Jedro

Namen vročitve sklepa o odreditvi pripora je, da se priprta oseba seznani z razlogi odreditve in da se ji omogoči uveljavljanje pravice do pravnega sredstva.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom odredil pripor zoper obdolženega A. T. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlaga obdolženčeva zagovornica zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP in kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. Predlaga razveljavitev izpodbijanih sklepov in odpravo pripora zoper obdolženca, podrejeno pa nadomestitev pripora s hišnim priporom.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru predlaga zavrnitev zahteve in se pri tem v pretežnem delu sklicuje na obrazložitev odločbe višjega sodišča. V preostalem delu, glede neobstoja ponovitvene nevarnosti, vložnica zahteve po mnenju vrhovne državne tožilke uveljavlja nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovi zagovornici, ki nista odgovorila.

B.

5. Po prvem odstavku 420. člena ZKP je mogoče zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve pa ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

6. Zagovornica v zahtevi trdi, da je bila odreditev pripora nezakonita, saj je sodišče o odreditvi pripora ni pravočasno obvestilo. O priporu je bila obveščena po navadni pošti tri dni po odreditvi pripora. Ob tem pa zagovornica kršitve pravno ne opredeli, oziroma ne pove, katera določba kazenskega postopka naj bi bila prekršena. Glede na vsebino zahteve je Vrhovno sodišče štelo, da s tem zatrjuje kršitev določbe četrtega odstavka 120. člena ZKP v povezavi s tretjim odstavkom 202. člena ZKP in v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP.

7. V tej zadevi se preiskovalni sodnik ni strinjal s predlogom državnega tožilca za odreditev pripora, zato je zahteval odločitev senata okrožnega sodišča in v vmesnem času zoper obdolženca odredil hišni pripor. Na dan odločitve senata okrožnega sodišča, 9. 3. 2014, je bil obdolžencu sklep o odreditvi pripora tudi vročen (tretji odstavek 202. člena ZKP). Obdolženčeva zagovornica pa je sklep o odreditvi pripora prejela po pošti tri dni pozneje, in sicer 12. 3. 2014, kar po presoji Vrhovnega sodišča ne more pomeniti, da je bila odreditev pripora nezakonita. Namen vročitve sklepa o odreditvi pripora je, da se priprta oseba seznani z razlogi odreditve in da se ji omogoči uveljavljanje pravice do pravnega sredstva. Skladno z določbo četrtega odstavka 120. člena ZKP začne teči rok za vložitev pravnega sredstva od zadnje vročitve, kar pomeni, da je imel obdolženi možnost vložiti pritožbo zoper sklep o odreditvi pripora še 24 ur po vročitvi zagovornici. Zagovornica je pritožbo zoper navedeni sklep vložila pravočasno. Poleg tega je bila zagovornica, kot sama navaja v zahtevi, še istega dne, torej 9. 3. 2014, o odreditvi pripora obveščena s strani obdolženega. Upoštevaje navedeno, Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev določb kazenskega postopka.

8. Z navedbami v zahtevi, da bi sodišči ob pravilni presoji vseh okoliščin morali presoditi, da pripor

ni razlog ponovitvene nevarnosti ni podan, zagovornica uveljavlja nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Priporni razlog ponovitvene nevarnosti je sodišče prve stopnje oprlo tako na okoliščine osebne narave, kot tudi na okoliščine, ki se nanašajo na očitano kaznivo dejanje. Ob tem sta sodišči prve in druge stopnje podrobno pojasnili, zakaj je pripor obdolženca neogibno potreben za varnost ljudi. Obdolženi je dolgoletni odvisnik od tablet, zdravljen alkoholik in nepredvidljivega vedenja. Ker predlagani hišni pripor po določbi petega odstavka 199.a člena ZKP nadzorujejo ravno policisti, zoper katere je bilo kaznivo dejanje z elementi nasilja storjeno, je logičen zaključek sodišča, da je pripor primeren in neogiben ukrep za preprečitev ponovitve kaznivega dejanja in s tem za zagotovitev varnosti ljudi, zlasti policistov. Nestrinjanje s temi zaključki pa pomeni, kot je bilo že pojasnjeno, nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja.

9. Zagovornica v zahtevi ne pojasni, v čem naj bi bil prekršen kazenski zakon in katere kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP naj bi bile podane, zato Vrhovno sodišče njenih navedb ni moglo preizkusiti.

C.

10. Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

11. Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripor

a po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.