Jedro

Sodišče ne sprejema argumenta tožnika, da ker zakonska dikcija igre na srečo ne govori o kakršnihkoli procentualnih vrednotenjih morebitnih vplačil kot pogoj za sodelovanje v igri, da pri spornih napravah ne gre za igralne avtomate v smislu ZIS. Namreč po mnenju sodišča je potrebno gledati ZIS kot celoto in v skladu s temeljnimi določbami in namenom zakona.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka tožniku naložil, da mora najpozneje do 27. 6. 2016 izločiti iz igralnega salona štiri igralne avtomate, ki se nahajajo v prireditvenem prostoru, tako da bo v igralnem salonu skupno 200 igralnih avtomatov, kot je določeno v 6. točki koncesijske pogodbe št. ... z dne ...; v 2. točki izreka, da mora tožnik Posebnemu finančnemu uradu predložiti poročilo o vzrokih za nastanek nepravilnosti, postopku odprave nepravilnosti in izvršenih ukrepih za odpravo kršitev v sedmih dneh po prejemu odločbe; v 3. točki izreka, da pritožba ne zadrži njene izvršitve; v 4. točki izreka, da so stroški postopka 100 točk oziroma 417 EUR; v 5. točki izreka, da stroški bremenijo tožnika. V obrazložitvi je navedel, da tožnik prireja posebne igre na srečo v igralnem salonu A., na podlagi koncesije, ki mu jo je dodelila Vlada Republike Slovenije s sklepom št. 471-01/2001-12 z dne 14. 6. 2002 in z odločbo št. 46101-11/2005/4 z dne 9. 6. 2005 ter odločbo Vlade Republike Slovenije št. 46101-4/2005/4 z dne 22. 4. 2015 podaljšala do 15. 6. 2020. Nadzor nad upravljanjem iger na srečo je organ opravljal na podlagi 11. člena Zakona o finančni upravi in 107. do 109. člena Zakona o igrah na srečo (ZIS). Na podlagi 63. člena v povezavi s 100. členom ZIS je tožnik kot koncesionar sklenil koncesijsko pogodbo z dne 23. 10. 2007, v kateri je v 6. točki določen obseg prirejanja posebnih iger na srečo na 200 igralnih avtomatih. Dne 1. in 2. 6. 2016 sta inšpektorja v inšpekcijskem nadzoru ugotovila, da se v igralnem salonu nahajajo skupno 204 igralni avtomati, od tega so štirje v prireditvenem prostoru, vendar niso vključeni v nadzorni informacijski sistem (v nadaljevanju NIS) in se jih uporablja za izvajanje nagradne igre ..., ki se trenutno izvaja v igralnem salonu. Tako skupno število igralnih avtomatov presega v koncesijski pogodbi dovoljeno število 200 igralnih avtomatov.

2. Tožena stranka je pritožbo tožnika zavrnila. Ne soglaša z njegovimi razlogi, da se sporni štirje igralni avtomati ne štejejo kot igralni avtomati v smislu 54. člena ZIS, ker na njih ni možno plačati določenega zneska - fizično je to onemogočeno. Zavrača torej razloge, da ne gre za igralne avtomate, ampak za nagradno igro, ki se izvaja na igralnih napravah. Ugotavlja, da igra ...presega okvirje in značilnosti nagradne igre, ker imajo sama pravila igre in način vstopa v igro ter igralne naprave, na katerih se igra izvaja, vse značilnosti definicije iger na srečo. Zato je treba tudi štiri igralne aparate, na katerih tožnik izvaja igro, šteti kot igralne avtomate. Ti po izgledu in načinu delovanja ustrezajo definiciji igralnega avtomata po ZIS kot po Pravilniku o nadzornem informacijskem sistemu igralnih naprav.

