Jedro

Delavec je skupaj s sodelavcem kritičnega dne opravljal montažo ventilov na že izvedeno inštalacijo, pri čemer je uporabljal premični gradbeni oder, za kar je bil usposobljen, prav tako je šlo za zelo izkušenega delavca, ki je bil dela na višini in uporabe odra vajen. Glede na navedeno je nadzor delavcev večkrat dnevno zadostil potrebnemu nadzoru nad varnostjo pri delu in strožje dolžnosti nadzora (npr. prisotnosti nadrejenega (delovodje) ves čas opravljanja dela) delodajalcu ni mogoče naložiti.

Zgrešena je razlaga pritožnice, da tudi, če je poškodovani delavec ravnal kakorkoli napačno, to ne pomeni, da je bila vzročna zveza med opustitvami tožeče stranke in nastalo škodo pretrgana. Toženi stranki namreč sploh ni bila dokazana nobena opustitev konkretnega dolžnostnega ravnanja, ki bi zmoglo odvrniti nastanek škode, zato o (ne)pretrganju vzročne zveze med opustitvijo in škodo ni mogoče govoriti.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 746,64 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala od tožene stranke plačilo zneska 39.638,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2019 dalje do plačila ter povrnitev stroškov postopka (točka I izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 4.154,04 EUR v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po izteku paricijskega roka do plačila (točka II izreka).

2.Zoper sodbo se zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbenih stroškov ne priglaša.

3.Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov tožene stranke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Dne 20. 2. 2017 je prišlo do delovne nezgode pri uporabi premičnega gradbenega odra, v kateri se je poškodoval delavec A. A. (zavarovanec tožeče stranke). Oder se je podrl, zložil oziroma sesedel skupaj, pri čemer je zgornji del podesta padel na delavca in ga ukleščil v predelu hrbtenice.

6.Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ugotovilo, da je do podiranja odra prišlo zaradi premika odra v drug prostor, za kar je bila potrebna demontaža zgornjega podesta in ponovna montaža v sobi, v kateri so se izvajala dela, pri čemer pa je bila ponovna montaža nepravilna. Gradbeni oder je (skupaj s sodelavcem) samoiniciativno razstavil in nato ponovno napačno sestavil delavec A. A. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da vzrok nesreče ni konkretno dolžnostno ravnanje tožene stranke, ki bi zmoglo odvrniti škodo, saj takšno njeno ravnanje ni dokazano. Tožbeni zahtevek tožeče stranke je zato zavrnilo.

7.Pritožnica kot zmoten graja zaključek sodišča prve stopnje, da nefiksacija koles gradbenega odra ni v nikakršni logični vzročni zvezi z nezgodo. Zatrjuje, da bi moralo sodišče prve stopnje ponovno zaslišati izvedenca, ki bi dodatno pojasnil, kakšna je vloga fiksacijskih koles. Le-ta naj bi po laičnem vedenju pritožnice preprečevala ne le nehotene premike, ampak tudi kritične vibracije, ki lahko privedejo do porušitve gradbenega odra, sploh ker se na njem ponavadi nahajajo določena bremena, delovno orodje, malta in podobno, zato je dovolj že kritični moment, ki privede do porušitve (teorija "zamaha metulja s krili"). Sklicuje se na izjavo izvedenca z naroka z dne 22. 4. 2021.

8.Pritožbene navedbe so neutemeljene. Kot je višje sodišče že opozorilo v razveljavitvenem sklepu, je izvedenec v izvedenskem mnenju zgolj predvideval, da kolesa odra niso bila fiksirana, saj iz dokumentacije ni izhajalo, da so delavci zablokirali kolesa, medtem ko se v dokaznem postopku sploh ni ugotavljalo, ali so bila kolesa odra zablokirana ali ne (sodišče tega vprašanja pričam ni postavilo). To pa niti ni bilo potrebno, saj je pravilen zaključek izpodbijane sodbe, da domnevna nefiksacija koles odra sploh ni v nikakršni logični vzročni zvezi z nezgodo; ni namreč mogoče, da bi se oder zložil oziroma sesedel skupaj, če zgolj kolesa ne bi bila zablokirana, ampak bi se verjetno zapeljal naprej, že ko bi delavec začel plezati nanj.

