Jedro

Različno kot pri kaznivih dejanjih razžalitve po 158. členu, žaljive obdolžitve po 160. členu in opravljanja po 161. členu KZ-1, pri kaznivem dejanju obrekovanja po 159. členu KZ-1, razlogi za izključitev protipravnosti in/ali za izključitev krivde niso določeni. To je razumljivo, kajti ko je neresnična trditev o drugemu, ki lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu, izrečena vedoma, njene protipravnosti z eventualno izjemo prisiljenosti iz 23. člena in skrajne sile iz prvega odstavka 32. člena KZ-1 ni mogoče izključiti z nobenim drugim zakonskim ali nad-zakonskim razlogom.

Razen tega se Vrhovno sodišče strinja z ugotovitvami nižjih sodišč, po katerih navajanje neresničnih trditev niti v razpravi, ki je v javnem interesu ne more uživati enakih ustavno pravnih in konvencijskih privilegijev kot veljajo pri pretiranih, vznemirjajočih ali žaljivih vrednostnih sodbah, kjer morajo prizadeti vpleteni računati z nižjo stopnjo varstva pravice do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave ter pravic zasebnosti in osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave, na rovaš varstva svobode izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave in prvega odstavka 10. člena EKČP.

Sprememba obtožbe je tako najprej pogojena s tožilčevim spoznanjem ali subjektivno oceno izvedenih dokazov na glavni obravnavi. Med temi so lahko zgolj dokazi, na katerih temelji obtožba, kot tudi dokazi, ki so bili pridobljeni med glavno obravnavo. Bistveno je, da so bili tedaj eni in drugi dokazi izvedeni (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 3314/2016 z dne 23. 12. 2020), sicer dejanskega stanja z glavne obravnave ne bi bilo mogoče primerjati z dejanskim stanjem v obtožbi in le-te po tožilčevem spoznanju eventualno spremeniti. Po drugi strani je tožilčevo spoznanje, kljub objektivno spremenjenim dejstvom in okoliščinam, omejeno na dejanje, ki je že predmet obtožbe in ki jo je sodišče pred njeno spremembo tudi obravnavalo.

Izrek

I.Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II.Obsojenec je dolžan plačati potrebne izdatke zasebnega tožilca, nagrado in potrebne izdatke njegovega pooblaščenca ter 480,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A.

1.Okrožno sodišče v Celju je s sodbo IV K 33524/2021 z dne 3. 11. 2023 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja obrekovanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 159. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo denarno kazen 80 dnevnih zneskov po 100,00 EUR, to je skupaj 8.000,00 EUR. Obsojenec je dolžan denarno kazen plačati v roku 3 (treh) mesecev po pravnomočnosti sodbe. Če denarne kazni ne bo plačal in je ne bo mogoče niti prisilno izterjati, bo kazen izvršena tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska, torej za vsakih 200,00 EUR (dvesto 00/100 evrov) določen 1 (en) dan zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mora obsojenec povrniti stroške tega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v višini 252,22 EUR ter plačati sodno takso v višini 400,00 EUR in potrebne izdatke zasebnega tožilca ter potrebne izdatke in nagrado njegovega pooblaščenca. Zasebni tožilec je bil s premoženjsko pravnim zahtevkom po drugem odstavku 105. člena ZKP napoten na pravdo.

2.Višje sodišče v Celju je s sodbo II Kp 33524/2021 z dne 17. 10. 2024 zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika, prvostopenjsko sodbo potrdilo, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse.

3.Obsojenčev zagovornik je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vložil jo je zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Vrhovnemu sodišču predlaga, da pravnomočno sodbo spremeni tako, da izda oprostilno sodbo ali jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

4.Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti poslalo zasebnemu tožilcu, pooblaščencu in vrhovnemu državnemu tožilcu. Prvi na zahtevo ni odgovoril, pooblaščenec in vrhovni državni tožilec uveljavljanim izpodbojnim razlogom in predlogom v zahtevi nasprotujeta in predlagata njeno zavrnitev. Odgovora sta bila poslana obsojencu in zagovorniku. Obsojenec se o odgovorih ni izjavil, zagovornik v izjavi vztraja pri uveljavljanih izpodbojnih razlogih in predlogih v vloženi zahtevi.

