Jedro

Z indosiranjem menica postane abstrakten vrednostni papir, kar pomeni, da menični dolžnik zoper indosatarja ne more več uveljavljati ugovorov iz temeljnega razmerja z meničnim upnikom (remitentom), razen zoper nedobrovernega pridobitelja menice, ki je v času pridobitve menice ravnal zavestno v škodo dolžnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnica je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 83458/2008 z dne 20. 10. 2008 v dajatvenem in stroškovnem delu in tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 2.683,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi vzdrži v veljavi. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pravni zaključek sodišča prve stopnje o ničnosti poroštvene izjave je materialnopravno zmoten. Ker je obveznost toženca iz poroštvene izjave razvidna, ugovor ničnosti poroštvene pogodbe ni utemeljen. Upnica, družba R., d.o.o., je 14. 7. 2007 obvestila toženca o višini dolga E., ki je na podlagi sklepa o izvršbi 0865 Ig 2864/2007 znašal 30.383,01 EUR, in ga pozvala na plačilo, nato pa je družba R. skladno s poroštveno izjavo izpolnila bianko menico in jo indosirala na tožnico. Vse te ugotovitve dokazujejo, da menica ni bila izpolnjena v nasprotju s sklenjeno poroštveno pogodbo in da ni bila indosirana z namenom meničnemu zavezancu preprečiti ugovore subjektivne narave. Ker je imel pravni prednik tožnice pravico izpolniti menico, kakor jo je izpolnil, ne gre za zlorabo pravic. Trasant lahko da pooblastilo za pisno izpolnitev menice tudi konkludentno, torej z njeno izročitvijo. Prav noben predpis ne prepoveduje nadaljnjega indosiranja menice, niti menični zakon ne določa, komu se menica lahko indosira. Z indosamentom je tožnica pridobila vse pravice, ki iz menice izhajajo. Tudi indosament in bianko je dovoljen, zato bi moral toženec, če bi želel indosiranje te menice preprečiti, to prepovedati z rekta klavzulo. Ker toženec rekta klavzule ni uporabil, nima več ugovorov iz temeljnega razmerja. Poleg tega je tožnica še pred vložitvijo izvršbe zoper toženca svojo terjatev zoper E., d.o.o., v stečaju prijavila v stečajnem postopku, kjer ji je bila terjatev v celoti priznana, a do plačila ni prišlo, ker ni bilo stečajne mase. Prijava terjatve v stečajnem postopku pa potrjuje, da ni šlo za zlorabo pravice. Terjatev upnice R., d.o.o., do E. je bila že 27. 3. 2007 odstopljena tožnici, v tem času in v času vložitve izvršbe zoper toženca pa tožnica ni bila povezana z odstopnikom terjatve R., d.o.o., v smislu 527. člena ZGD, zato ne drži, da je bila tožnica ob prejemu menice v slabi veri. Tožnica se ne more sklicevati na 16. člen ZM, saj je bila terjatev odstopljena tožnici že 27. 3. 2007. Ker tožnica ob pridobitvi menice ni bila slaboverna, ugovor ničnosti poroštvene pogodbe ni utemeljen, zato je potrebno tožbenemu zahtevku ugoditi.

3. Toženec na pritožbo tožnice ni podal odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženec se je kot porok zavezal družbi R., d.o.o., plačati znesek, ki ji ga na njen poziv ne bo plačala dolžnica E., d.o.o. V zavarovanje svoje poroštvene obveznosti je toženec družbi R., d.o.o., izročil bianko menico. Tožnica, na katero je družba R., d.o.o., 16. 10. 2008 indosirala menico, vtožuje svojo terjatev do toženca na temelju njegove menične odgovornosti.

