Jedro

Z navedenimi pritožbenimi izvajanji pa se pritožbeno sodišče ne strinja. Prav ima sodišče prve stopnje, da se za storilca uporabi zakon, ki je veljal v času storitve dejanja, razen če je novejši zakon zanj milejši. Zato je ravnalo prav, ko je primerjalo opisa obeh kaznivih dejanj (244/I KZ in 240/I KZ) in pri tem prišlo do pravilnega zaključka, da je z novo, ožjo opredelitvijo (člen 240 KZ-1) položaj kot predmet zlorabe omejen na top management, zato zahteva dodatno konkretizacijo z opisom vodstvenih oziroma nadzorstvenih vsebin in njihovo zakonsko ali statutarno podlago, iz katerih izhaja pooblastilo, ki je bilo zlorabljeno, pravice, ki so bile prekoračene ali dolžnosti, ki so bile opuščene. Zato je v tem delu tudi po mnenju pritožbenega sodišča KZ-1 milejši za storilca, ki takih pooblastil nima oziroma jih ni imel v času storitve dejanja (tako tudi Jenull H. v Pravni praksi z dne 20. 11. 2008 pod naslovom „Poskus razlage kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1“). Pritožba zato, kot pravilno obrazlaga sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, sam obdolženčev položaj kot vodje poslovalnice družbe torej ne ustreza pojmu managementa oziroma pojmu vodenja ali nadzorstva gospodarske dejavnosti, kot je opisan v izreku izpodbijane sodbe pod točko I. Zato tudi ni moč pritrditi pritožbi, da bi sodišče prve stopnje lahko poseglo v opis kaznivega dejanja, ko je spremenilo pravno kvalifikacijo.

Izrek

Pritožba okrožnega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženca se oprostita plačila stroškov pritožbenega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolžencev in potrebni izdatki ter nagradi njunih zagovornikov se izplačajo iz proračuna.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje pod točko I na podlagi 1. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolženega A.K. oprostilo obtožbe zaradi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Pod točko II pa je po 3. točki 358. člena ZKP obdolženko B.A. oprostilo obtožbe zaradi kaznivega dejanja goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ-B. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obeh obdolžencev in nagrada obeh zagovornikov bremenijo proračun. Po določbi tretjega odstavka 105. člena ZKP je sodišče prve stopnje oškodovanca N. d.d. Ljubljana s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 462.407,45 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v celoti napotilo na pravdo.

2. Proti taki sodbi se je pritožil okrožni državni tožilec zaradi: - pod točko I kršitve kazenskega zakona (za obdolženega A.K.), - pod točko II pa zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (za obdolženo B.A.).

3. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v novo sojenje oziroma podrejeno, če bo glede pritožbe v delu zoper obdolženega K. menilo, da ni utemeljena, sodbo glede obdolžene A. spremeni in izreče kazen tri leta zapora.

4. Zagovornika obeh obdolžencev sta na pritožbo okrožnega državnega tožilca odgovorila in pritožbenemu sodišču predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

5. Višji državni tožilec je skladno z drugim odstavkom 377. člena ZKP pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbi okrožnega državnega tožilca v celoti ugodi. Predlog višjega državnega tožilca je pritožbeno sodišče vročilo obema obdolžencema in njunima zagovornikoma, ki pa na predlog niso podali odgovora.

6. Pritožba ni utemeljena.

K točki I pritožbe:

