Jedro

V postopku ugotavljanja državljanstva po 3. odstavku 63. člena ZDen se uporablja Zakon o državljanstvu DFJ oziroma FLRJ. Pri tem je nacionalnost otroka odvisna od nacionalnosti staršev. Če je otrokov oče umrl, otrok ob posvojitvi ne pridobi nacionalnosti (in tudi ne državljanstva) po posvojitelju. Pač pa se glede na določbe Zakona o državljanstvu DFJ oziroma FLRJ njegova nacionalnost presoja po nacionalnosti tistega od staršev, ki je preživel. Če je bil ta član Kulturbunda, se je najmanj od tedaj štel za osebo nemške narodnosti, posledično pa se je za osebo nemške narodnosti štel tudi njegov mladoletni otrok. Lojalnost pa se je pravilno ugotavljala posebej za mater in posebej za otroka. Da se ravnanje določene osebe šteje za lojalno, mora biti izkazana njena aktivna lojalnost. Izjava stranke, overjena po notarju, ni javna listina.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče po opravljeni glavni obravnavi na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) v zvezi z 2. odstavkom 105. člena ZUS-1 zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 26.4.2005, izdano v zvezi s sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije, Ljubljana, opr. št. U 1978/2003-16 z dne 26.5.2004. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote Gornja Radgona z dne 31.7.2002, glede 1. točke njenega izreka, ki se nanaša na državljanstvo Š.A., ugodila pa je tožnikovi pritožbi glede 2. točke izreka odločbe z dne 31.7.2002, ki se nanaša na tožnikovo državljanstvo in v zadevi sama odločila, da se tožnik po predpisih o državljanstvu, ki so veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS), od 28.8.1945 dalje ni štel za jugoslovanskega državljana.

Prvostopno sodišče je v razlogih izpodbijane sodbe navedlo, da je tožnik glede državljanstva sledil svojim staršem, kar izhaja iz 42. in 46. člena Zakona o državljanstvu Kraljevine Srbije, Hrvaške in Slovenije (ZdržSHS), ki je začel veljati dne 1.11.1928 (1. odstavek paragrafa 64), pri čemer je bil tožnik rojen leta 1929. Tudi če je bil tožnik posvojen s strani A.A., to še ne pomeni, da je po njem pridobil tudi državljanstvo, saj posvojitev ne vpliva na državljanstvo posvojene osebe. Glede tega so bile pomembne tudi določbe paragrafov 12, 46 in 4. odstavka paragrafa 53 ter paragrafa 61 ZDržSHS. Torej tožnikovega državljanstva ni bilo mogoče presojati po določbah ODZ. Da je pri odločanju o teh vprašanjih tožena stranka pravilno uporabila ZDržSHS, izhaja tudi iz Zakona o uveljavljanju pravnih predpisov, izdanih pred 6. aprilom 1941 in med sovražnikovo okupacijo (Uradni list FLRJ, št. 86/46) in Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Uradni list RS, št. 1/91-I). Prvostopno sodišče je sprejelo stališče, da je treba učinke 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu DFJ oziroma FLRJ (ZDrž), glede na dosedanjo upravno - sodno in ustavno - sodno prakso presojati glede na datum 28.8.1945, torej na dan uveljavitve ZDrž. Pri tem pa niti iz te niti iz katerekoli druge določbe ZDrž ne izhaja, da bi bilo treba po tej določbi presojati le državljanstvo polnoletnih oseb in da usode državljanstva njihovih otrok na določbo tega odstavka ni mogoče navezovati. Pravilno je torej stališče izpodbijane odločbe, da se je tožnikova mati zaradi članstva v Kulturbundu štela za osebo nemške narodnosti in da to na podlagi retroaktivnega učinka 2. odstavka 35. člena ZDrž vpliva tudi na narodnost in državljanstvo tožnika, čeprav je bil leta 1947 že polnoleten. Njegova mati zaradi retroaktivnega učinka navedene zakonske določbe ni pridobila državljanstva DFJ oziroma FLRJ z 28.8.1945, tožnik pa ji je, ker je bil takrat še otrok, v usodi državljanstva sledil ves čas od očetove smrti, to je tudi pred 28.8.1945 in po tem datumu, kar pa pomeni, da je bilo jugoslovansko državljanstvo tožnika po tem datumu odvisno od državljanstva njegove matere. Ker je bilo za tožnikovo mater in posledično zanj ugotovljeno, da sta bila nemške narodnosti in da sta se na dan uveljavitve ZDrž v letu 1948 nahajala v tujini, bi bilo mogoče tožbi glede obstoja povojnega jugoslovanskega državljanstva ugoditi le, če bi tožnik dokazal, da je bilo ravnanje njegove matere v smislu 2. odstavka 35. člena ZDrž lojalno, oziroma da je bilo tožnikovo ravnanje lojalno, kar pa tožnik niti v upravnem postopku niti na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje ni izkazal. Ni namreč izkazano, da bi bilo ravnanje tožnikove matere tesno povezano z zatrjevanim lojalnim ravnanjem njenega drugega moža, saj zatrjevano dejstvo, da je njen drugi mož aktivno sodeloval na strani protifašistične koalicije, česar naj ne bi počel brez njene vednosti oziroma soglasja, še ne pomeni, da je bila lojalna tudi sama, zlasti pa ne v kontekstu okoliščin, da je bila članica Kulturbunda. Glede dokazovanja lojalnosti tožnika samega pa je treba upoštevati, da je bil tožnik med drugo svetovno vojno mladoleten, in sicer je bil v začetku star 12, ob koncu pa 16 let. Prvostopno sodišče je sicer tožnikovo izjavo glede njegovega ravnanja, ki jo je dal pred notarjem v ZDA, štelo kot verodostojno, vendar jo je uporabilo le kot posreden dokaz, saj ni podprta z dokazi. Prav tako je kot verodostojno štelo njegove izjave, dane v upravnem postopku. Vendar vse te navedbe odražajo le tožnikovo pasivno zadržanje, ne pa njegovega aktivnega ravnanja v smeri lojalnosti, kakor se zahteva za izkaz lojalnosti v sprejeti upravno - sodni praksi (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I Up 589/2004 z dne 25.1.2006). Menilo je tudi, da pri tem ni nepomembno, da so navedbe glede tožnikovega očima in njegovega zatrjevanega lojalnega ravnanja podprte zgolj s posrednimi dokazi, iz katerih pa ni mogoče z dovolj veliko stopnjo zanesljivosti ugotoviti, v kolikšnem obsegu je tožnikov očim dejansko podpiral narodno osvobodilno g ibanje, še manj pa, da je šlo za takšen obseg, da bi bilo mogoče že tožnikovo pasivno zadržanje obravnavati kot njegovo sodelovanje v dejanjih odpora. Ker po presoji prvostopnega sodišča lojalnost tožnikove matere ni dokazana, glede tožnikove lojalnosti pa ostaja prvostopno sodišče v dvomu, meni, da ob upoštevanju stališč ustavnega sodišča, izraženih v odločbi, opr. št. U-I-23/93 z dne 23.3.1997, in v odločbi opr št. Up-278/97 z dne 9.10.1997 (po katerih mora stranka v postopku lojalnost dokazati, v dvomu pa organ upošteva domnevo nelojalnosti), ni podlage za odpravo izpodbijane odločbe in ugoditev tožbenemu predlogu, naj sodišče samo ugotovi jugoslovansko in slovensko državljanstvo tožnikove matere oziroma tožnika.

Tožnik vlaga zoper prvostopno sodbo revizijo po odvetniku, in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu. Vrhovnemu sodišču predlaga, da na podlagi 94. člena ZUS-1 izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku in odpravi odločbo tožene stranke ter naloži toženi stranki, naj povrne tožniku pravdne stroške na prvi stopnji in pravdne stroške v zvezi z revizijo, skupaj z zamudnimi obrestmi v 15 dneh od izdaje sodbe vrhovnega sodišča vse do plačila, pod izvršbo. Le podredno pa, da naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču ter pridrži odločitev o stroških. Ponavlja tožbene navedbe. Meni, da je prvostopno sodišče napačno razlagalo določbo 42. člena ZDržSHS, kar je kršitev materialnega prava, in da v upravno - sodni praksi glede te določbe še ni zavzeto ustaljeno stališče. Tudi pojem lojalnosti iz 2. odstavka 35. člena ZDrž je prvostopno sodišče razlagalo restriktivno. Ni upoštevalo, da opustitev predpisanega ravnanja (naznanitev sodelovanja s partizani okupatorskim oblastem) pomeni aktivno lojalnost, ne pa pasivno lojalnost. Pravila postopka v upravnem sporu so bila kršena, ker tožnik v upravnem sporu ni bil zaslišan, pa je to zahteval. Prvostopno sodišče je pravno zmotno presodilo pravno naravo s strani ameriškega notarja overjene tožnikove izjave o njegovi lojalnosti. To je javna listina in je sama po sebi dokaz, saj to ni navadna izjava stranke. Overjeno tožnikovo izjavo je prvostopno sodišče presojalo po ameriškem, ne pa po slovenskem pravu, kar bi bilo zakonito. Ravnanja mladoletnika med vojno pa se ne da presojati po enakih merilih kot ravnanja odraslih oseb.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

V obravnavanem primeru se v skladu s 3. odstavkom 63. člena ZDen ugotavlja, ali se tožnik in njegova mater lahko štejeta za jugoslovanska državljana v smislu določb 9. člena ZDen. Pri tem ni sporno, da navedeni osebi po 9.5.1945 nista bili vpisani v državljansko knjigo, torej jima jugoslovansko državljanstvo po ZDrž (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46 in 105/48) ni bilo priznano. Za potrebe denacionalizacije je za take primere v 3. odstavku 63. člena ZDen predvideno, da denacionalizacijski organ zahteva od organa, pristojnega za notranje zadeve, da izda ugotovitveno odločbo o državljanstvu upravičenca. To pa se za potrebe denacionalizacije ugotavlja po ZDrž, ne pa po ZdržSHS. Glede na to vrhovno sodišče meni, da so pritožbene navedbe, ki se sklicujejo na ZDržSHS neutemeljene.

Ker tožnik in njegova mati po 9.5.1945 nista bila vpisana v državljansko knjigo kot državljana DFJ oziroma FLRJ, ni pa sporno, da sta se na dan uveljavitve novele ZDrž v letu 1948, to je 4.12.1948, nahajala v tujini, ter tudi ni sporno, da je tožnikova mati bila članica Kulturbunda, njegov biološki oče pa je bil tedaj že mrtev, posvojitev tožnika s strani A.A. pa na tožnikovo nacionalnost ne vpliva, je treba najprej odgovoriti na vprašanje, ali se tožnikova nacionalnost glede na to, da je bil v začetku 2. svetovne vojne star 12 let, ob koncu pa 16 let, in je bil ob uveljavitvi ZDrž mladoleten, presoja samostojno glede na njegovega biološkega očeta, ali v povezavi z nacionalnostjo njegove matere.

Določba 2. odstavka 35. člena ZDrž po presoji vrhovnega sodišča ne izhaja iz narodnosti po ZDržSHS, temveč glede tega vprašanja postavlja svoje kriterije tako za polnoletne osebe in posledično tudi za njihove mladoletne otroke, zato je tudi za tožnika pomembna narodnost njegove matere. Glede na navedeno določbo ZDrž po presoji vrhovnega sodišča niti za tožnikovo mater niti za tožnika ni pomembno, kakšno narodnost sta imela prej, pomembno je, da se je tožnikova mati včlanila v Kulturbund, kar pa se po ustaljeni ustavno - sodni in upravno - sodni praksi šteje, da je bila najmanj od vstopa v Kulturbund nemške narodnosti. Drugi dokazi glede nemške narodnosti pa v postopkih po 3. odstavku 63. člena ZDen niso niti potrebni niti upoštevni. Po presoji vrhovnega sodišča se je tudi glede vprašanja tožnikove narodnosti prvostopno sodišče postavilo na pravilno stališče, namreč, da je tožnik kot mladoleten otrok, v skladu z ZDrž (in tudi ZDržSHS) tudi glede nacionalnosti delil usodo svoje matere, ker je bi njegov oče pred vstopom njegove matere v Kulturbund in pred uveljavitvijo ZDrž že mrtev. Tožnik je namreč po določbah ZDrž, ker je bil njegov oče mrtev, tudi glede tega vprašanja kot mladoleten otrok sledil materi. Torej se vrhovno sodišče glede na odločbo 2. odstavka 35. člena ZDrž pridružuje stališču prvostopnega sodišča in upravnih organov, da tožnik, ki je bil v kritičnem času, to je ob uveljavitvi ZDrž 28.8.1945 (kajti presoja pogojev glede narodnosti za pridobitev državljanstva po tem zakona je vezana na ta datum), mladoleten, glede narodnosti deli usodo matere in se zato šteje za osebo nemške narodnosti. Da se je tožnik v letu 1948 nahajal v tujini, pa niti ni sporno.

Ostane torej še ugotavljanje tretjega pogoja po 2. odstavku 35. člena ZDrž. To pa glede na določbo 3. odstavka 63. člena ZDen ni ugotavljanje nelojalnosti, temveč glede na odločbo Ustavnega sodišča RS ugotavljanje lojalnosti, ki jo mora dokazati tisti, ki lojalnost zatrjuje, torej stranka. Pri tem je ključno, ali zadošča pasivna ali mora biti izkazana aktivna lojalnost. Vrhovno sodišče enako kot prvostopno sodišče in tožena stranka glede na odločbo Ustavnega sodišča RS v zadevi Up 293/01-10 in ustaljeno upravno - sodno prakso meni, da mora stranka dokazati aktivno lojalnost. Ta pa je podana z aktivnim delovanjem osebe, ne pa z opustitvijo dejanj, kot na primer opustitev prijave sodelovanja očima s partizani okupatorjem, pa čeprav je zaradi take opustitve po medvojnih predpisih taki osebi grozila stroga kazen. Svoje stališče do tega vprašanja je prvostopno sodišče obsežno pojasnilo v izpodbijani sodbi in se pri tem sklicevalo tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 589/2004 z dne 25.1.2006. Glede na navedeno vrhovno sodišče pritrjuje temu stališču in se nanj v celoti sklicuje ter ga v tej sodbi ne ponavlja. Tudi po presoji vrhovnega sodišča torej tožnik aktivne lojalnosti ni dokazal ne za svojo mater in ne za sebe, torej nobeden od njiju ne izpolnjuje pogojev, da bi ga bilo mogoče šteti za jugoslovanskega državljana v smislu 3. odstavka 63. člena ZDen.

