21. 5. 2002

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A. A., Ž., ZRN, ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 21. maja 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba družbe A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 327/2002-2 z dne 13. 3. 2002 v zvezi s sklepom Upravnega sodišča št. U 2002/2001- 22 z dne 7. 2. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Vrhovno sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo pritožbo in potrdilo sklep Upravnega sodišča, s katerim je bila zavrnjena zahteva ustavne pritožnice (tožeče stranke v upravnem sporu) za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 69. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. - v nadaljevanju ZUS). Z navedeno zahtevo je pritožnica zahtevala začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje in sicer da se toženi stranki Mestni občini Ljubljana prepoveduje izvrševati pogodbo za postavitev in vzdrževanje avtobusnih nadstrešnic, sklenjeno z družbo C. C., d.o.o., V., ter da se ji prepove z navedeno gospodarsko družbo skleniti pogodbo za postavitev in vzdrževanje avtobusnih nadstrešnic na območju Mestne občine Ljubljana. Začasna odredba je bila predlagana v upravnem sporu, v katerem ustavna pritožnica kot tožeča stranka zahteva odpravo sklepa Županje Mestne občine Ljubljana, s katerim je ta zavrnila njeno pritožbo zoper sklep Direktorice Mestne uprave, s katerim je bila kot najugodnejša ponudnica na javnem razpisu za postavitev in vzdrževanje avtobusnih nadstrešnic s pripadajočo opremo in njenim trženjem na lokacijah avtobusnih postajališč mestnega prometa na območju Mestne občine Ljubljana izbrana družba C. C., d.o.o., V.

Pritožnica navaja, da sta tako Upravno kot Vrhovno sodišče zavrnili predlog za izdajo začasne odredbe iz razloga, ker naj bi ne izkazala verjetnega nastanka hujših škodljivih posledic.

Vendar meni, da sta sodišči očitno prezrli, da je tako v predlogu za izdajo začasne odredbe kot tudi v pritožbi navajala, da ji bo v primeru, če začasna odredba ne bo izdana, nastala nenadomestljiva škoda oziroma bo upravni postopek za odpravo sklepa postal v celoti brezpredmeten, sama pa bo ostala brez učinkovitega pravnega varstva. Po mnenju pritožnice namreč dejstvo, da v primeru zavrnitve predloga za izdajo začasne odredbe tožeča stranka ostane brez učinkovitega sodnega varstva, predstavlja najhujšo možno obliko škodljive posledice. Poleg tega naj bi ji nastala tudi finančna škoda, ki jo je ocenila sicer na 2 milijardi tolarjev, vendar pa že vrednost posla, ocenjenega v razpisu na 800 milijonov tolarjev, po mnenju pritožnice predstavlja hujšo škodljivo posledico oziroma izkazano finančno škodo. Meni, da je eden izmed vidikov učinkovitosti pravice do sodnega varstva zagotoviti, da v času postopka pred sodiščem ne bi prišlo do ravnanj, ki bi povzročila, da sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena. Meni, da ji je bila z izpodbijanima sklepoma kršena pravica iz 23. člena Ustave.

2.Izpodbijana odločitev sodišč pa naj bi tudi odstopala od že ustaljene sodne prakse v zvezi z izdajo začasnih odredb. Bodočo nezmožnost izvršitve sodne odločbe naj bi sodna praksa štela kot nenadomestljivo škodo oziroma kot hujšo škodljivo posledico, zato je bila po mnenju pritožnice z izpodbijanima sklepoma kršena tudi pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijana sklepa odpravi ter na podlagi prvega odstavka 60. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) samo izda začasno odredbo.

B.

3.Ustavno sodišče v postopku ustavne pritožbe ne presoja materialnopravne ali procesnopravne pravilnosti izpodbijanih sodnih odločb in tudi ne dokazne ocene sodišč. Ustavno sodišče namreč ni instanca rednim sodiščem, temveč v skladu s 50. členom ZUstS izpodbijane odločitve preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

Pritožnica sicer zatrjuje kršitev pravic iz 22. člena in 23. člena Ustave, vendar jih pavšalne navedbe, da bo ostala brez učinkovitega varstva, če ne bo izdana začasna odredba, ne izkazujejo. Tudi izguba posla in dobička sama po sebi še ne pomenita kršitve pravice do enakega varstva pravic niti pravice do učinkovitega sodnega varstva. Z zavrnitvijo začasne odredbe bi bili pritožnici navedeni pravici lahko kršeni, če bi sodišči v postopku odločanja o začasni odredbi storili kakšno procesno kršitev, ki bi pomenila poseg v človekove pravice (česar pritožnica niti ne zatrjuje), ali pa bi bile arbitrarno (v nasprotju s kakšno človekovo pravico) uporabljene določbe o pogojih za izdajo začasne odredbe.

4.Za tak primer pa ne gre. V drugem odstavku 69. člena ZUS je določeno, da tožnik lahko zahteva izdajo začasne odredbe tudi za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih, verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje. Gre torej za začasno odredbo o ureditvi stanja glede na sporno razmerje. To pomeni, da se njena izdaja zahteva takrat, kadar je zaradi izvrševanja izpodbijanja akta verjetno izkazana potreba začasne ureditve, da se odvrnejo hujše škodljive posledice tožniku.

Tožnik mora v zahtevi za izdajo začasne odredbe še pred odločitvijo o tožbi opredeliti, kakšne škodljive posledice so že nastale ali naj bi nastale, v zahtevi mora prepričljivo zatrjevati verjetnost nastanka ali dokazati obstoj hujših škodljivih posledic. Dokazno breme o obstoju ali možnosti nastanka škodljivih posledic je na strani vlagatelja zahteve.

5.Obrazložitev zavrnitve začasne odredbe v izpodbijanih sklepih je oprta na pavšalnost navedb pritožnice o škodljivih posledicah. V tem delu sta sodišči prepričljivo, logično in razumno obrazložili, zakaj pritožnica ni izkazala verjetnega nastanka hujših škodljivih posledic. Izguba posla in dobička sicer pomenita škodljivo posledico, vendar ta sama po sebi ni takšna, da bi utemeljevala začasno odredbo. Zgolj okoliščina, da pritožnica v sodnem postopku ni uspela, pa sama po sebi še ne pomeni kršitve pravic iz 22. člena in 23. člena Ustave.

6.Tako bi z vidika zatrjevane kršitve 22. člena Ustave lahko bile relevantne le pritožničine navedbe o domnevnem odstopu od ustaljene sodne prakse. Iz pravice do enakega varstva pravic med drugim namreč izhaja, da sodišče ne sme samovoljno oziroma arbitrarno, torej brez razumne pravne obrazložitve odstopiti od enotne in uveljavljene sodne prakse. Kršitev omenjene človekove pravice je podana le, če sta izpolnjena oba navedena pogoja.

7.Pritožnica ni izkazala nobenega. Zgolj pavšalna trditev, da izpodbijana odločitev sodišč odstopa od že ustaljene sodne prakse v zvezi z izdajo začasnih odredb, po kateri naj bi bodočo nezmožnost izvršitve sodne odločbe sodna praksa štela kot nenadomestljivo škodo oziroma kot hujšo škodljivo posledico, očitka o odstopu od sodne prakse še ne utemeljuje.

Ker z izpodbijanima sklepoma očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje 52. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98 in 30/02) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se v zakonskem roku za sprejem niso izrekli trije sodniki, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan