Jedro

Stališče zagovornice, da je bil konkretni prekrškovni postopek zoper obdolženca že pravnomočno zaključen, ker naj bi tek roka lahko prekinilo zgolj vloženo pravno sredstvo upravičenega predlagatelja, je napačno. Namreč: skladno z določbo tretjega odstavka 11.a člena ZP-1 lahko postopek prekrška prekine tudi prekrškovni organ, in sicer to stori v primeru vložene kazenske ovadbe zoper storilca zaradi kaznivega dejanja, ki ima tudi znake prekrška, in se tako prekinjeni postopek prekrška ne sme nadaljevati, dokler ni postopek v zvezi s kaznivim dejanjem pravnomočno zaključen. Postopek prekrška lahko prekrškovni organ prekine kadarkoli do njegovega pravnomočnega zaključka, to je do trenutka, ko plačilnega naloga ni več možno izpodbijati z rednim pravnim sredstvom (prvi odstavek 199. člena ZP-1).

Izrek

Pritožbama zagovornic obdolženih A. A. in B. B. se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Murski Soboti je z izpodbijano sodbo pod točko I izreka obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti po prvem odstavku 300. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), pod točko II izreka pa obdolženega B. B. storitve kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 300. člena KZ-1. Po 57. členu KZ-1 jima je izreklo pogojno obsodbo, v kateri je obdolženemu A. A. po prvem odstavku 300. člena KZ-1 določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let, obdolženemu B. B. pa je po drugem v zvezi s prvim odstavkom 300. člena KZ-1 določilo kazen osem mesecev zapora, prav tako s preizkusno dobo dveh let. Oba obdolženca je po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter jma po prvem odstavku 95. člena ZKP naložilo plačilo sodne takse, in sicer vsakemu v višini 100,00 EUR.

2.Zoper sodbo sta se pritožili:

-zagovornica obdolženega A. A. iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožbo zoper obdolženega A. A. zavrne iz razloga po 3. točki 357. člena ZKP, podredno, da obdolženca oprosti obtožbe, v obeh primerih pa da odloči še, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornice, proračun. Podredno še predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred drugi senat;

in

-zagovornica obdolženega B. B. iz razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe ter odloči, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornice proračun, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.Na zahtevo zagovornice prvoobdolženega A. A. je višje sodišče skladno z določbo prvega odstavka 378. člena ZKP procesne udeležence obvestilo o seji pritožbenega senata, razpisani za dne 27. 8. 2026. Po obvestilu zagovornice prvoobdolženega, da se seje navedenega dne ne more udeležiti, je višje sodišče pritožbeno sejo preklicalo in jo glede na naravo ugotovljene kršitve, ki vselej terja razveljavitev sodbe, v nadaljevanju opravilo brez vnovičnega obveščanja procesnih udeležencev.

4.Pritožbi sta utemeljeni.

Glede kršitev kazenskega zakona

Zagovornica prvoobdolženega A. A. zatrjuje kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP z navedbami, da gre v predmetni zadevi za že pravnomočno razsojeno stvar (res iudicata). Enako kot v postopku na prvi stopnji navaja, da je bil obdolženec za dejanje, ki je predmet obtožbe, že obravnavan in kaznovan za prekršek, in sicer s plačilnim nalogom z dne 24. 6. 2023, ki je v posledici nevloženega pravnega sredstva z iztekom roka za njegovo vložitev postal pravnomočen.