Res je, da se tudi glede na zahteve v ustavno - sodni praksi lojalnost oseb, ki so bile med vojno otroci, presoja drugače kot lojalnost odraslih, pri čemer se lahko samostojno ugotavlja lojalnost otroka. Glede na to je prvostopno sodišče ravnalo pravilno in zakonito ter v skladu z ustavno - sodno prakso, ko je najprej ugotovilo, da tožnik aktivne lojalnosti za svojo mater ni dokazal, prav tako pa je pravilno in zakonito presodilo tudi, da tožnik tudi svoje aktivne lojalnosti ni dokazal, za kar je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo utemeljene razloge, na katere se sklicuje tudi vrhovno sodišče. Da je prvostopno sodišče tožnikovo lojalnost ugotavljalo samostojno, je tudi po presoji vrhovnega sodišča pravilno in zakonito, saj je bil tožnik v letu 1941 star 12 let, torej je bil še otrok, vendar je bil ob koncu vojne star 16 let, torej je bil delno opravilno sposoben, kar navaja tudi sam v reviziji.

Tožnik zmotno meni, da je njegova izjava, ki jo je overil ameriški notar, javna listina v smislu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Gre le za izjavo stranke, overjeno od notarja, ne pa za izjavo notarja kot organa o dejstvih iz njegove pristojnosti (glej 1. odstavek 169. člena ZUP). Ta izjava stranke zaradi overitve s strani ameriškega notarja dokazuje le to, da je to izjavo podal tožnik (in ne morda kakšna druga oseba) in da je izjava taka, kot je zapisna. Ni pa ta izjava dokaz resničnosti njene vsebine in se navedbe v njej ne morejo šteti za dokazane. Ta izjava torej ni neposredni dokaz o tožnikovi lojalnosti. Glede na to tudi ni pomembno, ali je prvostopno sodišče to listino presojalo po ameriškem ali po slovenskem pravu. Ker torej tožnikove navedbe v tej izjavi niso podkrepljene z drugimi dokazi, je po presoji vrhovnega sodišča prvostopno sodišče utemeljeno dvomilo v tožnikovo lojalnost in je tudi ob upoštevanju stališč ustavnega sodišča, izraženih v odločbi, opr. št. U-I-23/93 z dne 23.3.1997, in v odločbi opr št. Up-278/97 z dne 9.10.1997 (po katerih mora stranka v postopku lojalnost dokazati, v dvomu pa organ upošteva domnevo nelojalnosti), pravilno in zakonito zavrnilo tožbo ter za svojo odločitev navedlo utemeljene razloge.

Ne gre za bistveno kršitev pravil postopka v upravnem sporu, če tožnik pred sodiščem prve stopnje ni bil zaslišan (4. odstavek 75. člena ZUS-1). Katere dokaze bo sodišče izvedlo, glede na določbo 2. odstavka 213. člena Zakona o pravdnem postopku ( ZPP), ki se v upravnem sporu primerno uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena (1. odstavek 22. člena ZUS-1), odloča sodišče samo. Ker je tožnik podal pisno izjavo, celo overjeno s strani ameriškega notarja, po presoji vrhovnega sodišča prvostopno sodišče ni kršilo pravil postopka v upravnem sporu, ker na glavni obravnavi tožnika, ki prebiva v ZDA, ni zaslišalo, temveč se je na glavni obravnavi med drugim seznanilo tudi z njegovo pisno izjavo, overjeno po ameriškem notarju. Kaj več ali drugega bi tožnik na glavni obravnavi, za razliko od tega, kar je podal v izjavi pred notarjem, o pravno pomembnih dejstvih lahko izpovedal pred sodiščem, pa niti v tožbi, niti v pritožbi ni navedel. Glavna obravnava pa ni namenjena ponavljanju že zapisnih izjav in tudi ne ugotavljanju, kako stranke interpretirajo za odločitev pomembno materialno pravo, saj pravo pri sojenju uporablja in razlaga sodišče. Če pa stranke predpise razumejo drugače kot sodišče, pa to na drugačno odločitev v zadevi ne more vplivati.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1. Skupaj z zavrnitvijo revizije je zavrnilo tudi zahtevek za povračilo stroškov postopka.