Jedro

Toženka je preko izvajanja Uredbe SIS prišla do pravno relevantnega podatka oziroma je ugotovila pravno relevantno dejstvo, da je tožnik v informacijskem sistemu SIS, preko medsebojnega obveščanja držav članic EU SIRENE, zabeležen oziroma da je zanj razpisan ukrep v evidenci SIS z veljavnostjo od 27. 11. 2025 do 1. 11. 2028 v zvezi s kaznivim dejanjem terorizma z opozorilom, da gre za nevarno osebo.

Pri izreku ukrepa omejitve gibanja (pridržanja) ne gre za kazenski postopek in ne za ugotavljanje tožnikove kazenske odgovornosti za kazniva dejanja, niti omejitev gibanja ni kazen, ampak je preventivni ukrep zoper prosilca za mednarodno zaščito, ki se na tej pravni podlagi nahaja na ozemlju Republike Slovenije, do odločitve o njegovi prošnji. Zato za pridržanje iz razloga po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni treba ugotavljati prosilčeve krivde za dejanja, ki pomenijo grožnjo navedenim vrednotam. Zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in da je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj nujno potrebno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, kar se je izkazalo tudi v konkretnem primeru.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka omejila tožnikovo gibanje zaradi obstoja razlogov po četrti alineji prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Ocenila je, da je to nujno potrebno zaradi preprečevanja ogrožanja varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije oziroma, ker je to nujno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda (1. točka izreka), saj je zoper tožnika v evidenci schengenskega informacijskega sistema (v nadaljevanju: evidenca SIS) s strani nemških varnostnih organov razpisan ukrep zavrnitve vstopa in prepoved prebivanja na podlagi 24. in 25. člena Uredbe (EU) 2018/18611 z veljavnostjo od 27. 11. 2025 do 1. 11. 2028 zaradi kaznivega dejanja v zvezi s terorizmom z oznako resne varnostne grožnje. Gibanje mu je omejila na prostore Centra za tujce ..., in sicer od 14. 8. 2026 od 18.50 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 14. 11. 2026 do 18.50 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka). Ugotovila je, da stroški postopka bremenijo Ministrstvo z notranje zadeve in javno upravo Republike Slovenije (3. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 14. 8. 2026 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Istega dne je toženka prejela obvestilo Policijske postaje za izravnalne ukrepe Novo mesto o razpisanem ukrepu v evidenci SIS in pobudo, naj se mu izreče ukrep omejitve gibanja. Uradna oseba je na razgovoru, ki je potekal 14. 8. 2026, tožnika seznanila z razlogi, na podlagi katerih meni, da mu je treba omejiti gibanje. Tožnik je pojasnil, da je izvorno državo zapustil leta 2018. Nahajal se je v Turčiji (6 let), Grčiji (2 leti), Severni Makedoniji, Republiki Srbiji, Bosni in Hercegovini in Sloveniji. V Grčiji je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena. Vložil je ponovno prošnjo, a ker ni dobil odgovora, je državo zapustil. Zanikal je, da bi bil kdaj obravnavan za kaznivo dejanje. Ob seznanitvi s podatki iz evidence SIS, je povedal, da mu ni znano, zakaj Nemčija zoper njega vodi takšen ukrep. Sam še nikoli ni bil v Nemčiji, zato mu ni znano, kje so dobili njegove osebne podatke.

3.Toženka je svojo odločitev utemeljila na četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, saj je ocenila, da ta ustreza določbi f. točke četrtega odstavka 10. člena Direktive 2024/1346. Le-ta namreč še ni bila prenesena s sprejemom nove zakonodaje, zato se še naprej uporablja ZMZ-1, v kolikor ne nasprotuje direktivi. Omejitev gibanja je po oceni toženke nujna za preprečitev ogrožanja varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije, saj je tožnikovo ravnanje glede na evidenco SIS in razpisan ukrep zavrnitve vstopa z veljavnostjo od 27. 11. 2025 do 1. 11. 2028 zaradi kaznivega dejanja v zvezi s terorizmom, lahko nepredvidljivo. Čeprav, zaprosilu navkljub, še ni prejela odgovora na vprašanje, zaradi katerega dejanja natančno je bil izdan ukrep, pa glede na vrsto in trajanje ukrepa sklepa, da tožnik predstavlja grožnjo varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije ter tveganje za osebno in premoženjsko varnost. Poleg tega je Urad SIRENE Nemčija posredoval podatke, da naj bi bil tožnik član teroristične organizacije A. ter, da so njegovi osebni podatki navedeni na ... A., zato obstaja velika verjetnost, da je bil tožnik prisoten na njenem ozemlju in je ... med februarjem 2016 in junijem 2017. Toženka sicer dopušča možnost, da tožnik z razpisanim ukrepom ni bil seznanjen, ker pa ne spremeni neizpodbitnega dejstva, da je zoper njega v evidenci SIS tak ukrep dejansko razpisan. Slednje po oceni toženke nedvomno izhaja iz spisovne dokumentacije in informacij, pridobljenih s pomočjo tožnikovih podatkov.

4.Glede na resnost razpisanega ukrepa po oceni toženke tožnik potrebuje stalen policijski nadzor, kar je mogoče zagotoviti le v Centru za tujce in ne v azilnem domu. Tam je namreč nastanjenih ogromno oseb, med katerimi je tudi veliko ranljivih posameznikov. Toženka je svojo odločitev utemeljila tudi na 84.a členu ZMZ-1, saj je tožnik predhodno vložil prošnjo v drugi državi EU, a jo je kasneje zapustil, v Slovenijo pa vstopil v času veljavne prepovedi vstopa. Meni, da je omejitev gibanja na Center za tujce nujna zaradi preprečitve pobega, kar bi bilo glede na razpisan ukrep nedopustno in nevarno. Prav tako v azilnem domu naloge varovanja izvaja majhno število varnostnikov, ki nimajo policijskih pooblastil. Tako bi se lahko pripetilo, da bi tožnik zapustil območje azilnega doma, zato bi bil ukrep, katerega namen je zagotovitev varnosti države ali njene ustavne ureditve, neučinkovit. Nadalje je ocenila, da izrek milejšega ukrepa glede na resnost dejanja, zaradi katerega je bil zanj razpisan ukrep zavrnitve vstopa in glede na obstoj več okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega, ne bi bil na mestu. Navedla je še, da bo tožniku sicer tudi v Centru za tujce zagotovljena zdravstvena in psihosocialna oskrba, omogočeni pa mu bodo tudi stiki z otrokom in ženo.

