Jedro

V konkretnem primeru je bil izvršilni naslov, na podlagi katerega je bil izdan izpodbijani sklep o izvršbi, odpravljen, zato je bil davčni organ dolžan uporabiti določbo 155. člena ZDavP-2 in davčni postopek po uradni dolžnosti ustaviti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za finance št. DT-498-2-233/2013-3 z dne 15. 5. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za finance, Carinska uprava Republike Slovenije, Carinski urad Celje, je s sklepom o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva št. DT 4933-67526/2013-2 z dne 25. 4. 2013 odločil, da je dolžnik A.A. s.p. dolžan plačati na podlagi odločbe Sklada RS za vzpodbujanje zaposlovanje invalidov št. ODL-5361712000-2012-1/611 z dne 9. 7. 2012, ki je postala izvršljiva 11. 7. 2012, znesek dolga iz prej navedene odločbe v višini 1.790,60 EUR, zamudne obresti in stroške izdaje tega sklepa. Določil je način izvršbe in odločil, da pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe.

2. Drugostopenjski organ, Ministrstvo za finance, Direktorat za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov, Sektor za upravni postopek na II. stopnji s področja carinskih in davčnih zadev, je z odločbo št. DT-498-2-233/2013-3 z dne 15. 5. 2014, zavrnil dolžnikovo pritožbo zoper prvostopenjski sklep. Zavrnil je dolžnikov ugovor zastaranja in navedel, da na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa ne vpliva odločitev Upravnega sodišča RS, št. IV U 138/2013-10 z dne 23. 1. 2014, s katero je le-to odpravilo odločbo Sklada RS za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov št. ODL-5361712000-2012-1/611 z dne 9. 7. 2012, ki v tej zadevi predstavlja izvršilni naslov.

3. Tožnik v tožbi odločitvi tožene stranke oporeka. Navaja, da je Upravno sodišče RS s sodbo, opr. št. IV U 138/2013-10 z dne 23. 1. 2014, izvršilni naslov odpravilo in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek, kar pomeni, da bi morala tožena stranka upoštevati določbo 281. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in pritožbi ugoditi. Ker tega drugostopenjski organ ni storil, je njegova odločitev nezakonita in protiustavna. Tožnik se ne strinja s stališčem drugostopenjskega organa, da je v pritožbenem postopku treba presojati pravilnost in zakonitost upravnega akta po dejanskem in pravnem stanju na dan njegove izdaje, saj določba 281. člena ZUP in določba 260. člena ZUP v prvem odstavku 3. točki zahtevata drugačno odločitev. Takšno ravnanje pomeni bistveno kršitev določb ZUP-a, s čimer je na podlagi prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) podan razlog za izpodbijanje obeh upravnih aktov. V tožbi poudarja tudi, da je prvostopenjski organ izterjeval zastaran dolg. Sklicuje se na določbo 125. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki določa 5 letni zastaralni rok. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da naj bi zadnja obveznost stranke nastala avgusta 2006, kar pomeni, da je bil obračun obveznosti po odločbi možen do 31. 8. 2011, odpravljeno odločbo pa je prvostopenjski organ izdal 9. 7. 2012. Pristojni organ bo na podlagi prej navedene sodbe moral v ponovljenem postopku odločati tudi o zastaranju, poleg seveda pravilne uporabe materialnega prava in pravilne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnik zato sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijani sklep ter izvršilni postopek zoper tožnika ustavi in ugodi njegovemu zahtevku za vračilo vseh do sedaj zarubljenih denarnih zneskov. Predlaga tudi povrnitev stroškov upravnega spora.

4. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve obeh upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K I. točki izreka:

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi med strankama upravnega spora ni sporno, da je prvostopenjski upravni organ izpodbijani sklep izdal 25. 4. 2013 in v njem odločil, da je dolžnik dolžan poravnati obveznosti, ki izvirajo iz izvršilnega naslova, to je odločbe Sklada RS za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov, št. ODL-5361712000-2012-1/611 z dne 9. 7. 2012, ki je postala izvršljiva 11. 7. 2012. Prav tako med strankama upravnega spora ni sporno, da je Upravno sodišče RS odločalo o tožbi A.A. s.p., s katero je zahteval odpravo odločbe Sklada RS za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov št. ODL-5361712000-2012-1/611 z dne 9. 7. 2012 in dne 23. 1. 2014 tožbi ugodilo tako, da je prej navedeno odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

7. Tožnik zatrjuje, da je bil z navedeno sodbo odpravljen izvršilni naslov, na podlagi katerega je bil izdan v tem upravnem sporu izpodbijani sklep o davčni izvršbi, zato niso obstajali pogoji za nadaljevanje izvršbe.

8. Določba 155. člena ZDavP-2 v prvem odstavku določa, da davčni organ po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika s sklepom v celoti ali delno ustavi davčno izvršbo, med drugim tudi, če je bil pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen izvršilni naslov ali razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti. V takem primeru, ko je torej nesporno, da je bil izvršilni naslov odpravljen, za kar gre tudi v obravnavani zadevi in ta podatek povzema v obrazložitev izpodbijane odločbe tudi drugostopenjski organ, je po presoji sodišča davčni organ dolžan uporabiti določbo 155. člena ZDavP-2 in davčni postopek po uradni dolžnosti ustaviti.

9. Sodišče opozarja na določbo 293. člena ZUP, ki določa, da se upravna izvršba po uradni dolžnosti ustavi in opravljena dejanja odpravijo, če se ugotovi, da je obveznost izpolnjena, da izvršba sploh ni bila dovoljena, ali da je bila opravljena proti komu, ki ni zavezanec, ali če upravičenec zahtevo umakne oziroma če je izvršilni naslov odpravljen ali razveljavljen.

10. Ob nesporno ugotovljenem dejanskem stanju, da je bil izvršilni naslov na podlagi katerega je bil izdan v tem upravnem sporu izpodbijani sklep odpravljen, sodišče ugotavlja, da bi moral drugostopenjski organ ob obravnavanju pritožbe uporabiti določbo 155. člena ZDavP-2 in postopek po uradni dolžnosti odpraviti. Ker tega ni storil in s tem po presoji sodišča ni upošteval v ZDavP-2 in ZUP določenih postopkovnih pravil, je sodišče tožbi na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo ter zadevo v skladu s tretjim odstavkom omenjenega člena vrnilo drugostopenjskemu organu v ponovno odločanje.

11. Sodišče v tem upravnem sporu ni odločalo o tožbenem ugovoru, ki se nanaša na zastaranje terjatve. Kot je tožnik navedel v tožbi že sam, bo o tem ugovoru moral odločiti upravni organ, ki bo presojal pravilnost in zakonitost odločbe Sklada RS za vzpodbujanje zaposlovanje invalidov št. ODL-5361712000-2012-1/611 z dne 9. 7. 2012. K II. točki izreka:

12. Ker je sodišče pritožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožeča stranka v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve, upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22% DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).