7. Kršitev kazenskega zakona pritožba uveljavlja iz 1. točke 372. člena ZKP. Po njenem je torej sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec A.K. preganja, kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi sodbe navedlo, da se obdolženemu A.K. očita storitev kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ-B ter da je dejanje obdolženi storil v času med 25. 2. 1997 in 9. 10. 1997. Sodišče prav tako v obrazložitvi sodbe navaja, da s 1. 1. 2008 spremenjen Kazenski zakonik (KZ-1) v 240. členu ureja to kaznivo dejanje. Po mnenju sodišča je novi KZ-1 milejši od tistega, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja. V nadaljevanju pa sodišče prve stopnje še navaja, da se po novem KZ-1 kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja ne stori več pri opravljanju gospodarske dejavnosti, ampak pri vodenju ali nadzorstvu gospodarske dejavnosti. Pri tem še navaja, da obdolženi A.K. kot vodja poslovalnice N. ni bil v menedžmentu oziroma ni imel vodstvenih ali nadzornih funkcij. Pri tem je potrebno opozoriti, da je dejansko obdolženi K. imel dano zaupanje kot alternativno obliko zlorabe, ki sicer ne izhaja iz položaja obdolženca. K. je imel s strani vodstvenih kadrov banke dano zaupanje v zvezi z opravljanjem del kot vodja poslovalnice. Iz njegovega položaja oziroma samega delovnega mesta kot vodje poslovalnice je to zaupanje izhajalo. Po stališču sodne prakse se predmet zlorabe storilca lahko nanaša tudi na dano zaupanje kot alternativno obliko zlorabe. V opisu dejanja v sami obtožbi to zaupanje sicer ni posebej opisano, vendar pa iz samega opisa izhaja, da je imel obdolženi K. kot vodja poslovalnice banke določena pooblastila in seveda s tem tudi dano zaupanje. Obdolženi je ravnal v nasprotju s predpisi in navodili banke, saj je odobril kredite fizičnim osebam, ki so navedene v izreku sodbe po nižji obrestni meri, kot je bila določena z navodili banke. Po mnenju pritožbe je zato obdolženec prestopil mejo svojih pravic oziroma zlorabil zaupanje s strani uprave banke ter tako banki, to je svojemu delodajalcu, povzročil škodo in posledično oškodovancem korist. Pritožba še opozarja, da je sodišče prve stopnje v izreku sodbe spremenilo pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja, pri tem pa ni spremenilo oziroma dodalo pravnega stavka v začetku izreka obtožbe. Sodišče sicer ni vezano na pravno kvalifikacijo tožilstva, vendar pa bi lahko ob tem, da je spremenilo pravno kvalifikacijo, tudi dodalo pravni stavek po novem KZ-1. Po mnenju pritožbe namreč iz nadaljnjega opisa kaznivega dejanja v obtožbi izhajajo vsi znaki oziroma so opisani vsi znaki kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1. Pritožba še opozarja na odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Ips 157/2009, iz katere izhaja, da je v vsakem posameznem primeru potrebno ugotoviti kakšen je položaj storilca oziroma dano zaupanje in kakšne so meje pravic ali dolžnosti posameznika pri opravljanju gospodarske dejavnosti. Sodišče prve stopnje bi zato moralo obdolženca A. K. spoznati za krivega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1. 8. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji pa se pritožbeno sodišče ne strinja. Prav ima sodišče prve stopnje, da se za storilca uporabi zakon, ki je veljal v času storitve dejanja, razen če je novejši zakon zanj milejši. Zato je ravnalo prav, ko je primerjalo opisa obeh kaznivih dejanj (244/I KZ in 240/I KZ) in pri tem prišlo do pravilnega zaključka, da je z novo, ožjo opredelitvijo (člen 240 KZ-1) položaj kot predmet zlorabe omejen na top management, zato zahteva dodatno konkretizacijo z opisom vodstvenih oziroma nadzorstvenih vsebin in njihovo zakonsko ali statutarno podlago, iz katerih izhaja pooblastilo, ki je bilo zlorabljeno, pravice, ki so bile prekoračene ali dolžnosti, ki so bile opuščene. Zato je v tem delu tudi po mnenju pritožbenega sodišča KZ-1 milejši za storilca, ki takih pooblastil nima oziroma jih ni imel v času storitve dejanja (tako tudi Jenull H. v Pravni praksi z dne 20. 11. 2008 pod naslovom „Poskus razlage kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1“). Pritožba zato, kot pravilno obrazlaga sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, sam obdolženčev položaj kot vodje poslovalnice družbe torej ne ustreza pojmu managementa oziroma pojmu vodenja ali nadzorstva gospodarske dejavnosti, kot je opisan v izreku izpodbijane sodbe pod točko I. Zato tudi ni moč pritrditi pritožbi, da bi sodišče prve stopnje lahko poseglo v opis kaznivega dejanja, ko je spremenilo pravno kvalifikacijo.