Vendar ji ne gre pritrditi. Čeprav so dejstva v prekrškovni zadevi, ki se je predhodno vodila zoper obdolženega A. A., in v konkretni kazenski zadevi v bistvenem enaka, višje sodišče soglaša s presojo in razlogi sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ne gre za že razsojeno stvar. Tako je v točki 8 obrazložitve izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje utemeljeno izpostavilo, da obdolžencu izdan plačilni nalog za prekršek z dne 24. 6. 2023 ni postal pravnomočen, saj je prekrškovni organ še pred njegovo pravnomočnostjo s sklepom z dne 28. 6. 2023 postopek o prekršku prekinil. Stališče zagovornice, da je bil konkretni prekrškovni postopek zoper obdolženca že pravnomočno zaključen, ker naj bi tek roka lahko prekinilo zgolj vloženo pravno sredstvo upravičenega predlagatelja, je napačno. Namreč: skladno z določbo tretjega odstavka 11.a člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) lahko postopek prekrška prekine tudi prekrškovni organ, in sicer to stori v primeru vložene kazenske ovadbe zoper storilca zaradi kaznivega dejanja, ki ima tudi znake prekrška, in se tako prekinjeni postopek prekrška ne sme nadaljevati, dokler ni postopek v zvezi s kaznivim dejanjem pravnomočno zaključen. Postopek prekrška lahko prekrškovni organ prekine kadarkoli do njegovega pravnomočnega zaključka, to je do trenutka, ko plačilnega naloga ni več možno izpodbijati z rednim pravnim sredstvom (prvi odstavek 199. člena ZP-1). V prekrškovnem postopku zoper obdolženca v trenutku izdaje sklepa o prekinitvi postopka z dne 28. 6. 2023 rok za vložitev rednega pravnega sredstva zoper plačilni nalog z dne 24. 6. 2023 še ni potekel in torej slednji še ni postal pravnomočen. Obdolženec tako za isto dejanje ni bil pravnomočno kaznovan za prekršek in posledično ne gre za kršitev načela ne bis in idem.

Glede kršitev določb kazenskega postopka

Neutemeljeno nadalje zagovornica prvoobdolženega A. A. uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče prve stopnje v nasprotju s četrtim odstavkom 285.e člena ZKP ni odločilo o njenem predlogu za izdajo sklepa o ustavitvi postopka zaradi kršitve prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari po tretjem odstavku 293. člena ZKP.

Četrti odstavek 285.e člena ZKP določa, da o drugih procesnih predlogih strank odloči predsednik senata, če je pristojen za odločanje in če je to smotrno glede na stanje zadeve. Skladno s citirano določbo se torej s posebnim sklepom odloči zgolj o procesnih predlogih strank (na primer o predlogu za izločitev sodnika, za prenos pristojnosti, o dokaznih predlogih strank in podobno). Predlog zagovornice za ustavitev kazenskega postopka zaradi kršitve prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari pa ni procesni predlog, saj se ne nanaša na procesno vprašanje, temveč na materialnopravno vprašanje že pravnomočno razsojene stvari. Takšna in podobna materialnopravna vprašanja (npr. obstoj okoliščin, ki preprečujejo in izključujejo kazenski pregon obdolženca, vprašanje, ali je dejanje, ki je predmet obtožbe, sploh kaznivo dejanje, ali je navedena pravilna pravna opredelitev in podobno)1, pa prvostopenjska sodišča obravnavajo v okviru ugovorov pravne narave, o katerih se ne odloči s posebnim sklepom, temveč se o njih odloči takrat, ko sodišče prve stopnje odloči o očitkih iz obtožbe. Iz navedenih razlogov zatorej sodišče prve stopnje s tem, ko o predlogu zagovornice prvoobdolženega A. A. ni odločalo s sklepom na podlagi četrtega odstavka 285.e člena ZKP, ampak je na naroku glavne obravnave procesne udeležence zgolj seznanilo s presojo, da je ugovor pravne narave neutemeljen, in jih obvestilo, da o tem ne bo izdalo posebnega sklepa, ni zagrešilo pritožbeno uveljavljane kršitve določb kazenskega postopka.

Zagovornici obeh obdolženih pa pritožbeno uveljavljata tudi kršitev pravice do obrambe in s tem bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker smatrata, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge obrambe za zaslišanje prič C. C., Č. Č. in policista, ki je v okviru prekrškovnega postopka izdal sklep o prekinitvi postopka, ter za pribavo celotnega prekrškovnega spisa. Ne strinjata se z razlogi sodišča prve stopnje, da izvedba navedenih dokazov ni potrebna, in vztrajata, da zavrnitev dokaznih predlogov temelji na vnaprejšnji dokazni oceni, kar pa je v nasprotju s stališčem Vrhovnega sodišča v sodbah I Ips 111135/2009 z dne 26. 2. 2015 in I Ips 47145/2011 z dne 9. 4. 2015 ter Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi "Poropat proti Sloveniji".

