Jedro

Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-1-193/19-14 z dne 6. 5. 2021 odločilo, da četrti odstavek 41. člena ZZDej-K ni v neskladju z URS. Skladno s tretjim odstavkom 1. člena ZUstS so odločbe ustavnega sodišča obvezne. Sodišče tudi ni ugotovilo, da bi četrti odstavek 41. člena ZZDej-K pomenil poseg v ustavno pravico tožnika do svobode dela (49. člena URS). Pri njem zaposleno medicinsko in administrativno osebje bi lahko še vedno svobodno opravljalo svoj poklic, saj prenehanje koncesijske dejavnosti v pridobljene pogoje za opravljanje poklica ne posega in jim ga ne onemogoča. Sodišče v tem upravnem sporu ugotavlja, da je ustavno sodišče pri svoji presoji upoštevalo tudi vidik nove ureditve koncesij z vidika 74. člena URS, zato sodišče ni vložilo ponovne zahteve za oceno ustavnosti četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K, ker naj bi bilo to določilo v nasprotju z 74. členom URS. Z omejitvijo časa trajanja koncesije se po presoji sodišča v ničemer ne poseže v zasebno lastnino tožeče stranke.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožnici spremenil obdobje trajanja koncesije za opravljanje zdravstvene dejavnosti kot javne službe na področju zobozdravstva odraslih iz nedoločenega v določen čas in sicer do 17. 12. 2032. Odločil je še, da opravlja koncesijsko dejavnost na področju zobozdravstva odraslih izključno na območju Mestne občine Ljubljana na lokaciji XX, da se z dokončnostjo odločbe nadomestita odločbi z dne 19. 8. 1996 in z dne 10. 3. 2005 ter da v tem postopku niso nastali posebni stroški. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je bila tožnici z odločbo z dne 19. 8. 1996 podeljena koncesija za opravljanje zdravstvene dejavnosti kot javne službe na področju zobozdravstva odraslih na naslovu YY za nedoločen čas. Zaradi spremembe lokacije izvajanja koncesijske dejavnosti je bila izdana odločba z dne 10. 3. 2005. Pri svoji odločitvi se prvostopenjski organ sklicuje na četrti odstavek 41. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS št. 64/17, v nadaljevanju ZZDej-K), ki v četrtem odstavku 41. člena določa, da se koncesije za opravljanje zdravstvene dejavnosti, ki so bile pred uveljavitvijo ZZDej-K podeljene za nedoločen čas, spremenijo v koncesije za določen čas, in sicer za obdobje 15 let, šteto od uveljavitve ZZDej-K. Prvostopenjski organ je zato odločil, da se tožnici spremeni obdobje trajanja koncesije za opravljanje zdravstvene dejavnosti kot javne službe na področju zobozdravstva odraslih iz nedoločenega v določen čas do 17. 12. 2032. 2. Tožnica se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. 3. Tožnica v tožbi meni, da sta obe odločbi nezakoniti, ker je tožena stranka posegla v že pridobljeno pravico tožnice, pridobljeno na podlagi pravnomočne upravne odločbe. Določbi četrtega in šestega odstavka 41. člena ZZDej-K sta v neskladju z Ustavo RS (v nadaljevanju URS) in sicer z določbami 33., 49., 74., 2., 155. in 158. člena URS. Javni zavodi že sedaj ne zmorejo zagotavljati izvajanja zdravstvenih storitev glede na potrebe prebivalstva. Na podlagi 51. člena URS pa mora država zagotoviti pravico do zdravstvenega varstva. Kar država ne zmore zagotavljati v okviru javnih zavodov, dopolnjuje s podeljenimi pravicami izvajanja koncesije. Z omejevanjem in posegom v že pridobljeno pravico do izvajanja koncesije za nedoločen čas se odvzema pravica do dostopa do zdravstvenih storitev zavarovanim osebam in istočasno že pridobljeno pravico do svobode dela in svobodne gospodarske pobude ter lastnino tožeče stranke. Poseg v že pridobljeno pravico s predmetno odločbo pomeni postopanje v nasprotju s prepovedjo retroaktivnosti iz 155. člena URS. Tožena stranka je posegla v pričakovano pravico tožeče stranke, v