K točki II pritožbe:

9. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa je zanesljivo ugotovilo, da ne razpolaga z dokazi, na podlagi katerih bi lahko z vso gotovostjo spoznalo obdolženko za krivo storitve omenjenega kaznivega dejanja. V posledici tega jo je utemeljeno oprostilo obtožbe. Tako svojo odločitev je v napadeni sodbi tudi prepričljivo obrazložilo in pritožbena izvajanja okrožnega državnega tožilca ne morejo omajati pravilnosti razlogov napadene sodbe.

10. Po stališču pritožbe je obdolženka B.A. soobdolžencu A.K. prikrila, da je dokumentacija za pridobitev kreditov lažna oziroma da prosilci kredita niso zaposleni in niso prejemali plač, prav tako pa tudi niso imeli namena kupiti osebne avtomobile. Namen obdolženke je bil na podlagi tako prirejenih dokumentov pridobiti finančna sredstva seveda s pomočjo drugih oseb in s prikritjem dejanskih okoliščin. Tako ne gre slediti navedbam v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje, da bi naj oba obdolženca sodelovala, saj je K. v svojem zagovoru odločno zatrdil, da ni sodeloval z A., prav tako da ni vedel, da dokumentacija ni pristna in da je vedel za sam namen najemanja kredita. Obdolženi K. je v zagovor določno povedal, da je delal v skladu z navodili banke z namenom, da odobri čim več kreditov. Dejansko od tega ni imel nobene koristi, saj je denar šel na račune, ki so bili navedeni v dokumentaciji. Po mnenju pritožbe je obdolžena A. preko obdolženega K. preslepila N. oziroma prikrila dejanske okoliščine z namenom, da si pridobi protipravno premoženjsko korist. Iz izpovedb prič, ki so bile zaslišane tekom dokaznega postopka izhaja, da kreditojemalci, ki so najeli kredit, kot izhaja iz izreka sodbe, sploh niso bili kupci avtomobilov, ampak so bili le fiktivni kreditojemalci. Po nakazilu sredstev banke na račune prodajalcev avtomobilov, ki so navedeni v izreku sodbe, se je opravilo prenakazilo sredstev na račun obdolženke A. in njenega moža. Tako je obdolžena A. na ta način pridobila za najmanj 357.091,91 EUR protipravne premoženjske koristi. Takšno njeno ravnanje kaže na goljufiv namen že v času pridobitve dokumentacije, kakor tudi najetja samega kredita. Gotovo je bila oškodovana banka, saj od kreditojemalcev banka ni terjala vračila kredita. Banka je zneske odobrenih kreditov izplačala na izdajatelje predračunov, to sta bila že pokojna V.Č. in A.P., kasneje pa so bila sredstva prenakazana na račun obdolžene B.A. in njenega moža B.K.. Sodišče prve stopnje bi zato moralo ob presoji vseh izvedenih dokazov obdolženko A. spoznati za krivo kaznivega dejanja iz obtožbe.

11. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji okrožnega državnega tožilca se pritožbeno sodišče ne strinja. Povsem se namreč strinja z obsežnimi, predvsem pa sprejemljivimi razlogi sodišča prve stopnje v točkah 22 – 31 izpodbijane sodbe, ki jim pritožbeno sodišče tudi v izogib ponavljanju pravzaprav nima kaj dodati. Glede na nepravilen, predvsem pa obsežen način poslovanja obdolženca, kar so potrdile številne priče – uslužbenci N. in oba izvedenca, je moč z vso gotovostjo zaključiti, da sta obdolženca sodelovala, ne pa da je obdolžena B.A. soobdolženemu A.K. prikrivala dejanske okoliščine v zvezi z načinom in namenom pridobivanja kreditov, ampak jih je obdolženec dobro poznal in zato tudi zavestno nepravilno posloval. 12. Po obrazloženem se pokaže, da pritožba ne more omajati pravilnosti prvostopnih dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov ter je zato pritožba okrožnega državnega tožilca zoper prvostopni oprostilni izrek, neutemeljena.

13. Ker pritožbeno sodišče tudi pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo okrožnega državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 391 ZKP).

14. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 96. in prvega odstavka 98. člena ZKP.