V zvezi s pritožbeno zatrjevano kršitvijo pravice do obrambe višje sodišče najprej izpostavlja, da je pravica do izvajanja dokazov v obdolženčevo korist sicer bistven element pravice do poštenega sojenja, vendar sodišče zavezuje tudi načelo učinkovitosti in ekonomičnosti postopka (15. člen ZKP). Pri odločanju o dokaznem predlogu mora sodišče zato upoštevati merila, ki jih je ustaljena (ustavno)sodna praksa postavila za odločanje o predlogu v smislu tretje alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), in sicer: 1. sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloči o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2. sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga stranka; 3. predlagani dokaz oziroma dejstvo, ki naj se s predlaganim dokazom dokazuje, mora biti pravno relevantno; 4. stranka mora pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti; in 5. v dvomu je treba šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen. Pravica do obrambe torej ni kršena vselej, ko sodišče zavrne dokazni predlog obrambe, lahko pa je podana, če sodišče ne izvede pravno relevantnega dokaza. Dokazni predlog sme zavrniti tedaj, ko postane nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki bi se naj s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo, ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.2

Celostni pregled kazenske zadeve pokaže, da sta zagovornici na prvem naroku glavne obravnave (med drugim) predlagali, da se kot priči zaslišita policist Č. Č., ki je kritičnega dne sprejel prijavo na interventni števili policije 113, in policist, ki je v okviru prekrškovnega postopka izdal sklep o prekinitvi postopka, ter da se pribavi celotni prekrškovni spis. Sodišče prve stopnje je dokaznemu predlogu za zaslišanje priče Č. Č. ugodilo, preostale dokazne predloge pa zavrnilo kot nepotrebne z obrazložitvijo, da so vsi podatki v zvezi z obravnavo prekrška in razlogi, zakaj je prišlo do prekinitve prekrškovnega postopka, razvidni že iz prilog v spisu. Prav tako je procesne udeležence seznanilo, da bo po uradni dolžnosti pridobilo podatke o priči C. C., ki naj bi se nahajal v bližini kraja dejanja in z osebami ni povezan, ter ga zaslišalo kot pričo. Na naslednji narok glavne obravnave je nato pomotoma vabilo brata C. C., D. D., in policista Č. Č., za katerega je prejelo obvestilo, da je upokojen, nato pa na zadnjem naroku glavne obravnave kljub vztrajanju obrambe pri zaslišanju C. C. in izvedbi drugih predlaganih dokazov, slednje zavrnilo z obrazložitvijo, da njihova izvedba glede na že izvedene dokaze ni potrebna, priča C. C. pa se tudi ni nahajal na kraju dejanja, ampak v lokalu čez cesto. V izpodbijani sodbi je glede zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje priče C. C. dodatno navedlo še, da je sodišče prve stopnje dejansko zaslišalo vse možne priče, ki so bile neposredno navzoče na kraju in v bližini dogajanja, in zato zaslišanje navedene priče, ki naj bi se domnevno nahajal v lokalu čez cesto in niti ne na kraju dejanja, takrat pa je tudi že bila tema, ni potrebno. Takšnim prvostopenjskim razlogom v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje priče C. C. zagovornici utemeljeno nasprotujeta, medtem ko je pritožbena graja zavrnitve preostalih dokaznih predlogov neutemeljena.

Utemeljeno pa zagovornici nasprotujeta prvostopenjski zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje priče C. C.