9.Vprašanje, zakaj je "zavarovanec padel" (pravilno: na zavarovanca padel zgornji del podesta odra), ni ostalo v celoti nerazjasnjeno, kot neutemeljeno očita pritožnica. Sodišče prve stopnje je namreč prepričljivo ugotovilo, da je do nezgode prišlo zaradi razstavitve in nato napačne ponovne postavitve odra s strani delavca A. A. in njegovega sodelavca, kar dokazujeta izpovedbi B. B. in C. C. Ob jasno ugotovljenem vzroku porušitve odra je torej izključeno pritožbeno nakazovanje, da bi morebitna nefiksacija koles lahko povzročila kritične vibracije, ki bi vodile v porušitev odra, kar tudi sicer ostaja na ravni nedokazanih špekulacij pritožnice.

10.Sodišče prve stopnje o vlogi fiksacijskih koles pri gradbenem odru ni bilo dolžno samoiniciativno zasliševati izvedenca, kot zmotno trdi pritožnica, lahko pa bi izvedencu tosmerna vprašanja postavila tožeča stranka,1 česar ni storila. V zvezi z izjavo izvedenca na naroku z dne 22. 4. 2021 pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je izvedenec na splošno opredeljeval do vprašanja, ali je nefiksacija koles odra lahko vzrok za kakršnokoli (delovno) nesrečo, in ne ali je lahko vzrok konkretne nesreče. Izvedenec je namreč v odziv na pripombe tožene stranke na izvedensko mnenje glede možne povezave med nefiksacijo koles gradbenega odra in nastankom nesreče povedal, da je to kot da avto pustiš brez ročne (zavore) nekje parkiran in trdiš, da to ne more biti vzrok za kakršnokoli nesrečo.

11.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil (pred kasnejšo razstavitvijo) oder s strani tožene stranke pravilno sestavljen, pritožnica pa ne navede, zakaj naj bi bila takšna ugotovitev pavšalna, nedokazana in napačna. Nadalje ne drži, da je ostalo nerazčiščeno, kdo je dejansko razstavil in prestavil oder v sosednji prostor. Sodišče prve stopnje je prepričljivo ugotovilo in jasno obrazložilo, da so to storili delavci podizvajalke oziroma konkretno delavca A. A. in njegov sodelavec, ki sta na dan nezgode delala na tem odru. Priča C. C. je namreč povedal, da tega niso izvedli delavci tožene stranke, priča B. B. pa je potrdil, da je oder razmontiral in sestavil skupaj delavec A. A. s sodelavcem. A. A. je resda priznal le, da je oder premikal, zanikal pa je, da bi ga razstavljal in ponovno sestavljal, a sodišče prve stopnje njegovi izpovedbi v tem delu ni sledilo, saj je bila v nasprotju s skladnima izpovedbama prič C. C. in B. B. Prav tako je jasno, da premika odra v sosednji prostor zaradi obstoja betonske preklade ni bilo mogoče izvesti drugače kot z vsaj delno razstavitvijo odra (demontažo zgornje podesti in nato njeno ponovno montažo).

12.Pritožnica navaja, da je bila tožena stranka kot delodajalec v izogib nesrečam dolžna nadzorovati pravilnost postopkov, zato se ne more sklicevati na neavtorizirano razstavitev in sestavitev odra s strani delavcev podizvajalke. Po presoji pritožnice je tožena stranka opustila nadzor skrbnega delodajalca. Če bi takšen nadzor izvajala, bi po oceni pritožnice lahko preprečila nastanek delovne nesreče.

13.Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnico, da je delodajalec dolžan delavce nadzirati in v okviru nadzora tudi opozarjati na pomanjkljivosti ter na ta način preprečevati opustitve varnostnih ukrepov. Vendar pa je količina in intenzivnost nadzora nujno soodvisna od zahtevnosti, kompleksnosti in nevarnosti dela, ki se opravlja, kakor tudi od drugih dejanskih okoliščin (npr. izkušenosti delavcev in njihove skrbnosti). Zahtevnejša in nevarnejša dela tako terjajo strožji nadzor, medtem ko vsakdanja in bolj ali manj trivialna dela terjajo strožji nadzor zgolj izjemoma.