stabilnost njenega pravnega razmerja izvajati koncesijsko dejavnost za nedoločen čas na podlagi pravnomočne in dokončne upravne odločbe. Niti predlagatelj niti zakonodajalec v postopku ni obrazložil in utemeljil javnega interesa za retroaktivno učinkovanje zakona glede na že pridobljene pravice in pravne položaje posameznih izvajalcev, katerim je bila koncesija podeljena za nedoločen čas pred sprejemom ZZDej-K. Tožeča stranka je izgubila pravno in ekonomsko varnost opravljati svoj poklic in zdravstveno dejavnost do pričakovanega trenutka, ko izpolni pogoje za upokojitev. Po poteku 15 let od uveljavitve zakona nima več podlage, da bi opravljala dejavnost in izvajala zdravniško službo ter za svoje delo prejela plačilo. Zakonodajalec ni podal tehtnega razloga, zakaj je poseg v pravico potreben in nujen. Navedeno retroaktivnost ne zahteva javna korist. Po poteku 15 let od uveljavitve zakona koncesij ne bo več in posamezniki bodo odvisni le še od kapacitet javnih zavodov. Po poteku koncesije tožeča stranka medicinsko opremo zelo težko proda. V kolikor je obdobje izvajanja koncesije nejasno, je ogrožena pravica do svobode dela, svobodne gospodarske pobude in pravica do dostopa do zdravstvenih storitev. Tožeča stranka je opremo in prostor financirala iz svojih sredstev, torej gre za njeno lastno premoženje, ki pa je zanjo povsem neuporabno in nekoristno, v kolikor nima podlage, da bi opravljala svoj poklic in izvajala zdravstveno dejavnost. Nadalje tožeča stranka v tožbi še omenja določila Zakona o lekarniški dejavnosti, kjer je zakonodajalec tudi posegel v čas trajanje lekarniških koncesij, vendar pa so bile te podeljene za obdobje od najmanj 15 do največ 30 let, šteto od uveljavitve tega zakona. Tožeča stranka predlaga sodišču, naj prekine postopek in vloži zahtevo za oceno ustavnosti določbe četrtega in šestega odstavka 41. člena ZZDej-K na Ustavnem sodišču RS. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da dejansko stanje v navedeni zadevi ni sporno, ampak gre za pravno vprašanje in predlagano zaslišanje več oseb ne bi pripomoglo k razjasnitvi dejanskega stanja. Upravni organ ne more odkloniti uporabe zakona. Pravna presoja medsebojne skladnosti pravnih pravil je pridržana sodni veji oblasti. Tožena stranka nima vpliva na sprejem zakona in ni v pristojnosti upravnega organa, da bi dvomil v zakonsko normo oziroma deloval v nasprotju z njo. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Po seznanitvi z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-193/19-14 z dne 6. 5. 2021, s katero je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da četrti odstavek 41. člena ZZDej-K ni v neskladju z URS, je tožeča stranka vložila obsežno pripravljalno vlogo, v kateri navaja, da je Ustavno sodišče RS izpodbijano ureditev presojalo le iz vidika določb 2. in 155. člena URS. Nedvoumno pa je potrebna presoja izpodbijane zakonodaje tudi skozi določbo 33. in 74. člena URS, tudi v zvezi s 14. členom URS. Ustavno sodišče je presojo ustreznosti utemeljenega interesa zakonodajalca opravilo iz vidika le enega izmed ciljev zakonodajalca in sicer prevladujočega javnega interesa pri izvajanju negospodarske javne službe v obliki javnih zavodov. Odpadla pa je presoja ustreznosti po načelu sorazmernosti in varstvo zaupanja v pravo glede drugega cilja zakonodajalca, to je varstvo konkurence. Izostal je test sorazmernosti in posega v načelo varstva zaupanja v pravo iz vidika vpliva spremembe ureditve na konkurenčni položaj koncesionarja v razmerju do javnega zavoda. Iz zakonodajnega gradiva ni mogoče ugotoviti, kako bi naj zastavljena cilja zakonodajalca, torej prevladujoči javni interes, da se zdravstvena dejavnost kot javna služba izvaja v obliki javnih zavodov in varstvo konkurence med