Jedro

Namen ureditvene (regulacijske) začasne odredbe ni zavarovanje zahtevka, pač pa začasna ureditev spornega razmerja, da sodno varstvo zaradi nevarnosti uporabe sile ali nastanka nenadomestljive škode ne bi ostalo brez pomena. Odločilno je, da toženki ne sme biti naloženo nekaj, kar z razveljavitvijo začasne odredbe kasneje ne bi več bilo mogoče odpraviti ali opustitev nečesa, česar kasneje več ne bi mogel storiti.

Izrek

1. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

2. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožeče stranke, ki je zahtevala izdajo začasne odredbe, da je I. M. dolžan na stanovanju št. 5 vzpostaviti prejšnje stanje tako, da tožeči stranki izroči ključe vhodnih vrat, da je dolžan izprazniti stanovanje št. 5 vseh oseb in njihovih stvari ter ga praznega izročiti tožeči stranki, da se toženi stranki prepovedujejo posegi v soposest tožeči stranki na tej nepremičnini in da se ji zagrozi z izrekom denarne kazni 1.000,00 EUR, če ne bo izpolnila svojo obveznost. 2. Proti temu sklepu vlaga pritožbo tožeča stranka. Sklep sodišče, da tožnica ni dokazala nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode, ne drži. Najprej sodišče ugotavlja, da ji ne grozi nenadomestljiva škoda, nato pa izpostavi škodo, ki jo zatrjuje tožnica. Gre za nasprotje. Toženec je tožnici onemogočil vstop v predmetno stanovanje in tako izvrševanje nadzora prepustil tretjim osebam, ki so navedene na vhodnih vratih. Obratovalne stroške je prevalil izključno na tožnico. Toženec jih ne more plačevati, ker je insolventen. Tožnica je navajala, da škode ne bo mogoče sanirati, saj je toženec v postopku osebnega stečaja. To sodišče zanemari. Neutemeljeno sodišče meni, da lahko tožnica toži toženca. Jasno je, da toženec stroškov ne plačuje in da jih mora plačati tožnica. Sodišče se ne opredeli do tega, da je toženec odhajal v tujino, da ima zdravstvene težave in da zato predlaga ustrezne dokaze. Ker ne nadzoruje stanovanja, nastaja nenadomestljiva škoda, saj se stanovalci neobičajno pogosto menjajo. Tožnica je predložila v spis fotokopijo obrazca B. H., predstavnika etažnih lastnikov. Najmanj dve osebi bivata v stanovanju. Odločitev sodišča je neživljenjska, saj dopušča nevzdržno situacijo. Priglaša stroške.