B.

5.Vložnik uveljavljanih kršitev kazenskega zakona neposredno ni navedel, Vrhovno sodišče pa je po obrazložitvi v zahtevi za varstvo zakonitosti ugotovilo, da zatrjuje kršitev iz 1. točke 372. člena ZKP. Pravi namreč, da obsojenčev zapis o plači zasebnega tožilca ni temeljil zgolj na pripovedovanju priče B. B., ampak je bil po seštevku bruto plače z dodatki, izplačanimi v času t.i. koronske krize, povsem resničen. To je pri presoji kaznivosti obsojenčevega zapisa po prvem odstavku 159. člena KZ-1 bistveno in ne, kako je zapis razumelo katero od sodišč. Če se izjava v bistvenih delih sklada z resničnim, potem po Velikem znanstvenem komentarju posebnega dela KZ-1 ne more biti neresnična, čeprav v nebistvenih delih ni točna ali ni resnična. Razen tega je bil celotni obsojenčev zapis objavljen v kontekstu širšega javnega interesa za seznanitev javnosti z delom zasebnega tožilca kot direktorja D. (v nadaljevanju D.), ki opravlja javno službo in katere ustanovitelj ter družbenik je Republika Slovenija. Res je, da je med Uradom vlade za komuniciranje in D. navzven potekal spor glede njenega financiranja, vendar je bilo dejansko bistvo spora v nezakonitem delovanju D., ki mora kot javna agencija v državni lasti skrbeti za objektivno, nepristransko in kakovostno poročanje o dogodkih v državi. Spor je zasebni tožilec izrabil za obračunavanje z Vlado Republike Slovenije (v nadaljevanju Vlada), ki jo je tedaj vodil obsojenec, kot njen ministrski predsednik. Ker je imela Vlada določene pristojnosti do D. in posredno do zasebnega tožilca, ki pripada politični opciji, nasprotni od politične opcije, ki ji pripada obsojenec, je jasno, da je ta z zapisom ravnal znotraj razprave, ki je bila v javnem interesu in v okvirjih politične dejavnosti. Po ustaljeni sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) morajo biti dopustne omejitve svobode izražanja iz drugega odstavka 10. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), nujne ter drugače od razlogov v pravnomočni sodbi prepričljivo utemeljene. ESČP posamezno omejitev vedno presoja v luči primera kot celote, svoboda izražanja pa ne zajema le informacij in idej, ki so sprejete z odobravanjem in ne štejejo za žaljive, temveč tudi tiste, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo. ESČP pri presoji ostrih in pretiranih izjav poudarja, da se lahko osebe, ki sodelujejo v javni razpravi glede zadev javnega pomena, zatečejo k določeni stopnji pretiravanja ali celo provokacije oziroma k uporabi pretiranih izrazov. Meje sprejemljive kritike so lahko širše, če se nanašajo na nosilce javnih funkcij. To je zasebni tožilec nedvomno bil, za obsojenca pa ni bilo ugotovljeno, da je z zapisom prešel na osebno raven, da bi zasebnega tožilca ponižal ali ga osramotil. Iz same izjave v obsojenčevem zapisu ter iz okoliščin dogajanja je namreč očitno, da je bila izjava dana zgolj v zvezi z "moralo" zasebnega tožilca, ki je predmet razprave o zakonitosti delovanja D. in njegovega ravnanja, ki ga je prikazoval kot zavzemanje za neodvisnost novinarstva in skrb za plače novinarjev, medtem ko je sam v primeru "C. C." ravnal prav nasprotno in pri tem še mastno služil.