6. Indosiranje je meničnopravni prenos menice od ene na drugo osebo, pri čemer indosatar od indosanta pridobi vse pravice, ki izhajajo iz menice in ki jih je imel indosant, ne tičejo pa se ga ugovori, ki bi jih imel menični dolžnik do prejšnjih imetnikov menice. Z indosiranjem tako menica postane abstrakten vrednostni papir, kar pomeni, da menični dolžnik zoper indosatarja ne more več uveljavljati ugovorov iz temeljnega razmerja z meničnim upnikom (remitentom), razen zoper nedobrovernega pridobitelja menice, ki je v času pridobitve menice ravnal zavestno v škodo dolžnika (16. člen Zakona o menici, v nadaljevanju ZM).

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnica, za katero je bilo ugotovljeno, da sta njena družbenika (preko družbe P., d.o.o.) indosant R., d.o.o., in B. B., v času vložitve izvršbe zoper toženca ni bila povezana z indosantom. V postopku je bilo namreč kot nesporno ugotovljeno, da se B. B., V. B., B. H. in B. S. osebno poznajo. B. B. in V. B. sta bila v času indosiranja menice družbenika in zastopnika indosanta R., d.o.o. (kar sta še sedaj), B. H. in S. B. pa ustanoviteljici, edini družbenici ter zastopnici tožnice - indosatarja (kar izhaja iz zgodovinskega izpiska iz sodnega registra za tožnico), hkrati pa sta bila B. B. in V. B. tudi družbenika in zastopnika indosanta R., d.o.o, (B. B. od 23. 12. 1999, V. B. pa od 24. 7. 1989). Presoja sodišča prve stopnje o nedobrovernosti tožnice pri prenosu menice z namenom izključitve toženčevih ugovorov iz temeljnega pravnega razmerja (v konkretnem primeru poroštvene pogodbe in izjave) je glede na medsebojno osebno povezanost družbenikov indosanta in indosatarja pravilna. Zaradi ugotovljene nedobrovernosti tožnice (indosatarja) ob pridobitvi menice je zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec kljub indosiranju menice zoper tožnico obdržal ugovore iz temeljnega razmerja, ki jih je imel do meničnega upnika R., d.o.o. (remitenta), pravilen. Vztrajanje pritožnice, da bi lahko toženec ugovore iz temeljnega razmerja zoper tožnico obdržal le ob navedbi rekta klavzule na menici, je napačno. Načelo abstraktnosti menice namreč ni absolutno, izjemo od tega načela določa 16. člen ZM.

8. Ker obveznost toženca ni identificirana niti v poroštveni izjavi niti v poroštveni pogodbi, je toženčev ugovor ničnosti poroštvene pogodbe utemeljen (1013. člen OZ). Nasprotne pritožbene navedbe, da je višina porokove obveznosti razvidna iz pogodbe, niso upravičene. Posledično, zaradi neobstoja temeljnega poroštvenega razmerja, so tudi pritožbene navedbe v zvezi s tožničino prijavo terjatve v stečajnem postopku ter navedbe o pravilnosti izpolnitve bianko menice s strani R., d.o.o., nerelevantne. Ker je poroštvena pogodba (temeljno razmerje), ki je bila sklenjena med tožencem in družbo R., d.o.o., nična, je zavrnitev tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna.

9. Pritožbene navedbe, da je upnik R., d.o.o, 27. 3. 2007 svojo terjatev do dolžnice E., d.o.o., cediral tožnici, ko ta še ni bila povezana z R., d.o.o., je pritožnica prvič postavila v pritožbi brez navedbe razlogov, zakaj teh dejstev brez svoje krivde ni mogla navesti pred sodiščem prve stopnje in predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto (337. člen ZPP). Pa tudi sicer, kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, je bila družba R., d.o.o. (in ne tožnica) tista, ki je 14. 9. 2007 kot upnica pozvala toženca kot poroka na plačilo obveznosti E., d.o.o. Poleg tega v primeru cediranja terjatve odstopljeni dolžnik (cessus) v skladu z določilom drugega odstavka 421. člena OZ proti cesionarju obdrži vse ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti odstopniku cedentu do takrat, ko je zvedel za odstop, torej tudi ugovore iz temeljnega razmerja.

10. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).