Bistvene navedbe strank upravnega spora

1.Tožnik v tožbi uveljavlja vse tožbene razloge po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Zahteva odpravo izpodbijanega sklepa in sodišču predlaga, da toženki naloži, naj po prejemu sodne odločbe preneha izvajati ukrep pridržanja in ga nemudoma izpusti.

2.V tožbi uvodoma poudarja, da ukrep omejitve gibanja pomeni poseg v osebno svobodo, za kar morajo biti izkazane določene okoliščine, ki v konkretnem primeru niso podane. Meni, da je kršeno načelo sorazmernosti, saj bi se lahko uporabil milejši ukrep. Nezmožnost uporabe manj prisilnih sredstev od pridržanja v Centru za tujce se mora namreč nanašati na okoliščine v zvezi s prosilcem in ne na splošne okoliščine zagotavljanja reda in varnosti v azilnem domu. V zvezi z evidenco SIS poudarja, da nikoli ni vstopil, bival ali potoval čez ozemlje Nemčije. Nenazadnje tudi toženka sama priznava, da od nemških organov še ni prejela podrobnih podatkov ali dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče z gotovostjo ugotoviti njegovo istovetnost. Meni, da je vnos v sistem SIS posledica napačne identifikacije ali administrativne napake. Hkrati zavrača kakršno koli sodelovanje, članstvo ali povezavo s teroristično organizacijo A. (v nadaljevanju A.). Toženkine ugotovitve, da se njegovi osebni podatki nahajajo na domnevnih "..." te organizacije, niso dokazane. Poudarja, da med februarjem 2016 in junijem 2017 ni opravljal nobenih dejavnosti z omenjeno organizacijo, prav tako od nje ni prejemal finančnih sredstev. Odločitev toženke je v nasprotju z domnevo nedolžnosti. Poudarja, da nikoli ni bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, prav tako mu ni bil vročen noben poziv, obtožnica ali vabilo na razgovor s strani nemških ali iraških pravosodnih organov. Izpodbijan sklep temelji na ukrepu, katerega vsebina, ozadje in pravna narava mu niso znane, s čimer mu je bila odvzeta možnost učinkovite obrambe. Poudarja, da je po odhodu iz Iraka dve leti zakonito bival v Grčiji ter se redno javljal tamkajšnjim organom. Grški organi, ki so del istega schengenskega informacijskega sistema (SIS) in evropskih varnostnih struktur, ga niso v okviru dvoletnega azilnega postopka nikoli opozorili, pridržali ali obvestili, da je iskan s strani Nemčije ali katere koli druge države članice EU zaradi varnostnih razlogov ali terorizma. Če bi bil ukrep v SIS utemeljen in resničen, bi grški varnostni organi pri preverjanju njegove identitete ob odvzemu prstnih odtisov nemudoma ukrepali.

3.Samo sklicevanje na obstoj varnostnega vpisa v sistem SIS po njegovem mnenju ne more avtomatično pomeniti, da oseba predstavlja nevarnost za varnost države. Gre za najstrožji poseg v osebno svobodo. Meni, da bi morala toženka do pridobitve uradnih pojasnil pristojnih nemških organov, uporabiti milejše ukrepe (npr. javljanje na policijski postaji ali določitev območja azilnega doma z ustreznimi omejitvami).

4.Toženki nadalje očita napačno uporabo materialnega prava v zvezi z pravnim standardom "grožnje javnemu redu" ali "državni varnosti". Poudarja, da se zakonski termin v skladu s pravom EU in ustavnosodno prakso lahko razume izključno kot resnična, sedanja in dovolj resna grožnja, ki prizadene temeljni interes družbe, česar toženka ni izkazala. Sklicujoč se na sodbe Sodišča EU (SEU) in Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) poudarja, da zgolj obstoj administrativnih zabeležk ali preteklih indicev ne more nadomestiti strogega pogoja. Grožnja tako ni resnična, saj temelji na nepreverjeni in administrativno sporni zabeležki iz Nemčije, v kateri sam sploh še ni bil. Prav tako ne gre za sedanjo grožnjo, saj se mu očita dogodke iz leta 2016 in 2017. Grožnja hkrati ni dovolj resna, saj ni utemeljena z nobenim konkretnim ravnanjem.

5.Dodaja, da v skladu z Uredbo (EU) 2018/1862 sistem SIS ni nezmotljiv. Toženka tudi sicer ni izkazala, da se vnos v sistem SIS ujema z njegovimi prstnimi odtisi ali biometričnimi podatki, čeprav uredba striktno zahteva, da se pred izrekom tako hudih ukrepov opravi biometrični preizkus. Golo ujemanje podatkov o imenu, priimku in rojstnem datumu posledično ne zadošča. Računalniški izpis brez vsebinske priloge (opisa kaznivega dejanja, odredbe sodišča) je po svoji naravi zgolj administrativni zaznamek, ki ne dosega dokaznega standarda za poseg v ustavno pravico do osebne svobode (19. člen Ustave RS). Dodaja, da uredba SIS v primerih, ko posameznih ugovarja, da ni oseba iz ukrepa, izrecno predvideva nujen in hiter postopek izmenjave dopolnilnih informacij prek uradov SIRENE z namenov vnosa t. im. podatkov o napačni identifikaciji. Toženki očita opustitev tovrstnega postopka. Na napačnost podatkov kaže tudi ravnanje grških organov, ki v času njegovega bivanja v tej državi ni zaznala nobene grožnje. V dokaz svojih trditev predlaga vpogled v upravni spis, lastno zaslišanje ter vpogled v postopek mednarodne zaščite v Grčiji. Toženka naj nadalje predloži celotno dokumentacijo, na kateri temelji vnos v sistem SIS, pojasni, ali je bil v Nemčiji pravnomočno obsojen ter kakšne vrste je mednarodna tiralica, ki naj bi bila izdana.

