Jedro

Neutemeljen je tudi očitek, da v sodbi manjka utemeljitev obtoženčeve krivde. Kot v pritožbi navaja že sam odvetnik, je obravnavano kaznivo dejanje moč storiti le naklepno. Da je šlo za naklepno dejanje obtoženca, je moč razbrati iz celotne obrazložitve izpodbijane sodbe in ni potrebno, da bi v sodbi sodišče izrecno zatrjevalo, da je šlo pri obtoženčevemu dejanju za naklepno ravnanje.

Izrek

I. Pritožbe obtoženčevih zagovornikov in okrožne državne tožilke se kot neutemeljene zavrnejo in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženi je dolžan plačati sodno takso v znesku 210,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obtoženi M. P. kriv kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1B in mu po istem zakonskem določilu in ob uporabi omilitvenih določil iz 50. in 51. člena KZ-1B izreklo kazen osem mesecev zapora. Po 74. in 75. členu KZ-1B je odločilo, da se obtožencu odvzame s kaznivim dejanjem pridobljena premoženjska korist, tako, da se mu naloži v plačilo znesek 80,00 EUR. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) je obtožencu naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka v višini 161,58 EUR in plačilo sodne takse, ki jo je po tarifni številki 7112 odmerilo v višini 140,00 EUR.

2. Zoper sodbo so pritožbo vložili obtoženčevi zagovorniki in okrožna državna tožilka.

Odvetnik B. K. sodbo izpodbija zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in Višjemu sodišču v Kopru predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, da je M. H. 23.6.2016 v N. G. za 80,00 EUR prodal 0,858 grama kokaina. Zagovornik obtoženega odvetnik S. K., pritožbo vlaga zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zaradi odločbe o kazenski sankciji, zaradi odločbe o premoženjskopravni koristi ter zaradi odločbe o stroških kazenskega postopka. Meni, da je izpodbijana sodba v celoti zmotna, napačna in nezakonita, zato jo izpodbija v celoti ter Višjemu sodišču v Kopru predlaga, da pritožbi v celoti ugodi ter izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne v ponovno obravnavo prvostopenjskemu sodišču. Okrožna državna tožilka vlaga pritožbo zaradi odločbe o kazni po prvem odstavku 374. člena ZKP v zvezi s 4. točko prvega odstavka 370. člena ZKP. Ne strinja se z uporabo omilitvenih določil in opozarja, da obtoženi ni zgolj specialni povratnik, ampak tudi splošni, saj je bil doslej obsojen tudi zaradi kaznivega dejanja nasilništva in kaznivega dejanja nasilja v družini. Gre za okoliščino, ki bi morala vplivati na to, da bi bila kazen večja, ne pa manjša od predpisane. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici II K 47277/2015 z dne 28.3.2017 spremeni tako, da obtožencu izreče eno leto zapora.

3. Pritožbe niso utemeljene.

4. Drugače kot menijo obtoženčevi zagovorniki in državna tožilka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja pravilno in popolno ugotovilo, razjasnijo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obtoženega je pravilno ocenilo in na tej podlagi tudi zanesljivo zaključilo, da je obtoženi storil v izreku izpodbijane sodbe opisano kaznivo dejanje in je zanj tudi kriv. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje dejanskim in pravnim zaključkom izpodbijane sodbe, tudi razlogom, ki jih je v 12. točki obrazložitve sodišče prve stopnje navedlo v utemeljitev izrečene kazenske sankcije in zato, da bi se izognilo ponavljanju, zgolj izpostavlja posamezne poudarke glede na pritožbene navedbe pritožnikov. S tem v zvezi uvodoma izpostavlja protislovnost navedb obeh zagovornikov obtoženega, v delu, ko oba sodbo izpodbijata zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, na način, da odvetnik S. K. na tretji strani svoje pritožbe trdi, da se obdolženi in M. H. pred 23.6.2014 nista poznala, odvetnik B. K. pa, v drugem odstavku 2. točke obrazložitve svoje pritožbe, navaja, da sta bila omenjena par mesecev nazaj v bolj intimnem prijateljskem razmerju. Glede na to, da je treba pritožbo zagovornikov obravnavati kot eno pritožbo obtoženega, bi bilo pričakovati, da bosta pri navajanju dejstev enotna, saj sicer presoja njunih pritožbenih navedb ni možna. Zgolj na rob navedenemu pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi iz izpovedi M. H. pred preiskovalnim sodnikom izhaja, da sta bila kakšen mesec in pol pred obravnavanim kaznivim dejanjem v intimni zvezi1. Takrat je tudi pojasnila, da je z obtožencem preko A. S. prišla v stik zaradi tega, ker je izgubila obtoženčevo telefonsko številko. Zagovornikovo zatrjevanje, da se obtoženi in M. H. pred 23.6.2014 nista poznala, zato ne more vzbuditi nikakršnih razumnih dvomov v dokazno oceno sodišča prve stopnje. To je namreč prepričljivo ocenilo njeno, v tem delu, spremenjeno izpoved na glavni obravnavi, kot prizadevanje, da bi obtoženca razbremenila.