-Dejstvo, da je sodišče prve stopnje najprej sklenilo, da bo navedeno pričo zaslišalo, nato pa izvedbo istega dokaza zavrnilo, samo po sebi sicer še ne pomeni kršitve določb kazenskega postopka, na kar v pritožbenih navedbah nakazujeta zagovornici. Sodišče namreč lahko med dokaznim postopkom na podlagi drugačne dejanske podlage ali na podlagi spremenjene presoje o pomembnosti izvedbe določenega dokaza za pravilno presojo, odločitev o tem, da bo izvedlo nek dokaz spremeni in zavrne izvedbo predlaganega dokaza, če oceni, da ta dokaz ni pravno relevanten ter pomemben za ugotavljanje obsoja kaznivega dejanja. Vendar pa v obravnavani zadevi ni jasno, na kakšni podlagi je sodišče prve stopnje spremenilo presojo pomena izvedbe navedenega dokaza (npr. ker je izvedba navedenega dokaza zaradi jasnosti zadeve odveč), predvsem pa je zavrnitev dokaznega predloga utemeljilo z neustreznimi razlogi in z (nedovoljeno) vnaprejšnjo dokazno oceno. Tako je v izpodbijani sodbi navedlo, da zaslišanje navedene priče ni potrebno, saj je sodišče zaslišalo vse možne priče, ki so bile neposredno navzoče na kraju in v bližini dogajanja, priča C. C. pa naj bi se nahajal v lokalu čez cesto in niti ne na kraju dejanja, takrat pa je bila tudi že tema. Zagovornici pravilno opozarjata, da je bil glede na izpovedbo oškodovanca E. E. priča C. C. v kritičnem času prisoten v bližini kraja dejanja in ne v lokalu čez cesto, kot to napačno navaja sodišče prve stopnje. Dejstvo, da je oškodovanec pričo videl, samo po sebi implicira verjetnost, da je tudi priča videla oškodovanca in s tem kritično dogajanje, o katerem bi lahko izpovedala. Obrazložitev, da je bila takrat že tema, s čimer sodišče prve stopnje nakazuje, da priča o dogodku ne bi znala ničesar povedati, pomeni nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno, kot to utemeljeno poudarjata zagovornici. Pravilno izpostavljata tudi, da so izpovedbe v postopku zaslišanih prič nasprotujoče (zaslišani policisti so v bistvenem potrdili izpovedbo oškodovanca, partnerki obdolžencev pa njun zagovor), priča C. C. pa ni povezan z nobenim od udeleženih v postopku in bi tako lahko povsem nepristransko izpovedal o dogodku. Tako je tudi po oceni višjega sodišča prvostopenjska zavrnitev navedenega dokaznega predloga neutemeljena in temelji na vnaprejšnji dokazni oceni, s čimer je sodišče prve stopnje kršilo pravico obdolžencev do obrambe iz 29. člena Ustave, navedena kršitev pa predstavlja kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki je vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe.

-Zagovornici pa utemeljeno uveljavljata bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP tudi iz razloga, ker sodišče prve stopnje priči F. F., ki jo je predlagala obramba, ni dovolilo izpovedati vsega, kar je vedela o zadevi, ta kršitev pa je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

-Kot izhaja iz podatkov spisa, je sodišče prve stopnje na naroku glavne obravnave kot pričo zaslišalo partnerko obdolženega A. A., F. F. Po prosti izpovedbi priče, ki so ji sledila vprašanja strank, je priča predsednico senata vprašala, če lahko še ona nekaj pove, predsednica senata pa ji tega ni dovolila in dejala, da bo povedala pozneje, najprej pa bo odgovarjala na vprašanja. V nadaljevanju naroka je bil nato podan predlog za izločitev sodnice, pri tem pa navedena priča v nadaljnjem postopku dokazovanja ni bila več zaslišana in tako o inkriminiranem dogodku ni imela več možnosti izpovedati, kar je nameravala. Tozadevno je pritrditi zagovornicama, da ni mogoče v naprej vedeti, o čem je priča želela izpovedati. Ker bi njena izpovedba utegnila biti v razmerju do posameznega obdolženca razbremenilna, je v pritožbeno kritiziranem procesnem vodenju prepoznati kršitev pravice obdolžencev do obrambe.

-Ker je sodišče prve stopnje na opisan način kršilo pravico obdolžencev do obrambe in s tem zagrešilo bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki sta take narave, da sta vplivali na zakonitost sodbe, je višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem sojenju bo sodišče prve stopnje ugotovljene kršitve odpravilo, ponovno zaslišalo pričo F. F. in pričo C. C. ter o zadevi ponovno odločilo. Pri tem bo skrbno pretehtalo in kritično presodilo tudi ostale pritožbene navedbe, s katerimi se višje sodišče zaradi narave ugotovljenih kršitev ni moglo ukvarjati. Ni pa višje sodišče ugodilo predlogu zagovornice obdolženega C. C. o ponovnem sojenju pred spremenjenim senatom, saj niso podane okoliščine, ki bi takšno odločitev utemeljevale.

Po obrazloženem je višje sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (prvi odstavek 392. člena ZKP).-------------------------------1 Prim. sklep Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 25902/2012 z dne 16. 6. 2015.2 Prim. npr. sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 43956/2017 z dne 9. 7. 2020 in I Ips 47145/2011-109 z dne 9. 4. 2015.