Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Zmotno je stališče, da obvestitev nadrejene delavke o nosečnosti ne pomeni seznanitev delodajalca s tem dejstvom. Zakon ne predvideva posebnega postopka, po katerem naj bi noseča delavka obveščala delodajalca. Poseben postopek je predviden le v primeru, da delodajalec za nosečnost svoje delavke ne ve. V takem primeru mora delavka ravnati v skladu z določbo 2. odstavka 115. člena ZDR in obvestiti delodajalca o svoji nosečnosti s predložitvijo zdravniškega potrdila.
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 17.3.2003 in toženi stranki naložilo, da je dolžna od prenehanja delovnega razmerja, to je od 21.4.2003 do 30.11.2003, priznati tožeči stranki vse pravice iz delovnega razmerja in ji za to obdobje vpisati delovno dobo v delovno knjižico in izplačati plačo, razvidno iz izreka sodbe sodišča prve stopnje, od vsakomesečne plače plačati prispevke in davke ter zakonske zamudne obresti od neto zneskov in njihove zapadlosti do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo. V presežku je zahtevek iz naslova vtoževanih zakonskih zamudnih obresti od 16. do 19. dne v mesecu zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki obračunati regres za letni dopust v znesku 132.170,00 SIT in po odbitku davka izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.8.2003 dalje do plačila, v 8-ih dneh pod izvršbo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 329.360,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.2.2004 dalje do plačila, v 8-ih dneh pod izvršbo.
Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožnica s tem, ko je sodelavki L. povedala o svoji nosečnosti uredila lastne obveznosti do delodajalca glede predstavitve svojega stanja. Okoliščina, ali je tožnica svoji nadrejeni povedala o svoji nosečnosti, ni pomembna, ker je delodajalec vse nekaj drugega kakor "L.". Nikakršnega zunanjega znaka ni bilo, da je tožnica noseča, niti nikakršnega pisnega sporočila na naslov družbe na njenem sedežu. Nepomembna je okoliščina ali ima delodajalec predpisan postopek seznanjanja z nosečnostjo delavke, saj je samo po sebi umevno, da je v zdravstvenem statusu, ki ni viden, potrebno predložiti zdravniški izkaz. Tožena stranka se posebej pritožuje tudi na izračun plače, ki je napačen in opozarja, da je zahtevala dokazovanje z izvedencem, kar pa ni bilo storjeno. Neutemeljena je tudi odločitev sodišča prve stopnje o pravici do regresa, prav tako pa je zgolj predpostavka, da bi bila tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki vse do 30.11.2003. Tožena stranka se ne strinja tudi z odločitvijo o stroških postopka, saj je tožnici sodišče priznalo praktično vse priglašene stroške, čeprav je stroškovnik neutemeljen.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, ki jih pavšalno uveljavlja pritožbe in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje.
Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Tožnica je bila zaposlena pri toženi stranki za določen čas na podlagi pogodbe o zaposlitvi od 1.12.2002 do 30.11.2003 zaradi povečanega obsega dela. V času zaposlitve je zanosila, s čimer je seznanila svojo nadrejeno delavko, kot izhaja iz izvedenega dokaznega postopka, čemur ne oporeka niti pritožba. Pritožbeno stališče, da obvestitev nadrejene delavke o nosečnosti ne pomeni seznanitev delodajalca s tem dejstvom, je zmotno. Zakon ne predvideva posebnega postopka, po katerem naj bi noseča delavka obveščala delodajalca. Poseben postopek je predviden le v primeru, da delodajalec za nosečnost svoje delavke ne ve, v takem primeru mora delavka ravnati skladno z določbo 2. odstavka 115. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002), takrat mora delavka obvestiti delodajalca o svoji nosečnosti s predložitvijo zdravniškega potrdila. V tem individualnem delovnem sporu, pa je bila tožnica celo v bolniškem staležu iz razloga rizične nosečnosti, zato so pritožbene navedbe, da delodajalec ni bil seznanjen z njeno nosečnostjo, v nasprotju z izvedenimi dokazi. Zato se pritožbeno sodišče strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da je delodajalec vedel za nosečnost tožnice in ji zato ne bi smel odpovedati pogodbe o zaposlitvi, kot je to določeno v 2. odstavku 115. člena ZDR.
Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo določbe 2. odstavka 187. člena ZDR, ki določa, da v zvezi z uveljavljanjem posebnega varstva zaradi nosečnosti in starševstva nosi dokazno breme delodajalec. Tožena stranka ni dokazala, da ni vedela za tožničino nosečnost. Iz izvedenega dokaznega postopka pa izhaja, da je pri toženi stranki zadostovalo, da so delavke o svoji nosečnosti ustno obveščale poslovodje, kar je bilo v tem indvidualnem delovnem sporu storjeno, zato ni bilo nobene potrebe, da bi tožnica ravnala po določbi 2. odstavka 115. člena ZDR in toženo stranko posebej obveščala o svoji nosečnosti. Nenazadnje je bila tožena stranka z dejstvom, da je tožnica noseča, seznanjena iz bolniških listov, saj je bila od 12.3.2003 v bolniškem staležu zaradi rizične nosečnosti. Tožena stranka ni dokazala, da v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je dne 17.3.2003, za nosečnost delavke ni vedela.
Glede na vse navedeno je odločitev sodišča prve stopnje, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker je bila izdana tožnici v času nosečnosti in tožena stranka ni pridobila soglasja inšpektorja za delo pravilna.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnica ne bi bila v delovnem razmerju pri toženi stranki do 30.11.2003, saj zato tožena stranka ne pove nobenega razloga. Iz predložene pogodbe o zaposlitvi pa izhaja, da sta tožnica in tožena stranka imeli sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas do 31.11.2003. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno do navedenega dne priznalo tožnici delovno razmerje pri toženi stranki. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z odločitvijo o plači za obdobje do nastopa porodniškega dopusta, saj prisojena višina plače izhaja iz pogodbe o zaposlitvi med tožečo in toženo stranko za čas od 1.12.2002 do 30.11.2003 in Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine (Ur. l. RS, št. 10/98 - 73/03) in zakonskih določb o višini minimalne plače. Prisojene zneske se da preizkusiti in zato ni bilo potrebno postaviti izvedenca računovodsko-finančne stroke, kot zmotno meni tožena stranka. Zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.
Neutemeljene so tudi pavšalne pritožbene navedbe, da tožnici ne pripada regres za letni dopust. Po določbi 1. in 2. odstavka 131. člena ZDR je namreč delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače in najkasneje do 1.7. tekočega koledarskega leta. V skladu z določbo 161. člena ZDR pridobi delavec pravico do letnega dopusta, ko mu preteče čas nepretrganega delovnega razmerja, ki ne sme biti daljši od šest mesecev. Glede na navedeno je tožnica pridobila pravico do letnega dopusta in s tem tudi pravico do regresa za letni dopust. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zahtevku za izplačilo regresa za letni dopust za leto 2003 ugodilo.
Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z odločitvijo o stroških postopka, saj jih je sodišče odmerilo skladno z določbo 154. in 155. člena ZPP in upoštevaje Odvetniško tarifo (OT - Ur. l. RS, št. 7/95 in naslednji in 67/03). Sodišče je priznalo potrebne stroške za pravdo in so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje stroške neutemeljeno priznalo. Prav tako pa je protispisna pritožbena navedba, da je sodišče priznalo stroške za predlog za izdajo začasne odredbe, ki mu ni bilo ugodeno. Sodišče prve stopnje je namreč priznalo zaznamovane stroške za predlog za izdajo začasne odredbe z dne 27.5.2003, kateremu je sodišče ugodilo.
Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v skladu z določbo 353. člena ZPP.