Jedro

Sodišče s tem, da ne zasliši priče, ki je obramba sploh ni predlagala, ne more kršiti obsojenčeve pravice do obrambe.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Obsojeni D.V. je bil z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Celju spoznan za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za katero mu je sodišče določilo kazen eno leto in dva meseca zapora, nato pa mu preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah z dne 23.3.2005, v kateri mu je bila določena kazen sedem mesecev zapora, ter pogojno obsodbo, izrečeno s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah z dne 16.2.2007, v kateri mu je bila določena kazen eno leto in en mesec zapora, in mu izreklo enotno kazen dve leti in devet mesecev zapora. Sodišče je obsojencu v izrečeno kazen vštelo čas, prestan v priporu, ga oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka in povrnitve nagrade in potrebnih izdatkov njegovega zagovornika ter mu naložilo plačilo premoženjskopravnega zahtevka. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbam obsojenca, njegovega zagovornika in državne tožilke ugodilo tako, da je obsojencu določeno kazen za obravnavano kaznivo dejanje znižalo na eno leto zapora ter mu preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 3.9.2007, v kateri mu je bila določena kazen šest mesecev zapora, nato pa mu je izreklo enotno kazen tri leta zapora. V preostalem je sodišče druge stopnje pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Obsojenčev zagovornik je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona ter Vrhovnemu sodišču predlagal, da sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v novo odločanje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec mag. A.F., ki meni, da zahteva ni utemeljena, zaradi česar Vrhovnemu sodišču predlaga, da jo zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve pa po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo povezuje z ugotavljanjem odločilnih dejstev kot so gibanje in število storilcev ter čas storitve kaznivega dejanja. V tem pogledu naj bi bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Sodišče je nepravilno in zgolj laično ugotavljalo gibanje storilcev na podlagi izpisov telefonskega prometa, izključilo možnost, da je bilo storilcev več ter poskušalo določiti čas kaznivega dejanja. Vse to pa je v nasprotju z obsojenčevim zagovorom. Sodišče druge stopnje pa naj bi preseglo svoja pooblastila, ko je na pritožbo odgovorilo z lastno laično interpretacijo tehničnih vprašanj s področja mobilne telefonije. Sodišče bi tudi moralo ugotoviti natančne lokacije UMTS in GSM celic ter njihov domet. 7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da obsojenčev zagovornik z zgornjimi navajanji izpodbija dejanske ugotovitve nižjih sodišč, kar po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ne more biti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Z zgornjimi navajanji izpodbija tudi dejstva, ki sploh niso bila predmet obtožbe. Okrožna državna tožilka je 30.5.2007 vložila obtožnico zoper D.V., D.K. in S.K., nato pa je 24.9.2007 obtožnico spremenila tako, da je obtožbo zoper D.K. in S.K. umaknila, obtožbo zoper D.V. pa je spremenila tako, da je bilo kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ očitano le njemu. Sodišče je tako obtožbo zoper D.K. na podlagi prvega odstavka 357. člena ZKP zavrnilo, glede S.K. pa je na podlagi 33. člena ZKP odločilo, da se postopek zoper njega iz obravnavane kazenske zadeve izloči in se bo dokončal posebej. Iz povedanega je razvidno, da je bilo predmet obtožbe le še kaznivo dejanje, ki se je očitalo obsojenemu D.V. Tudi sicer sam čas storitve kaznivega dejanja v obravnavanem primeru ni odločilnega pomena. Nižji sodišči sta s tem, ko sta ugotavljali čas odhodnih klicev z obsojenčevega prenosnega telefona na prenosni telefon soobtoženega K. in pri tem upoštevali bazne postaje, preko katerih so potekali njuni medsebojni klici, izključili možnost, da bi bilo dejanje storjeno v sostorilstvu in tudi na tak način ovrgli obsojenčev zagovor. Sodbi nižjih sodišč sta v tem delu razumno obrazloženi. Drugostopenjsko sodišče tudi ni samo izvajalo nobenih novih dokazov. Družba M.d.d. je sodišču predložila izpise telefonskih klicev obsojenca in soobtoženega K. za čas od 21.3.2007 do 26.3.2007 na dveh disketah ter tudi v natisnjeni obliki. Res je sicer, da na natisnjenem izpisu telefonskih klicev za soobtoženega K. ni moč razbrati točnih časov odhodnih in dohodnih klicev, vendar pa so ti podatki razvidni iz izpisa, shranjenega na priloženi disketi. Obsojenec in njegov zagovornik imata po določbah 128. člena ZKP pravico do pregleda in prepisa spisov, torej tudi do pregleda disket, ki sta priloženi spisu. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je obsojenčev zagovornik 4.7.2007 zahteval prepis oziroma fotokopijo spisa, medtem ko svoje pravice pregledati spis ni izkoristil. S tem, ko je drugostopenjsko sodišče pregledalo izpisa telefonskih klicev na obeh disketah in ugotovilo, da med njima ni razhajanj, ni izvajalo dokazov in tako ni kršilo obsojenčeve pravice do obrambe. Ker med vsebino listin in razlogi sodb nižjih sodišč ni nikakršnega nasprotja, razen v delu, ki ga je ugotovilo že sodišče druge stopnje in v zvezi s katerim je zaključilo, da nima nobenega vpliva na sodbo sodišča prve stopnje, Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

8. Po zatrjevanju obsojenčevega zagovornika sodišče prve stopnje dokaznega postopka ni izvedlo tako, da bi bile zagotovljene obsojenčeve pravice do obrambe, saj ni zaslišalo "priče H.", zaslišanje katere je predlagal obsojeni. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zagovornik soobtoženega K. na glavni obravnavi dne 22.8.2007 predlagal zaslišanje priče K.K. Sodišče je takšnemu dokaznemu predlog ugodilo, omenjeno pričo vabilo na glavno obravnavo, ker pa se vabilu ni odzvala, je 11.9.2007 odredilo njeno prisilno privedbo. Policisti Policijske postaje Ž. omenjene priče niso mogli privesti, saj v evidenci niso našli osebe s tem imenom in priimkom. Soobtoženi K. je na glavni obravnavi dne 24.9.2007 pojasnil, da se priča piše H. ter tudi navedel njen naslov. Na istem naroku za glavno obravnavo je zagovornik soobtoženega K. dokazni predlog za zaslišanje K.K. oziroma H. umaknil. Glede na podatke v spisu in iz povedanega je razvidno, da obsojenčev zagovornik niti ni predlagal zaslišanja omenjene priče, zaradi česar je njegovo sklicevanje, da je sodišče kršilo obsojenčevo pravico do obrambe, ker omenjene priče ni zaslišalo, neutemeljeno.

9. Obsojenčev zagovornik je še navedel, da je sodišče kršilo kazenski zakon, saj pravnomočna sodba nima razlogov o odločilnih okoliščinah, da je obsojenec kaznivo dejanje storil pod vplivom sile, ki se ji ni mogel upreti (13. člen KZ). Nižji sodišči sta glede na ugotovljeno dejansko stanje obrazloženo zaključili, da je obsojenec dejanje storil sam, da se je za dejanje odločil prostovoljno, zaradi česar v obravnavanem primeru uporaba 13. člena KZ o sili in grožnji sploh ne pride v poštev. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornik s takšnim navajanjem ponovno uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga je tudi ta ugovor zagovornika neutemeljen.

10. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev, je zahtevo obsojenčevega zagovornika na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Obsojenec je brez premoženja in na prestajanju kazni zapora, zato ga je Vrhovno sodišče na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, to je plačila sodne takse.