5. Enako neprepričljivo je tudi zatrjevanje odvetnika S. K., da je obtoženi M. H. pomagal z 200,00 EUR zagonskih sredstev za odprtje bara v Gorici, ker tedaj ni razpolagal z večjimi finančnimi sredstvi. Toliko bolj, ker zagovornik trdi, da se obtoženi in M. H. pred navedenim datumom sploh nista poznala, dejstvu, da je obtoženčevo gmotno stanje slabo, na kakršnokoli posojilo M. H. pa tudi ne kaže vsebina pogovorov med obtožencem in A. S..

6. Brez možnosti za uspeh je tudi zagovornikovo prizadevanje, da bi pritožbeno sodišče prepričal, da so dogodki potekali tako, kot jih poskuša prikazati, in sicer, da je obtoženi M. H. izročil denar, misleč, da ga potrebuje za zagon bara, ona pa je nato z denarjem, ki ji ga je posodil, kupila prepovedano drogo od druge osebe. Nasprotno od zagovornika, oziroma obeh zagovornikov, pritožbeno sodišče nima nikakršnih pomislekov v dokazno oceno, ki jo je sodišče prve stopnje zapisalo v 10. točki obrazložitve. Nikakršnega razumnega razloga namreč ni videti, da se obtoženi in A. S. oziroma slednji in M. H. ne bi konkretno pogovarjali o posojilu, če bi v resnici šlo zanj. Kot pa je bilo že povedano, v nobeni komunikaciji posojilo ni omenjeno, prav tako ni videti razumne razlage, da bi si obtoženi, ki je bil brez dohodkov in omembe vrednega premoženja, lahko privoščil neznani osebi posoditi 200,00 EUR, brez kakršnegakoli potrdila o posoji, in ne da bi se v predhodni komunikaciji med obtoženim z A. S. videlo, da oseba, s katero S. organizira srečanje, potrebuje posojilo in v kolikšnem znesku. Zato tudi pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da gre spremembo izpovedi M. H. o tem, kdaj je bila v intimni zvezi z obtoženim, ko je na glavni obravnavi trdila, da je to bilo po izposoji denarja ter da je mamilo kupila od druge osebe, razumeti zgolj kot prizadevanje, kako obtoženega razbremeniti obtožbe. Zato je dokazna ocena izpovedi navedene priče, ob presoji le-te v povezavi z ostalimi dokazi, predvsem vsebino prestreženih elektronskih komunikacij (opisano v 7. točki obrazložitve) prepričljiva.

7. Neutemeljena je tudi pritožba zagovornika, ko sodišču prve stopnje očita bistvene kršitve določb kazenskega postopka, češ da sodba nima razlogov, da v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in da je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah postopkov in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Prav na nikakršnih posameznih nejasnih indicih sodišče prve stopnje ni oprlo sodbe, kot meni zagovornik. Nasprotno, dokazna ocena sodišča prve stopnje temelji na presoji dejstev in dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje skrbno pretehtalo, tako, kot mu nalaga določba drugega odstavka 355. člena ZKP. Sodišče prve stopnje se je v razlogih sodbe opredelilo tako do navedb obtoženca kot do vsebine materialnih in personalnih dokazov, razlogi sodbe pa vsebujejo jasne in medsebojno skladne razloge o vseh bistvenih okoliščinah. Zato zagovornik s ponujanjem lastne dokazne ocene, ne da bi za svoje sklepanje ponudil prepričljivejše dokaze od teh na katere je sodbo oprlo sodišče prve stopnje, sodbe ne more omajati. Predvsem pa ne z neargumentiranim zatrjevanjem, da je sodišče iz nerazumljivega razloga ključni priči poklonilo svojo vero samo deloma in ne v delu, kjer bi bila njena izpoved neobremenjujoča za obtoženega. Nasprotno od zagovornika, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je za to imelo tehtne razloge, ki jih je tudi navedlo (primerjaj točke od 6 do 10 obrazložitve). Očitek zagovornika o zagrešeni absolutni bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 10. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zato ni utemeljen.

8. Neutemeljen je tudi očitek, da v sodbi manjka utemeljitev obtoženčeve krivde. Kot v pritožbi navaja že sam odvetnik K., je obravnavano kaznivo dejanje moč storiti le naklepno. Da je šlo za naklepno dejanje obtoženca, je moč razbrati iz celotne obrazložitve izpodbijane sodbe in ni potrebno, da bi v sodbi sodišče izrecno zatrjevalo, da je šlo pri obtoženčevemu dejanju za naklepno ravnanje. Ne obtoženi ne zagovornika namreč tekom celotnega kazenskega postopka niso trdili, da obtoženec ob izvršitvi kaznivega dejanja ni bil prišteven niti da je bila njegova volja kakorkoli okrnjena.