14.Pritožbene navedbe je mogoče razumeti tako, kot da tožena stranka nadzora nad delavci podizvajalke (konkretno A. A. in njegovim sodelavcem) sploh ni opravljala, kar ne drži. Priča C. C. je namreč povedal, da je nadzor nad delom podizvajalcev na odru opravljal delovodja pri toženi stranki B. B. (list. št. 45), ta pa je zaslišan povedal, da je bil večkrat dnevno pri vseh izvajalcih (list. št. 48). V kolikor pa pritožnica meri na to, da je bil nadzor pomanjkljiv, so njene pritožbene navedbe nekonkretizirane, saj ne pojasni, v čem naj bi bila pomanjkljivost nadzora oziroma kako pogost (intenziven) nadzor bi zadoščal za preprečitev delovne nesreče. Ne glede na navedeno pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je nadzor delavcev večkrat dnevno, ki ga je izkazano izvajal B. B., zadostil potrebnemu nadzoru nad varnostjo pri delu. Delavec A. A. je skupaj s sodelavcem kritičnega dne opravljal montažo ventilov na že izvedeno inštalacijo, pri čemer je uporabljal premični gradbeni oder, za kar je bil usposobljen, prav tako je šlo za zelo izkušenega delavca, ki je bil dela na višini in uporabe odra vajen. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem tožene stranke v odgovoru na pritožbo, da strožje dolžnosti nadzora (npr. prisotnosti nadrejenega (delovodje) ves čas opravljanja dela) delodajalcu v konkretnem primeru ni mogoče naložiti. Takšna zahteva bi bila na konkretnem gradbišču, kjer se je hkrati opravljalo več različnih del, tudi povsem neživljenjska.

15.Pritožnica navaja še, da bi moral biti gradbeni oder pregledan že iz preventivnih razlogov, saj vsakršno delo na višini nosi s seboj nevarnosti padcev. V kolikor pritožnica s tem zatrjuje, da oder ni bil pregledan v skladu z zahtevami področnih predpisov, to ne drži. Opravljeni so bili namreč vsi mesečni kontrolni pregledi, kot izhaja iz kontrolnega lista, prav tako pa je bil oder na dan škodnega dogodka osebno pregledan s strani delovodje B. B., o čemer je izpovedal slednji in kar je sodišče prve stopnje ugotovilo v točki 46 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pravilen je tudi zaključek izpodbijane sodbe, da nepregled odra pred začetkom del sploh ne bi mogel biti v vzročni zvezi z nezgodo, saj je tožena stranka, ki je bila odgovorna za postavitev odra, oder pravilno sestavila, do nestrokovnega premika - razstavitve in ponovne napačne postavitve odra s strani delavcev podizvajalke D. d. o. o. - pa je prišlo po obveznem pregledu odra. V kolikor pa pritožnica zatrjuje, da tožena stranka odra ni še enkrat pregledala po premiku odra in pred njegovo ponovno uporabo, pa je višje sodišče v razveljavitvenem sklepu že pojasnilo, da te obveznosti Uredba in Navodila ne določata. Poleg tega sta delavca oder premaknila samoiniciativno, čeprav bi morala o tem, da je potreben premik odra, ki zahteva njegovo razstavitev in ponovno sestavo, obvestiti C. C. oziroma B. B., ki sta bila pri toženi stranki odgovorna za postavitev odra (C. C.) oziroma za njegov pregled (B. B.). Ker tožena stranki ni vedela za premik odra, ni mogla zagotoviti niti njegovega ponovnega pregleda.

16.Pritožnica navaja, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da manjkajoča dokumentacija ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom in nastalo škodo, vendar pritožbene navedbe ne obrazloži. S takšno vsebinsko prazno, pavšalno pritožbeno navedbo, ki je ni mogoče preizkusiti, pa ne more uspeti. Poleg tega se je sodišče prve stopnje v zvezi s tem sklicevalo na trditve izvedenca, ta pa je navajal, da določena dejstva iz dokumentacije ne izhajajo (pregled odra na dan škodnega dogodka, seznanitev delavcev z navodili za uporabo odra, fiksiranje oziroma zablokiranje koles na odru po premiku in pred ponovno uporabo), ne pa, da je na gradbišču manjkala dokumentacija glede delovnih odrov, kot je mogoče razumeti iz pritožbe pritožnice (ter tudi iz izpodbijane sodbe).