6.Tožnik skupaj s tožbo podaja tudi predlog za izdajo začasne odredbe z odlogom izvršitve izpodbijanega akta. Poudarja, da odvzem prostosti vsak dan predstavlja nepopravljivo oziroma težko popravljivo škodo v smislu 32. člena ZUS-1, saj vsak dan nezakonitega in neutemeljenega bivanja v instituciji zaprtega tipa povzroča hude duševne stiske in nepopravljivo posega v temeljne človekove pravice iz 19. člena Ustave RS in 5. člena EKČP. Je v osebni stiski, saj ima ženo in mladoletnega otroka, ki se nahajata v izpostavi Azilnega doma ... Prilaga tudi dokument, ki sta ga izdali sunitski muslimanski plemeni z namenom, da bi ju z ženo trajno izključili. Ravnanje toženke, ki ga obravnava kot varnostno grožnjo, hkrati pa zoper njega vodi postopek mednarodne zaščite, je nesmiselno. Če bi zoper njega resnično obstajala veljavna mednarodna tiralica ali evropski nalog za prijetje, bi moral biti predan v policijsko pridržanje in priveden pred preiskovalnega sodnika zaradi izročitve. Omejitev gibanja po 84. členu ZMZ-1 pa je ukrep namenjen nemotenemu poteku azilnega postopka, ne pa zapiranju tujcev na podlagi nepreverjenih informacijskih vnosov tujih držav, ki jih slovenski organi ne razumejo in z njimi ne razpolagajo. Dodaja, da izdaja začasne odredbe ne bo posegla v javni interes ter ne bo povzročila škode toženki. Javni interes po varnosti je tudi sicer mogoče v celoti zavarovati z milejšim ukrepom.

7.Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijanega sklepa in predlaga, naj sodišče tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne. Pojasnjuje, da se je za izpodbijani ukrep odločila na podlagi individualnih okoliščin primera, pri čemer se je jasno opredelila do vprašanja, zakaj omejitev gibanja na prostore azilnega doma v konkretni zadevi ne zadostuje. Dodaja, da izpis iz evidence EURODAC zgolj dokazuje, da je tožnik v Grčiji 26. 7. 2024 podal prošnjo za mednarodno zaščito, ne pa tudi, da je spoštoval pravi red. Številni neregularni vstopi migrantov, ki jim je izpostavljena Grčija, otežujejo ažurnost izvajanja zahtevanih ukrepov, še zlasti pri ljudeh, ki zlorabljajo azilni postopek. Meni, da tožnik z ničemer ni izkazal, da je bil po podani prošnji na voljo grškim organom. Tovrstno interpretacijo potrjuje tudi dejstvo, da je tožnik v Grčiji dva krat podal prošnjo za mednarodno zaščito. Če je izvorno državo resnično zapustil leta 2018, je nepotreben dokument, ki ga je predložil, saj je bil sestavljen aprila 2025.

Dokazni postopek

Sodišče je 31. 8. 2026 izvedlo glavno obravnavo, na kateri je toženka na poziv sodišča predložila dopis Uprave kriminalistične policije, št. 2255-235/2026/1 (2252-05) z dne 14. 8. 2026 s posredovanimi podatki Urada SIRENE Nemčija (priloga B2), na katerega se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sicer sklicuje, a ga ni bilo moč najti med listinami upravnega spisa, poslanega na sodišče. Hkrati je predložila tudi odgovor GPU, Uprave kriminalistične policije z dne 20. 8. 2026 (priloga B3) s povzetkom odgovora nemškega Urada SIRENE, ki je sicer nastal po izdaji izpodbijanega sklepa, a ga je sodišče upoštevalo v skladu s t. im. ex nunc2

1.presojo dejstev in dokazov. Pri tem je izhajalo tudi iz stališča Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v sodbi z dne 8. 11. 2022 v združenih zadevah C-704/20 in C-39/21, po katerem mora imeti pristojni sodni organ možnost, da odloči o vseh dejanskih in pravnih elementih, ki so upoštevni za preverjanje zakonitosti pridržanja. V ta namen mora imeti možnost upoštevati dejstva in dokaze, na katere se sklicuje upravni organ, ki je odredil začetno pridržanje. Prav tako mora imeti možnost upoštevati dejstva, dokaze in stališča, ki mu jih morebiti predloži zadevna oseba ter ugotavljati vse druge elemente, ki so upoštevni za njegovo odločitev, če meni, da je to potrebno.

2.Oba dopisa, predložena s stranki toženke, je sodišče na naroku vročilo pooblaščenki tožnika, ki je pojasnila, da je bila z obema dopisoma že seznanjena. Tožnik je po tem, ko mu je obe listini na naroku prevedel tolmač za arabski jezik, navedel, da zanika vse obtožbe.

3.Sodišče je na naroku pregledalo listine upravnega spisa, v sodnem spisu pa dokazne listine tožnika pod prilogo A 2 (izpodbijan sklep) in A3 (plemenska odpoved tožniku in njegovi ženi s prevodom) ter dokazne listine toženke pod prilogo B2 (dopis GPU z dne 4. 8. 2026) in B3 (dopis GPU z dne 20. 8. 2026). Naštete listine je v soglasju s strankama štelo za prebrane in posameznih listin ni posebej naštevalo. Zaslišalo je tožnika.