javnimi zavodi in koncesionarji, pozitivno vplivala na javno korist: varstvo zdravja in življenja ljudi. Varstvo konkurenčnega položaja javnega zavoda v razmerju do koncesionarja ne doprinese k izboljšavam na področju zagotavljanja javnega zdravja. Pravica koncesionarja do podaljšanja koncesijskega razmerja je v celoti odvisna od odločitve in stališča javnega zdravstvenega zavoda, ki mu je zakonodajalec nedvomno podelil ugodnejši položaj v razmerju do koncesionarja. V posledici ureditve iz četrtega in šestega odstavka 41. člena ZZDej-K je podana resna nevarnost za bistveno poslabšanje dostopa do zdravstvenega varstva, torej gre za pravico v javnem interesu (javno zdravje). Javni interes je ogrožen zaradi zakonskega zagotavljanja monopolnega položaja javnih zdravstvenih zavodov v povezavi s časovno omejitvijo koncesij. Ker je javni zdravstveni zavod konkurent koncesionarju, pomeni takšna zakonska ureditev neenako obravnavanje koncesionarja in njegov podrejen položaj na trgu izvajanja zdravstvene dejavnosti v razmerju do javnega zdravstvenega zavoda. Vprašanje odločanja o podaljšanju koncesijskega razmerja s koncesionarjem, kateremu je zakonodajalec omejil trajanje koncesije, je odvisno izključno od izjave in volje javnega zdravstvenega zavoda, ki deluje na območju izvajanja koncesije določenega koncesionarja. Takšna ureditev pa krši pravico do svobodne gospodarske pobude. Ustavno sodišče RS je vprašanje pravne varnosti, presojano iz vidika trajanja koncesije 15 let, obravnavalo preozko, brez izvedenega testa ali primerjave s podobnimi ali primerljivi primeri, pri čemer je izostala vsebinska primerjava ureditve zdravstvene in lekarniške dejavnosti. Zakonodajalec ni obrazložil, da je spremembo zakonodaje, torej z omejitvijo trajanje koncesije, dejansko mogoče doseči cilj: varstvo javnega zdravja in varstvo konkurence. Ni ponudil razlage in smernic, kako bo po izteku obdobja 15 let dalje sprememba zakonodaje vplivala na izboljšan položaj posameznikov glede dostopa do zdravstvenega varstva in kako bo država izboljšala pogoje in zaščito javnega zdravja. Z omejitvijo trajanja koncesije je postavljen koncesionar v izrazito nekonkurenčen položaj proti javnemu zavodu, omejen je v pravici do svobodne gospodarske pobude, prav tako v pravici do zasebne lastnine. Zaradi položaja na trgu opravljanja zdravstvene dejavnosti in negotovega stanja glede možnosti podaljšanja koncesije se koncesionar za večje investicije ne odloča, s tem pa je omejen v obsegu izvajanja storitev in ustvarjanja dohodka. V posledici izteka koncesijske pogodbe zaposlenim zdravstvenim delavcem zaradi nezmožnosti izvajanja zdravstvenih storitev zavarovanim osebam koncesionar ne bo zmogel več zagotavljati dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi in bodo prekinitve pogodb o zaposlitvi nujna in neizogibna posledica. Z iztekom trajanja koncesije se izteče oziroma prekine tudi pogodba o financiranju programa koncesije, ki je sklenjena med koncesionarjem in ZZZS. V tistem trenutku odpade tudi podlaga povračila amortizirane vrednosti nepremičnine – ambulantnega prostora, kar predstavlja za koncesionarja negativni poslovni efekt. Glede na navedeno se s spremembo ureditve posega tudi v pravico koncesionarja do varstva lastnine. Nadalje tožeča stranka v pripravljalni vlogi opozarja še na to, da je vloženo več zahtev za oceno ustavnosti četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K. 6. Tožena stranka v pripravljalni vlogi navaja, da tožeča stranka ne izpodbija odločitve tožene stranke, ampak podaja svoja pravna naziranja v zvezi z ZZDej-K. Upravni organ je vezan na zakon, na podlagi katerega je tudi ravnal. V primerljivi zadevi je Upravno sodišče RS tožbo že zavrnilo (št. I U 672/2019 z dne 1. 6. 2021).

