19. 4. 2023

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Tima Cegnarja, Kamnik, ki ga zastopa Boštjan Verstovšek, odvetnik v Celju, na seji 19. aprila 2023

odločilo:

Sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 220/2018 z dne 20. 6. 2019 se razveljavi in zadeva se vrne Vrhovnemu sodišču v ponovno odločanje.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišča so v obravnavani zadevi odločala o odškodninskem zahtevku pritožnika za škodo, nastalo zaradi zatrjevanega nestrokovnega ravnanja centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD) pri odobritvi pravnega posla takrat mladoletnega pritožnika, zastopanega po zakoniti zastopnici. Pritožnik je zahteval plačilo 93.000,00 EUR solidarno od države (prvotoženke) in CSD (drugotoženca), podrejeno pa od zakonite zastopnice (tretjetoženke). Sodišče prve stopnje je prvotoženki in drugotožencu naložilo solidarno plačilo zneska 93.000,00 EUR. O podrejenem zahtevku zoper tretjetoženko ni odločalo. Višje sodišče je pritožbo tretjetoženke zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa, pritožbama prvotoženke in drugotoženca pa je ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zoper njiju zavrnilo. Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožnikovo revizijo. Presodilo je, da je bilo ravnanje CSD očitno protipravno, vendar med protipravnostjo ravnanja in nastalo škodo ni našlo vzročne zveze; škodo je po presoji Vrhovnega sodišča povzročila tretjetoženka, njenega ravnanja pa drugotoženec ni mogel in tudi ni bil dolžan predvideti in preprečiti.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev pravice do povračila škode iz 26. člena Ustave, pravice do posebnega varstva in skrbi za otroke iz 56. člena Ustave, pravice do odprave posledic kršitve človekovih pravic (četrti odstavek 15. člena Ustave) in pravice do učinkovitega pravnega sredstva (13. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Predlaga razveljavitev sodb Vrhovnega in Višjega sodišča in vrnitev zadeve pristojnemu sodišču v ponovno odločanje. Za zmotno ocenjuje presojo Vrhovnega sodišča, da protipravnost ravnanja CSD ni v vzročni zvezi s škodo, ki mu je nastala. Vrhovnemu sodišču očita, da je spregledalo dejstvo, na katero je ves čas postopka, tudi v reviziji, opozarjal, da je bil razlog za nerealizacijo pravnega posla izključno ta, da tretjetoženka prodajalcu ni nakazala preostanka kupnine v višini 30.000 EUR, čeprav je pred CSD podala izjavo, da je ta del kupnine za nakup stanovanja že plačala iz lastnih sredstev. Posledično dvomi o presoji Vrhovnega sodišča, da se je CSD pred odobritvijo pravnega posla prepričal, da je imela tretjetoženka resen namen kupiti stanovanje za pritožnika. Pojasnjuje, da je CSD odobril pravni posel in dovolil dvig sredstev z njegovega računa na podlagi nepodpisanega osnutka pogodbe, ne da bi se pred tem prepričal, ali je tretjetoženka preostanek kupnine prodajalcu res plačala. Če bi CSD zahteval predložitev podpisane prodajne pogodbe (iz katere je izhajalo, da je znesek 30.000 EUR že plačan), tako pritožnik, bi lahko ugotovil, da ta znesek (za katerega je tudi tretjetoženka trdila, da ga je že plačala) še ni bil plačan, in bi lahko plačilo tega dela kupnine zahteval pred odobritvijo dviga sredstev z njegovega računa. Če tretjetoženka podpisane pogodbe oziroma potrdila o plačilu ne bi predložila, bi to pomenilo, tako pritožnik, da glede nakupa stanovanja nima resnih namenov. Pritožnik meni, da je CSD s tem tretjetoženki neposredno omogočil, da si je prilastila njegova denarna sredstva. Z neplačilom kupnine naj bi tretjetoženka dosegla, da prodajalec z njo ni sklenil pogodbe in ji je nakazana sredstva vrnil, tretjetoženka pa jih ni vrnila na pritožnikov račun, temveč je z njimi prosto razpolagala. Po prepričanju pritožnika tretjetoženka zgolj s predložitvijo nepodpisane pogodbe in predložitvijo potrdila o nakazilu zneska s pupilno varnega računa prodajalcu ni dokazala resnega namena zanj kupiti stanovanje. Pritožnik še opozarja, da pred odobritvijo pravnega posla CSD tudi ni preveril zemljiškoknjižnega stanja nepremičnine, ki je bila predmet prodaje; nepremičnina naj bi bila namreč obremenjena s hipoteko, iz pogodbe pa naj bi izhajalo, da je bremen prosta. CSD bi moral sklenitev takšnega pravnega posla zavrniti. Pritožnik meni, da je CSD grobo posegel v njegovo pravico iz 56. člena Ustave, posredno pa sta jo kršili sodišči druge in tretje stopnje, ki mu zaradi protipravnega ravnanja CSD nista priznali pravice do odškodnine, s tem pa sta kršili tudi njegovo pravico iz 26. člena Ustave. Kršitev pravic do odprave posledic kršitev človekovih pravic in do učinkovitega pravnega sredstva pritožnik utemeljuje z navedbo, da je v obstoječem sistemu izčrpal vsa razpoložljiva pravna sredstva, a mu ni uspelo zagotoviti odprave posledic zatrjevanih kršitev. Pritožnik zatrjuje nastanek hujših posledic, ostal naj bi brez stanovanja in brez sredstev za nakup drugega stanovanja, posledično naj bi imel nerešen stanovanjski in eksistenčni problem. Četudi bi z zahtevkom proti materi uspel, je po pritožnikovem mnenju nerealno pričakovati, da bi mu vrnila odtujenih 93.000 EUR, saj naj bi jih že davno porabila, v lasti pa nima nobenega premoženja in je po njegovem vedenju brezposelna.

