Jedro

Glede na to, da je bila tožnica, preden ji je delovno razmerje zaradi upokojitve prenehalo, dalj časa v bolniškem staležu in da je že predhodno sporočila, da bo letni dopust izrabila tik pred upokojitvijo, je pravilen zaključek, da letnega dopusta ni mogla izrabiti iz objektivnih razlogov. Zaradi tega je njen tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za neizrabljen letni dopust utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici plačati 720,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 3. 2009 dalje in 196,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2009 dalje ter ji povrniti stroške postopka v višini 285,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka, vse pod izvršbo, višji zahtevek pa je zavrnilo.

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo v delu ugoditve tožbenih zahtevkov iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je izrek sodbe nejasen in v nasprotju z obrazložitvijo, zaradi česar se je ne more preizkusiti. Sodišče je uporabilo pravno podlago, ki je stranki nista uveljavljali. Tožnica je izrecno navedla, da bi lahko koristila dopust glede na naravo bolezni, zaradi česar bi lahko prekinila bolniški stalež. Sodišče je dalo premajhen pomen izpovedbam prič A.A. in A.B.. Tožnici nadurno delo ni bilo odrejeno. V tej zvezi sodišče ni obrazložilo, zakaj je evidenco števila ur opravljenega dela, ki jo je tedanja vodja zanikala, upoštevalo za nesporno. Prav tako ni preizkusilo tožničine navedbe, da so bile ure prenesene iz leta 2007. Ni se ukvarjalo tudi z očitkom nesklepčnosti tožbe, čeprav je bilo na to opozorjeno. O tožbenih zahtevkih je bilo dolžno razsoditi skladno z dosedanjo sodno prakso ter jih zavrniti. Poleg tega se ne strinja tudi z odločitvijo o stroških postopka. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da tožničine zahtevke v celoti zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v sporu pravilno razsodilo. Tožena stranka ni predložila takšnih dokazov, ki bi ovrgli utemeljenost zahtevka za plačilo nadomestila. Tudi po višini ni predložila nikakršnega drugačnega izračuna. Meni, da je upravičena do zahtevanega nadomestila, saj dopusta do prenehanja delovnega razmerja ni mogla izrabiti. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v sporu že drugič razsodilo. Pred tem je s sodbo opr. št. Pdp 283/2010 z dne 25. 5. 2010 zavrnilo pritožbo tožene stranke in v izpodbijanem ugodilnem delu (odločitev o naloženem plačilu nadomestila za neizrabljeni letni dopust, plačilu nadur ter stroškov postopka) potrdilo prvostopenjsko sodbo opr. št. Pd 78/2009 z dne 9. 12. 2009. Vendar je tožena stranka zoper drugostopenjsko sodbo vložila revizijo na Vrhovno sodišče Republike Slovenije in v tej zvezi predlagala, da to sodišče dopusti revizijo glede vprašanja ali je tožnica upravičena do plačila nadomestila zaradi neizrabljenega letnega dopusta pri toženi stranki.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je reviziji dopustilo s sklepom opr. št. VIII DoR 92/2010 z dne 14. 9. 2010, nato pa je s sklepom opr. št. VIII Ips 300/2010 z dne 19. 3. 2012 ugodilo reviziji tožene stranke tako, da je sodbo pritožbenega sodišča v delu odločitve o naloženem plačilu nadomestila za neizrabljeni letni dopust v znesku 720,00 EUR razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo pritožbenemu sodišču v novo sojenje. Ugotovilo je, da je zmotno stališče pritožbenega sodišča, da vsakemu delavcu, ki ne izrabi letnega dopusta pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, pripada denarno nadomestilo. Pritožbenemu sodišču je naložilo, da v izpodbijanem obsegu glede tega vprašanja ponovno preizkusi prvostopenjsko sodbo, pri čemer bo moralo med ostalim upoštevati, da delavec v obdobju, v katerem je upravičen do odsotnosti z dela v primeru začasne nezmožnosti zaradi bolezni, ni dolžan koristiti letnega dopusta.