4.Sodišče pa je zavrnilo dokazni predlog tožnika za vpogled v dokumentacijo o postopku mednarodne zaščite v Grčiji, saj tovrstna dokumentacija ni relevantna za odločanje v predmetni zadevi. Za presojo zakonitosti izpodbijanega akta namreč ni bistveno, kako je potekal postopek mednarodne zaščite v Grčiji in kaj so bili tožnikovi razlogi za zapustitev izvorne države.

Odločitev sodišča

5.Tožba ni utemeljena.

6.Predmet obravnavanega upravnega spora je sklep, s katerim je toženka tožniku kot prosilcu za mednarodno zaščito omejila gibanje na prostore in območje Centra za tujce, iz sicer iz razloga preprečevanja ogrožanja varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije (četrta alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1). Po presoji sodišča je izpodbijan sklep pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

Glede uporabe prava

7.Med strankama ni sporno, da je bila tožnikova prošnja za mednarodno zaščito podana 14. 8. 2026, zato za obravnavo zadevo velja pravo EU iz t. i. Pakta o migracijah in azilu. Med strankama nadalje ni sporno, da Republika Slovenija v predvidenem roku ni sprejela zakonov ali drugih predpisov, ki bi omogočale prenos Direktive (EU) Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. maja 2024 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (UL L, 2024/1346, 22.5.2024; v nadaljevanju: Direktiva o sprejemu 2024/1346). Toženka je posledično pravilno zapisala, da se glede omejitve gibanja oziroma pridržanja še naprej uporabljajo določbe Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), če niso v nasprotju z Direktivo o sprejemu 2024/1346.

8.V skladu z navedeno direktivo lahko države članice, če je to potrebno ter na podlagi posamične presoje vsakega primera, pridržijo prosilca, če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa. V skladu s točko (f) četrtega odstavka 10. člena direktive je moč prosilca med drugim pridržati, kadar to zahteva zaščita nacionalne varnosti ali javnega reda3. ZMZ-1 v prvem odstavku 84. člena določa, da v primeru, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave iz zakonsko določenih razlogov, med drugim kadar se preprečuje ogrožanje varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije ali je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Za ogrožanje varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije se šteje ogrožanje notranje ali zunanje varnosti države, to je ogrožanje delovanja institucij in temeljnih javnih služb ter preživetja prebivalstva, tveganje resnih motenj v mednarodnih odnosih ali mirnem sožitju med narodi in ogrožanje obrambnih interesov države. Tveganja v zvezi s terorizmom spadajo v ta okvir. Drugi primerljivi razlogi javnega reda se razumejo kot tisti, ki pomenijo resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo temeljnemu interesu države (četrta alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1).

Glede omejitve gibanja v obravnavani zadevi

9.V obravnavani zadevi je sporno, ali so izpolnjeni pogoji za izrek ukrepa omejitve gibanja po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

10.V odgovor na tožbene trditve, na katere je glede preizkusa dejanskega stanja sodišče vezano (20. člen ZUS-1), velja uvodoma ugotoviti, da je toženka svoj zaključek o podanem razlogu iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, oprla na obvestilo Policijske uprave Novo mesto, št. 2255-2949/2026/6 z dne 14. 8. 2026. Iz slednjega izhaja, da je slovenska policija v postopku tožnikove podaje namere za mednarodno zaščito ugotovila, da je slednji na območju Nemčije obravnavan zaradi nezakonitega priseljevanja. Zoper njega je s strani nemških varnostnih organov razpisan ukrep v evidenco SIS, in sicer zavrnitev vstopa in prepoved bivanja v državi na podlagi 24. in 25. člena Uredbe SIS zaradi resne varnostne grožnje, povezane s kaznivim dejanjem v zvezi s terorizmom. Toženka se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sklicuje tudi na pojasnila Urada SIRENE Nemčija, da naj bi bil tožnik član teroristične organizacije A. ter, da so njegovi osebni podatki navedeni na ... A., zato obstaja velika verjetnost, da je bil prisoten na njenem ozemlju in je ... med februarjem 2016 in junijem 2017 (dopis - priloga B2). Toženka je tako preko izvajanja Uredbe SIS prišla do pravno relevantnega podatka oziroma je ugotovila pravno relevantno dejstvo, da je tožnik v informacijskem sistemu SIS, preko medsebojnega obveščanja držav članic EU SIRENE, zabeležen oziroma da je zanj razpisan ukrep v evidenci SIS z veljavnostjo od 27. 11. 2025 do 1. 11. 2028 v zvezi s kaznivim dejanjem terorizma z opozorilom, da gre za nevarno osebo.

11.Iz zapisnika o ustni seznanitvi z omejitvijo gibanja sicer izhaja, da je tožnik, ko mu je bilo navedeno predstavljeno, zanikal, da bi bil kdaj obtožen terorizma ter pojasnil, da mu ni znano, zakaj ga je Nemčija zavedla v evidenci SIS. Poudaril je tudi, da v navedeni državi še nikoli ni bil. Pri tovrstnih trditvah je vztrajal tudi v tožbi ter zaslišan na sodišču, a je toženka tudi po presoji sodišča, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera, utemeljeno izhajala iz evidence SIS. Že v teh podatkih je namreč imela podlago za omejitev gibanja tožniku po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Po Uredbi SIS je namen vzpostavitve evidence SIS v zagotovitvi visoke stopnje varnosti na območju svobode, varnosti in pravice EU, kar vključuje vzdrževanje javnega reda in varnosti ter varovanje varnosti na ozemljih držav članic (1. člen), z njo pa so določeni pogoji in postopki za vnos in obdelavo razpisov ukrepov v SIS v zvezi z državljani tretjih držav ter izmenjavo dopolnilnih in dodatnih podatkov zaradi zavrnitve vstopa ali prepovedi bivanja na ozemlju držav članic (prvi odstavek 2. člena). Evidenca SIS tako predstavlja organizirano in urejeno zbiranje podatkov z namenom zagotavljanja varnosti na ozemljih držav članic EU v zvezi z državljani tretjih držav.