3.Ustavno sodišče je ustavno pritožbo s sklepom št. Up-903/19 z dne 31. 1. 2022 sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o tem obvestilo Vrhovno sodišče. V skladu z drugim odstavkom navedenega člena je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo v odgovor nasprotni stranki, tj. prvotoženki in drugotožencu v pravdnem postopku, ki sta na ustavno pritožbo odgovorila.

4.Prvotožena Republika Slovenija predlaga zavrnitev ustavne pritožbe. Meni, da je ustavna pritožba preuranjena, ker v pravdnem postopku še ni bilo odločeno o podrejenem tožbenem zahtevku zoper tretjetoženo stranko, in da pritožnik zatrjevanih kršitev materialno ni izčrpal. Po oceni prvotoženke naj bi bilo jedro ustavne pritožbe usmerjeno v izpodbijanje pravilnosti materialnega prava, česar Ustavno sodišče ne presoja. Prvotoženka navaja, da pritožnik ni pojasnil, katero ustavno in konvencijsko pravico naj bi Vrhovno sodišče s svojo razlago kršilo, in da ni imela možnosti, da se glede tega očitka izjavi. Ustavnopravno nesprejemljivo naj bi bilo pritožnikovo stališče, da 26. člen Ustave zagotavlja povračilo škode v (vseh) primerih, ko je ugotovljena protipravnost. Za povrnitev škode morajo biti, tako prvotoženka, kumulativno podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Pritožnik bi tožbeni zahtevek lahko primarno vložil proti materi, a naj tega (po mnenju prvotoženke učinkovitega) pravnega sredstva ne bi izkoristil, še vedno pa lahko zase ugodno odločitev pridobi v nadaljevanju postopka. Izpodbijana odločitev naj bi bila skladna s 56. členom Ustave, Konvencijo o otrokovih pravicah, 1. členom Dodatnega protokola k EKČP in Zakonom o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, veljavnim v času škodnega dogodka (Uradni list RS, št. 69/04 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZZZDR). Prvotoženka pritrjuje razlagi 111. člena ZZZDR o obsegu skrbstvene dolžnosti CSD, po kateri je bila metoda dela CSD sicer očitno protipravna, da pa CSD ni bil dolžan nadzorovati nadaljnje izvedbe pravnega posla. Odločitev naj bi bila skladna s precedenčnimi odločitvami Ustavnega sodišča (odločba št. Up-239/15 z dne 7. 6. 2017), zagotavljala naj bi pravno varnost in predvidljivost pravnega reda.

5.Drugotoženi CSD predlaga zavrženje ustavne pritožbe zaradi neizčrpanja pravnih sredstev, podredno pa njeno zavrnitev. Navaja, da pritožnik ni konkretno pojasnil, v kateri vlogi oziroma kdaj in na kakšen način naj bi očitane kršitve zatrjeval v sodnem postopku, in da upoštevnih vlog tudi ni priložil. Pritožnik naj zatrjevanih kršitev ne bi omenil in obrazložil niti v postopku z revizijo, ko je bila izdana zanj neugodna odločitev. Šele v reviziji naj bi navedel, da je stališče Višjega sodišča v nasprotju s 26. členom Ustave, a s tem "dejansko niti ni uveljavljal kršitve določbe 26. člena Ustave". Četudi bi šteli, da je pritožnik to kršitev pravočasno uveljavljal, pa po mnenju drugotoženca to ne more pripeljati do drugačnega zaključka glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe. Drugotoženec meni, da bi moral pritožnik zatrjevane kršitve uveljavljati že v rednem sodnem postopku, tj. v tožbi in nadaljnjih vlogah, in ne šele v postopku z revizijo, ter hkrati ugotavlja, da pritožnik ne izkaže okoliščin, ki bi to njegovo pasivnost upravičevale. Poudarja ugotovitve Vrhovnega sodišča, da CSD niso dolžni nadzirati nadaljnje izvedbe in dokončanja pravnega posla v korist otroka, da mu ni mogoče očitati, da pravnega posla skrbstveno sploh ne bi smel odobriti, da med njegovim ravnanjem in ravnanjem matere ni vzročne zveze, da mora biti dolžnost države subsidiarna in omejena na razumne ukrepe za zavarovanje otrokove koristi in da je razlog za prikrajšanje pritožnika v ravnanju matere, ki je zadržala vrnjeno kupnino, česar sam ni mogel in tudi ni bil dolžan predvideti in preprečiti. Drugotoženec poudarja, da je privolitev CSD iz 111. člena ZZZDR Družinski zakonik ukinil, saj je skrb za otroke in njihovo premoženje v prvi vrsti dolžnost staršev in ne CSD, tudi ne na način, da bi slednji morali nadzorovati tudi, kaj se s sklenjenimi posli dogaja kasneje. Navedbe pritožnika, kaj vse naj bi pri odobritvi pravnega posla zagrešil drugotoženec, naj bi presegale razumne ukrepe. Drugotoženec se ne strinja s pritožnikovimi trditvami o zmotni presoji Vrhovnega sodišča glede odsotnosti vzročne zveze. Trdi, da je škoda nastala zaradi ravnanja pritožnikove matere, česar naj bi se zavedal tudi pritožnik, zato predpostavke odškodninske odgovornosti niso izpolnjene. Do zatrjevanih kršitev 26. in 56. člena Ustave naj tako ne bi prišlo. Drugotoženec meni, da je otrokovo premoženje ustrezno zavaroval, pri tem pa ni mogel vplivati in še manj pričakovati materinega ravnanja v fazi postopka, ki ni več v njegovi sferi. Po mnenju drugotoženca ne drži, da je Vrhovno sodišče spregledalo ključni razlog za nerealizacijo posla, tj. da mati prodajalcu ni nakazala preostanka kupnine. Navaja, da mu je pritožnik očital protipravno ravnanje, ker je odločil na podlagi nepodpisanega osnutka pogodbe in ker je denarna sredstva s skrbstvenega računa sprostil hkrati z odobritvijo pravnega posla, pri čemer je prepozno, šele v postopku z revizijo, navedel razloge za nerealizacijo pravnega posla. Tudi sicer po mnenju drugotoženca te navedbe na drugačno odločitev ne morejo vplivati. Če je bil pravni posel pravilno skrbstveno odobren (kar naj bi izhajalo tudi iz pritožnikovih navedb v ustavni pritožbi), po mnenju drugotoženca ni razlogov, da CSD ne bi hkrati odobril tudi dviga denarnih sredstev. Nedopustno in prepozno spremembo trditvene podlage naj bi pomenile neutemeljene navedbe v ustavni pritožbi, da pravni posel ne bi smel biti odobren zaradi vknjižene hipoteke. CSD naj ob odobritvi pravnega posla tudi ne bi bil dolžan preverjati, ali je mati res nakazala svoj del kupnine, zlasti ker naj bi bil izkazan njen resni namen glede nakupa stanovanja, CSD pa je odločal le o porabi pritožnikovih denarnih sredstev, ne pa o porabi materinega denarja. Tudi pritožnik naj v postopku ne bi zatrjeval okoliščin, na podlagi katerih bi CSD lahko utemeljeno podvomil o resnosti materinih namenov. Slednje, tako drugotoženec, potrjuje prav zapis v osnutku pogodbe, da je del kupnine že plačan. Drugotoženec poudarja, da je šlo za osnutek pogodbe, ko vnaprejšnje plačilo še ni potrebno. Nadaljuje, da ne držijo navedbe pritožnika, da je bil pravni posel odobren na podlagi nepodpisanega osnutka pogodbe, ki naj bi evidentno dokazoval, da prvi del kupnine še ni bil plačan. Mati naj bi namreč zagotovila, da je ta del plačala. Drugotoženec poudarja, da je nadaljnja realizacija posla izključno v domeni staršev, ki so dolžni ravnati v korist mladoletnih otrok. Absurdno bi bilo, če bi bil CSD dolžan pritožniku vrniti znesek, ki ga je nesporno zadržala in porabila njegova mati. V zvezi z zatrjevano kršitvijo 56. člena Ustave drugotoženec navaja, da je bilo posebno varstvo pritožniku v fazi odobritve pravnega posla nedvomno zagotovljeno. Trdi, da s svojim ravnanjem nikakor ni omogočil tretjetoženki, da si je protipravno prilastila pritožnikova denarna sredstva. O nastanku škode naj bi bilo mogoče govoriti šele, ko je tretjetoženka prejela vrnjeno kupnino in je ni vrnila na pritožnikov račun, o nerealizaciji pravnega posla pa ni obvestila CSD. Drugotoženec pripominja, da glede na trditve tretjetoženke v postopku, da je denar vrnila pritožniku, obstaja verjetnost, da je pritožnik denarna sredstva že dobil povrnjena, sedaj pa vračilo istega zneska terja še od države, kar naj bi bilo nedopustno in nemoralno. Meni še, da oblikovanje tožbenega zahtevka, ko pritožnik primarno zahteva povračilo škode od države in šele podredno od povzročitelja škode, ni primerno.