3. Tožnik s tožbo uveljavlja nezakonitost po vseh razlogih iz 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Organ je pri izdaji izpodbijane odločbe kršil postopkovne določbe, odločbe ni mogoče preizkusiti, saj ne vsebuje vsebinske obrazložitve. V postopku izdaje izpodbijane odločbe tožnik tudi ni imel možnosti podati izjave o dejstvih in okoliščinah. Organ je zaključke napravil na podlagi golega ugibanja, brez dejanskega preizkusa naprave in brez vpogleda v pravila nagradne igre. Tožnik ni imel možnosti podati izjave, da predmetne naprave niso igralni avtomati. Posledično je nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Organ je tudi napačno uporabil materialno pravo. Za odločitev je relevanten 54. člen ZIS. Na spornih štirih napravah ni možno vplačati določenega zneska, zato se naprave ne morejo šteti kot igralni avtomati. Vplačilo kakršnegakoli zneska s kovanci, žetoni ali neposrednim plačilom pri blagajni oziroma pri igralnem avtomatu je fizično onemogočeno in ga udeleženec nagradne igre ne more izvesti. S tem, ko je organ zavzel stališče, da so sporne štiri naprave igralni avtomati, je posegel tudi v pravico do enakega varstva pravic - 22. člen Ustave RS. Pri tožniku je bil namreč dne 2. 10. 2013 opravljen inšpekcijski nadzor, iz katerega izhaja, da tožnik uporablja štiri naprave za izvajanje nagradne igre ..., ter je bilo takrat ugotovljeno, da vplačila v te naprave niso mogoča. Organ je na isti dejanski podlagi različno uporabil materialni predpis. Razloge za izpodbijano odločbo je navedel šele drugostopni organ. Tožnik se je tako šele v fazi prejema odločitve druge stopnje seznanil z razlogi, ki bi jih morala vsebovati že prvostopna odločba. Stališče organa druge stopnje je nezakonito. Navaja, da je v konkretnem primeru treba gledati ZIS kot celoto, vendar že s to navedbo organ sam pritrjuje tožniku, da v konkretnem primeru ne moremo govoriti o igri na srečo in igralnih avtomatih, pač pa o nagradni igri, za katero se uporabljajo določbe 207. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Organ druge stopnje neutemeljeno očita, da ima igra vse definicije igre na srečo, pri tem pa niti ne navaja, za katero igro na srečo naj bi šlo. Tega stališča tako ni mogoče preizkusiti. ZIS v 2. členu določa, kaj so igre na srečo. Organ druge stopnje je ob pogledu v pravila nagradne igre sam ugotovil, da plačilo določenega zneska ni pogoj za sodelovanje v nagradni igri. Izvajanja organa v smeri, da so udeleženci nagradne igre za sodelovanje v igri v pretežni meri morali plačati določen znesek, je nezakonito. Zakonska dikcija igre na srečo namreč ne govori o kakršnih koli procentualnih vrednotenjih morebitnih plačil kot pogoj za sodelovanje v igri, pač pa je povsem jasna. Ugotavljanje morebitnih plačil v "pretežni meri" je neutemeljeno in nezakonito. Iz pravil nagradne igre jasno izhaja, da plačilo ni pogoj za sodelovanje. Irelevantna in nezakonita so ugibanja organa druge stopnje, da je brez finančnih vložkov "skorajda nemogoče" prejeti nagrado. Zakon ne opredeljuje morebitne verjetnosti za možnosti prejema nagrade v primeru sodelovanja v igri, brez plačila določenega zneska, ki bi bila osnova za presojo, ali gre v konkretnem primeru za igro na srečo. Napačno organ druge stopnje tudi povzema pravila nagradne igre, ko navaja, da lahko igralec točke, pridobljene na igralnih avtomatih, namesto za nagradni kupon za predmetno igro zamenja za igralni listič na igralnih avtomatih. Organ tako napačno zaključuje, da so zbrane točke plačilno sredstvo za nadaljnje igranje v salonu. Iz pravil nagradne igre namreč ne izhaja nič od navedenega. Iz pravil te nagradne igre izhaja, da lahko posameznik točke, pridobljene na nagradnih avtomatih, zamenja za igralni listič na igralnih avtomatih, hkrati pa lahko za te iste točke pridobi tudi nagradni kupon za nagradno igro. Nagradni kupon torej lahko dobi in je do njega upravičen v vsakem primeru, ne glede na to, ali točke pridobljene na igralnih avtomatih zamenja za igralni listič ali ne. To še dodatno potrjuje tožnikovo stališče, da v predmetni zadevi ne gre za igro na srečo. Organ druge stopnje tudi ugotavlja, da bi morale biti predmetne štiri naprave nadzorovane zaradi preprečitve možnosti morebitnega pranja denarja, goljufij ali drugih kaznivih dejanj ali ravnanj v nasprotju z javnim redom, pri čemer se sklicuje na 1. in 3. b člen ZIS. Takšna ugotovitev je zmotna, saj je v primeru predmetnih naprav pojmovno napak trditi, da lahko pride do tveganj. Na teh napravah namreč ni mogoče vplačati določenega zneska, to je fizično onemogočeno, zato so navedena tveganja izključena. Predlaga odpravo izpodbijanega akta in zahteva povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka je na tožbo odgovorila in predlaga zavrnitev tožbe.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Z izpodbijano odločbo je tožniku naloženo, da izloči iz igralnega salona štiri igralne avtomate, ki se nahajajo v prireditvenem prostoru, ker z njihovim posedovanjem krši obseg, določen v koncesijski pogodbi št. ... z dne ....

