Jedro

V nasprotju s pritožbenimi navedbami je sodišče prve stopnje pravilen pravni pomen pripisalo tako ugotovljenemu dejstvu, da je A. A. korespondenco z B. B. pa tudi s C. C. vodil preko naslova d.@gmail.com, s podpisom AA, D., d. o. o., Ljubljana, s toženkinim logotipom in kontaktnimi podatki, kot tudi ugotovljeni okoliščini, da toženka računa, ki ga je tožnica izstavila nanjo kot gospodarsko družbo, vse do tega gospodarskega spora ni zavrnila (ga je pa s skrbno utemeljitvijo zavrnila iz drugih razlogov). Na njuni podlagi je torej tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilen sklep, da je A. A. pri spornem poslu deloval kot toženkin zakoniti zastopnik ter da je toženka z vlogo naročnice soglašala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka potrdi.

II. Toženka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe tožnici plačati stroške odgovora na pritožbo 279,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku navedenega roka, do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka tožnici v 15 dneh plačati 1.570,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 2. 2021 dalje (I. točka izreka), da se višji tožbeni zahtevek za znesek 3.825,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od navedenega dne dalje zavrne (II. točka izreka) in da mora tožnica toženki v 15 dneh povrniti 635,21 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne nastanka zamude dalje (III. točka izreka).

2.Zoper sodbo, kolikor zanjo ni ugodna, je toženka vložila pritožbo.

3.Nanjo je tožnica odgovorila s predlogom, da jo pritožbeno sodišče zavrne.

4.Pritožba ni utemeljena.

<em>Glede ugovora pasivne legitimacije</em>

5.Sodišče prve stopnje je presodilo, da je toženka tista, ki jo je treba šteti za naročnico (in plačnico) spornega posla (tj. slikopleskarskih del in porabljenega materiala po računu 202101006 z dne 15. 2. 2021 z datumom zapadlosti 26. 2. 2021). Pritožnica se temu zaključku upira, saj tožnica po njenem mnenju ni uspela dokazati, da sta sklenili kakršen koli dogovor, pa čeprav je bilo dokazno breme v zvezi s tem na njej. Materialnopravno presojo izvedenih dokazov graja, poleg tega pa sodišču prve stopnje očita, da je prezrlo relevantna dela izpovedb zaslišanih prič E. E. in C. C., iz katerih naj bi izhajalo, da je bil naročnik del A. A. osebno.

6.Po presoji pritožbenega sodišča zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani. Nedvomno je sicer res, da tožnica "ni predložila nobene pogodbe, naročilnice, ponudbe ali sprejema ponudbe", ki bi izkazovala sklenitev pogodbe med pravdnima strankama (to se niti ne bi skladalo z njenim zatrjevanjem o ustno sklenjeni pogodbi), ni pa res, da je sodišče prve stopnje na podlagi drugih ugotovljenih okoliščin materialnopravno zmotno presodilo, da je (kljub temu) toženko treba šteti za naročnico in plačnico spornega posla.

7.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je po naročilu A. A. za beljenje stanovanja za ceno 600 EUR z B. B. dogovorila C. C. (da je torej pri sklenitvi pogodbe neposredno sodelovala C. C. in ne A. A. osebno) ter da A. A. takšnega naročila ni dal kot fizična oseba. Po izvedenem dokazovanju se je namreč pokazalo, da je pri spornem poslu nastopal kot toženkin zakoniti zastopnik, kar pomeni, da je ravnal v njenem imenu in za njen račun (in je bila potemtakem C. C. toženkina pooblaščenka). V nasprotju s pritožbenimi navedbami je sodišče prve stopnje pravilen pravni pomen pripisalo tako ugotovljenemu dejstvu, da je A. A. korespondenco z B. B. pa tudi s C. C. vodil preko naslova d.@gmail.com, s podpisom AA, D., d. o. o., Ulica ..., Ljubljana, s toženkinim logotipom in kontaktnimi podatki, kot tudi ugotovljeni okoliščini, da toženka računa, ki ga je tožnica izstavila nanjo kot gospodarsko družbo, vse do tega gospodarskega spora ni zavrnila (ga je pa s skrbno utemeljitvijo zavrnila iz drugih razlogov). Na njuni podlagi je torej tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilen sklep, da je A. A. pri spornem poslu deloval kot toženkin zakoniti zastopnik ter da je toženka z vlogo naročnice soglašala.