6.Ustavno sodišče je z odgovoroma seznanilo pritožnika, ki se je nanju odzval. Ne strinja se z očitki, da v ustavni pritožbi zatrjevanih kršitev človekovih pravic v postopku pred rednimi sodišči ni zatrjeval. Za zmotno označuje stališče drugotoženca, da bi moral pritožnik kršitve človekovih pravic, ki jih uveljavlja v ustavni pritožbi, zatrjevati že v postopku na prvi stopnji, saj je do njih prišlo šele z izdajo sodbe Višjega sodišča. Kršitev 56. člena Ustave pa naj bi pritožnik po vsebini zatrjeval že na prvi stopnji, ko je ravnanje drugotožene stranke označil za neskladno s 5.a in 111. členom ZZZDR, ki pomenita uresničevanje navedene ustavne pravice na zakonski ravni. Pritožnik nasprotuje tudi očitku, da ni izkazal nastanka hujših posledic in nastanka škode. V nadaljevanju izpostavlja stališče Vrhovnega sodišča o protipravnosti ravnanj centrov za socialno delo, ki so staršem v pravnem prometu z nepremičninami dovoljevali, da so z denarnimi sredstvi otrok razpolagali le na podlagi nepodpisanih osnutkov pogodb, in poudarja, da je CSD strokovnjak, ki je dolžan zavarovati koristi in interese otrok tudi pred interesi in koristmi njihovih staršev. Poudarja tudi del obrazložitve, iz katerega izhaja, da bi se CSD moral in mogel zavedati, da bodo otrokova denarna sredstva izpostavljena nevarnosti zlorabe, tako s strani druge pogodbene stranke kot s strani otrokovih staršev, če na skrbstvenem računu ne bodo zavarovana vsaj do podpisa pogodbe. V konkretnem primeru naj bi bilo ravno dejstvo, da je CSD sprostil denarna sredstva s pupilno varnega računa pritožnika zgolj na podlagi nepodpisanega osnutka prodajne pogodbe, poglavitni razlog za nerealizacijo pravnega posla in posledični nastanek škode pritožniku. Pritožnik navaja, da je bilo v 3. členu pogodbe navedeno, da je znesek 30.000,00 EUR že plačan, CSD pa je materi evidentno malomarno brez predložitve ustreznega potrdila verjel na besedo, da je znesek že plačala. Če bi CSD zahteval predložitev podpisane pogodbe, bi to nedvomno pomenilo, da je bil del kupnine že plačan. Malo verjetno naj bi namreč bilo, da bi prodajalec s podpisom pogodbe potrdil prejem dela kupnine, če ta še ne bi bil plačan. Pritožnik poudarja, da je mati zaprosila za odobritev prodajne pogodbe z dne 24. 6. 2008 šele 7. 7. 2008, ko bi že morala imeti podpisano pogodbo. Navedeno naj bi vzbujalo očiten dvom o resnosti njenih namenov. Dejstvo, da je pritožnikov denar nato dejansko nakazala na račun prodajalca, po prepričanju pritožnika ne dokazuje, da je imela resen namen kupiti stanovanje za pritožnika. Nasprotno, ravnala naj bi skrajno preračunljivo in si z nakazilom denarja prodajalcu in s predložitvijo potrdila o nakazilu "kupila mir" pred nadaljnjim nadzorom CSD. Pritožnik meni, da bi mati v konkretnem primeru lahko resen namen kupiti stanovanje izkazala le z dokazilom o plačilu prvega dela kupnine. Opozarja na 20. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča, iz katere naj bi izhajalo, da je razloge za nerealizacijo pravnega posla podal že v postopku na prvi stopnji. Pravno naziranje drugotožene stranke, da med njenim ravnanjem in nastankom škode ni vzročne zveze, pritožnik ocenjuje za materialnopravno zmotno. Namen 111. člena ZZZDR naj bi bil v varstvu otrokovega premoženja pred neutemeljenim razpolaganjem z njim in njegovo odtujitvijo s strani otrokovih skrbnikov. Pritožnik ne dvomi, da mu je CSD s svojim malomarnim ravnanjem neposredno povzročil škodo, ko njegovih denarnih sredstev ni zavaroval pred odtujitvijo s strani njegove matere. CSD bi lahko pritožnikova denarna sredstva zavaroval z zahtevo, da se podpisana in notarsko overjena prodajna pogodba deponira pri notarju do plačila preostanka kupnine, sredstva s pritožnikovega pupilno varnega računa pa bi se nakazala neposredno na račun prodajalca. CSD naj s svojim ravnanjem pritožniku ne bi zagotovil potrebnega varstva, ki mu ga zagotavlja 56. člen Ustave, tu pa pritožnik vidi tudi vzročno zvezo med ravnanjem CSD in nastalo škodo. Pritožnik dalje meni, da je bil glede na 111. člen ZZZDR njegovo premoženje dolžan zavarovati prav CSD, dolžnost preveriti, ali je bil posel tudi realiziran, pa naj bi izhajala že iz odločbe CSD o odobritvi pravnega posla, ki je materi med drugim nalagala, da po opravljenem poslu predloži potrdilo o nakupu stanovanja.

