Jedro

Kazenski zakonik ne izključuje uporabe instituta dejanja majhnega pomena za nobeno konkretno določeno kaznivo dejanje. Zato tudi strožja predpisana kazen ne izključuje uporabe tega instituta, vendar pa morajo biti v takem primeru podane druge, dovolj močne in prepričljive okoliščine, da bi ga sodišče smelo uporabiti.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bila s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 14.7.2004 prekršena določba 1. odstavka 249. člena v zvezi s 14. členom KZ.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Krškem je s sodbo z dne 12.11.2003 obdolženega B.R. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ponarejanja denarja po 1. odstavku 249. člena KZ. Na podlagi 50. in 51. člena KZ je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 1. odstavku 249. člena KZ določilo kazen šestih mesecev zapora, ki ne bo izvršena (prav bi bilo izrečena), če obdolženec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po 5. odstavku 249. člena KZ je ponarejene bankovce po 1.000 SIT odvzelo, po 1. odstavku 95. člena ZKP pa obdolžencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo obdolženega B.R. iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 14. členom KZ oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje po 1. odstavku 249. člena KZ ter v skladu s 1. odstavkom 96. člena ZKP odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun.

Ponarejene bankovce je obdolžencu odvzelo na podlagi določbe 498. člena ZKP, pritožbo državnega tožilca pa zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani je vrhovni državni tožilec A.P. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej zatrjuje, da je sodišče druge stopnje obdolženega B.R. oprostilo obtožbe, ker si je napačno razlagalo, da so podane okoliščine, ki utemeljujejo uporabo instituta dejanja majhnega pomena po 14. členu KZ. Vrhovnemu sodišču predlaga, da ugotovi, da je bila s sodbo višjega sodišča na način, določen v 1. točki 372. člena v zvezi s 1. točko 1. odstavka 420. člena ZKP, prekršena določba 14. člena KZ.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Dejanje majhnega pomena je institut, ki izključuje obstoj kaznivega dejanja. Dejanje majhnega pomena določata dva kriterija: a) nevarnost dejanja, ki ima sicer z zakonom določene znake kaznivega dejanja, mora biti objektivno neznatna (objektivno merilo) in b) o majhnem pomenu dejanja mora pričati tudi nizka stopnja storilčeve kazenske odgovornosti ali njegove osebne okoliščine (subjektivno merilo).

Pojem neznatne nevarnosti dejanja kot objektivni kriterij za presojo vprašanja o majhnem pomenu dejanja ima po zakonu tri merila: a) naravo in težo dejanje; b) neznatnost ali odsotnost škodljivih posledic in c) okoliščine, v katerih je dejanje storjeno. O obstoju subjektivnega kriterija se sklepa na podlagi nizke stopnje storilčeve odgovornosti ali njegovih osebnih okoliščin, ki utemeljujejo uporabo tega instituta. Presojo po subjektivnem kriteriju opravi sodišče, potem ko ugotovi neznatnost nevarnosti dejanja po objektivnem kriteriju. Vrhovni državni tožilec tudi utemeljeno navaja, da si je določbo 14. člena KZ treba razlagati tako, da morata biti za odločitev o majhnosti pomena dejanja podana oba navedena pogoja kumulativno.

Kazenski zakonik ne izključuje uporabe instituta dejanja majhnega pomena za nobeno konkretno določeno kaznivo dejanje. Zato ni mogoče pritrditi navedbi vrhovnega državnega tožilca, da teža dejanja, ki jo je s predpisano kaznijo določil zakonodajalec, že sama po sebi ne dopušča uporabe 14. člena (gre za kaznivo dejanje zoper gospodarstvo, za napad na monetarni sistem, od katerega je odvisen gospodarski sistem in s tem zvezana materialna in vsakršna druga varnost ljudi, pri čemer ne gre za poseg v pravico Banke Slovenije za izdajo in dajanje v promet bankovcev, Zakon o Banki Slovenije, Uradni list RS, št. 58/2000) in da je v vsakem življenjskem primeru, ki ima zakonske znake kaznivega dejanja po 1. odstavku 249. člena KZ, izključena uporaba tega instituta. Strinjati pa se je treba z vložnikom, da je za presojo o naravi in teži dejanja pomembna kazen, ki jo zakon predpisuje za konkretno kaznivo dejanje. Strožja predpisana kazen ne izključuje uporabe tega instituta, vendar pa morajo biti v takem primeru podane druge, dovolj močne in prepričljive okoliščine, da bi ga sodišče smelo uporabiti. Za temeljno obliko kaznivega dejanja ponarejanja denarja je predpisana kazen zapora od šestih mesecev do osmih let. Sodišče je ugotovilo, da je obdolženi B.R. s pomočjo računalnika skeniral tri bankovce za 1.000 SIT z različnimi serijskimi številkami in nato dva od teh istega dne spravil v obtok, tako da je z njima plačal račun v skladišču P.L. v K. Obdolženec je udejanil obe izvršitveni obliki kaznivega dejanja, saj je napravil kriv denar z namenom, da bi ga spravil v obtok kot pravega in ga nato tudi spravil v obtok. Del kupnine, ki ga je plačal s ponarejenima bankovcema, je obdolženec sicer poravnal naslednjega dne, vendar pa je to storil, kakor je ugotovilo sodišče prve stopnje, potem ko je policija pri njem že opravila poizvedbe in odkrila kaznivo dejanje. Ne glede na to okoliščino in dejstvo, da je šlo po ugotovitvah ekspertize Banke Slovenije za ponaredke slabe kvalitete, hitro opazne, ki niso predstavljali nevarnosti v gotovinskem prometu, se Vrhovno sodišče strinja s presojo, uveljavljeno v zahtevi, da pojem neznatne nevarnosti dejanja kot objektivni kriterij v konkretnem življenjskem primeru ni podan.

Vložnik sicer navaja, da nižja stopnja kazenske odgovornosti pri obdolžencu ni izkazana, čeprav je sodišče druge stopnje obstoj subjektivnega kriterija ugotovilo na podlagi drugega merila, to je ob upoštevanju obdolženčevih osebnih okoliščin. Čeprav obstoj subjektivnega kriterija kot pogoja za uporabo instituta dejanja majhnega pomena vložnik izpodbija sklicujoč se na napačno podlago, pa ta pomanjkljivost zahteve v ničemer ne vpliva na presojo njene utemeljenosti. Vložnik je namreč uspel izkazati, da obdolženčevo ravnanje po objektivnih kriterijih ne izpolnjuje pogojev za uporabo instituta dejanja majhnega pomena in da že iz tega razloga ni zakonskih pogojev za izrek oprostilne sodbe po 1. točki 358. člena ZKP v zvezi z določbo 14. člena KZ.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, saj je sodišče druge stopnje prekršilo določbo 1. odstavka 249. člena v zvezi s 14. členom KZ. Glede na to, da je bila zahteva vložena v obdolženčevo škodo, je v skladu z 2. odstavkom 426. člena ZKP ugotovilo le, da je bil zakon prekršen, ni pa posegalo v pravnomočno odločbo.