K točki I izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. Sodišče v obravnavani zadevi ugotavlja, da tista pravno-relevantna dejstva, na katerih temelji izpodbijana odločba, med strankama niso sporna. Med strankama namreč ni sporno, da je bila tožeči stranki z odločbo z dne 19. 8. 1996 koncesija podeljena za nedoločen čas, na kar je bila izdana še ena odločba zaradi spremembe lokacije izvajanja koncesijske dejavnosti. V četrtem odstavku 41. člena ZZDej-K je določeno, da se koncesije za opravljanje zdravstvene dejavnosti, ki so bile pred uveljavitvijo te novele podeljene za nedoločen čas, spremenijo v koncesije za določen čas za obdobje 15 let, šteto od uveljavitve tega zakona. Po ugotovitvah sodišča za ta primer ni upoštevna določba šestega odstavka 41. člena ZZDej-K, saj se le-ta nanaša na tiste koncesije, ki so bile pred uveljavitvijo novele podeljene za določen čas, za kar pa v tem primeru ne gre. Tisto, kar je v navedeni zadevi sporno, so izključno pravna vprašanja, in sicer skladnost četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K z URS.

9. Sodišče je v drugi primerljivi zadevi (I U 103/2019) že vložilo zahtevo za oceno ustavnosti četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K, ker je menilo, da je izpodbijana ureditev spremembe trajanja koncesije v neskladju s 155. in 2. členom URS. Vendar je Ustavno sodišče RS z odločbo št. U-1-193/19-14 z dne 6. 5. 2021 odločilo, da četrti odstavek 41. člena ZZDej-K ni v neskladju z URS. Skladno s tretjim odstavkom 1. člena Zakona o ustavnem sodišču so odločbe ustavnega sodišča obvezne. Tožeča stranka v pripravljalni vlogi obsežno pojasnjuje, zakaj po njenem mnenju Ustavno sodišče RS v svoji odločbi ni opravilo celovite presoje ustavnosti četrtega in šestega odstavka 41. člena ZZDej-K. Vendar pa upravno sodišče ne more ocenjevati odločbe ustavnega sodišča, zato se do navedb tožeče stranke v pripravljalni vlogi o tem, ali je ustavno sodišče ustrezno opravilo presojo skladnosti četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K z 2. in 155. členom Ustave RS, ne more in ne sme opredeljevati.

10. Ustavno sodišče se je v svoji odločbi ukvarjalo tudi s spremenjeno ureditvijo koncesij z vidika varstva konkurence iz 74. člena URS. V 11. točki obrazložitve je tako navedlo, da je Državni zbor RS v odgovoru kot stvarni razlog za izpodbijano ureditev, utemeljen v prevladujočem javnem interesu, navedel, da je zakonodajalec z njo želel preprečiti zapiranje trga in omejevanje konkurence. Enak stvarni razlog izhaja tudi iz zakonodajnega gradiva. V 11. točki obrazložitve odločbe je nadalje navedeno, da je varstvo konkurence že samo po sebi ustavna kategorija, izrecno določena v tretjem odstavku 74. člena URS. Med drugim je navedeno, da že zato ne more biti dvoma, da je imel zakonodajalec za sprejetje izpodbijane ureditve stvaren razlog, utemeljen v prevladujočem javnem interesu. Nadalje je navedeno, da tudi iz dosedanje ustavno sodne presoje izhaja, da je zagotavljanje svobodne in poštene konkurence oziroma varstvo konkurence ustavno dopusten cilj, ki opravičuje posege v človekove pravice in temeljne svoboščine. Pri tem ni zanemarljivo, da ustavno varstvo konkurence ne pomeni, da mora biti udeležencu na trgu položaj trajno zagotovljen. Nadalje je v navedeni točki obrazložitve odločbe navedeno, da iz zakonodajnega gradiva izhaja še drug zakonodajalčev cilj, to je prevladujoč javni interes pri izvajanju trajne in prevladujoče negospodarske javne službe v obliki javnih zavodov, ki ga je ustavno sodišče v dosedanji ustavno-sodni presoji prav tako že sprejelo kot ustavno dopusten cilj. Ustavno sodišče je nadalje navedlo, da ne sledi trditvi, da naj bi si bila navedena dva zakonodajalčeva cilja med seboj v nasprotju. Navedlo je, da zagotavljanje javne mreže zdravstvene službe prek javnih zavodov in prek koncesionarjev vzpostavlja konkurenco med javnimi zavodi in koncesionarji, hkrati pa je z omejitvijo trajanja koncesije zagotovljena tudi konkurenca med obstoječimi in potencialnimi koncesionarji. Navedena razloga torej pomenita stvarna razloga, utemeljena v prevladujočem in ustavno dopustnem javnem interesu, kot je navedeno v 12. točki obrazložitve odločbe.