B.

7.Sodišča so v obravnavani zadevi odločala o odškodninskem zahtevku pritožnika za škodo, nastalo zaradi zatrjevanega nestrokovnega ravnanja CSD pri odobritvi pravnega posla za nakup nepremičnine takrat mladoletnega pritožnika, zastopanega po zakoniti zastopnici. Sodišče prve stopnje je odločilo, da prvotoženka in drugotoženec pritožniku solidarno odgovarjata za nastalo škodo. Protipravnost ravnanja CSD je videlo v opustitvi obveznosti preveriti, ali je bilo stanovanje po odobritvi pravnega posla res kupljeno. Višje sodišče elementov protipravnosti v ravnanju drugotoženca ni našlo. Tožbeni zahtevek je zavrnilo na podlagi stališča, da vloge CSD na podlagi 111. člena ZZZDR[1] ni mogoče razlagati tako široko, da bi moral skrbeti tudi za vsebinsko izpeljavo posla. Vrhovno sodišče je, drugače kot Višje sodišče, ugotovilo očitno in jasno protipravnost metod dela CSD, ki so staršem v pravnem prometu z nepremičninami dovoljevale, da so z denarnimi sredstvi otrok razpolagali le na podlagi nepodpisanih osnutkov pogodb. Protipravnost je v obravnavanem primeru videlo v tem, da je CSD tožnikova denarna sredstva sprostil na podlagi nepodpisanega osnutka pogodbe in s tem materi omogočil, da je kupnino plačala pred podpisom pogodbe. V tistem trenutku so bila, tako Vrhovno sodišče, denarna sredstva izpostavljena možnosti zlorabe, saj otrok v trenutku plačila ni razpolagal niti z zavezovalnim pravnim poslom, na podlagi katerega bi lahko od prodajalca zahteval, naj nanj prenese lastninsko pravico na nepremičnini, vendar se ta nevarnost v obravnavani zadevi ni realizirala. Po presoji Vrhovnega sodišča je tretjetoženka ravnala tako, kot ji je bilo z odločbo naloženo: denar je nakazala prodajalcu, ta pa ga je, ko je postalo jasno, da do prodaje nepremičnine ne bo prišlo, vrnil. O škodi, tako Vrhovno sodišče, je mogoče govoriti šele, ko mati vrnjenega denarja ni položila nazaj na skrbstveni račun, česar drugotoženec ni mogel in tudi ni bil dolžan predvideti in preprečiti. Po presoji Vrhovnega sodišča med ravnanjem CSD in nastalo škodo ni vzročne zveze.

8.Pritožnik Vrhovnemu sodišču očita, da pri presoji vzročne zveze ni upoštevalo vseh okoliščin konkretnega primera, ki bi lahko vplivale na drugačno odločitev. Konkretno pritožnik trdi, da pravni posel ni bil realiziran, ker mati prodajalcu iz lastnih sredstev ni nakazala preostanka kupnine, drugotožencu pa očita, da se pred odobritvijo posla in razpolaganja z denarnimi sredstvi ni prepričal, ali je mati ta znesek res plačala. Če bi pred odobritvijo posla zahteval predložitev podpisane pogodbe, tako pritožnik, bi drugotoženec ugotovil, da preostanek kupnine v nasprotju s pogodbo in materino izjavo ni bil plačan, kar bi lahko vplivalo na presojo resnosti materinega namena v zvezi z nakupom stanovanja. Z drugimi besedami, pritožnik trdi, da Vrhovno sodišče v svoj miselni tok ni vključilo bistvene okoliščine in je zato ni ovrednotilo ne z vidika upoštevnih teorij vzročnosti ne v luči okoliščin primera kot celote. S tem naj bi kršilo pravico do povračila škode iz 26. člena v zvezi s prvim odstavkom 56. člena Ustave, ki določa, da otroci uživajo posebno varstvo in skrb.

