Jedro

Drugačna dokazna presoja pomeni uveljavljanje razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katerega pa po 2.odst. 420.čl. ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Izrek

Zahteva zagovornika obtoženega M.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je s sklepom z dne 14.11.2000 po preizkusu, opravljenem na podlagi 2. odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), zoper obtoženega M.B. iz razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP podaljšalo pripor. Višje sodišče v Kopru je dne 5.12.2000 s sklepom pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočen sklep je zagovornik obtoženega M.B. dne 14.12.2000 zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, torej razloga po 1. točki (očitno mišljeno po 2. točki) 1. odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijana sklepa razveljavi, podredno pa da ju spremeni, tako da obtoženemu M.B. namesto pripora določi milejši ukrep.

Vrhovni državni tožilec mag. J.F. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zagovornik pod videzom zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka v resnici uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. To namreč izhaja iz vložnikovih navedb, da se trditve o obtoženčevi begosumnosti v sklepu o podaljšanju pripora opirajo na napačne predpostavke oziroma da pri njihovi oceni niso upoštevani vsi zbrani dokazi. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložniku zahteve ni mogoče pritrditi, ko pravnomočni sklep o podaljšanju pripora izpodbija zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Iz obrazložitve zahteve je razvidno, da obtoženčev zagovornik uveljavlja to kršitev le z navedbami, da je v pravnomočnem sklepu o odločilnih dejstvih podano precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa višjega sodišča o vsebini zapisnika o zaslišanju T.P., in med samim zapisnikom. Obtoženčev zagovornik namreč zatrjuje, da iz zapisnika o zaslišanju kriminalista ne izhaja, da bi policija iskala obtoženca in ga s tem tudi seznanila ter da je ta priča na vprašanje zagovornika, zakaj (na UNZ K.) niso pred podajo kazenske ovadbe, ko so že razpolagali z obtoženčevo telefonsko številko, tega poklicali na razgovor, odgovorila, da se česa takega nihče ni spomnil. Iz obrazložitve sklepa sodišča druge stopnje je razvidno, da je pritožbeno sodišče na podlagi pričevanja kriminalista T.P. ugotovilo, da mu je obtoženec v telefonskem pogovoru z dne 24.10.1999 potrdil, da ve za kazensko ovadbo, katero je zoper njega vložil R.H. Prav tako se je sodišče druge stopnje sklicevalo na to, da je kriminalist obtoženca v istem telefonskem pogovoru vprašal, kje se nahaja in da mu ta tega ni povedal. Nobeno nasprotje med navedbami v razlogih sklepa o vsebini pričevanja priče T.P. in samim zapisnikom ni podano. Iz zapisnika o zaslišanju te priče na glavni obravnavi (zadnji stavek 2. odstavka na l. št. 790 in 3. odstavek na l. št. 971) izhaja ravno to, kar je navedlo višje sodišče, tako da nasprotne vložnikove trditve niso utemeljene. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka zato ni podana.

Z ostalimi navedbami pa obtoženčev zagovornik izpodbija dokazno presojo in po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tako vložnik zahteve navaja, da sklep o obtoženčevi begosumnosti temelji na napačnih predpostavkah oziroma na tem, da "pri njihovi oceni niso upoštevani vsi zbrani in znani dokazi." Nekaj okoliščin je po vložnikovi oceni napačno razlagalo prvostopenjsko sodišče, nekaj pa sodišče druge stopnje, tako da sta nato obe napačno sklepali o obtoženčevi begosumnosti. Tudi s trditvami, da obtoženec ni pobegnil iz države, da bi se izognil kazenskemu postopku, marveč pred enim od upnikov, kar da je ugotovilo že pritožbeno sodišče, da ne drži, da kriminalist T.P. ob telefonskem razgovoru z obtožencem ni vedel, kje se ta nahaja, da se je obtoženec nameraval vrniti v Republiko Slovenijo in se o tem že dogovoril s pričo Z.F., da je bil prijet neposredno potem, ko se je odjavil v hotelu z namenom vrniti se v domovino, obtoženčev zagovornik izpodbija pravilnost dejstvenih ugotovitev, na podlagi katerih je sodišče sklepalo, da je pri obtožencu podan zatrjevani priporni razlog. Okoliščine v pravnomočnem sklepu (da je obtoženec pobegnil na Hrvaško, da je tam večkrat menjaval kraje bivanja, da kriminalistu ni povedal, kje se nahaja, da ima na Hrvaškem precejšnje premoženje v nepremičninah, da je obtožen kaznivega dejanja, za katerega je predpisana kazen od 1 do 8 let zapora, da naj bi si s kaznivim dejanjem pridobil za 134.850,000,00 SIT protipravne premoženjske koristi, da je z notarsko overjeno izjavo pooblastil svojo ženo za opravljanje vseh pravnih poslov in da je bil prijet po tiralici in Republiki Sloveniji izročen v ekstradicijskem postopku), po oceni vložnika zahteve ne zadoščajo za ugotovitev, da je pri obtožencu podan priporni razlog po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Na ta način obtoženčev zagovornik podaja le drugačno dokazno presojo, kot jo je sprejelo sodišče v pravnomočnem sklepu. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Pri izbiri ukrepa za uspešno izvedbo kazenskega postopka, mora sodišče upoštevati, da ne uporabi strožjega ukrepa, če se da isti namen doseči z milejšim (2. odstavek 192. člena ZKP). Sodišči sta na podlagi okoliščin, naštetih v pravnomočnem sklepu, ugotovili, da je podaljšanje pripora zoper obtoženega M.B. neogibno potrebno za potek postopka ter da se da obtoženčevo navzočnost zagotoviti le s podaljšanjem pripora. Vrhovno sodišče v celoti sprejema zaključke v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o neogibnosti pripora in ugotavlja, da ne držijo vložnikove navedbe, da ni podano sorazmerje med posegom v obtoženčevo pravico do svobode na eni in zagotavljanjem poteka kazenskega postopka na drugi strani.

Kršitev, na katero se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, ni podana, zahteva za varstvo zakonitosti pa je vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je Vrhovno sodišče v skladu s 425. členom ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.