11. Glede na navedeno sodišče v tem upravnem sporu ugotavlja, da je ustavno sodišče pri svoji presoji upoštevalo tudi vidik nove ureditve koncesij z vidika 74. člena URS, zato sodišče ni vložilo ponovne zahteve za oceno ustavnosti četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K, ker naj bi bilo to določilo v nasprotju z 74. členom URS. Sicer pa so omejitve svobodne gospodarske pobude dopustne že po ustavi, saj se v skladu z drugim stavkom drugega odstavka 74. člena URS gospodarska dejavnost ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo. Glede trditve, da je kršen 74. člen in 14. člen URS, ker naj bi o podaljšanju koncesije dejansko odločal konkurent, tj. javni zavod, sodišče pojasnjuje, da drugi odstavek 43. člena ZZDej določa, da koncedent najpozneje 12 mesecev pred potekom obdobja podelitve koncesije preveri realizacijo programa v podeljenem obsegu ter ali še obstoji potreba po podelitvi koncesije, upoštevaje drugi odstavek 42. člena tega zakona. Če so izpolnjeni prej navedeni pogoji, koncedent na podlagi pozitivnega mnenja Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) in pristojne zbornice oziroma strokovnega združenja podaljša obdobje podelitve koncesije za naslednjih 15 let. Drugi odstavek 42. člena ZZDej pa določa, da se koncesija podeli, če koncedent ugotovi, da javni zdravstveni zavod ne more zagotavljati opravljanja zdravstvene dejavnosti v obsegu, kot je določen z mrežo javne zdravstvene službe, oziroma če javni zdravstveni zavod ne more zagotoviti potrebne dostopnosti do zdravstvenih storitev. Koncedent torej o podaljšanju ne odloči na podlagi izjave javnega zavoda, ampak na podlagi strokovnih mnenj ZZZS in pristojne zbornice oziroma strokovnega združenja. O tem, ali za podaljšanje koncesije ni potrebe, ker bo program lahko izvajal javni zavod, bo na podlagi strokovnih izhodišč tretjih oseb presojal koncedent. Konkurenca med javnimi zavodi in koncesionarji je torej vzpostavljena v tem smislu, da koncesije ne bodo več potrebne, če bodo javni zavodi v prihodnje pri izvajanju zdravstvene dejavnosti tako uspešni, da ne bodo potrebne.

12. Sodišče pa tudi ni ponovno vložilo zahteve za oceno ustavnosti četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K, ker naj bi bilo navedeno določilo po stališču tožeče stranke v nasprotju s 33. členom URS. Navedeno določilo URS določa, da je zagotovljena pravica do zasebne lastnine in dedovanja. Z omejitvijo časa trajanja koncesije se po presoji sodišča v ničemer ne poseže v zasebno lastnino tožeče stranke. Po preteku 15 let se namreč lahko koncesija podaljša. Tudi če se po tem obdobju ne bi podaljšala, bi lahko tožeča stranka še naprej opravljala svojo dejavnost kot zasebno zdravstveno dejavnost, le brez koncesije. Samo opravljanje dejavnosti torej s tem ne bi smelo biti prizadeto. Po mnenju sodišča navedena spremenjena ureditev pri dodeljevanju koncesij ne pomeni posega v lastninsko pravico iz 33. člena URS, zato iz tega razloga ni vložilo nove zahteve za oceno ustavnosti. Z 41. členom ZZDej-K tožeči stranki koncesija ni bila odvzeta in ni bil zožen njen dosedanji obseg. Sicer pa 44.f člen ZZDej določa, da koncedent in koncesionar medsebojna razmerja v zvezi z opravljanjem koncesije uredita s pogodbo, pri čemer morata urediti tudi način financiranja koncesijske dejavnosti ter pravice in obveznosti v času trajanja, kot tudi po poteku koncesijske dobe. V primeru obsežnih vlaganj, potrebnih za izvajanje konkretne koncesijske dejavnosti bo torej vprašanje, ali se ob prenehanju koncesije morebitna neamortizirana vlaganja povrnejo, mogoče urediti s pogodbo.