8.Toženka nima prav, da v konkretnem primeru ni bistveno, ali je bil naročnik del A. A. ali B. A., temveč da naj sama ne bi bila naročnica. Odgovor na vprašanje, ali je dela naročil A. A., je pomemben, ker je on tudi toženkin zakoniti zastopnik, in sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je dela (neposredno naročila C. C., ki ji je to) naročil A. A. v funkciji njenega zastopnika, kar pomeni, da je bil sporni posel sklenjen v toženkinem imenu in za njen račun (ne pa v njegovem osebnem imenu oziroma v imenu in za račun B. A.). Če ne bi bilo tako, bi vsaj po prejemu spornega računa tega zavrnil z obrazložitvijo, da je dela naročil zase oziroma za svojo hčer B. A. in da se naj zato račun v tem smislu ustrezno popravi, oziroma bi že v svoji elektronski korespondenci B. B. opozoril, da je naročnik on sam ali pa da nastopa v imenu in za račun hčere. Ker tega ni storil in je prvostopenjsko sodišče v 19. točki obrazložitve tudi pravilno in natančno pojasnilo, zakaj razmerja med njim in hčerjo ni mogoče kvalificirati po 70. členu OZ, pa toženka materialnopravne presoje prvostopenjskega sodišča v tem postopku niti iz tega razloga ne more omajati.

9.Pritožnica tudi neutemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje pri presoji ugovora pasivne legitimacije spregledalo dela izpovedb zaslišanih prič B. B. in C. C. Odgovora B. B. na vprašanje, ali ji je znano, kdo nastopa kot tožena stranka v tu obravnavanem sodnem postopku, in sicer da je to A. A., ni mogoče tolmačiti na način, da je gre za A. A. osebno. Tudi pred sodiščem namreč stranko zastopa njen zakoniti zastopnik, v tem primeru A. A., navedena izpovedba pa ne more imeti dosega, za katerega se zavzema pritožnica. To bi bilo mogoče le, če bi jo upoštevali popolnoma izolirano, tj. brez upoštevanja vseh ostalih v tem postopku pravilno ugotovljenih in dokazno ovrednotenih okoliščin, ki jih je pritožbeno sodišče zgoraj že predstavilo. Enako velja tudi za del izpovedbe priče C. C., da se je pogovarjala izključno z A. A., pri čemer ga ni vprašala, ali je govoril v imenu podjetja ali v imenu sebe. To je izoliran del izpovedbe, prvostopenjska dokazna ocena pa je celovita, prepričljiva in trdna.

<u><em><strong>Glede višine zaračunanega materiala</strong></em></u>

10.Toženka ne nasprotuje utemeljeno niti zaključku prvostopenjskega sodišča, da ni obrazloženo in substancirano prerekala višine zaračunanega materiala, ki jo je tožnica izkazala s predloženimi računi. S trditvami, "da je tožena stranka glede računov, ki naj bi dokazovali, da je tožeča stranka kupila material za opravljena dela, v svoji drugi pripravljalni vlogi navedla, da ti računi dokazujejo ravno obratno, saj namreč niti eden izmed teh računov ni bil izstavljen na tožečo stranko oziroma še več, da je na več računih zapisano, da gre za maloprodajenga kupca in da so bili določeni računi izstavljeni na F. F., za katero tožeča stranka zatrjuje, da naj bi opravljala dela na predmetnem stanovanju", toženka o višini zaračunanega materiala ni povedala ničesar (zneskom, ki jih je tožnica specificirala na 6. in 7. strani prve pripravljalne vloge z dne 18. 8. 2022 in v stroškovniku v prilogi A 3, ni nasprotovala), zaradi česar ni res, da zaključek sodišča prve stopnje ne drži. Je pa res, da se je toženka na ta način uprla celotnemu zahtevku za plačilo stroškov porabljenega materiala, tj. z navedbami, da računi v prilogah ne dokazujejo, da je tožnica kupila material za opravljena dela, saj je na nekaterih zapisano, da gre za maloprodajnega kupca, na drugih pa, da je kupec F. F. ter da prereka (tožničine trditve), da je F. F. opravljala kakršna koli dela na stanovanju (prim. navedbe na list. št. 74).