Kaznivo dejanje obrekovanja po prvem odstavku 159. člena KZ-1 stori tisti, ki o kom trdi ali raznaša kaj neresničnega, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu, čeprav ve, da je to kar trdi ali raznaša neresnično. Ker neresnična trditev oz. njeno prenašanje pogojujeta možno ali potencialno škodo na časti ali dobremu imenu drugega (M. Deisinger, Kazenski zakonik, komentar posebnega dela, Založba WD, Maribor 2014, str. 234), ni pomembna samo vsebina trditve ampak tudi njen obseg. Na slednje je treba v obravnavani zadevi posebej opozoriti zaradi dejanskega opisa kaznivega dejanja v izreku prvostopenjske sodbe, po katerem je obsojenčevo ravnanje sestavljeno iz dveh trditev. Po prvi je bil zasebni tožilec sodelavec pri umoru novinarja, po drugi trditvi pa je mesečno pokasiral 8.500,00 EUR, kar je bilo "podkrepljeno" še s pripeto fotografijo in podobnim zapisom. Čeprav sta trditvi združeni v enem čivku (tvitu) in čeprav se obe nanašata na istega zasebnega tožilca, je po nadaljevanju v četrtem odstavku dejanskega opisa kaznivega dejanja možno škodo na njegovi časti in dobremu imenu, kot prepovedano posledico povzročila zgolj prva obsojenčeva trditev. Pomeni, da zasebnemu tožilcu neresničnosti druge obsojenčeve trditve (niti) ni bilo treba dokazovati, da se nižji sodišči s to neodločilno trditvijo nista bili dolžni dodatno ukvarjati in nenazadnje, da so povzeta vložnikova prizadevanja v smeri njene resničnosti brezpredmetna. Le ko bi obsojenec po dejanskem opisu kaznivega dejanja v izreku prvostopenjske sodbe s prvo in drugo trditvijo skupaj povzročil prepovedano posledico, bi tudi druga trditev postala odločilna in s tem predmet dokazovanja v sojenju pred sodiščem prve stopnje ter po izdani prvostopenjski sodbi še predmet preizkušanj v postopku s pritožbo in na koncu po vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti.

Na zakonski in dejanski opis kaznivega dejanja v izreku prvostopenjske sodbe je treba biti pozoren še pri pri preostalem vložnikovem sklicevanju na ekskulpacijske razloge v njihovem širšem smislu. Različno kot pri kaznivih dejanjih razžalitve po 158. členu, žaljive obdolžitve po 160. členu in opravljanja po 161. členu KZ-1, pri kaznivem dejanju obrekovanja po 159. členu KZ-1, razlogi za izključitev protipravnosti in/ali za izključitev krivde niso določeni. To je razumljivo, kajti ko je neresnična trditev o drugemu, ki lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu, izrečena vedoma, njene protipravnosti z eventualno izjemo prisiljenosti iz 23. člena in skrajne sile iz prvega odstavka 32. člena KZ-1 ni mogoče izključiti z nobenim drugim zakonskim ali nad-zakonskim razlogom. Prav tako je ni mogoče opravičiti z dobro vero, kot je nakazana v obrazložitvi zahteve, kaj šele s katero od opravičljivih zmot iz 30. in 31. člena KZ-1, ki predpostavljata, da storilec za določena dejstva ni vedel oz. da si jih je popolnoma drugače predstavljal. Razen tega se Vrhovno sodišče strinja z ugotovitvami nižjih sodišč, po katerih navajanje neresničnih trditev niti v razpravi, ki je v javnem interesu ne more uživati enakih ustavno pravnih in konvencijskih privilegijev kot veljajo pri pretiranih, vznemirjajočih ali žaljivih vrednostnih sodbah, kjer morajo prizadeti vpleteni računati z nižjo stopnjo varstva pravice do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave ter pravic zasebnosti in osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave, na rovaš varstva svobode izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave in prvega odstavka 10. člena EKČP. Najprej zato, ker je navajanje neresničnih trditev eden od načinov spravljanja v zmoto, ki ni v javnem interesu (prim. odločba Ustavnega sodišča RS U-I 172/94 z dne 9. 11. 1994, sodba ESČP v zadevi št. 55069/11 Khural in Zeynalov proti Azerbejdžanu z dne 6. 1. 2023 in M. Šorli v Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), posodobljena izdaja ur, D. Korošec idr., 1. knjiga 100. do 176. člen, Uradni list, Ljubljana 2023, str. 1011), in še, ker je obsojenec v obravnavanem primeru po dejanskem opisu v izreku prvostopenjske sodbe s prvo, odločilno trditvijo zasebnemu tožilcu očital sodelovanje pri zelo hudem kaznivem dejanju, čeprav je bilo skoraj enajst let znano, da le-to objektivno ni bilo storjeno. Res je sicer, da je bila obsojenčeva prva trditev po ugotovljenem združena z njegovo drugo, neodločilno trditvijo v enem čivku, in res je, da je bila druga trditev po pravnomočnih ugotovitvah sodišča prve stopnje v določenem kontekstu povezana s sporom med Vlado in D. glede njenega financiranja oz. siceršnjega delovanja. Spet pa samo zaradi druge trditve, uperjenost prve odločilne trditve v zasebnega tožilca z možnim nastankom škode na njegovi časti ali dobremu imenu ni bila nič manjša, niti je bila ta z drugo trditvijo pomensko kakorkoli preusmerjena z zasebnega tožilca na navedeni predmet spora. Zatrjevana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP tako v nobenem od povzetih dveh delov v obrazložitvi zahteve ni podana.