13. Po presoji sodišča določilo četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K tudi ni v neskladju z 51. členom URS, ki določa, da ima vsakdo pravico do zdravstvenega varstva pod pogoji, ki jih določa zakon. Tožeča stranka ni pojasnila, na kakšen način naj bi navedena določba ZZDej-K kršila njeno pravico do zdravstvenega varstva, ampak s tem, ko opozarja na daljšanje čakalnih dob, na negotovost glede vlaganja v posodobljeno opremo ipd. uveljavlja poseg v pravice pacientov. Za te tožbene trditve pa ji ni mogoče priznati pravnega interesa, saj ne gre za poseg v njen pravni položaj.

14. Tožeča stranka opozarja tudi na to, da so zdravniki koncesionarji obravnavani drugače kot lekarnarji koncesionarji. Po četrtem odstavku 39. člena Zakona o lekarniški dejavnosti se koncesija za izvajanje lekarniške dejavnosti lahko podeli za določeno obdobje, ki ne sme biti krajše od 15 in ne daljše od 30 let, pri čemer se pri določanju dolžine trajanja obdobja, za katerega se podeli koncesija, upoštevajo merila iz drugega odstavka 8. člena tega zakona. Ta merila so drugačna, kot je po drugem odstavku 42. člena ZZDej merilo za podelitev koncesije za opravljanje javne zdravstvene službe. Zato koncesionarja nista v enakem oziroma v primerljivem položaju in tako v smislu 14. člena URS nista neenakopravno obravnavana.

15. Sodišče tudi ni ugotovilo, da bi četrti odstavek 41. člena ZZDej-K pomenil poseg v ustavno pravico tožnika do svobode dela (49. člena URS). Pri njem zaposleno medicinsko in administrativno osebje bi lahko še vedno svobodno opravljalo svoj poklic, saj prenehanje koncesijske dejavnosti v pridobljene pogoje za opravljanje poklica ne posega in jim ga ne onemogoča. Poseže lahko le v možnost opravljanja dela pri istem delodajalcu, kar pa ni pravica, ki jo varuje svoboda dela. Če ne bo pogojev za podaljšanje koncesije tožnici nad 15 let in se tudi ne bo odločila, da bo svojo dejavnost opravljala izključno za samoplačnike, bo to pomenilo, da si bo morala tožnica (in pri njej zaposleni) delo oziroma zaposlitev poiskati drugje. Svoboda dela namreč ne pomeni, da bi posameznim subjektom moralo biti zagotovljeno določeno delo oziroma dejavnost in še manj delo pri istem delodajalcu.

16. Iz vseh zgoraj navedenih razlogov upravno sodišče ni vložilo nove zahteve za oceno ustavnosti četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K. V zvezi z navedbo tožeče stranke, da ustavno sodišče še ni odločilo o vseh zahtevah za oceno ustavnosti četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K, pa sodišče meni, da ker je ustavno sodišče že odločilo o ustavnosti izpodbijane ureditve ZZDej-K z vidika načela zaupanja v pravo iz 2. člena URS in ugotovilo, da izpodbijana ureditev ni v neskladju s tem temeljnim načelom, je torej izpodbijano ureditev že presojalo iz vidika tistih očitkov, ki se nanašajo na domnevno neskladnost ZZDej-K z 2. členom URS. Iz navedenega razloga je Ustavno sodišče RS dve zahtevi za oceno ustavnosti četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K, ki ju je prav tako vložilo upravno sodišče, že zavrglo s sklepom U-I-415/19-11, U-I-434/19-10 z dne 2. 9. 2021. 17. Ker je glede na vse navedeno izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

18. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijana odločba med strankama ni sporno, to je, da je bila pred uveljavitvijo ZZDej-K tožeči stranki z odločbo prvostopenjskega organa podeljena koncesija za nedoločen čas. Kadar pa je dejansko stanje med strankama nesporno, pa ima sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 izrecno pooblastilo, da lahko odloči brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

19. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.