3. Na vročeno pritožbo je odgovoril toženec. Iz dopisa D. izhaja, da se ne dogovarja za stanovalce. Navajanje o škodi nima zveze z motenjem posesti. Nerelevantno je, da piše o njegovi insolventnosti in neplačanih računih.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno zapiše pravno podlago za rešitev tega spora (272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ). Sodišče prve stopnje še utemeljeno opozarja, da pritožnica zatrjuje, da ji nastane nenadomestljiva škoda s tem, da lahko stanovalci z malomarnim ravnanjem eventuelno povzročijo škodo, da z neplačevanjem obratovalnih stroškov pripelje do situacije, da jih mora ona plačati, ker je tožnik nesolventen in da nima soposesti.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v tem sporu pravni položaj, ko sta tožnica in prvotoženec dediča po materi v zapuščinskem postopku in da je mati živela v spornem stanovanju. To pomeni, da v trenutku smrti, ko sta postala dediča, nobeden od njiju ni živel v stanovanju. Tožnica je imela ključe. Trdi, da sedaj nima več soposesti, saj je toženi v stanovanju oziroma je to stanovanje oddal. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pomembno, da se zahtevek tožeče stranke za začasno odredbo prekriva s tožbenim zahtevkom zaradi motenja posesti. Gre torej za tako imenovano regulacijsko začasno odredbo, ki je izjema. Pravno stališče, da vsebina začasne odredbe v nobenem primeru ne sme biti enaka tožbenemu zahtevku, ni vedno podana. Možna je le, ko gre za preprečitev nastanka nenadomestljive škode oziroma je mogoče zavarovanje terjatve v smislu začasne ureditve spornega razmerja doseči le na ta način. O takih začasnih uredbah je Ustavno sodišče v zadevi Up 275/97, z dne 16. 6. 1998 že odločalo. Med drugim je zapisalo (točka 9 obrazložitve), da sicer varstvo pravice tožnika v določenih primerih narekuje omogočitev tovrstnih začasnih odredb in zato jih ni mogoče v celoti izključiti. Ker pa izdaja začasne odredbe posega v pravice toženca, mora sodišče pri odločitvi o izdaji takšne začasne ureditve upoštevati tudi njegov položaj. Upoštevanje pravice toženca zahteva, da takšna začasna odredba ne sme povzročiti, da bi sodišče brez izvedenega kontradiktornega postopka in brez zagotovitve pravice toženca do obrambe, dejansko ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika oziroma dejansko prejudiciralo odločitev o zahtevku. To pa bi se zgodilo v primeru, če bi sodišče izdalo začasno odredbo z vsebino, enako vsebini tožbenega zahtevka, ob morebitni kasnejši zavrnitvi tožbenega zahtevka pa posledic izdane začasne odredbe ne bi bilo mogoče odpraviti. Takšna začasna odredba torej ni mogoča, če bi tožencu nalagala storitev nečesa, kar z razveljavitvijo začasne odredbe kasneje ne bi več bilo mogoče opraviti ali opustitev nečesa, česar kasneje več ne bi bilo mogoče storiti. Gre torej za primer, ko tožnica zahteva, da se tudi neznane osebe izselijo (prvotno drugotožena stranka naj ne bi več tam bivala) in ima torej med drugim tudi izpraznitveni zahtevek. Glede na tožbeni zahtevek (list. št. 3), s predlogom za izdajo začasne odredbe celo zahteva nekaj več, kar je zahtevala v tožbi.

7. Glede ostale presoje nevarnosti oziroma škode, pa se pritožbeno sodišče v celoti strinja z oceno sodišča prve stopnje. Pritožbi je treba odgovoriti, da pritožbeno sodišče sicer razume skrb tožeče stranke, da bodo nastali stroški in da jih toženec ne bo mogel povrniti. Vendar stroški oziroma škoda, ki jo zatrjuje tožeča stranka, ni takšna, da bi bila nenadomestljiva. V nadaljevanju postopka bo sodišče prve stopnje izvedlo vse dokaze in odločilo o tožbenem zahtevku. Ni odveč pripomniti, da je razpisan narok 22. 10. 2003, ko bo sodišče prve stopnje lahko o zahtevku odločilo. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje pritožbi, da je tožnica kot dedinja soposestnica in da ji pripada enako močno varstvo posesti, kot ga ima toženec kot dedič. Vendar ne more z začasno odredbo že doseči rešitev spornega razmerja. Regulacijske začasne odredbe so pridržane le za najbolj nujne primere varovanja posestnega stanja, kot jih je tudi izpostavilo Ustavno sodišče. Gre tudi za ustaljeno sodno prakso, kar je višje sodišče že večkrat odločilo (primerjaj sklep VSL I Cp 2910/2010 in I Cp 795/2013).

8. Sodba ima razloge, ki niso v nasprotju in zato tudi ni podana očitana absolutna bistvena kršitev določb ZPP in 14. točke drugega odstavka 339. člena. Drugih bistvenih kršitev pa tudi v pravdi ni bilo. Izrek o stroških pa temelji na določbi 165. člena ZPP. Stroški bodo določeni glede na celotni uspeh in če bo tožnica uspela, jih bo lahko tudi dobila povrnjene.