9.Ustavno sodišče se je moralo pred vsebinsko obravnavo najprej opredeliti do ugovorov prvotoženke in drugotoženca glede pogojev za vsebinsko obravnavo ustavne pritožbe. Ni mogoče slediti pomisleku v zvezi s preuranjenostjo ustavne pritožbe, ker bo sodišče po pravnomočni zavrnitvi zahtevka proti prvotoženki in drugotožencu v nadaljevanju postopka odločalo še o zahtevku proti tretjetoženki. Tožeča stranka namreč lahko s tožbo zajame dva ali več tožencev tako, da zahteva, naj se ugodi tožbenemu zahtevku proti naslednjemu tožencu, če bi bil pravnomočno zavrnjen zahtevek proti tistemu, ki je v tožbi naveden pred njim (prvi odstavek 192. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 10/17 – ZPP). V obravnavani zadevi je bil zahtevek zoper prvotoženko in drugotoženca pravnomočno zavrnjen, pritožnik pa je izkoristil vsa pravna sredstva, zato v tem delu ni ovir za postopek z ustavno pritožbo. Za prvotoženko in drugotoženca ni sporno, da je pritožnik pravna sredstva v tem delu izkoristil formalno, tako da je zoper zanj neugodno odločitev Višjega sodišča vložil revizijo, trdita pa, da pritožnik pravnih sredstev ni izčrpal po vsebini, ker zatrjevanih kršitev človekovih pravic ni uveljavljal že v rednem sodnem postopku, tj. v tožbi in kasnejših vlogah. Upoštevajoč v sklepu o sprejemu in v prejšnji točki napovedani obseg presoje z ustavno pritožbo, Ustavno sodišče na pomislek odgovarja le v tem obsegu. Iz sodbe Vrhovnega sodišča izhaja, da je pritožnik v tožbi navajal, da je bila skrbstvena odobritev podana zgolj na podlagi osnutka prodajne pogodbe, ki ni bila nikoli podpisana, drugotoženec pa je tak osnutek štel za podpisan pravni posel, pri čemer ni preverjal, ali je bila pogodba dejansko sklenjena, niti ni zahteval predložitve podpisane pogodbe. V reviziji je pritožnik trdil, da je prodajalec odstopil od pravnega posla, ker tretjetoženka ni plačala preostanka kupnine; da bi drugotoženec, če bi zahteval predložitev podpisane pogodbe, ugotovil, da preostanek kupnine ni bil plačan; in da bi moral drugotoženec pred odobritvijo dviga pritožnikovih denarnih sredstev od tretjetoženke zahtevati, naj najprej plača svoj del kupnine. Navedeno pritožnik ponavlja v ustavni pritožbi. Očitek, ki ga pritožnik uveljavlja v ustavni pritožbi, temelji na tezi, ki ji pritožnik sledi ves čas postopka, tj. da drugotoženec pravnega posla ne bi smel odobriti na podlagi nepodpisanega osnutka pogodbe, ne da bi prej preveril, ali je bila pogodba sklenjena. Ustavno sodišče zato ocenjuje, da navedena trditvena podlaga na tej točki postopka zadošča za sklep o materialni izčrpanosti pravnih sredstev. Pri tem dodaja, da je pogoju materialne izčrpanosti zadoščeno že, če pritožnik očitek uveljavlja po vsebini, ni pa mu treba navesti konkretnih členov Ustave, ki naj bi bili prekršeni.

10.Prvi odstavek 26. člena Ustave določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Iz te človekove pravice v prvi vrsti izhaja splošna prepoved izvrševanja oblasti na protipraven način, in sicer ne glede na to, katera veja oblasti je škodo povzročila.[2] Smisel pravice do povračila škode je zagotoviti odškodninsko varstvo pred protipravnimi ravnanji državne oblasti. Po prvem odstavku 26. člena Ustave je podlaga te odgovornosti (1) protipravno ravnanje državnega organa ali organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil, pri čemer gre za (2) ravnanje pri izvrševanju oblasti oziroma v zvezi z njenim izvrševanjem, katerega posledica je (3) nastanek škode.

11.Vendar 26. člen Ustave sam po sebi ne jamči povračila škode subjektu, če ni vzročne zveze med protipravnim ravnanjem države in njegovo škodo.[3] Po ustaljeni ustavnosodni presoji za odločanje sodišča o odškodninski odgovornosti države za ravnanja ex iure imperii ne zadoščajo klasična pravila civilne odškodninske odgovornosti za drugega, pač pa je treba pri presoji posameznih predpostavk odgovornosti države upoštevati posebnosti, ki izhajajo iz oblastvene narave delovanja njenih organov. Četudi sodišče pri presoji uporabi nekatera pravila splošnega obligacijskega prava, jih mora uporabiti prilagojeno značilnostim javnopravne odškodninske odgovornosti.[4]

12.Pravila o adekvatni vzročnosti, po katerih je škodo mogoče pripisati protipravnemu ravnanju države, če je do nje prišlo po normalnem teku stvari, ne pa zaradi posebnih, povsem neverjetnih in nepričakovanih okoliščin, veljajo tudi za javno odškodninsko obveznost.[5] Sodišče pa mora pri tej presoji upoštevati in (o)vrednotiti vse upoštevne okoliščine posameznega primera,[6] upoštevajoč tudi, da je bil osnovni namen odločanja CSD v obravnavani zadevi varstvo interesov otroka, ki po prvem odstavku 56. člena Ustave uživa posebno varstvo in skrb. To ustavno določbo je treba razlagati v povezavi z načelom največje koristi otroka, po katerem je temelj varstva otroka njegova korist in ki zahteva, da so pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, bodisi da jih vodijo državne ali zasebne ustanove za socialno varstvo, sodišča, upravni organi ali zakonodajna telesa, otrokove koristi glavno vodilo (prvi odstavek 3. člena KOP).[7] Položaj otroka je v času škodnega dogodka podrobneje urejal ZZZDR, ki je med drugim določal, da morajo starši, druge osebe, državni organi in nosilci javnih pooblastil v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom skrbeti za otrokovo korist. Z vidika obravnavane zadeve to pomeni, da je k spoštovanju načela največje otrokove koristi pri sojenju, tako v vsebinskem kot v procesnem smislu, zavezano tudi sodišče.[8]