11.Ker je tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje - v nasprotju z navedbami iz pritožbe - zmogla svoje dokazno breme in je sodišče prve stopnje na podlagi zaslišanja strank ter priče B. B. ugotovilo, da B. B. vseh del ni izvedla sama, temveč sta ji pri tem pomagali F. F. in G. G., pa toženka s svojim ugovorom v tej smeri ni mogla uspeti. Dejstvo, da so bili nekateri računi (ki jih je tožnica zneskovno specificirala v vlogi z dne 18. 8. 2022) izstavljeni na F. F., ob takšni ugotovitvi nima pomena, kot mu ga pripisuje toženka. Če je F. F. sodelovala pri izvedbi spornih del, ni v nikakršnem nasprotju z življenjsko logiko, da je (lahko) tudi sama delno ali v celoti nabavljala material, ki je bil za to potreben. Toženka s sklicevanjem na račun, ki ga izpostavlja v obravnavani pritožbi (s katerim je F. F. tožeči stranki zaračunala 1.400 EUR za storitve, opravljene v februarju 2021), tega ni mogla izpodbiti. To še tem manj zato, ker v zvezi z računi v prilogah A 18-A 34 niti ni pojasnila, kakšen delež oziroma znesek stroškov odpade na F. F.

<u><em><strong>Glede uveljavljanih postopkovnih kršitev</strong></em></u>

12.Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje priče H. H. zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da dejstva, v zvezi s katerimi je bil predlagan ta dokaz (da je bil H. H. prvotno predvideni izvajalec, ki je bil pripravljen delo opraviti za 650 EUR pod pogojem, da material priskrbi naročnik, in ki je material, ki ga je kupil A. A., odnesel iz trgovine v stanovanje; prim. 6. točko obrazložitve sodbe ter povzetek navedb na 2. strani pritožbe), niso sporna niti pravno odločilna, zaradi česar dokaznega postopka v zvezi z njimi utemeljeno ni izvajalo in zato ni zagrešilo očitane postopkovne kršitve. Ker toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni nič konkretno trdila o tem: kateri material in koliko materiala je nabavil A. A. ter kateri material in koliko materiala je nato H. H. po naročilu A. A. odnesel na naslov stanovanja; da je ta material povsem zadostoval za izvedbo del, ki jih je izvedla B. B., in da zato ni bilo potrebe po nabavi kakršnega koli dodatnega materiala ter kakšna vrsta in količina materiala bi bila glede na naročeni obseg ter vrsto del potrebna, pa ni utemeljeno niti pritožbeno grajanje, da bi bila navedena priča v dokaznem postopku lahko ta dejstva potrdila oziroma o navedenih okoliščinah izpovedala ter da je zaradi zavrnitve izvedbe tega dokaza bila storjena kakšna napaka sojenja. Gre za nedovoljeni t. i. informativni dokaz, pri katerem manjkajo dejanske navedbe oziroma so te presplošne.

13.Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zavrnilo zaslišati priči I. I. in J. J. Za prvega namreč enako kot za pričo H. H. velja, da je bil predlagan za dokazovanje nespornega in pravno nerelevantnega dejstva - iz tega, da je bilo stanovanje pred sedmimi leti kompletno renovirano, namreč ni mogoče izpeljevati zaključkov o tem, kaj poleg pleskanja je bilo še treba narediti v stanovanju in s katerim materialom. Na podlagi splošnih trditev, kaj je bilo narejeno pred sedmimi leti, ni mogoče sklepati, kaj je bilo v zvezi s končnim rezultatom, ki se ga je tožeča stranka zavezala doseči (tj. prebeljeno stanovanje), treba opraviti v konkretnem primeru. Za dokazovanje dejstva, da nabava (dodatnega) materiala, tj. materiala, ki ga tožnica specificira v svoji pripravljalni vlogi z dne 18. 8. 2022 (prim. list. št. 62), ni bila potrebna, pa omenjeni dokaz nenazadnje tudi ni bil predlagan.

