Jedro

Ker sta bili tožniku v postopku denacionalizacije v naravi vrnjeni dve izmed petih stanovanj v stanovanjski hiši, je po določbi 12. člena Stanovanjskega zakona, ki se upošteva tudi v postopku denacionalizacije, upravičen le do solastniškega deleža na skupnih prostorih, delih, objektih in napravah, ki je sorazmeren vrednosti vrnjenih stanovanj glede na skupno vrednost etažne lastnine v celotni hiši. Ker namreč ZDen glede vračanja skupnih prostorov, delov, objektov in naprav pri etažni lastnini nima posebnih določb, se za ta vprašanja uporabljajo določbe SZ. člena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 1065/97-7 z dne 4.11.1998.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 5.5.1997. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena njegova pritožba zoper delno odločbo Upravne enote L., Izpostave C., Oddelka za okolje in prostor ter premoženjskopravne zadeve, z dne 26.11.1996, s katero je bil B.H. vrnjen del nepremičnin, ki je bil nacionaliziran na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58) z odločbo Komisije za nacionalizacijo pri ObLO L.-C. z dne 7.10.1959, spremenjeno z odločbo iste komisije z dne 26.9.1960 in sicer v last in posest zemljišče parc. št. 36/4, z vpostavitvijo lastninske pravice pa dve stanovanji v pritličju hiše na P. ulici 2 v L. s pripadajočim deležem na skupnih prostorih, delih in napravah v hiši in ustreznim deležem na stavbnem zemljišču, parc. št. 56/3. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje med drugim navaja, da je predmet vračanja stanovanjska hiša s petimi stanovanji. Odločitev prvostopnega upravnega organa ter tožene stranke, da se tožniku vrneta le stanovanji, ki sta v družbeni lastnini in njima pripadajoči delež na skupnih prostorih, delih in napravah ter funkcionalnem zemljišču, je po presoji sodišča prve stopnje pravilna. Preostala tri stanovanja so bila v času vračanja v lasti fizičnih oseb. Ugotovitev prvostopnega upravnega organa, ki ji pritrjuje tožena stranka, da teh stanovanj zaradi ovire po 3. odstavku 16. člena ZDen ni mogoče vrniti v naravi, je zato po presoji sodišča prve stopnje pravilna. Upravičencu gre za del premoženja, ki ga ni mogoče vrniti v naravi, pravica do odškodnine po 42. členu ZDen, o kateri bo odločeno s posebno odločbo. Na drugačno odločitev ne vplivajo tožbene navedbe, da naj bi bila odločba o podržavljenju z dne 26.9.1960 zaradi nepravilnosti v postopku nacionalizacije nična. Predmet denacionalizacijskega postopka je namreč vračanje podržavljenega premoženja, ne pa presojanje zakonitosti in posledično odpravljanje konkretnih aktov o podržavljenju. Po presoji pritožbenega sodišča tožnik po določbi 12. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91-I, 9/94-odl.US RS, 21/94, 23/96, 24/96-odl.US RS in 44/96-odl.US RS, dalje SZ), ki velja tudi za hiše, ki so predmet denacionalizacije, ni upravičen do vrnitve vseh skupnih prostorov, delov in naprav v obravnavani hiši ter do celotnega funkcionalnega zemljišča. Izključitve in omejitve glede možnosti pridobivanja lastninske pravice, ki so določene v veljavnih zakonih, se namreč po določbi 3. odstavka 6. člena ZDen upoštevajo pri oblikah denacionalizacije, ki jo zagotavlja ZDen, razen če ta ne določa drugače. ZDen za skupne prostore, dele, objekte in naprave v večstanovanjski hiši ter za funkcionalno zemljišče ne določa drugače, zato je po presoji sodišča prve stopnje odločitev tožene stranke ter prvostopnega upravnega organa, da je tožnik upravičen le do solastniškega deleža sorazmernega vrednosti stanovanj, ki sta mu vrnjeni v last, glede na skupno vrednost etažne lastnine v celi hiši, pravilna in zakonita.

Tožnik v pritožbi uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Ponavlja tožbene navedbe in ugovore, da v postopku denacionalizacije obravnavane stanovanjske hiše ni bilo odločeno v skladu z določbami ZDen. Navaja, da je bila ob nacionalizaciji hiša v njegovi izključni lasti, v njegovo korist pa je bilo iz podržavljenja izvzeto stanovanje v izmeri 275 m2. Ob nacionalizaciji stanovanjske hiše na R. 24, ki je bila v lasti njegovega očeta, je upravni organ z odločbo z dne 26.9.1960 v korist le-tega in njegove žene izločil v hiši na P. ulici 2, torej v hiši, ki je predmet tega postopka, še dve stanovanji. Po smrti staršev, so stanovanji poleg njega dedovali tudi drugi dediči. Z odločbo o nacionalizaciji sta po tožnikovem mnenju kršeni določbi 17. in 19. člena Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč. Tožena stranka bi morala zato odločbo o nacionalizaciji z dne 26.9.1960, na podlagi določbe 241. člena ZUP/86, po uradni dolžnosti izreči za nično in odpraviti vse pravne posledice, zlasti dedovanje, navedeni stanovanji pa vrniti tožniku v naravi. Navaja še, da so lastniki stanovanj v njegovi nacionalizirani stanovanjski hiši pridobili na ustreznem delu skupnih prostorov zgolj pravico uporabe, zato jim upravna organa ter sodišče prve stopnje, v nasprotju s predpisi, priznavajo lastninsko pravico. Sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na podlagi podatkov in listin v upravnih spisih utemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo in navedlo pravilne razloge za njeno zavrnitev. Iz izpodbijane sodbe tudi izhaja, da je sodišče prve stopnje presodilo vse tožbene ugovore, ki jih je uveljavljal, nanašali pa so se na ovire za vrnitev podržavljenega premoženja v naravi, zakonitost oziroma ničnost akta o podržavljenju premoženja ter vrnitev pripadajočega deleža na skupnih prostorih, delih in napravah obravnavane stanovanjske hiše ter njenega funkcionalnega zemljišča. Obrazložitev, v kateri zavrača tožbene ugovore, in razlogi, ki jih pri tem navaja so logični, prepričljivi in v skladu z vsebino odločbe tožene stranke, izvedenimi dokazi in v skladu z ostalimi podatki in listinami v upravnih spisih, imajo pa tudi podlago v določbah ZDen in SZ, na katere se sodišče prve stopnje sklicuje.

Iz navedenih razlogov tožnik z ugovori, uveljavljanimi v upravnem sporu na prvi stopnji, ki jih ponavlja v pritožbi, ne more uspeti.

Ker glede na navedeno niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS, kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.