9. Zagovornik se tudi ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje o kazenski sankciji. Meni, da je sodišče zmotno štelo, da gre za specialnega povratnika, kar pa ne drži. Navaja, da je sicer res, da je bil obtoženi v preteklosti že obsojen, vendar je prvič šlo za kaznivo dejanje po 191. členu KZ-1, ki je drugovrstno, z drugo sodbo (II K 47598/2014) pa je bil obsojen za identično kaznivo dejanje, kot za izpodbijano, vendar je šlo tedaj za prodajo druge, po splošnem prepričanju milejše vrste substance, konopljine smole (hašiša).

10. Šteje se, da je storilec specialni povratnik, če je bil že obsojen zaradi istovrstnega kaznivega dejanja. Za istovrstnost kaznivega dejanja pa ni pomembna vrsta prepovedane droge, torej ali je vsakokrat storilec neupravičeno prodajal kokain ali hašiš, pač pa pravna opredelitev izvršitvenega dejanja. Pravilno je zato sodišče prve stopnje pri odločitvi o kazenski sankciji štelo, da je obtoženec specialni povratnik in se, glede na vse okoliščine zadeve, utemeljeno odločilo za izrek nepogojne zaporne kazni. Tudi višina le-te je po presoji pritožbenega sodišča primerna, v trajanju osmih mesecev zapora, in ne tolikšna, kot meni v pritožbi državna tožilka, ki predlaga izrek zaporne kazni v trajanju enega leta. Ne glede na predkaznovanost obtoženca namreč ni moč spregledati, da gre v obravnavani zadevi za manj kot gram kokaina. Glede na obrazložitev predloga o kazni, ki ga je v zaključni besedi podala državna tožilka pa je treba povedati, da je državna tožilka predlog, „naj se obtožencu izreče najnižja predpisana kazen“2 utemeljila na sodbi II K 47598/2014, torej na istovrstnem kaznivem dejanju, ne pa tudi na dosedanji kaznovanosti za druga kazniva dejanja, teh, ki jih izpostavlja šele v pritožbi. Kot je navedla državna tožilka v besedi strank po končanem dokaznem postopku, je bilo tokrat obravnavano kaznivo dejanje „prvo v verigi očitanih mu tovrstnih kaznivih dejanj“, priznava pa tudi, da gre za majhno količino prepovedane droge, zato glede na povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotilo vse relevatne okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije in obtožencu izreklo primerno kazensko sankcijo, to je kazen osem mesecev zapora, kar je prepričljivo obrazložilo v 12. točki izpodbijane sodbe. Rojstvo novorojenke ter skrb za družino, kar zagovornik navaja, sta sicer novi okoliščini, vendar ju ni moč šteti kot posebni olajševalni okoliščini, pač pa zgolj splošni in torej ne bi mogli prispevati k odločitvi o milejši sankciji, glede na to, da je bil obtožencu zapor izrečen pod spodnjo mejo predpisane za očitano kaznivo dejanje. Zato pritožbeno sodišče v odločitev o kazni ni posegalo.

11. Zagovornik se tudi ne strinja z odločitvijo o odvzemu premoženjske koristi in naloženimi stroški kazenskega postopka, vendar tudi v tem delu neutemeljeno. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje v 13. točki obrazložitve, si nihče ne more obdržati s kaznivim dejanje pridobljene premoženjske koristi, zato je naloženo plačilo s kaznivim dejanjem pridobljene premoženjske koristi v znesku 80,00 EUR, v skladu s 74. in 75. členom KZ-1. Prav tako je utemeljena tudi odločitev o naloženi povrnitvi stroškov kazenskega postopka. Po določbi prvega odstavka 95. člena ZKP je namreč obdolženi, ki ga sodišče spozna za krivega, dolžan povrniti stroške kazenskega postopka. Po presoji pritožbenega sodišča obtoženi plačilo stroškov zmore, saj gre za mladega človeka, ki je sposoben delati in ustvariti dohodek. Kot je namreč razvidno iz zagovornikove pritožbe, je obtoženi zaposlen v Italiji kot pomočnik keramičarja, medtem ko višine dohodkov ne navaja niti ni predložil nikakršnih dokazov, ki bi kazali, da bi bilo s plačilom naloženih stroškov ogroženo vzdrževanje obtoženca ali oseb, ki jih je dolžan vzdrževati.

12. Glede na povedano pritožbena izvajanja obtoženčevih zagovornikov in okrožne državne tožilke niso utemeljena, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 391. člena ZKP zavrnilo njihove pritožbe in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je še ugotovilo, da v postopku tudi ni prišlo do kršitev, na katere je v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP moralo paziti po uradni dolžnosti.

13. Po določbah prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP je pritožbeno sodišče obtožencu naložilo stroške pritožbenega postopka in sicer sodno takso, ki se odmeri v znesku 210,00 EUR (tarifna številka 7122 v zvezi s tarifno št. 7112 Zakona o sodnih taksah; ZST-1).

1 Primerjaj zapisnik o zaslišanju priče z dne 3.3.2016 pred preiskovalnim sodnikom na listovni št. 59 spisa. 2 Beseda strank na list. št. 99 spisa