Jedro

Upoštevajoč odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. Up-233/15-17 z dne 19. 10. 2017 gre pri tovrstnih vprašanjih za medicinsko in ne za pravno vprašanje, saj gre za ugotavljanje medicinskih dejstev. Sodišče za ugotavljanje takšnih dejstev, ki pa so odločilnega pomena za rešitev zadeve, nima potrebnega medicinskega znanja, da bi samo ugotavljalo obstoj okoliščin, določenih v tretjem odstavku 103. člena ZPIZ-2 (ali uživalec potrebuje 24-urni nadzor svojcev in obvezno strokovno pomoč za stalno izvajanje zdravstvene nege). Tožnik je iz navedenega razloga podal dokazni predlog za postavitev neodvisnega izvedenca medicinske stroke. Pritožbeno sodišče meni, da sodišče brez pomoči oseb z ustreznim medicinskim znanjem ne more odločiti o navedenih vprašanjih ter je tako sodišče tožniku z zavrnitvijo predloga za postavitev neodvisnega izvedenca odvzelo možnost učinkovite obrambe zoper ugotovitve izvedenskih organov tožene stranke.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 30. 9. 2016 in z dne 1. 3. 2017, da je tožnik upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo v višini 418,88 EUR, ter da je razliko od priznanih in vtoževanih zneskov tožena stranka dolžna izplačati od dneva vložitve zahteve pred organom prve stopnje tožene stranke v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe in da je tožena stranka dolžna bodoče obroke plačevati v zakonskem roku, zapadlem v tekočem mesecu za pretekli mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka) in sklenilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka). Na podlagi zaslišane priče in dokumentacije v upravnem spisu je sodišče prve stopnje zaključilo, da pri tožniku ni takšnih stanj, zaradi katerih bi bila potrebna stalna zdravstvena nega.

2. Pritožuje se tožnik. V pritožbi navaja, da je zmoten zaključek sodišča, saj iz predloženih dokazov izhaja, da je tožnik upravičen do popolnega dodatka za pomoč in postrežbo, kar izhaja tudi iz izjave A.A., ki je medicinska sestra, sodišče pa predlaganega dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke ni izvedlo ter je tako ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. V posledici tega je bilo napačno uporabljeno materialno pravo, to je kriterij, ki določa pravico do dodatka za nego in pomoč najtežje prizadetim upravičencem. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku. Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in je v posledici tega ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

5. Spor v predmetni zadevi se nanaša na to, ali je tožnik upravičen do pravice do dodatka za pomoč v višjem znesku, kakor mu je ta že priznan kot slepi osebi in sicer v višini dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb od 8. 8. 1990 dalje.

6. Pravna podlaga v predmetni zadevi je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami). Dodatek za pomoč in postrežbo se po 99. členu ZPIZ-2 priznava uživalcu starostne, predčasne, invalidske, vdovske ali družinske pokojnine s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki jim je za osnovne življenjske potrebe nujna stalna pomoč in postrežba drugega. V konkretnem primeru je sporno, ali tožniku gre dodatek za pomoč in postrežbo v višini 76 % najnižje pokojninske osnove, veljavne za zadnji mesec pred uveljavitvijo ZPIZ-2, torej ali gre za uživalca pokojnine, ki potrebuje 24 urni nadzor svojcev (laična pomoč) in obvezno strokovno pomoč (najmanj zdravstveni tehnik) za stalno izvajanje zdravstvene nege.

7. Upoštevajoč odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. Up-233/15-17 z dne 19. 10. 2017 gre pri tovrstnih vprašanjih za medicinsko in ne za pravno vprašanje, saj gre za ugotavljanje medicinskih dejstev. Sodišče za ugotavljanje takšnih dejstev, ki pa so odločilnega pomena za rešitev zadeve, nima potrebnega medicinskega znanja, da bi samo ugotavljalo obstoj okoliščin, določenih v tretjem odstavku 103. člena ZPIZ-2 (ali uživalec potrebuje 24-urni nadzor svojcev in obvezno strokovno pomoč za stalno izvajanje zdravstvene nege). Tožnik je iz navedenega razloga podal dokazni predlog za postavitev neodvisnega izvedenca medicinske stroke. Pritožbeno sodišče meni, da sodišče brez pomoči oseb z ustreznim medicinskim znanjem ne more odločiti o navedenih vprašanjih ter je tako sodišče tožniku z zavrnitvijo predloga za postavitev neodvisnega izvedenca odvzelo možnost učinkovite obrambe zoper ugotovitve izvedenskih organov tožene stranke.

8. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje strokovno medicinska vprašanja, ki se nanašajo na elemente tretjega odstavka 103. člena ZPIZ-2 ugotavljalo s pomočjo sodno postavljenega izvedenca medicinske stroke ustrezne smeri, ki bo lahko podal izvid in mnenje, ali tožnik potrebuje 24-urni nadzor svojcev in obvezno strokovno pomoč, kakor so pogoji določeni v tretjem odstavku 103. člena ZPIZ-2 za odmero dodatka za pomoč in postrežbo v višini 76 % najnižje pokojninske osnove. Šele po izvedbi navedenega dokaza in po potrebi izvedbi drugih dokazov, bo sodišče prve stopnje lahko o zadevi zakonito odločilo.

9. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika v skladu s 354. členom ZPP ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.