Jedro

V podobnih individualnih delovnih sporih, v katerih so tožniki – učitelji in učiteljice – uveljavljali plačilo razlik v plači, so bile znane tako odločitve Višjega delovnega in socialnega sodišča kot tudi odločitve Vrhovnega sodišča RS, ki je zavrnilo revizijo zoper sodbe, s katerimi so bili tožbeni zahtevki zavrnjeni. V fazi postopka, ko so tožeče stranke množično umikale tožbe, je bila zato pripravljalna vloga tožene stranke nepotrebna, in ji sodišče prve stopnje utemeljeno ni priznalo stroškov za njeno sestavo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postopek zaradi umika tožbe ustavilo. Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti potrebne stroške sodnega postopka v znesku 184,96 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od izteka dneva izpolnitve dalje, do plačila, vse v 8 dneh, pod izvršbo.

Zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in napadeni sklep v stroškovni odločitvi spremeni tako, da toženi stranki prizna vse uveljavljene stroške s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Tožena stranka ugotavlja, da sodišče v napadenem sklepu ni navedlo nobenih razlogov glede zavrnitve dela uveljavljenih pravdnih stroškov s strani tožene stranke (sestava prve pripravljalne vloge, pregled sklepa s poročilom stranki). Navedlo je le, katere stroške je toženi stranki priznalo. Odločitve se ne da preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz razlogov glede stroškovnega dela je mogoče povzeti, da je stroške, ki jih je sodišče priznalo ocenilo kot potrebne stroške, ostali uveljavljeni stroški so bili torej opredeljeni kot nepotrebni. V konkretnem sporu je potrebno upoštevati, da je pri naslovnem sodišču veliko učiteljev vložilo tožbe na istem pravnem temelju, pri čemer je sodišče enega izmed sporov vodilo kot vzorčni postopek. Za zavarovanje lastnih interesov je tožena stranka podala ustrezno trditveno in dokazno podlago s pripravljalno vlogo, ki jo je sodišče ocenilo kot nepotrebno. Meni, da sporne pripravljalne vloge ni mogoče oceniti kot nepotrebne, saj so v njej podane odločilne navedbe, ter ponujeni ustrezni dokazi. Tožena stranka je bila prisiljena, kljub vodenemu vzorčnemu postopku podati popolne navedbe z ustreznimi dokazi tudi v predmetnem postopku, da se na ta način izogne zanjo neugodni odločitvi v primeru nepopolne trditvene in dokazne podlage. Tožena stranka meni, da je tudi vpisani tek zamudnih obresti nerazumljiv. Po izpolnitvi obveznosti namreč zamudne obresti ne tečejo več. Zato tudi v tem delu sklepa ni mogoče preizkusiti, kar prav tako predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji), v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, preizkusilo izpodbijani del sklepa sodišča prave stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih očita pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Ob popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in sprejelo pravilno odločitev.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje kot pravno podlago za odločitev o stroških postopka, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki, pravilno oprlo na določbo 158. člena ZPP in 155. člena ZPP. Po določbi 158. člena ZPP mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da stroški pripravljalne vloge z dne 11. 1. 2010 niso bili potrebni stroški za odločitev v tem postopku. Odločitev je povsem v skladu z določbo prvega odstavka 155. člena ZPP, ki določa, da pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, sodišče upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo, o tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, pa odloči po skrbni presoji vseh okoliščin. Pripravljalna vloga tožene stranke prav iz razlogov, ki jih sama navaja v pritožbi ni bila potrebna, zlasti zato, ker so v tovrstnih podobnih individualnih delovnih sporih, v katerih so tožniki – učitelji in učiteljice uveljavljali plačilo razlik v plači, med plačami, izplačanimi na podlagi dokončnih in pravnomočnih sklepov o določitvi plač, izdanih na podlagi 5.a člena Zakona o plačah delavcev v javnih vzgojno-izobraževalnih zavodih (ZPDJVZ, Ur. l. RS, št. 16/92 in naslednji) ter tarifne priloge h Kolektivni pogodbi za dejavnost, vzgojo in izobraževanje v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 42/94 in naslednji) in plačami, ki naj bi jim pripadale, na podlagi določbe drugega odstavka 14. člena ZPDJVZ (razlika med plačami v višini 85 % osnovne plače, določene za delovno mesto, na katerem so delali, ter 90 % plačami, ki naj bi jim pripadale, to je mesečno prikrajšanje v višini 5 %), znane tako odločitve Višjega delovnega in socialnega sodišča, kot tudi odločitve Vrhovnega sodišča RS, ki je odločalo v postopku z revizijo in zavrnilo revizijo zoper sodbe, s katerimi so bili tožbeni zahtevki zavrnjeni. V fazi postopka, ko so tožeče stranke množično umikale tožbe je bila pripravljalna vloga tožene stranke, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, nepotrebna.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je v stroškovnem delu izreka opisan tek zamudnih obresti nerazumljiv. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da pričnejo teči zakonske zamudne obresti od stroškov postopka, ki jih je dolžna povrniti tožnica toženi stranki, šele po poteku paricijskega roka, to je roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, pa tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu z 2. točko 265. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (154., 155. in 165. člen ZPP).