12.Na tovrstne podatke se je toženka po presoji sodišča lahko zanesla, četudi v času odločanja še ni prejela odgovora s strani nemških varnostnih organov na dodatne poizvedbe. Kot je pravilno povzela v izpodbijanem sklepu namreč države članice v skladu s točko a prvega odstavka 24. člena Uredbe SIS vnesejo razpis ukrepa za zavrnitev vstopa in prepoved prebivanja, če zaključijo, da prisotnost državljana tretje države na njenem ozemlju predstavlja grožnjo za javni red, javno varnost ali za nacionalno varnost in v skladu s svojim nacionalnim pravom sprejme sodno ali upravno odločbo o zavrnitvi vstopa in prepovedjo prebivanja. Takšen primer se med drugim pojavi, če obstajajo resni razlogi za prepričanje, da je državljan tretje države storil hudo kaznivo dejanje, vključno s terorističnim kaznivim dejanjem, ali obstajajo resni indici, da to namerava storiti na njenem ozemlju (točka b drugega odstavka 24. člena Uredbe SIS). Država pogodbenica torej podatke o ukrepih zavrnitve vstopa vnaša izključno na podlagi odločitev sodišč ali pristojnih državnih organov, s katerimi je bilo ugotovljeno, da poimensko določen državljan tretje države individualno predstavlja nevarnost za javni red in javno varnost ali nevarnost za nacionalno varnost države pogodbenice in s tem tudi nevarnost za javni red in javno varnost ali nevarnost za nacionalno varnost držav pogodbenic. Pri vnosu podatkov državo v skladu z 21. členom Uredbe SIS vodi načelo sorazmernosti, pri čemer se v primeru, ko je odločitev o zavrnitvi vstopa in prepovedi bivanja povezana s terorističnim kaznivim dejanjem, šteje, da je zadeva primerna, relevantna in dovolj pomembna, da zahteva razpis ukrepa v SIS. Za tak primer je torej že zakonodajalec EU predpisal, da je za razpis ukrepa sorazmernosti (iz prvega odstavka tega člena) zadoščeno, zato tožnik ne more uspeti z nasprotnimi tožbenimi očitki.

13.Nadalje velja poudariti, da je toženka je na podlagi pridobljenega podatka v sistemu SIS tožnika zaslišala in mu v skladu s pravico do izjave in obrambe dala možnost, da se izreče o navedenem dejstvu, ki ga bremeni, in ki je lahko dejanska podlaga za omejitev gibanja na podlagi 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Ker je namen tovrstnega ukrepa "preprečevanje" ogrožanja varnosti države oziroma ustavne ureditve, je tak ukrep možno izreči, če je "nujno potreben" zaradi razlogov varnosti države in javnega reda. Tožnik z izjemo zanikanja terorizma in nejevere v zapisane podatke v evidenci SIS ni predlagal oziroma izpostavil nobenih dejstev in dokazov, ki bi kazala na to, da je takšen zapis napačen. Hkrati je toženka (v nasprotju z drugačnimi tožbenimi navedbami) izvedla nujen in hiter postopek izmenjave dopolnilnih informacij preko uradov SIRENE. Pravilnost odločitve toženke tako še dodatno potrjuje odgovor Urada SIRENE Nemčija, na katerega je po izdaji izpodbijanega sklepa toženko opozorila Uprava kriminalistične policije GPU (priloga B3). Iz pojasnil izhaja, da po prejemu fotografije in prstnih odtisov tožnika potrjujejo, da oseba B. B. predstavlja osebo, zabeleženo v evidenci SIS ter, da je zanj pod navedeno SIS ID številko razpisan ukrep zavrnitev vstopa in prepoved prebivanja v zvezi s terorizmom ter, da obstajajo znaki, da je oseba na seznamu, povezanem s tako imenovano A. Sodišče je na naroku s tovrstnim dopisom seznanilo tudi tožnika, ki je vztrajal pri zanikanju vseh obtožb, kar pa pri sodišču ne vzpostavi dvoma v pravilnost zapisa podatkov v evidenci SIS oziroma dvoma v njegovo identifikacijo. Sodišče še dodaja, da je tudi Vrhovno sodišče že večkrat pojasnilo, da pri izreku ukrepa omejitve gibanja (pridržanja) ne gre za kazenski postopek in ne za ugotavljanje tožnikove kazenske odgovornosti za kazniva dejanja, niti omejitev gibanja ni kazen, ampak je preventivni ukrep zoper prosilca za mednarodno zaščito, ki se na tej pravni podlagi nahaja na ozemlju Republike Slovenije, do odločitve o njegovi prošnji4. Zato za pridržanje iz razloga po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni treba ugotavljati prosilčeve krivde za dejanja, ki pomenijo grožnjo navedenim vrednotam. Zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in da je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj nujno potrebno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, kar se je izkazalo tudi v konkretnem primeru.

14.Navedenega ne spremeni dejstvo, da tožnik po lastni navedbi še nikoli ni bil v Nemčiji oziroma, da s strani nemških ali iraških varnostnih organov ni prejel nobenega poziva, obtožnice ali sodbe. V skladu z zgoraj citirano točko b drugega odstavka 24. člena Uredbe SIS namreč država članica lahko ukrep v evidenco SIS vnese že, če obstajajo resni indici, da določena oseba na njenem ozemlju namerava storiti hudo kaznivo dejanje, vključno s terorističnim kaznivim dejanjem, za kar pa po logiki stvari ni nujno, da se tovrstna oseba nahaja ali je nahajala na njenem ozemlju.