Pritožbeno sodišče je ponovno preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu, to je v odločitvi o priznanem nadomestilu tožnici za neizrabljeni letni dopust in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje o takšnem zahtevku pravilno razsodilo. Poleg tega tako glede izvedenega postopka kot glede izdane sodbe v obsegu navedene odločitve ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča izrek sodbe v izpodbijanem delu ni nejasen ter v neskladju z obrazložitvijo, kot zatrjuje pritožba. Sodišče prve stopnje je pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku zaradi plačila nadomestila za neizrabljeni letni dopust v zahtevani višini. V kolikor je v obrestnem delu prisodilo manj, kot je tožnica zahtevala, je takšno odločitev ustrezno obrazložilo v razlogih sodbe. Nadalje tudi ostale pritožbene navedbe, ki se nanašajo na pomanjkanje trditvene podlage o konkretnih dejstvih, oziroma da je bilo o zahtevkih razsojeno mimo zatrjevane pravne podlage, ne more biti sprejemljivo, saj sodišče lahko po uradni dolžnosti v skladu s preiskovalnim načelom preizkuša dejstva z namenom ugotovitve materialne resnice, pri presoji pravilne uporabe materialnega prava pa ni vezano na zatrjevano pravno podlago. Zato pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe še odgovarja z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi: Iz dejanskih ugotovitev v izpodbijani sodbi je razvidno, da je bila tožnica v letu 2008 v delovnem razmerju pri toženi stranki. V tem letu je pridobila pravico do izrabe 33 dni letnega dopusta, od katerega je 9 dni izrabila v mesecu avgustu, preostalih 24 dni pa do prenehanja delovnega razmerja 15. 9. 2008 ni izrabila. Tožnica je bila od meseca februarja 2008 dalje v pretežnem delu odsotna z dela bodisi zaradi bolniškega staleža bodisi zaradi koriščenja dopusta ali pa izrabe viška ur. Vendar je bila v času od 3. 10. do 15. 11. 2008, ko se je upokojila, neprekinjeno v bolniškem staležu. Tožnica je že v mesecu marcu 2008 svojim nadrejenim delavcem ustno predočila dejstvo, da se bo koncem leta upokojila, in da želi preostanek dopusta izrabiti neposredno v času pred upokojitvijo. Tožnica je s pisno vlogo z dne 14. 10. 2008 zaprosila toženo stranko, da ji v času od 17. 10. 2008 do upokojitve odobri izrabo letnega dopusta.

V dosedanjih delovnih sporih je sodišče že obravnavalo vprašanje upravičenosti delavca do odškodnine za neizrabljeni letni dopust po določbi 166. člena ZDR oziroma do nadomestila za neizkoriščen letni dopust po določbi drugega odstavka 7. člena Direktive 2003/88/ES o delovnem času (v nadaljevanju: Direktiva). Direktiva opredeljuje v prvi vrsti zaščito delavčeve pravice do počitka, ki je udejanjena v pravici do letnega dopusta. Zato je koriščenje letnega dopusta z odsotnostjo z dela tista vrednota, ki predstavlja prvenstveno obliko uživanja pravice do počitka. Denarna odmena namesto zakonsko zagotovljenega letnega dopusta med trajanjem delovnega razmerja po Direktivi sploh ni dovoljena, medtem ko je denarna odškodnina za neizkoriščen letni dopust dopustna le ob prenehanju delovnega razmerja, ko se lahko delavec in delodajalec o njej dogovorita s sporazumom. Zato je potrebno pravico do odškodnine oziroma nadomestila iz določbe 166. člena ZDR razlagati tako, da je delavec upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja (tudi zaradi upokojitve), če dopusta do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel izrabiti.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijanem delu sodbe, da je tožnica že spomladi leta 2008 obvestila nadrejeno delavko A.A., da se bo v jeseni upokojila, in da želi izrabiti dopust pred upokojitvijo, s čimer je nadrejena delavka soglašala, saj ji je odgovorila, da glede tega ne bo problema. To je potrdila v svoji izpovedbi obračunska referentka A.B., da je tožnica prišla spomladi 2008 k njej z listino, v kateri je bil zapisan datum upokojitve. Razgovoru je prisostvovala A.A. in z obeh strani je bila izkazana želja, da tožnica izrabi dopust pred upokojitvijo. Tudi tožničina sodelavka A.C. je slišala dogovor med tožnico in nadrejeno delavko, da bo tožnica lahko koristila dopust v jeseni pred upokojitvijo. V sporu je dokazano, da je bila tožnica v času od 3. 10. 2008 do 15. 11. 2008, ko se je upokojila, neprekinjeno v bolniškem staležu. Poleg tega je toženo stranko s pisno vlogo 14. 10. 2008 zaprosila za izrabo preostalega dopusta iz leta 2008. Vendar ga v tem času zaradi zdravstvene nezmožnosti za delo iz objektivnih razlogov ni mogla izrabiti. Zato pritožbeno sodišče sprejema odločitev v izpodbijanem delu sodbe, da je tožnica upravičena do zahtevanega nadomestila iz naslova neizrabljenega letnega dopusta.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene navedbe, ki jih je poskušala uveljaviti tožena stranka v vloženi pritožbi, da ovrže odločitev v izpodbijanem delu sodbe. Pritožbeno sodišče se je v razlogih te sodbe opredelilo zgolj do tistih pritožbenih navedb, ki bi lahko bile odločilne, vendar je tudi za te ugotovilo, da za drugačno presojo niso pomembne. Zato je zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stranki sta v pritožbenem postopku priglasili stroške in sicer tožena stranka v zvezi s pritožbo, tožeča stranka pa v zvezi z odgovorom na pritožbo. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške, saj tožena stranka s pritožbo ni uspela, medtem ko na drugi strani tožničin odgovor ni v ničemer prispeval k sprejeti rešitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).