14.V zvezi s pričo J. J. pritožnica niti ne izpodbija prvostopenjskega stališča, da je šlo za prepozen dokaz šele z drugega naroka za glavno obravnavo in da toženka takrat ni zatrjevala, da tega zaslišanja brez svoje krivde ni mogla predlagati že na prvem naroku za glavno obravnavo (tretji odstavek 286. člena ZPP.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

<strong>Zveza:</strong>

<strong>Pridruženi dokumenti:*</strong>

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

14.Nasprotuje le presoji, da bi dopustitev tega dokaznega predloga zavlekla reševanje spora (ker sodišče prve stopnje zadeve ne bi moglo zaključiti na drugem naroku, ampak bi bilo za zaslišanje te priče izvesti še dodatni narok - prim. 6. točka obrazložitve sodbe). To pa z argumentom, da če bi sodišče prve stopnje dopustilo zaslišanje priče H. H. in/ali I. I. (in to bi po njenem mnenju moralo), bi moralo razpisati še en narok, na katerega pa bi lahko povabilo tudi pričo J. J. in se zato predmetni spor ne bi podaljšal. Ker toženka ni uspela z očitkom, da sodišče prve stopnje ni utemeljeno zavrnilo njena dokazna predloga z zaslišanjem navedenih dveh prič, ne more uspeti niti z navedenim argumentom. Sodišče prve stopnje je svoj dokazni sklep v zvezi z zavrnitvijo vseh treh predlaganih dokazov pravilno obrazložilo in mu zato kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni mogoče očitati.

15.Navedeni pritožbeni razlogi toženke niso utemeljeni. Pritožbeno sodišče je zato sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je ta uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), v izpodbijanem delu potrdilo in pritožbo zvrnilo (353. člen ZPP).

16.Ker toženka ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Dolžna pa je tožnici povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče upoštevaje specificiran stroškovnik na vlogi odmerilo na 279,99 EUR. Toženka jih je dolžna plačati v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku navedenega roka, do plačila.

-------------------------------

1A. A. je na ta način navzven sporočal, da pri poslu deluje kot toženkin zakoniti zastopnik in ne v svojem lastnem oziroma v imenu hčere B. A., kar so potrdile tudi izpovedbe zaslišanih prič B. B., B. A. in C. C. Če bi želel to preprečiti, bi moral sopogodbenico obvestiti, da ne nastopa kot toženkin zakoniti zastopnik (prim. tretji odstavek 70. člena OZ).

2Toženka je na ta način spet izrazila, da se z vlogo naročnice strinja, pri čemer sicer ni dvoma, da račun ni - kot trdi toženka v pritožbi - pogoj za nastanek obveznosti. Da je celo sam A. A. k B. B. ustno povedal, da naj se račun izstavi na toženko, pa izhaja iz zaslišanj priče B. B. in tožničinega zakonitega zastopnika K. K.

3Tj. hči A. A., v zvezi s katero je bilo v postopku sicer ugotovljeno, da je prosila očeta, naj ji najde nekoga, ki ji bo prebelil stanovanje, in da naj mu v njenem imenu tudi plača, kar bi lahko pomenile, da je A. A. preko svoje družbe dejansko deloval kot hčerin zastopnik, vendar ne v smislu 70. člena OZ; bil je torej kvečjemu posredni, ne pa neposredni zastopnik (prim. 19. točko obrazložitve sodbe).

4Zastopnik mora obvestiti drugo stranko, da nastopa v imenu zastopanega; vendar ima pogodba pravni učinek za zastopanega in za drugo stranko tudi tedaj, kadar tega ne stori, če je druga stranka vedela ali bi bila po okoliščinah lahko sklepala, da on nastopa kot zastopnik.

5Tožničina zaposlena in pooblaščenka po zaposlitvi.

6Za katero gre, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.

7Stranke lahko tudi po prvem naroku za glavno obravnavo navajajo nova dejstva, predlagajo nove dokaze in uveljavljajo ugovore zaradi pobota in zastaranja, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 15, 70, 70/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.