15.Tožnik nadalje ne more uspeti s tožbenimi navedbami o tem, da grški organi, zoper njega niso reagirali, čeprav je Grčija del istega sistema SIS in evropskih varnostnih struktur. Bistveno za presojo v konkretnem primeru namreč je, da so zapis v evidenci SIS opazili slovenski organi, postopanje grških organov pa je odraz njihove suverenosti. Sodišče hkrati dopušča možnost, da v času odločanja o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito tovrstni ukrep še ni bil del evidence SIS. Iz tožnikove izpovedbe na naroku namreč izhaja, da je prvo prošnjo za mednarodno zaščito v Grčiji podal že v letu 2024, pri čemer je bila zavrnilna odločba izdana enkrat med aprilom in junijem 2025. Nadalje je navedel, da je ponovno prošnjo podal avgusta 2025. Ker ukrep prepovedi vstopa in bivanja v Nemčiji velja od 27. 11. 2025 do 1. 11. 2028, je po presoji sodišča povsem možno, da je bil v evidenco SIS vnesen po podaji druge prošnje.

16.Napačni so nadalje tožbeni očitki, da mora vnos ukrepa v evidenco SIS temeljiti na biometričnih podatkih5. Tovrstna obveznost namreč iz prvega odstavka 22. člena Uredbe SIS ne izhaja, saj v zvezi z identifikacijo zadošča podatek o priimku in datumu rojstva. Velja dodati je v primeru morebitne netočnosti podatkov na podlagi 58. člena Uredbe SIS v ločenem postopku predvideno posebno pravno sredstvo za dostop, popravek netočnih podatkov in izbris nezakonito shranjenih podatkov. Na voljo je tudi možnost zahtevati odškodnino, če oseba utrpi premoženjsko ali nepremoženjsko škodo zaradi nezakonitega postopka obdelave osebnih podatkov. Poleg tega je skladno s 44. členom Uredbe (EU) 2018/1861 za kakovost podatkov v evidenci SIS odgovorna le država članica izdajateljica, konkretno Republika Nemčija. Ta država na podlagi prvega odstavka tega člena odgovarja za to, da so podatki točni, posodobljeni ter zakonito vneseni in shranjeni v SIS. Tožnik pa ni zatrjeval, da bi uveljavljal katerega od predvidenih pravnih sredstev, zato s pavšalnim opozorilom o možnosti zlorabe njegovih osebnih podatkov ne more uspeti.

17.V zvezi z očitki o zmotni uporabi materialnega prava velja poudariti, da teroristična grožnja predstavlja zakonsko predviden razlog za odreditev ukrepa omejitve gibanja prosilcu za mednarodno zaščito na podlagi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Takšna omejitev se primarno utemelji na preprečevanju ogrožanja varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije, saj je po svoji naravi usmerjena zoper varnost prebivalstva, delovanje institucij in notranjo varnost države. Le ta je v skladu s sodno prakso ESČP lahko ogrožena zlasti z neposredno grožnjo za mir in fizično varnost prebivalstva države članice6.

Teroristična grožnja sicer vsebuje elemente ogrožanja osebne varnosti in resne grožnje temeljnim interesom družbe, vendar zaradi svoje specifične teže in sistemske narave presega zgolj splošni javni red ter se uvršča neposredno pod varnost države in ustavno ureditev. Tožnikove navedbe o tem, kaj mora biti podano v primeru "drugih primerljivih razlogov javnega reda" so posledično brezpredmetne.

S predmetno zadevo so nadalje neprimerljive sodbe SEU in ESČP, na katere se v tožbi sklicuje tožnik. V zadevi J. N. proti Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie (C-601/15 PPU) je namreč SEU odločilo, da je pridržanje prosilca, kadar to zahteva zaščita nacionalne varnosti ali javnega reda, že po svoji naravi ukrep, s katerim je javnost mogoče zaščititi pred nevarnostjo, ki jo lahko povzroča ravnanje take osebe, in je zato z njim mogoče doseči cilj, ki se mu sledi s členom 8(3), prvi pododstavek (e), Direktive 2013/33 7. Navedlo je tudi, da citirana določba ne krši ravni varstva, ki ga zagotavlja člen 5 (1) (f), drugi del povedi, EKČP 8. Pridržanje se sicer lahko odredi le, če posameznikovo osebno ravnanje pomeni dejansko, trenutno in dovolj resno grožnjo, ki prizadene osnovni interes družbe ali varnost države, pri čemer je ta pogoj po presoji sodišča v dani zadevi izpolnjen. Iz baze SIS namreč izhaja, da tožnik zaradi kaznivega dejanja, povezanega s terorizmom, v tem trenutku 9 predstavlja resno varnostno grožnjo, zato je omejitev gibanja dopusten ukrep za dosego cilja zaščite pred nevarnostjo, ki jo predstavlja. SEU v zadevi K. proti Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie in H. F. Proti Belgiji (C-331/16 in C-366/16) dodatno in v nasprotju s tožbenimi trditvami izrecno navaja, da je mogoče z morebitno izjemno težo kaznivih dejanj tudi po razmeroma dolgem časovnem obdobju še vedno utemeljiti obstoj resnične, sedanje in dovolj resne grožnje, ki prizadene osnovne interese družbe. 10 Predmetne odločitve ne more spremeniti niti tožnikovo sklicevanje na sodbo v zadevi G. S. in V. G. (C-381/18 in 382/18), saj se nanaša na povsem drugačno dejansko stanje, in sicer vprašanje združitve družine in presojo uporabe Direktive 2003/86, katere cilji so drugi. 11