13.Vrhovno sodišče je v obravnavani zadevi presodilo, da med ravnanjem CSD in nastalo škodo ni vzročne zveze. Vrhovno sodišče je, potem ko je ugotovilo očitno protipravnost metode dela CSD, presojo vzročne zveze opravilo na podlagi splošnega izhodišča, da se kupnina krije iz sredstev na otrokovem računu, razpolaganje s katerimi je moral po takrat veljavnem ZZZDR odobriti CSD. Izpodbijana sodba pa ne pojasni, kako je ugotovljeno protipravno ravnanje CSD učinkovalo v specifičnih okoliščinah konkretnega primera (na katere je pritožnik opozoril v reviziji in jih je Vrhovno sodišče povzelo v 5. točki obrazložitve sodbe). Iz obrazložitve ni razvidno, da bi Vrhovno sodišče pri presoji upoštevalo okoliščine sklepanja obravnavanega posla, in sicer da uspeh posla ni bil odvisen zgolj od sredstev na otrokovem računu, pač pa naj bi del kupnine prispevala tudi njegova mati iz lastnih sredstev, kasneje pa se je izkazalo, da tega ni storila, in je posel propadel. Pritožnik je v reviziji opozoril, da bi drugotoženec, če bi pred odobritvijo pravnega posla zahteval predložitev podpisane prodajne pogodbe, ugotovil, da preostanek kupnine v višini 30.000 EUR, za katerega je tretjetoženka ustno zagotovila, da ga je že plačala, ni bil plačan. Ali in kako bi ta okoliščina vplivala na presojo vzročne zveze v obravnavani zadevi (oziroma če ne, zakaj), iz obrazložitve sodbe ni razvidno.

14.Ustavno sodišče ni pristojno za odločanje o tem, ali je Vrhovno sodišče o vzročni zvezi odločilo zakonito, oziroma o tem, ali je izpodbijana sodba materialnopravno napačna. Po ustaljeni ustavnosodni presoji je kršitev pravice iz 26. člena Ustave podana, kadar sodišče opre svojo odločitev na kakšno pravno stališče, ki je z vidika te pravice nesprejemljivo.[9] Vprašanje, ki se v obravnavani zadevi zastavlja, je, ali je bilo zaradi stališča Vrhovnega sodišča o odsotnosti vzročne zveze med ravnanjem CSD in nastalo škodo pritožniku nesorazmerno oteženo oziroma preprečeno, da bi v odškodninski pravdi učinkovito uveljavljal pravico do povračila škode.

15.V obravnavanem primeru abstraktna presoja vzročne zveze brez upoštevanja okoliščin konkretnega primera učinkuje togo in omejujoče do te mere, da pritožniku onemogoča uveljavitev pravice iz 26. člena Ustave. Presoja vzročne zveze, čeprav v okvirih teorije adekvatne vzročnosti, mora biti takšna, da ima oškodovanec resnično in ne le formalno in navidezno možnost uveljavljanja pravice iz 26. člena Ustave.[10] Slednje nujno predpostavlja, da sodišče na vprašanje, ali je določeno ravnanje primerno za povzročitev določene posledice, odgovarja v luči vseh okoliščin obravnavanega primera in pri tem sledi načelu največje koristi otroka iz prvega odstavka 56. člena Ustave. Izpodbijana odločitev Vrhovnega sodišča zato krši pritožnikovo pravico iz 26. člena Ustave. Ugotovljena kršitev se nanaša samo na sodbo Vrhovnega sodišča, zato je Ustavno sodišče razveljavilo samo to sodbo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v ponovno odločanje. Ker je Ustavno sodišče sodbo razveljavilo že zaradi ugotovljene kršitve 26. člena, navedb pritožnikov o kršitvah drugih človekovih pravic ni presojalo.

C.

Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnice in sodniki Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Špelca Mežnar, dr. Neža Kogovšek Šalamon, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Odločbo je sprejelo s petimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodniki Accetto, Knez in Šorli. Sodnik Knez je dal odklonilno ločeno mnenje. Sodnik dr. Rok Čeferin je bil pri odločanju v tej zadevi izločen.

dr. Matej Accetto Predsednik

[1]Člen 111 ZZZDR je določal, da smejo starši s privolitvijo CSD odsvojiti ali obremeniti stvari iz premoženja svojega otroka samo zaradi njegovega preživljanja, vzgoje in izobrazbe ali če to zahteva kaka druga njegova korist. Družinski zakonik vsebinsko enake določbe ne vsebuje več, kar pa samo po sebi ne zmanjšuje njegovega pomena v času njegove veljavnosti.