7. Uvodoma se sodišče opredeljuje do ugovora kršitve določb postopka. Tožnik ugovarja, da prvostopna odločba ne vsebuje vsebinske obrazložitve, organ zgolj citira pravno podlago. Sodišče ugovoru ne sledi. Res je obrazložitev prvostopnega organa skopa, vendar je iz nje razvidno bistvo spora, torej uporaba štirih igralnih avtomatov za izvajanje nagradne igre ..., poleg dvestotih, kar presega po koncesijski pogodbi dovoljeno število. Navedeno v prvostopni odločbi je dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izrek z izpodbijano odločbo naloženemu ukrepu, k navedenemu pa je drugostopni organ podal podrobnejšo obrazložitev pravnih podlag, ki so bile materialna podlaga odločitve. Sodišče obrazložitev organov presoja kot celoto in jo tako tudi presoja ter ugotavlja, da kot taka zadostuje standardu obrazložitve, določenem v 214. členu ZUP.

8. Nadalje v okviru ugovora kršitve določb postopka tožnik ugovarja, da ni imel možnosti podati izjave o dejstvih in okoliščinah, torej izjave, s katero bi utemeljil svoje stališče, da sporne štiri naprave niso igralni avtomati.

9. Bistvo načela zaslišanja strank je v tem, da se stranki pred izdajo odločbe omogoči, da se izjavi o tistih dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, to pa predpostavlja, da je stranka o vseh odločilnih dejstvih in okoliščinah najprej na ustrezen način seznanjena. To je mogoče zagotoviti s predhodno seznanitvijo stranke z vsemi pravno relevantnimi dejstvi in okoliščinami, ki jih namerava upravni organ upoštevati pri izdaji odločbe. V obravnavani zadevi je bil opravljen v igralnem salonu tožnika inšpekcijski nadzor. Ugotovitve, ugotovljene pri kontroli števila igralnih avtomatov v igralnem salonu, izhajajo iz zapisnikov o inšpekcijskem nadzoru z dne 1. in 2. 6. 2016, torej, da se v igralnem salonu nahajajo skupno 204 igralni avtomati, štirje igralni avtomati se nahajajo v prireditvenem prostoru, ki je v sklopu igralnega salona in niso vključeni v niz ter da jih koncesionar uporablja za izvajanje nagradne igre ... Z navedenimi ugotovitvami v zapisniku, ki so dejanske narave, je bil tožnik seznanjen z relevantnim dejanskim stanjem, ki je bilo podlaga za izpodbijano odločbo, na ugotovitve, kot izhaja iz zapisnika, s katerimi bi pojasnil napačno formulacijo v zapisniku (glej stran 4 zapisnika), po kateri se tudi sporne štiri aparature štejejo za igralne avtomate, pa ni imel pripomb.