Enako velja za v tožbi izpostavljene odločitve ESČP. Sodba v zadevi A. in ostali proti Veliki Britaniji (št. 3455/05) z dne 19. februarja 2009 je sicer ena ključnih na področju zagotavljanja človekovih pravic v času boja proti mednarodnemu terorizmu, a se nanaša na pridržanje tujih državljanov 12 za nedoločen čas brez obtožnice in sojenja 13, kar pa ne velja za tožnika v konkretnem primeru. Ukrep omejitve gibanja na Center za tujce je namreč izrecno določen za največ 3 mesece, tožnik pa ima tudi možnost sodnega varstva. Zadeva S., V. in A. proti Danski (št. 35553/12, 36678/12 in 36711/12) z dne 22. 10. oktobra 2018 se nadalje nanaša na kratkotrajno preventivno policijsko pridržanje nogometnih navijačev z namenom preprečevanja nasilja, kar ni primerljivo s predmetno zadevo. V sodbi O. M. proti Madžarski (št. 9912/15) iz 5. julija 2016 pa je ESČP ugotovilo kršitev prvega odstavka 5. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), ki varuje pravico do svobode in varnosti, zaradi samovoljnega pridržanja homoseksualnega prosilca za azil. ESČP je izpostavilo, da oblasti sploh niso upoštevale posebne ranljivosti pritožnika zaradi njegove spolne usmerjenosti. V splošnih centrih za pridržanje migrantov so LGBTI+ osebe namreč izpostavljene visokemu tveganju za nadlegovanje, diskriminacijo in nasilje, kar zoper ni primerljivo s konkretnim primerom, saj se tožnik ne trdi, da je pripadnik te skupnosti oziroma ne izpostavlja drugih razlogov, ki bi kazali na njegovo posebno ranljivost.

Glede sorazmernosti

Če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, se lahko prosilcu odredi ukrep omejitve gibanja na center za tujce (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1). Sodišče se sicer strinja s tožnikom, da je pridržanje prosilca dopustno le takrat, ko je to sorazmerno glede na legitimni cilj pridržanja, vendar so bile po presoji sodišča v konkretnem primeru te okoliščine podane in so razvidne iz razlogov izpodbijanega sklepa, na kar se sodišče v izogib ponavljanju v skladu s 71. členom ZUS-1 v celoti sklicuje. Resnost dejanja, za katerega je bil za tožnika razpisan ukrep zavrnitve vstopa ter stanje v Azilnem domu ... , ki ne preprečuje pobega, tudi po presoji sodišča ne omogoča namestitve tožnika v azilni dom. Pri ukrepu omejitve gibanja na Center za tujce gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena izrecno dopušča. Tovrstni ukrep hkrati ne presega kriterijev Direktive (EU) 2024/1346, ki v 12. členu predvideva celo nastanitev prosilcev v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje.

Toženka je tudi sicer svojo odločitev oprla še na 84.a člen ZMZ-1, in sicer na dejstvo, da je tožnik v preteklosti že podal prošnjo za mednarodno zaščito v drugi državi članici EU, nato pa to državo zapustil, ne da bi počakal na odločitev. Da slednje drži, je tožnik potrdil tako na razgovoru v upravnem postopku, kot zaslišan na sodišču, kjer je pojasnil, da je Grčijo zapustil še preden je ta odločila o njegovi ponovni prošnji. Sodišče posledično pritrjuje zaključkom toženke o tožnikovi begosumnosti in nujnosti omejitve gibanja na Center za tujce. Njena odločitev namreč ne temelji na sposobnosti toženke za izvajanje milejšega ukrepa, kot trdi tožnik, ampak na presoji zadostnosti ukrepa oziroma potrebnosti stopnje prisile, ki jo je treba uporabiti glede na navedene tožnikove individualne okoliščine. 14

Na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa nadalje ne vpliva ugotovitev, da zakonodajalec še ni prenesel petega odstavka 10. člena Direktive (EU) 2024/1346, ki je identično prej veljavnemu četrtem odstavku 8. člena Direktive 2013/33/EU, v notranji pravni red. Po navedeni določbi so države članice tiste, ki zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanja določena v nacionalnem pravu. Slednje ima sicer za posledico, da sodišče v upravnem sporu ne more odločiti o izbiri drugega, sorazmernega ukrepa (kot so redno javljanje, finančno jamstvo ali zadrževanje na določenem območju itd.). Vendar pa navedeno stališče ne pomeni, da toženka ne more presojati sorazmernosti v razmerju do milejšega ukrepa zadrževanja na območju azilnega doma ob upoštevanju tožnikovih preteklih ravnanj v skladu z ZMZ-1, kot je to storila tudi v obravnavani zadevi 15. Toženka zato ni napačno uporabila določila drugega odstavka 84. člena v navezavi na drugi odstavek 11. člena Direktive o sprejemu 2024/1346. 16 Nenazadnje tožnik niti v tožbi ne poda opisa razmer v Centru za tujce, ki bi lahko kazale na nesorazmernost ukrepa in, ki bi upoštevaje opisane okoliščine pretehtale nad ciljem zagotavljanja varnosti. Nasprotno, tožnik izrecno vprašan na naroku navede, da se v Centru za tujce dobro počuti in z izjemo hrane, ki mu povzroča prebavne motnje, drugih težav nima. Vse navedeno skupaj zadošča za presojo, da je ukrep odvzema prostosti z namestitvijo v Center za tujce sorazmeren in edini učinkovit v ugotovljenih okoliščinah.

Glede na navedeno je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Zato je sodišče tožbo v I. točki izreka na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede predlagane začasne odredbe

Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

ZMZ-1 glede začasnih odredb nima posebnih določb, določa le, da ima prosilec zoper sklep o omejitvi gibanja v treh dneh po njegovi vročitvi pravico do vložitve tožbe na upravno sodišče, pri čemer mora sodišče po predhodnem ustnem zaslišanju prosilca o tožbi odločiti v treh delovnih dneh (sedmi odstavek 84. člena ZMZ-1). Posebnih določb nima niti Direktiva (EU) 2024/1246, ki sicer za razliko od ZMZ-1 v tretjem odstavku 11. člena predvideva drugačne roke, v katerih mora sodišče sprejeti odločitev najpozneje 15 dni, v izjemnih primerih pa najpozneje 21 dni po začetku ustreznih postopkov.