17.Pritožnica se v pritožbi sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 411/2021 z dne 15. 4. 2021 v zvezi z vprašanjem zadostne trditvene podlage pravdnih strank, pri tem pa ne pojasni, na kateri pritožbeni razlog se pritožbeno navajanje nanaša, kaj pritožnica s tem izpodbija in zakaj, zato ne more biti uspešna.

18.Pritožnica smiselno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje glede vprašanja, ali je bil delavec A. A. seznanjen z delom na gradbišču in usposobljen za delo na delovnem odru. Sklicuje se na vprašalnik o nastali poškodbi z dne 11. 9. 2018, v katerem je delavec A. A. navajal, da ni bil seznanjen z delom na gradbišču, ni bil usposobljen za delo na delovnem odru in za delo na višini strehe.

19.Pritožbeno sodišče tem pritožbenim navedbam ne sledi. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da so delavci dobili točna navodila kako ravnati z delovnim odrom, o čemer je izpovedal B. B., prav tako pa je A. A. izpovedal, da je vedel kako ravnati z delovnim odrom, saj je imel že 16 oziroma 17 let izkušenj v gradbeništvu. Nadalje je tudi izvedenec v izvedenskem mnenju ugotovil, da je bil A. A. primerno usposobljen za delo na delovnem odru in za delo na višini, saj je bil zaposlen na delovnem mestu krovec-klepar, ki se opravlja na višini, opravljeno pa je imel tudi tehnično in praktično usposabljanje iz varstva pri delu. Sklicevanje pritožnice na 12. člen ZVZD-1, ki ureja dolžnosti delavcev v zvezi z varnostjo in zdravjem pri delu, ter povzemanje lastnih tožbenih in nadaljnjih navedb v postopku pa je pavšalno in zato brezuspešno.

21.Pritožbene navedbe, s katerimi pritožnica uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, so se izkazale za neutemeljene. Pritožnica v pritožbi sicer uvodoma navaja, da uveljavlja tudi pritožbena razloga kršitve materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka (t. i. protispisnost), vendar pavšalno zatrjevanih kršitev v razlogih pritožbe z ničemer ne obrazloži. Ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

22.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 746,64 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

23.Pritožbeno sodišče je stroške odgovora na pritožbo odmerilo po Odvetniški tarifi (v nadaljevanju: OT). V okviru priglašenih stroškov je kot potrebne stroške priznalo po tarifni številki 22.1 za sestavo odgovora na pritožbo 1000 točk, po tretjem odstavku 11. člena OT 2 % za materialne stroške, kar znaša 20 točk, skupaj 1020 točk. Ob vrednosti točke 0,60 EUR je to 612,00 EUR, povečano za 22 % DDV pa skupni stroški znašajo 746,64 EUR. Odločitev glede zamudnih obresti temelji na načelnem pravnem mnenju VS RS z dne 13. 12. 2006.

Izvedenec je bil zaslišan na naroku za glavno obravnavo dne 22. 4. 2021.

Prim. sodbo VSL I Cpg 1378/2012 z dne 11. 2. 2014 , sodbo VSL I Cpg 1550/2013 z dne 16. 10. 2014, sodbo VSL II Cpg 761/2018 z dne 30. 11. 2018 in druge.

Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1), Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (v nadaljevanju: Uredba), Navodila za varno delo za tipske odre Layher, izdana s strani Zbornice varnosti in zdravja pri delu (v nadaljevanju: Navodila).

Glej tč. 17 razlogov sklepa VSL I Cpg 482/2021 z dne 24. 8. 2022.

Tč. 47 in 48 razlogov izpodbijane sodbe.

Da mora delodajalec delavce seznaniti z ukrepi za varno delo, nadzirati in sankcionirati izvajanje teh ukrepov in s svojim ravnanjem na tem področju pri delavcih vzpodbujati in utrjevati zavest o pomembnosti ukrepov.