Jedro

Čeprav je šlo za naknadno eventualno kumulacijo tožnik vrednosti spora za podredni nedenarni zahtevek ni postavil. Ker se pri takšni kumulaciji zahtevka medsebojno izključujeta, njuno seštevanje ne pride v poštev, saj bi privedlo do podvajanja vrednosti vsakega izmed kumuliranih zahtevkov. Zato se vrednost spornega predmeta in dovoljenost revizije presoja ločeno za vsak eventualno kumuliran zahtevek posebej.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožnik je uveljavljal ničnost prodajne in izročilne pogodbe, sklenjene 25. 2. 1991 med tožencem in pokojnim očetom A. A., s katero je toženec prejel nepremičnine, vpisane v vl. št. 36, 45, 129, 175 in 251, k. o. .... Trdil je, da je bil izključni nagib za njeno sklenitev izključitev tožnika iz dedovanja in je zgolj prikrivala darilno pogodbo. V zapuščinskem postopku so zaradi sklenjene pogodbe v zapuščino sodile le parc. št. 1537/6, 1537/7 in 1536/2, k. o. ... (v vrednosti 16.167,00 EUR) ter 424,00 EUR denarja. Uveljavljal je tudi neveljavnost oporoke z dne 12. 7. 1986, s katero je zapustnik vse premoženje zapustil tožencu, in toženčevo dedno nevrednost. Navajal je, da oporoka ni pristna in trdil, da je toženec dedno nevreden, če se izkaže, da je ponarejena.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo (štiri) primarne tožbene zahtevke, da je nična prodajna in izročilna pogodba, sklenjena 25. 2. 1991 med A. A. in tožencem, zaradi česar naj se nepremičnine, ki so bile predmet pogodbe, vrnejo v zapuščino po pokojnem A. A., v zemljiški knjigi pa naj se ponovno vpiše lastninska pravice v korist A. A. (tožbena zahtevka I.1 in I.2). Zavrnilo je tudi zahtevek za ugotovitev, da je lastnoročna oporoka A. A. neveljavna ter da je toženec dedno nevreden (tožbena zahtevka I.3 in I.4). Nadalje je zavrnilo (dva) podredna tožbena zahtevka, da je omenjena prodajna in izročilna pogodba nična in prikriva darilno pogodbo, ki nima pravnega učinka proti tožniku in naj se nepremičnine, ki so bile njen predmet, vrnejo v zapuščino po pokojnem A. A. (tožbena zahtevka II.1 in II.2). Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodb nižjih sodišč in ugoditev tožbenemu zahtevku. Podredno predlaga razveljavitev sodb in vrnitev zadeve v novo sojenje.

4. Sodišče je revizijo vročilo tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni dovoljena.

6. Direktna revizija je dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP). Kadar tožnik uveljavlja nedenarni tožbeni zahtevek, je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi (drugi odstavek 44. člena ZPP). Če tožnik v tožbi uveljavlja več zahtevkov, ki imajo različno (dejansko in pravno) podlago, se vrednost spornega predmeta določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP). Dovoljenost revizije se tako presoja glede vsakega zahtevka posebej. Če je v takem primeru v tožbi navedena le ena vrednost spornega predmeta, gre za ti. nediferencirano vrednost, ki ima po ustaljenem stališču enake posledice kot popoln izostanek njene navedbe - nedovoljenost revizije1. Izjema velja le za situacijo, ko je odločitev o reviziji odvisna od rešitve pravnih vprašanj, ki so skupna za vse zahtevek ali če so posamezni zahtevki med seboj tako povezani, da je odločitev o posameznem zahtevku odvisna od odločitve o drugem zahtevku. V takem primeru se ne glede na drugi odstavek 41. člena ZPP vrednost spora ugotovi s seštevkom vrednosti posameznih zahtevkov (peti odstavek 367. člena ZPP).

