Jedro

CZ za zastaranje pravice do izterjave carine (ne pa njene odmere) določa relativni petletni in absolutni desetletni zastaralni rok, kar pomeni, da mora carinski organ v okviru desetletnega absolutnega zastaralnega roka izpeljati celotni postopek odmere carinske obveznosti. Glede na to, da je carinski dolg nastal dne 12.7.1995, je bilo relativno zastaranje pretrgano z izdajo prvostopenjske odločbe dne 3.12.1998, ki je postala izvršljiva pred potekom absolutnega zastaranja. Ker je drugostopenjski carinski organ izdal odločbo dne 29.12.2003, torej znotraj absolutnega zastaralnega roka, navedbe tožeče stranke glede zastaranja niso utemeljene.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS; Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, 92/05 – odl. US in 45/06 – odl. US) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 29.12.2003, s katero je ta zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice L. z dne 3.12.1998. S to odločbo je prvostopenjski carinski organ tožeči stranki naložil plačilo carine in drugih uvoznih davščin za blago, prijavljeno v tranzitni postopek z enotno carinsko listino (ECL), z dne 11.7.1995, v skladu s 2. odstavkom 249. člena Carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76, 36/89, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89, 70/89, 21/90; v nadaljevanju: CZ 1976) oziroma določbo 2. odstavka 234. člena prečiščenega besedila Carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 34/90; v nadaljevanju: CZ 1990).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da predmetno blago ni bilo v roku (do dne 12.7.1995) predano Carinski izpostavi L., tožeča stranka (ki je v ECL navedena v polju 50 kot glavni carinski zavezanec) pa ni izkazala, da je bilo blago po ECL izvoženo, niti ni tega zatrjevala. Tožeča stranka je carinski zavezanec v skladu s 1. odstavkom 24. člena CZ (1990) (oziroma istim členom CZ 1976) in 11. členom Pravilnika o uporabi enotne carinske listine v carinskem postopku (Uradni list RS, št. 8/93; v nadaljevanju: Pravilnik), saj se fizična oseba, ki je vložila carinsko deklaracijo in je vpisana v polju 50 ECL poleg pravne osebe (torej tožeče stranke), šteje kot pooblaščena oseba, saj razpolaga z žigom tožeče stranke in izhaja pravica vlaganja carinskih deklaracij (ki sodi v dejavnost špediterske pravne osebe) že iz njene zaposlitve pri tožeči stranki. Neutemeljen je očitek odstopa od sodne prakse v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. U 113/95 z dne 25.3.1998, saj iz navedenega judikata ne izhaja stališče, da bi bilo potrebno specialno pooblastilo, ampak je bilo tožbi ugodeno, ker tožena stranka v zadostni meri ni odgovorila na navedbe tožeče stranke glede pooblastila za zastopanje. Tudi ni utemeljen ugovor zastaranja tožeče stranke, saj je obveznost nastala dne 12.7.1995, prvostopenjski carinski organ je odločbo izdal pred potekom zastaralnega roka, in sicer dne 3.12.1998, drugostopenjski carinski organ pa dne 29.12.2003. Tožeča stranka vlaga pritožbo (sedaj revizijo) iz vseh razlogov po 1. odstavku 72. člena ZUS in zatrjuje kršitev ustavnih pravic po 1., 2., 3., 22., 2. odstavku 120. in 153. členu Ustave RS (URS; Uradni list RS, št. 33/91, 42/97, 66/00, 24/03, 69/04 in 68/06) in pravic po 6. členu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP; Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94). Predlaga, da vrhovno sodišče po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo vrne v ponovni postopek in ji prizna stroške upravnega spora. Navaja, da sodišče prve stopnje ni dovolj obrazložilo svojega stališča glede zastaranja. Odločba prvostopenjskega carinskega organa je nična, ker je drugostopenjski organ odločal o pritožbi tožeče stranke več kot pet let. Prav tako navaja, da je Pravilnik nezakonit, ker ga je izdal direktor Carinske uprave RS, ne da bi za to imel pooblastilo ter se v zvezi s tem sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-87/96 (Uradni list RS, št. 56/98). Dodaja še, da bi moral imeti pooblaščenec po zaposlitvi ob vložitvi ECL posebno procesno pooblastilo in se ponovno sklicuje na sodbo vrhovnega sodišča, št. U 113/95 z dne 25.3.1998, prvostopenjski carinski organ pa bi ob preverjanju carinske deklaracije moral preveriti osebno ime zastopnika tožeče stranke.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v 1. odstavku 107. člena določil, da vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v 2. odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo, se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1.1.2007. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določilu 1. odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 – za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko 1. odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85.člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Vsebina obravnavane zadeve se nanaša na tranzit blaga po predmetni ECL, ki ni bilo predano namembni carinarnici v določenem roku, tožeča stranka pa zanj ni izkazala, da je bilo izvoženo. Po presoji vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje, glede na navedeno ugotovljeno dejansko stanje (ki ne more biti predmet presoje v reviziji), pravilno uporabilo CZ (1990), ki je podlaga za odločanje v tej zadevi, saj je bilo blago dano v prost promet, preden je bil izveden carinski postopek in bile plačane carina ter druge uvozne davščine. Po 2. odstavku 234. člena prečiščenega besedila CZ (1990) (oziroma 2. odstavku 249. člena CZ 1976) namreč lahko začnejo pristojni carinski organi postopek carinjenja po uradni dolžnosti, če je carinsko blago dano v prost promet, preden je izveden carinski postopek in so plačane carina ter druge uvozne davščine. To pa, glede na vsebino 193. in naslednjih členov prečiščenega besedila CZ (1990) (oziroma 191. člena CZ 1976) pomeni, da je blago dano v prost promet, če ni bilo predano namembni carinarnici v roku, kot ga je določila vhodna carinarnica in če carinski zavezanec v določenem roku ni predložil listin, ki bi tak prevzem dokazovale oziroma listin, iz katerih bi nedvoumno izhajalo, da je blago zapustilo carinsko območje Republike Slovenije.