Po presoji sodišča zato glede izdaje začasne odredbe v postopkih, vodenih po ZMZ-1 oziroma na podlagi neposredne uporabe direktive 17, veljajo splošna pravila ZUS-1.

Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in obliko ter obseg škode, pojasniti in s stopnjo verjetnosti izkazati, zakaj je ta škoda zanj težko popravljiva, za vse navedeno pa predložiti tudi dokaze.

Ker je v obravnavani zadevi tožnik vložil tožbo zoper sklep o omejitvi gibanja, izdaja začasne odredbe ne more temeljiti na samem dejstvu odvzema prostosti, temveč na obstoju težko popravljive škode, ki bi zaradi njega oziroma v povezavi z njim lahko nastala, še preden bi pristojno sodišče v upravnem sporu pravnomočno presodilo, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Navedena težko popravljiva škoda pa bi morala pretehtati nad potrebnim varstvom javnega interesa, da bi bilo začasno odredbo mogoče izdati, kar je treba ugotoviti v vsakem primeru posebej.

Tožnik utemeljuje težko popravljivo škodo z nezakonitim odvzemom prostosti, kar povzroča hude duševne stiske in nepopravljivo posega v pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 5. člena EKČP ter samo po sebi pomeni težko oziroma nepopravljivo škodo. Izpostavlja še stisko in neizmerno žalost, ker ne prebiva z ženo in mladoletnim otrokom, ki sta nastanjena v izpostavi Azilnega doma v Logatcu.

Četudi sodišče lahko razume, da je ločenost od družinskih članov za tožnika težka, slednje samo po sebi še ne izkazuje nastanka težko popravljive škode. Nenazadnje tožnik ne prereka ugotovitev toženke, da mu bo omogočena telefonska komunikacija z ženo in otrokom, zato se tovrstna dejstva štejejo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Izpodbijani akt nadalje ni nezakonit, zato tožnik težko popravljive škode v tem okviru ni uspel izkazati. Zakonita omejitev gibanja namreč ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode. S samim sklicevanjem na odvzem prostosti kot težko popravljivo škodo, ne da bi tožnik ob tem izkazal osebno okoliščino posebne ranljivosti, pa tudi ne more biti izkazana težko popravljiva škoda. Zato je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo kot neutemeljeno (tretji in peti odstavek 32. člena ZUS-1).-------------------------------1 Uredba (EU) 2018/1861 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. novembra 2018 o vzpostavitvi, delovanju in uporabi schengenskega informacijskega sistema (SIS) na področju mejnih kontrol, o spremembi Konvencije o izvajanju Schengenskega sorazuma ter o spremembi in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1987/2006 (v nadaljevanju: Uredba SIS). 2 V skladu s tretjim odstavkom 67. člena Uredbe (EU) 2024/1348 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. maja 2024 o vzpostavitvi skupnega postopka za mednarodno zaščito v Uniji in razveljavitvi Direktive 2013/32/EU, ki je pričela veljati 12. 6. 2026, učinkovito pravno sredstvo vsaj pred sodiščem prve stopnje zagotavlja popolno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj. To pomeni, da Upravno sodišče pri odločanju o zakonitosti omejitve gibanja ne presoja le stanja, kakršno je bilo v času izdaje sklepa upravnega organa, temveč mora upoštevati vsa relevantna dejstva, ki obstajajo v času sojenja, vključno s tistimi, ki so nastala po izdaji izpodbijanega akta. 3 Enako določbo je vsebovala tudi Direktiva o sprejemu 2013/33 (točka (e) tretjega odstavka 8. člena), v slovenski pravni red prenesena z ZMZ-1. 4 Primerjaj npr. sodbo in sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 205/2025 z dne 24. 11. 2025. 5 V skladu s 13. točko 3. člena Uredbe SIS so to podatki, ki vključujejo fotografije, podobe obraza ter daktiloskopske podatke (prstne odtise in odtise dlani). 6 Primerjaj npr. sodbo C-348/09 z dne 22. 5. 2021, 28. tč. obrazložitve. 7 Primerjaj 55. točko obrazložitve zadeve C-601/15 PPU. 8 Ibidem, 78. tč. obrazložitve. 9 Ukrep prepovedi vstopa in prebivanja v Nemčiji je še vedno veljaven. 10 Primerjaj 56. in 58. tč. obrazložitve. 11 Gre za spodbujanje združitve družine in podelitev varstva državljanom tretjih držav, zlasti mladoletnikom. 12 11 tujih državljanov, ki so bili zaprti v strogo varovanem zaporu Belmars. 13 ESČP je ugotovilo kršitev 5. člena EKČP. Poudarilo je, da četudi izgon zaradi absolutne prepovedi mučenja (3. člen EKČP) ni izvedljiv, pridržanja tujca ni mogoče neomejeno podaljševati zgolj na podlagi točke f prvega odstavka 5. člena EKČP. 14 Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi I Up 96/2024 z dne 24. 4. 2024 (11. točka obrazložitve). 15 Glej na primer sklep Vrhovnega sodišča I Up 87/2022 z dne 18. 8. 2022 (13. točka obrazložitve). 16 Po tem določilu se v ukrepu za pridržanje navedejo dejanski in pravni razlogi, ki so podlaga za pridržanje pa tudi razlogi, zakaj ni mogoče učinkovito uporabiti drugih, manj prisilnih ukrepov. 17 Če ZMZ-1 nasprotuje Direktivi o sprejemu 2024/1346.