7. Tožnik je postavil štiri primarne zahtevke, s katerimi je zahteval: 1) ugotovitev ničnosti prodajne in izročilne pogodbe z vrnitvijo premoženja v zapuščino, 2) vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja glede nepremičnin, ki so bile predmet pogodbe, 3) ugotovitev neveljavnosti oporoke in 4) ugotovitev dedne nevrednosti toženca. V prvi pripravljalni vlogi je postavil še dva podredna zahtevka, in sicer: 1) ugotovitev ničnosti prodajne in izročilne pogodbe, ki prikriva darilno pogodbo in 2) vrnitev nepremičnin, ki so predmet pogodbe, v zapuščino. Kljub temu, da je uveljavljal več nedenarnih zahtevkov, je revident v tožbi navedel le enotno vrednost spornega predmeta 40.009,00 EUR. Čeprav je šlo za naknadno eventualno kumulacijo tožnik vrednosti spora za podredni nedenarni zahtevek ni postavil. Ker se pri takšni kumulaciji zahtevka medsebojno izključujeta, njuno seštevanje ne pride v poštev, saj bi privedlo do podvajanja vrednosti vsakega izmed kumuliranih zahtevkov. Zato se vrednost spornega predmeta in dovoljenost revizije presoja ločeno za vsak eventualno kumuliran zahtevek posebej2. V skladu z ustaljeno sodno prakso se šteje, da se (ena) navedena vrednost spora nanaša (zgolj) na primarni zahtevek3. Vrednost spora za podredna zahtevka pa bi moral tožnik posebej navesti. Ker tega ni storil, nima pravice do revizije glede podrednih tožbenih zahtevkov.

8. Četudi bi šteli, da je tožnik ob postavitvi eventualnega zahtevka vrednost povezal z vrednostjo spora iz primarnega zahtevka (ker pri obeh zahteva vrnitev istih nepremičnin v zapuščino), vrednosti spora ni mogoče ugotoviti. Tudi pri primarnem zahtevku je namreč šlo za objektivno kumulacijo nedenarnih zahtevkov, ki se opirajo na različno dejansko in pravno podlago. Zato bi tožnik (v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP) moral navesti vsaj dve vrednosti spornega predmeta: eno za zahtevka, ki se nanašata na ugotovitev ničnosti prodajne in izročilne pogodbe (tožbena zahtevka I.1 in I.2), drugo pa za zahtevka za ugotovitev neveljavnosti oporoke in toženčevo dedno nevrednost (tožbena zahtevka I.3 in I.4). Seštevanje zahtevkov na podlagi petega odstavka 367. člena ZPP namreč ne pride v poštev, saj zahtevka nista medsebojno logično povezana. Prav tako je njuna utemeljenost povsem neodvisna drug od drugega. Odločitev o neveljavnosti oporoke v ničemer ni bila odvisna od odločitve o tožbenem zahtevku, s katerim je tožnik uveljavljal ničnost prodajne in izročilne pogodbe. Tudi nepremičnine, ki so bile predmet prodajne in izročilne pogodbe niso bile identične nepremičninam, ki bi prišle v poštev pri oporočnem razpolaganju, saj je zapustnik z oporoko razpolagal z vsem premoženjem. Ker zahtevki niso bili medsebojno povezani in odvisni, navedba nediferencirane, enotne vrednosti spornega predmeta, ni zadoščala. Ni namreč mogoče ugotoviti, na kateri zahtevek se v tožbi navedena skupna vrednost spornega predmeta nanaša. Položaj je zato enak, kot če vrednost spora sploh ne bi bila navedena, kar onemogoča preizkus dovoljenosti revizije po vrednostnem kriteriju.

9. Vrhovno sodišče je zato na podlagi 377. člena ZPP nedovoljeno revizijo zavrglo.

10. Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločilo tudi o stroških revizijskega postopka. Ker tožnik z revizijo ni uspel, sam krije svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

1 Primerjaj sklepe Vrhovnega sodišča RS II Ips 182/2016 z dne 18. 4. 2018, II Ips 146/2016 z dne 8. 12. 2016, II Ips 233/2012 z dne 18. 9. 2014, II Ips 135/2011 z dne 19. 1. 2012, idr. 2 Glej J. Zobec, Pravdni postopek: Zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2005, str. 222 in dr. Maja Ovčak Kos, Žiga Razdrih, Dovoljenost revizije z vidika vrednostnega kriterija - civilnopravni spori, Odvetnik 71, poletje 2015, str. 20. 3 Primerjaj sklepe Vrhovnega sodišča RS II Ips 1034/2008 z dne 16. 2. 2012, II Ips 359/2009 z dne 11. 11. 2010, II Ips 219/2008 z dne 27. 8. 2008, itd.