10. Bistveno v obravnavani zadevi je, v zvezi s pravilno uporabo materialnega prava, ali sporni štirje aparati, v zvezi z igro, ki se je ob nadzoru na njih izvajala, ustrezajo definiciji po 54. členu ZIS. Kolikor ustrezajo, je tožnik s spornimi in z ostalimi 200-timi presegel obseg, določen v koncesijski pogodbi, in s tem kršil 70. člen ZIS, ki določa, da koncesionar sme prirejati le tisto vrsto posebnih iger na srečo in v takšnem obsegu, kot je določeno v koncesijski pogodbi.

11. Po določbi 54. člena ZIS se za igralne avtomate štejejo mehanične, elektronske ali podobne naprave, na katerih imajo igralci ob plačilu določenega zneska (s kovanci, z žetoni ali z neposrednim plačilom pri blagajni oziroma pri igralnem avtomatu) možnost zadeti dobitek. Tožnik meni, da ker na predmetnih štirih napravah ni možno plačati določenega zneska, se naprave že iz tega razloga ne morejo šteti kot igralni avtomati. Sodišče sprejema argumente drugostopnega organa, zakaj šteje sporne naprave za igralne avtomate v smislu 54. člena ZIS (ob upoštevanju pravil igre) (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Ob upoštevanju razmerij vmesnega in glavnega žrebanja in kuponov, ki sodelujejo (1. možnost pridobitve kupona s samim vstopom v kazino, pod pogojem, da je gost član ...; 2. da kot član ... v tekočem tednu z igranjem na igralnih avtomatih zbere vsaj 50 točk in na podlagi zbranih točk pridobi kupon), je pravilen zaključek, da morajo igralci za sodelovanje v igri v pretežni meri plačati določen znesek, kar ustreza definiciji iger na srečo, kot določa 54. člen ZIS.

12. Sodišče ne sprejema argumenta tožnika, da ker zakonska dikcija igre na srečo ne govori o kakršnihkoli procentualnih vrednotenjih morebitnih vplačil kot pogoj za sodelovanje v igri, da pri spornih napravah ne gre za igralne avtomate v smislu ZIS. Namreč tudi po mnenju sodišča je potrebno gledati ZIS kot celoto in v skladu s temeljnimi določbami in namenom zakona. Nameni, ki izhajajo iz določbe 1. člena ZIS, pa bi bili ob razlagi 54. člena ZIS, kot jo ponuja tožnik, v zvezi s spornimi štirimi aparaturami izigrani, kolikor bi si jih zaradi sorazmerno majhne možnosti pridobitve dobitka, ne da bi se vplačalo določen znesek, ne štelo za igralne avtomate. S tem bi bila podana možnost, da se ne šteje obseg koncesijske pogodbe, kar pa posledično tudi pomeni neizvajanje dolžnega nadzora, ki pa ima namen, da se prepreči pranje denarja, goljufije in druga kazniva dejanja ali ravnanja v nasprotju z javnim redom, da se zaščitijo mladoletniki in druge občutljive osebe pred škodljivimi vplivi čezmernega igranja iger na srečo, ter da se varujejo udeleženci iger na srečo. V konkretnem sporu je organ pravilno uporabil določbe ZIS. Za zadevo je ob podanem dejanskem stanju izključena uporaba 207. člena OZ.

13. Neutemeljeno pa je tudi tožnikovo sklicevanje na kršitev 22. člena Ustave. Tudi kolikor je bila situacija 2. 10. 2013 enaka (kar sodišče ne more preizkusiti, ker takratni dogodek ni predmet presoje), takratna nezakonitost ne more biti razlog za odpravo obravnavane odločbe.

14. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

15. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.