[2]Prim. J. Zobec, Odškodninska odgovornost sodnika in odgovornost države zanj, Pravni letopis 2013, str. 201.

[3]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-239/15 z dne 7. 6. 2017, 18. točka obrazložitve.

[4]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-1195/12 z dne 28. 5. 2015, 14. točka obrazložitve.

[5]J. Zobec, Odškodninska odgovornost sodnika in odgovornost države zanj, str. 203.

[6]Na pomen specifičnih okoliščin posameznega primera za učinkovito uveljavljanje človekove pravice do povračila škode Ustavno sodišče pogosto opozarja. Prim. npr. odločbe Ustavnega sodišča št. Up-1177/12, Up-89/14 z dne 28. 5. 2015, 18. točka obrazložitve, št. Up-998/15 z dne 30. 11. 2017, 21. točka obrazložitve, in št. Up-450/15 z dne 2. 6. 2016 (Uradni list RS, št. 43/16, in OdlUS XXI, 33).

[7]Odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-116/03 z dne 9. 2. 2006 (Uradni list RS, št. 21/06, in OdlUS XV, 14) in št. U-I-118/09 z dne 10. 6. 2010.

[8]V tem pogledu prim. tudi sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi S. L. in J. L. proti Hrvaški z dne 19. 10. 2015, 62. in 87. točka obrazložitve, kjer je ESČP ravnanje CSD v zvezi z odobritvijo pravnega posla mladoletnikov presojalo z vidika 1. člena Prvega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94).

[9]Tako npr. sklep Ustavnega sodišča št. Up-2/04 z dne 4. 5. 2005, OdlUS XIV, 46. Glej tudi odločbo Ustavnega sodišča št. Up-998/15.

[10]Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-450/15.

Menim, da je v 27. in 28. točki obrazložitve omenjene izpodbijane sodbe ustrezno pojasnjeno zakaj je vzročna zveza pretrgana in zakaj CSD ni (daljnosežno) odgovoren, če mati pritožnika svoje obveznosti do prodajalca ni izpolnila. Ugotovljena protipravnost CSD (v 24. točki obrazložitve izpodbijane sodbe; to je dovolitev sprostitve pritožnikovih finančnih sredstev brez podpisane prodajne pogodbe) pa še ne pomeni dolžnosti nadzirati nadaljnje izvedbe posla (v tem primeru izpolnitve pogodbene zaveze matere (25. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), v kakšnem drugem primeru morebiti stvarnih ali pravnih napak na nepremičnini itd.). Podpis pogodbe (stipulacijska faza pogodbenega razmerja) še ne pomeni, da bo zaveza matere (ali druge pogodbene stranke) tudi izpolnjena. Naložiti CSD dolžnost (pristojnost) spremljanja in nadzora nad izvedbo pravnega posla vse do njegove izvršitve pa pomeni, kot zapiše tudi VS, odgovornost države za vsako ravnanje staršev ali druge osebe, s katerim bi lahko bilo ogroženo ali zmanjšano otrokovo premoženje (25. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). To presega (tudi nekdanje[2]) pristojnosti CSD. Izpodbijana sodba je ustrezno pojasnila, zakaj bi takšne pristojnosti CSD bile preveč daljnosežne. VS je poiskalo "pravo ravnovesje med dolžnostmi oblastnega organa za zaščito otrokovega premoženja na eni strani in pravicami staršev do avtonomnega odločanja o usodi otrokovega premoženja na drugi strani" (25. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Zato nisem ocenil kršitve 26. člena Ustave in tudi ne 22. člena Ustave, pod katerega Ustavno sodišče uvršča pomanjkljive obrazložitve odločitev sodišč.

Glede na spremembo DZ, ki za razpolaganja s premoženjem otroka ne zahteva več soglasja oblastnega organa (149. člen), je učinek te odločbe Ustavnega sodišča omejen in za naprej ne ustvarja preveč daljnosežne pristojnosti CSD.[3]

dr. Rajko Knez

[1]Sodba VS št. II Ips 220/2018 z dne 20. 6. 2019.

[2]Družinski zakonik (DZ) je ukinil soglasje oblastnega organa iz 111. člena pred tem veljavnega Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerij (ZZZDR).

[3]Člen 149 DZ ne določa več te pristojnosti CSD: "(1) Starši smejo odsvojiti ali obremeniti stvari iz premoženja svojega otroka samo zaradi njegovega preživljanja, vzgoje in izobrazbe ali če to zahteva kakšna druga njegova korist. (2) Če obstaja nevarnost, da bodo starši z odsvojitvijo ali obremenitvijo stvari iz premoženja svojega otroka ogrozili njegove premoženjske koristi, mora sodišče izreči ukrepe, ki jih za varstvo premoženjskih koristi otroka določa ta zakonik."