Jedro

Tožnik bi moral dokazati, da mu je delovno razmerje prenehalo kot trajno presežnemu delavcu. Če bi mu v resnici delovno razmerje prenehalo kot trajno presežnemu delavcu, bi bila odločba o tem izdana tudi tožniku. Ne gre za listino, ki bi bila po naravi stvari lahko samo pri prvotoženi stranki. Prvotožena stranka je na tožnikov predlog, naj predloži sklep o prenehanju delovnega razmerja, pojasnila, da listine nima, zato se tožnik neutemeljeno sklicuje na določbo petega odstavka 227. čl. ZPP, ki določa, da sodišče po prostem preudarku presodi, kakšnega pomena je to, da stranka, ki ima listino, noče ugoditi sklepu, s katerim je naloženo, naj jo predloži, ali če proti prepričanju sodišča zanika, da bi bila listina pri njej. Prvotožena stranka ni odklonila predložitve listin, ampak je povedala, da stečajni upravitej te listine ne najde, sodišče prve stopnje pa v njene navedbe ni podvomilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (zavrnilni del 4. točke izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj terjatve tožnika iz naslova razlike v plači za obodbje od aprila 1995 do vključno julija 1995 v višini, ki je navedena v izreku, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje do 30.6.1997, za čas od 1.7.1997 do plačila pa po temeljni obrestni meri (1. tč. izreka). Ugotovilo je obstoj terjatve iz naslova regresa za letni dopust za leto 1995 v višini 57.702,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1995 dalje do 30.6.1997, od 1.7.1997 dalje do plačila pa po temeljni obrestni meri (2. tč. izreka). Ugotovilo je obstoj terjatve v bruto znesku 70.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 30.6.1995 do 30.6.1997, od 1.7.1997 dalje do plačila pa po temeljni obrestni meri (3. tč. izreka). Zavrnilo je zahtevek tožnika za ugotovitev obstoja terjatve v višjem znesku in tožencem naložilo, da tožniku povrnejo stroške postopka v znesku 30.529,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.10.2000 do plačila (4. tč. izreka). S sklepom, ki pa ni pod pritožbo, je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov predlog za oprostitev plačila stroškov postopka.

Zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik, pri čemer uveljavlja obstoj vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99 in 96/2002). Sodišče prve stopnje naj bi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker je svojo odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo odpravnine, ki gre trajno presežnim delavcev, oprlo na ugotovitev, da tožnik ni predložil sklepa o prenehanju delovnega razmerja in pogodbe o odpravnini, pri tem pa je spregledalo, da je tožnik v skladu z 227. čl. predlagal, da sodišče pozove prvotoženo stranko, da predloži te listine, saj tožnik z njimi ne razpolaga. Izpodbijana sodba ne navaja, da je prvostopenjsko sodišče prvotoženi stranki naložilo predložitev teh listin, čeprav bi v skladu s petim odstavkom 227. čl. ZPP po prostem preudarku moralo presoditi, kakšen je pomen tega, da tožena stranka tega ni storila. S tem, naj bi sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je bistveno vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. V zvezi s terjatvijo iz naslova odpravnine je sodišče prve stopnje tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo, da stečajni upravitelj te terjatve sploh ni prerekal in da so to povsem pavšalno in brez kakršnihkoli dokazov storili samo ostali toženci, zato njihovih ugovorov sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati. Tako je tretjetoženi B. K. navajal, da naj bi tožniku delovno razmerje prenehalo na podlagi sporazuma, za svoje trditve pa ni predlagal nobenega dokaza. Zaradi navedenega njegove trditve sodšče prve stopnje ne bi smelo upoštevati. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP naj bi bila podana v zvezi z zavrnitvijo zahtevka zaradi ugotovitve premalo izplačanih plač za leto 1992. Prvostopenjsko sodišče tako navaja, da naj bi bil znesek iz obeh potrdil obračunan po splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo, zaradi česar je podano nasprotje med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini listin in samimi temi listinami, saj obe potrdili govorita le o "kolektivni pogodbi" in je natančneje ne opisujeta. Sodišče prve stopnje naj bi svojo odločitev o zavrnitvi tega dela zahtevka oprlo na navedbo tretjetoženega B. K., da naj bi bil tožnik vodilni delavec, česar pa ni dokazal. Tretji toženec bi svojo trditev moral dokazati tako, da bi predložil individualno pogodbo, česar pa ni storil. Zaradi navedenega sodišče teh navedb ne bi smelo upoštevati. Ta del terjatve je prerekal tudi stečajni upravitelj, ki sicer razpolaga z vso potrebno dokumentacijo, vendar razlogov za prerekanje v postopku ni navedel, prav tako ni predložil nobenih listin. Ravno dejstvo, da tudi stečajni upravitelj svojih ugovorov ni dokazal, čeprav je razpolagal z vso dokumentacijo, dokazuje, da so bile vse trditve toženih strank neutemeljene. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče zavrnilni del izpodbijane sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Toženci B. K., J. Č., H. M., G. K., P. T., M. O., A. P. in S. K. so vložili identične odgovore na pritožbo. Navajajo, da prerekanje terjatev s strani stečajnega upravitelja nima večje teže od prerekanja s strani ostalih upnikov, zato ni pomembno, da terjatve iz naslova odpravnine stečajni upravitelj ni prerekal. Ni res, da bi toženci to terjatev prerekali le pavšalno, tudi izpodbijana sodba povzema njihove razloge, to je dogovorno prekinitev delovnega razmerja in antidatiran sklep z dne 26.12.1994, ko je bil državni pravnik in v podjetju nihče ni delal. Razen tega delavski svet in sindikat v letu 1994 nikoli nista bila obveščena, da bi se pri toženi stranki ugotavljali trajno presežni delavci, zato sklep z dne 26.12.1994 nima nobene zakonske podlage in naj bi bil napisan po 7.7.1995. Iz programa prestrukturiranja I. T. p.o. z dne 25.5.1995, naj bi bilo razvidno, da je bil tožnik vodilni delavec. Toženci ne morejo sodišču predložiti individualne pogodbe med tožnikom in I. T. p.o., saj s tem dokumentom razpolagata edino tožnik in stečajni upravitelj. Tožnik je prejemal trikrat večjo plačo, kot pa bi mu šla za VII. tarifni razred po kolektivni pogodbi, zato so odveč njegovi pomisleki, ali gre pri zadolžnicah za obračun po določbah splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo, panožne kolektivne pogodbe ali podjetniške kolektivne pogodbe. Tožnik je bil plačan po individualni pogodbi in zanj ni veljala nobena od navedenih kolektivnih pogodb. Tožnik sam bi moral predložiti dokumente, ki jih je prejel od tožene stranke in sicer individualno pogodbo z dne 31.5.1991, sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 26.12.1994, izračun odpravnine in pozive za vračilo službenega vozila, vendar tega ni storil, niti se ni hotel udeležiti narokov za glavno obravnavo, na kateri bi bil zaslišan kot priča (pravilno kot stranka). Toženci predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrže (pravilno zavrne), tožniku pa naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP naj bi bila podana, ker naj bi bilo nasprotje med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini potrdil tožene stranke o višini razlike do 100 % osnovnega OD po kolektivni pogodbi (priloga A2) in samimi temi potrdili. Tako je v obeh potrdilih navedeno, da tožniku iz naslova razlike do 100 % OD po kolektivni pogodbi za obdobje januar - september 1992 oziroma oktober - december 1992 nista bila izplačana v potrdilih navedena zneska, sodišče prve stopnje pa v razlogih sodbe navaja, da v potrdilih navedeni znesek predstavlja razliko do osnovnega OD po splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo. Res je sicer, da v obeh potrdilih ni navedeno, za katero kolektivno pogodbo naj bi šlo, vendar navedena okoliščina sploh ni bistvena. Tako Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (SKPG - Ur. l. RS št. 31/90) kot v spornem času veljavna panožna kolekitivna pogodba, to je kolektivna pogodba za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije (Ur. l. RS št. 12/91) sta vprašanje veljavnosti pogodbe za poslovodne delavce in delavce s posebnimi pooblastili in odgovornostmi urejali na enak način. Obe sta določali, da za te delavce ne veljajo določila o osebnih dohodkih in drugih osebnih prejemkih. Enako velja tudi za podjetniško kolektivno pogodbo, ki v 1. členu določa, da za direktorje podjetja in direktorje področij ne veljajo določila III. poglavja te kolektivne pogodbe (splošna določba o osebnih dohodkih in drugih osebnih prejemkih) in sicer točke 1., 2., 3., 8., 9. in tiste določbe, katerih uporaba je izrecno izključena s pogodbo o zaposlitvi. Zaradi navedenega ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Toženec B. K., na njegove navedbe se je oprlo tudi sodišče prve stopnje, je že v odgovoru na tožbo navedel, da je bil tožnik direktor proizvodnje in plačan po individualni pogodbi. Podobno so navajali tudi ostali toženci, ki so kot upniki v stečajnem postopku prerekali tožnikovo terjatev. Navedeno pa izhaja tudi iz pojasnil stečajnega upravitelja na naroku 3.10.2000 o tem, zakaj ni mogel predložiti tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Navedel je, da so v kadrovski službi sicer shranjene pogodbe o zaposlitvi, da pa med njimi ni individualnih pogodb, saj je te pogodbe hranil direktor, kar navaja tudi toženec B. K. v svojem obvestilu z dne 11.12.1998. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da določbe kolektivnih pogodb o plači za tožnika niso veljale, zaradi česar je zavrnilo njegov zahtevek za plačilo v obeh potrdilih navedenih razlik med dejansko izplačano plačo in plačo po kolektivni pogodbi.

Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s terjatvijo iz naslova odpravnine, ki gre trajno presežnim delavcem. Tožnik bi moral dokazati, da mu je delovno razmerje prenehalo kot trajno presežnemu delavcu. Res je sicer, da je tožnik predlagal, da prvostopenjsko sodišče listine o tem pridobi od prvotožene stranke. Vendar pa je pooblaščenka prvotožene stranke pojasnila, da teh listin stečajni upravitelj ni našel, toženec B. K. pa je navajal, da tudi te listine hrani bivši direktor splošnega sektorja M. M., vendar nobena od strank ni predlagala, da sodišče prve stopnje od njega pridobi te listine. V kolikor bi tožniku v resnici delovno razmerje prenehalo kot trajno presežnemu delavcu, bi bila odločba o tem izdana tudi tožniku, kar pomeni, da ne gre za listino, ki bi bila po naravi stvari lahko samo pri prvotoženi stranki. Prvotožena stranka je pojasnila, da listine nima, zato se tožnik neutemeljeno sklicuje na določbo petega odstavka 227. čl. ZPP, ki določa, da sodišče po prostem preudarku presodi, kakšnega pomena je to, da stranka, ki ima listino, noče ugoditi sklepu, s katerim je naloženo, naj jo predloži, ali če proti prepričanju sodišča zanika, da bi bila listina pri njej. Prvotožena stranka ni odklonila predložitve listin, sodišče prve stopnje pa tudi ni podvomilo v njene navedbe, da s temi listinami ne razpolaga. Zaradi navedenega tudi ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj sodišče ni nepravilno uporabilo določb ZPP o dokazovanju z listinami. Res je sicer, da toženci - upniki, ki so prerekali tožnikovo terjatev, niso dokazali, da bi tožniku delovno razmerje prenehalo na podlagi sporazuma, vendar prvostopenjsko sodišče tega dela tožbenega zahtevka ni zavrnilo zaradi tega, ker bi tožniku delovno razmerje prenehalo sporazumno, glede tega je le povzelo navedbe toženca B. K., temveč zaradi tega, ker tožnik ni dokazal, da bi mu delovno razmerje prenehalo kot trajno presežnemu delavcu.

Sodišče prve stopnje tako ni zmotno ugotovilo dejanskega stanja v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja tožnika in tudi ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev obstoja terjatve iz naslova odpravnine, ki gre trajno presežnim delavcem, saj bi takšnemu zahtevku lahko ugodilo le, če bi ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje dejansko prenehalo na podlagi trajnega prenehanja potreb po njegovem delu. Tožnik se je že v prijavi terjatve v stečajnem postopku skliceval na pogodbo o odpravnini, vendar te pogodbe ni predložil ne v stečajnem postopku in tudi ne v tem sporu.

Sodišče prve stopnje tako tudi ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je zavrnilo tudi tisti del tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik zahteval plačilo odpravnine, ki gre trajno presežnim delavcem. V skladu s tretjim odstavkom 36f. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/97) je organizacija oziroma delodajalec dolžna izplačati odpravnino delavcu, ki mu je delovno razmerje prenehalo zaradi trajnega prenehanja potreb po njegovem delu in ki je bil v organizaciji oziroma pri delodajalcu zaposlen najmanj dve leti. Tožnik ni dokazal, da bi mu delovno razmerje prenehalo zaradi trajnega prenehanja potreb po njegovem delu, zato do vtoževane odpravnine ni upravičen.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. čl. ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. čl. ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.