb, ki niso del dejanske podlage izpodbijanih sodb (ter jih že zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP ni mogoče upoštevati), poleg tega pa tudi ni jasno, v čem naj bi bila njihova pravna relevantnost za rešitev te zadeve oz. kaj hoče revident z njimi sploh povedati v kontekstu te pravdne zadeve.

Vsebina spora v obravnavani zadevi je jedrnata, njegova rešitev pa preprosta. Toženec dolguje najemnino po najemni pogodbi. Ker je ni poravnal, sta nižji sodišči tožeči stranki nudili sodno varstvo ter tožencu naložili plačilo najemnine za obdobje med 16.2.1995 in 22.10.1996. Pravna podlaga takšne odločitve so pogodbena pravila ter splošna določba o dolžnosti izpolnitve obveznosti Š17. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/1978 do Uradni list RS, št. 87/2002; ZORĆ. Takšna odločitev je zato materialnopravno pravilna.

Revident formalno sicer uveljavlja tudi revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, a tega revizijskega razloga prav z ničemer ne obrazloži. Ker revizijsko sodišče na obstoj procesnih kršitev ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), na tako pavšalno uveljavljan revizijski razlog ni mogoče odgovoriti drugega, kakor da je neutemeljen.

Iz revizije je mogoče izluščiti le stališče, da je bila najemnina oderuška. Dejstev, ki bi utemeljevala pravni sklep o oderuškosti, kakor ta institut ureja ZOR, v dejanski podlagi sodbe ni. Ker je tako, revizijsko sodišče takšnemu (znova pavšalno navedenemu) pravnemu stališču ne more pritrditi.

Revident nasprotuje tudi višini in obračunu obresti. Pri tem pa spregleda, da je bil v sodbi sodišča prve stopnje obračun obresti sprejet kot nesporen (četrta stran obrazložitve). Toženčevo vztrajanje, da je bil med strankama ustno dogovorjen drugačen (kasnejši) čas zapadlosti posameznih obrokov najemnine, zaradi česar naj bi bil tudi tek obresti kasnejši, pa predstavljajo nedovoljeno spodbijanje na prvih dveh stopnjah sojenja ugotovljenega dejanskega stanja.

Revizijsko sodišče zavrača v reviziji ponovljeno materialnopravno stališče, da je treba v tej zadevi uporabiti določbe novele ZPSPP iz leta 2000. Razlogi so bili toženi stranki pojasnjeni že s strani nižjih sodišč ter so pravilni. Nazadnje pa revizijsko sodišče odgovarja, da ni jasno, katere dejanske okoliščine v tej zadevi naj bi narekovale uporabo občinskega odloka o določitvi najemnin kot veljajo za najemne prostore v lasti Občine Ptuj, na katerega se sklicuje revizija. Ker niso podani razlogi, iz katerih je bila vložena revizija, nižji sodišči pa sta pravilno uporabili materialno pravo, je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).