Po presoji vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje tudi pravilno obrazložilo, zakaj ugovor tožeče stranke v zvezi z zastaranjem carinskega postopka ni utemeljen. Po 59. členu prečiščenega besedila CZ (1990) (oziroma 56. členu CZ 1976) pravica do izterjave carine zastara v petih letih od dneva, ko je nastala obveznost plačila carine. Zastaralni rok pretrga vsako uradno dejanje pristojnega organa za izterjavo carine, pravica do izterjave carine pa v vsakem primeru zastara, ko preteče deset let od dneva, ko je nastala obveznost za plačilo carine. Citirani zakon torej za zastaranje pravice do izterjave carine (ne pa njene odmere) določa relativni petletni in absolutni desetletni zastaralni rok, kar pomeni, da mora carinski organ v okviru desetletnega absolutnega zastaralnega roka izpeljati celotni postopek odmere carinske obveznosti. Glede na to, da je carinski dolg nastal dne 12.7.1995 (ko je potekel rok za predajo blaga Carinski izpostavi L.), je bilo relativno zastaranje pretrgano z izdajo prvostopenjske odločbe dne 3.12.1998, ki pa je postala izvršljiva pred potekom absolutnega zastaranja. Ker je drugostopenjski carinski organ odločbo izdal dne 29.12.2003 (ki je bila tožeči stranki vročena 21.1.2004), torej znotraj absolutnega zastaralnega roka, navedbe tožeče stranke glede zastaranja niso utemeljene. Prav tako niso relevantne navedbe tožeče stranke, da je odločba prvostopenjskega carinskega organa zaradi zastaranja nična, saj zastaranje odločbe ne more biti razlog za njeno ničnost. Ker je pravna podlaga za določitev carinskega zavezanca in plačilo carinske obveznosti CZ (1990) oziroma CZ (1976) (1. odstavek 24. člena), ki določa carinskega zavezanca, Pravilnik pa samo izvaja zakon in ne določa nobenih obveznosti, navedbe tožeče stranke, da direktor Carinske uprave RS za njegovo izdajo ni imel zakonskega pooblastila, ne morejo vplivati na odločitev v tej zadevi. Brezpredmetno je tudi sklicevanje tožeče stranke v zvezi s tem na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-87/96, s katero je ustavno sodišče odločilo, da se ne sme uporabljati Pojasnilo Carinske uprave RS z dne 27.12.1995, saj navedeno Pojasnilo v tem postopku sploh ni bilo uporabljeno.

Ugovorov, ki so po naravi bodisi ugovori zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ali ugovorov, s katerimi se uveljavljajo kršitve pravil postopka izdaje upravnega akta, vrhovno sodišče, kot je že bilo pojasnjeno, v reviziji ne obravnava (1. odstavek 85. člena v zvezi s 1. odstavkom 75. člena ter 2. odstavek 85. člena ZUS-1). Zato niso relevantne navedbe tožeče stranke, o tem, da fizična oseba, ki je vložila ECL, za to ni imela ustreznega pooblastila. Neutemeljen je tudi v zvezi s tem zatrjevani očitek odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča v sodbi, št. U 113/95 z dne 25.3.1998, iz katere ne izhaja, da bi bilo potrebno posebno pooblastilo, ampak je bilo tožbi ugodeno, ker tožena stranka ni v zadostni meri odgovorila na navedbe tožeče stranke glede pooblastila za zastopanje, kar je tožeči stranki pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

Vrhovno sodišče kot neutemeljene zavrača tudi navedbe o kršitvah ustavnih pravic iz 1., 2., 3., 22., 2. odstavka 120. in 153. členu URS in pravic po 6. členu EKČP, saj so tožeči stranki služile zgolj za podkrepitev drugih, konkretnejših revizijskih ugovorov, ki so že bili obravnavani, zatrjevane kršitve ustavnih pravic v drugi smeri pa so ostale na ravni navedb oziroma tolikšne pavšalnosti, da jih vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti.

Predlog tožeče stranke, da vrhovno sodišče samo opravi glavno obravnavo, ni utemeljen, saj po 91. členu ZUS-1 o reviziji odloča vrhovno sodišče brez obravnave.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1.