Jedro

Protipravnost ravnanja v konkretni zadevi ni bila podana in so neutemeljene vse drugačne pritožbene navedbe tožeče stranke, ki zatrjuje, da naj bi Delovno in socialno sodišče ravnalo protipravno. Delovno in socialno sodišče prve stopnje je utemeljeno počakalo z odločanjem v zadevi tožeče stranke do rešitve zadev v vzorčnih primerih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo odškodnine v višini 3.338,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.6.2006 dalje do plačila in na povračilo pravnih stroškov ter tudi podredni tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine 3.338,40 EUR z zakonskimi zamudnini obresti od 800.000,00 SIT od 15.6.2006 do 31.12.2006 in od 3.338,34 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila in na povračilo pravdnih stroškov. Glede stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 431,66 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožila tožeča stranka, ki sodbo izpodbija v celoti. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo 5. člena Ustave RS, ki določa, da država na svojem ozemlju varuje človekove pravice in temeljne svoboščine. 5. člen vsebuje pozitivne obveznosti države oziroma posameznih vej oblasti, med te pa sodi tudi varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin na ozemlju RS. Država je dolžna zagotoviti pravico do učinkovitega sodnega varstva. Bistveni sestavni del pravice do sodnega varstva je tudi pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Odgovornost države v obravnavanem primeru je objektivna, kar izhaja tudi iz več odločb Ustavnega sodišča RS, iz naštetih sodb Evropskega sodišča in tudi ZVPSBNO, ki je začel veljati s 1.1.2007, je pa nedvoumno uzakonil objektivno odgovornost države, njegove določbe se lahko uporabljajo po pravilih o analogiji. Pri uporabi OZ pridejo v poštev pravila o obrnjenem dokaznem bremenu. Pravna praznina v slovenski zakonodaji ne sme in ne more biti razlog, zaradi katerega tožnica ni upravičena do povračila odškodnine zaradi kršitve temeljnih človekovih pravic, ki jih določa tako EKČP, kot tudi Ustava RS. V slovenski sodni praksi že obstajajo judikati, kjer je bila oškodovancem prisojena odškodnina zaradi sojenja v nerazumnem roku. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da niso izpolnjeni vsi elementi odškodninske odgovornosti, je v tem primeru nerelevantna, saj odškodnina tožnici pripada neposredni na podlagi Ustave RS in EKČP, kar pomeni, da je potrebno pri sami odmeri višine odškodnine upoštevati kriterije Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). Ker pa je sodišče prve stopnje kljub temu ugotavljalo predpostavke odškodninske odgovornosti, tožnica meni, da je popolnoma napačno ugotovilo, da v spornem postopku sodišče ni ravnalo protipravno. Sodišče prve stopnje je kršilo načelo kontradiktornosti, bistveno kršilo določbe pravdnega postopka ter nepopolno ugotovilo dejansko stanje (odločbo je oprlo na dopis sindikata z dne 5.10.2001, medtem ko je za nerelevantnega štelo dopis sindikata z dne 13.2.2007). Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo dejansko stanje s tem, ko je navedlo, da se je tožnica glede opravljanja pravdnih dejanj v postopku pred DSS Kranj v celoti oprla na sindikat. Tožnica je pooblastila B. K. in ne sindikat, da jo zastopa v postopku. B. K. je bila pooblaščenka sindikata ZZZS in ne sindikata SKEI. V spisu ni pisne prošnje za začasen odlog razpisa obravnave. SKEI ni bil stranka postopka, zato sodišče njegovi prošnji ne bi smelo ugoditi, takšno ravnanje sodišča je nezakonito. Sodišče je napačno in v nasprotju z izpovedbo tožnice ugotovilo, da je tožnica predlagala odlog razpisa obravnav. DSS ni imelo nobenega razloga za prekinitev postopka. Če je sodišče reševalo vzorčne primere, jih je brez zakonite podlage. Tožnica ni vložila in zahtevala nobenega odloga. Ne drži, da tožnici ni nastala škoda ter da tožnica ni mogla trpeti duševnih bolečin zaradi tako dolgotrajnega postopka. Tožnica je jasno izpovedala, da je ob vložitvi tožbe izgubila službo, da je denar potrebovala takoj, da se je spraševala, kdaj bo zadeva končana, da je za vse kriva država in sodišče. Izpovedala je, da bi raje dobila denar takoj, ker ga je takrat potrebovala, da je dobila živčni zlom. Na izrecno vprašanje, kako se je počutila, je izpovedala, da je bila v stresu in ves čas po bolnicah. Povedala je, da se je tako počutila tudi zaradi spornega postopka, ne samo zaradi pomanjkanja denarja. To so nedvomno duševne bolečine, ki jih je tožnica trpela zaradi dolgotrajnosti sodnega postopka. V pritožbi nadalje navaja, da je zloraba tožniku (pravilno tožnici) očitati, da se je obremenjevala zgolj s stečajnim postopkom, ter posledično z izgubo službe, s slabim socialnim položajem. V obravnavanem primeru pride v poštev neposredna uporaba Mednarodne ratificirane konvencije – EKČP. Zadostuje že dejstvo, da je sodni postopek trajal nerazumno dolgo in ni potrebno ugotavljati nastanka nobene posebne nepremoženjske škode. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj meni, da navedeni pravni viri niso uporabljivi neposredno, kar predstavlja bistveno kršitev ZPP. Materialnopravno pravilno je stališče, da RS odgovarja za kršitev, vprašljiva je le še višina odškodnine, ki pripada tožeči stranki, glede tega pa mora sodišče upoštevati judikaturo Evropskega sodišča. Glede na to, da je postopek pred DSS tekel skoraj 5 let in da tožeča stranka ni v ničemer soprispevala k trajanju postopka, lahko Višje sodišče samo spremeni izpodbijano sodbo. Tožeča stranka se nato še sklicuje na sodbe iz slovenske sodne prakse in navaja, da bi stališče, da brez sprejetega posebnega zakona, ki bi urejal to področje, ni mogoče prisojati odškodnin, pomenilo, da se je Republika Slovenija pred domačimi sodišči uspešno izognila svojim mednarodnim obveznostim. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je o pritožbi tožeče stranke že odločalo s sodbo, opr. št. II Cp 3403/2008 z dne 12.11.2008, s katero je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Zavzelo je stališče, da je treba utemeljenost odškodninskega zahtevka, ker Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Ur. l. RS, št. 49/06 in spremembe, ZVPSBNO) pritožnikovega položaja ne ureja oziroma zakona za konkreten primer ni mogoče uporabiti, presojati na podlagi 26. člena Ustave RS in ob smiselni uporabi splošnih pravil odškodninskega prava, ki jih ureja Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/01, OZ). To pomeni, da morajo biti za priznanje pravične denarne odškodnine izkazani vsi elementi splošnega civilnega delikta. Ker tožeča stranka obstoja pravno priznane nepremoženjske škode, to je duševnih bolečin zadostne intenzitete ni dokazala, je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje, s katero je to tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo, potrdilo.

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi tožeče stranke navedeno sodbo tega sodišča II Cp 3403/2008 z dne 12.11.2008 razveljavilo in zadevo vrnilo Višjemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje. V odločbi U-I 207/08 in Up 2168/08 z dne 18.3.2010 je namreč ugotovilo, da je prehodna ureditev po 25. členu ZVPSBNO v neskladju s 4. odstavkom 15. člena v zvezi s 1. odstavkom 23. člena Ustave RS, kolikor ne ureja tudi položaja oškodovancev, katerim je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala pred 1.1.2007, pa do takrat niso vložili zahteve za pravično zadoščenje na mednarodno sodišče. Ustavno sodišče je ob tem določilo način izvršitve odločbe, in sicer tako, da morajo sodišča do odprave ugotovljenega neskladja v pravdnih postopkih zaradi plačila denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, kot posledico domnevne kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, tudi za to skupino oškodovancev glede meril za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter glede višine in določitve pravičnega zadoščenja, uporabljati ustrezne določbe ZVPSBNO. Tožeča stranka sodi v navedeno skupino domnevnih oškodovancev. Ker je bila zavrnitev njenega odškodninskega zahtevka utemeljena na stališču, da ni izkazala obstoja pravno priznane nepremoženjske škode, za katero je mogoče po splošnih pravilih odškodninskega prava prisoditi denarno odškodnino, ji je bila zaradi že ugotovljene protiustavne pravne praznine v prehodni ureditvi ZVPSBNO pravica do učinkovitega sodnega varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja kršena v konkretnem sodnem postopku. Senat Ustavnega sodišča pa je ugotovil, da sodba sodišča prve stopnje ni bila utemeljena le na spornem pravnem stališču, ampak tudi na dodatnem, od tega stališča neodvisnem stališču, da tudi protipravno ravnanje ni podano. Sodišče prve stopnje zahtevka tožeče stranke torej ni zavrnilo le zato, ker ji ga po določbah OZ ne bi uspelo utemeljiti in zgolj zato, ker je Ustavno sodišče ugotovilo obstoj protiustavne pravne praznine v prehodni ureditvi ZVPSBNO, sklep, da je bila tožeči stranki pravica do učinkovitega sodnega varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja kršena tudi s sodbo sodišča prve stopnje, ni mogoč. Takšen sklep bi bil mogoče le ob ugotovitvi, da je tudi navedeno dodatno stališče nesprejemljivo z vidika obravnavane človekove pravice (odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up 107/09 z dne 27.5.2010. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna tudi ob upoštevanju citirane odločbe Ustavnega sodišča U-I 207/08, Up-2168/08 z dne 18.3.2010, v kateri je, kot že navedeno, določen način izvršitve odločbe, tudi v konkretni zadevi je torej potrebno glede meril za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter glede višine in določitve pravičnega zadoščenja, uporabiti ustrezne določbe ZVSBNO. Sodišče prve stopnje je, kot že navedeno, utemeljenost zahtevka tožeče stranke presojalo na podlagi 26. člena Ustave RS in ob uporabi splošnih pogojev civilnega delikta. Tožbeni zahtevek tožeče stranke je zavrnilo, ker je ocenilo, da tožeča stranka ni izkazala niti nastanka nedopustne škode, niti protipravnega ravnanja tožene stranke. Sodišče druge stopnje je zato preizkusilo, ali je presoja prvostopenjskega sodišča o protipravnosti ravnanja države skladna s sodno prakso ESČP, kar pomeni, da rezultat presoje ne bi bil drugačen tudi v primeru, če bi sodišče prve stopnje zahtevek tožeče stranke presojalo ob upoštevanju meril za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja po določbah ZVPSBNO. Sodišče druge stopnje je pri tem ugotovilo, da tudi ob upoštevanju meril za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja po odločbah ZVPSBNO zahtevek tožeče stranke ni utemeljen.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožeča stranka delavka družbe F., zoper katero je Okrožno sodišče v Kranju dne 15.4.1998 začelo stečajni postopek. Dne 15.6.1998 je tožeča stranka pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani, oddelku v Kranju vložila tožbo zaradi ugotovitve obstoja v stečajnem postopku prerekane terjatve, postopek pa je bil zaključen s sklenitvijo sodne poravnave dne 18.7.2003. V vmesnem obdobju je sodišče izpeljalo nekaj (štiri) vzorčnih zadev, kar se je kasneje ob odločitvi Ustavnega sodišča RS izkazalo za koristno za vse tožeče stranke, vključno s tožečo stranko v tej zadevi. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bila odločitev Delovnega in socialnega sodišča, da vzorčno reši štiri primere oziroma počaka z reševanjem preostalih na odločitev Ustavnega sodišča RS o pobudah za oceno ustavnosti racionalna ter ekonomična, pri čemer je sodna praksa že v tistem obdobju dopuščala tak način vodenja postopka. Tudi sodišče druge stopnje meni, da je reševanje vzorčnih zadev v primeru množičnih sporov dobra praksa, zato je bila odločitev sodišča v delovnem sporu smotrna, ekonomsko upravičena in v korist stranke, pri čemer ni pomembno, da postopek formalno ni bil prekinjen in da zakon, ki je v spornem obdobju urejal postopek v delovnih sporih, vzorčnega postopka ni izrecno predvideval. Tudi ne gre spregledati, da je tožeča stranka ta način dela sodišča sprejela, saj ni intervenirala in predlagala, naj sodišče postopa drugače. Pri tem je pri presoji trajanja obravnavanega postopka treba zlasti upoštevati, da je bilo v vzorčnem postopku odločeno dovolj hitro in so sodišča na treh stopnjah v vzorčni zadevi o zapletenem pravnem vprašanju odločila v treh letih, v nadaljnjem letu pa je o pobudah za oceno ustavnosti spornega predpisa odločilo tudi Ustavno sodišče. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da protipravnost ravnanja v konkretni zadevi ni bila podana in so neutemeljene vse drugačne pritožbene navedbe tožeče stranke, ki zatrjuje, da naj bi Delovno in socialno sodišče ravnalo protipravno. Delovno in socialno sodišče prve stopnje je, glede na že obrazloženo, utemeljeno počakalo z odločanjem v zadevi tožeče stranke do rešitve zadev v vzorčnih primerih, neodvisno od tega, ali je bila prošnja sindikata podana ali ne, tudi v zadevi tožeče stranke. Pritožbene navedbe glede napačno ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi s prošnjo sindikata v zadevi tožeče stranke zato niso odločilnega pomena in nanje ni potrebno odgovarjati (360. člen Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe, ZPP). Zaradi pomanjkanja protipravnosti je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo (tako primarni kot podredni) tožbeni zahtevek tožeče stranke, tako glede odškodnine zaradi sojenja brez nepotrebnega odlašanja (tudi upoštevaje merila po ZVPSBNO), kot tudi glede odškodnine zaradi kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva ter kršitve pravice do enakosti pred zakonom.

Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP in 154. člen ZPP).