6.Vložnik med uveljavljanimi bistvenimi kršitvami določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, v zahtevi zatrjuje bistveni kršitvi določb iz 2. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Kljub drugačni odločitvi predsednika višjega sodišča in povezani odločitvi predsednika Vrhovnega sodišča, višja sodnica Barbara Žumer Kunc v tej zadevi ne bi smela soditi zaradi izkazanega napačnega ravnanja v drugi kazenski zadevi, ki jo je vodila zoper istega obsojenca. Gre za dvom v sodničino nepristranskost po objektivnem kriteriju, kot je bil izoblikovan v praksi slovenskega Ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice. Druga zatrjevana kršitev se nanaša na izpovedbo priče B. B., ki v razlogih prvostopenjske sodbe ni bila pravilno ocenjena, glede na prepis zvočnega posnetka z glavne obravnave dne16. 6. 2023. Tedaj je namreč imenovani prepričljivo in povsem skladno opisoval srečanja s pokojnim C. C. in kaj mu je ta v zvezi z njegovo boleznijo med srečanji pripovedoval. Bistvo je, da je imel C. C. raka že šest ali sedem let pred D. in da se je po začetku bolečin v hrbtu bal, da se mu je vse skupaj ponovilo. Sodišče prve stopnje je tako zmotno navedlo vsebino izpovedbe priče B. B., še zlasti, ker se izpovedba sklada z listinami v spisu in izpovedbami preostalih prič, torej da je C. C. odšel na bolniško, da je imel bolečine v predelu hrbta in da je bil že predhodno hudo bolan. Sodišče druge stopnje je pritrdilo argumentaciji sodišča prve stopnje, pri čemer se, izhajajoč iz napačne ugotovitve o dovoljenosti spremembe obtožbe, niti ni ukvarjalo z vprašanjem pravilnosti dokazne ocene izpovedbe priče B. B. in je celo dopustilo možnost, da izpovedba ni bila pravilno ocenjena.

Zatrjevana bistvena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana v primerih, ko je na glavni obravnavi sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti izločen po razlogih, določenih v 1. do 5. točke prvega odstavka in od 1. do 3. točke drugega odstavka 39. člena ZKP. Gre za t.i. izključitvene razloge (iudex inhabilis), pri katerih ni predhodnega sklepa o sodnikovi izločitvi (Š. Horvat

, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004 str. 786), medtem ko se vložnik v zahtevi dejansko sklicuje na odklonitveni razlog iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP (iudex suspectus), ki pa je bil tudi po obrazložitvi v zahtevi že preizkušen. To je bilo neposredno storjeno s sklepom predsednika Višjega sodišča v Celju Su 106/2024 z dne 26. 6. 2024, ki je zavrnil vložnikovo zahtevo za izločitev višje sodnice Barbare Žumer Kunc. Po jedru razlogov v 6. in 7. točki obrazložitve sklepa je bila zahteva za izločitev zavrnjena, ker po sklepu Višjega sodišča v Celju I X K 14840/2016 z dne 7. 6. 2019, prvostopenjska sodba senata, kateremu je tedaj predsedovala navedena višja sodnica ni bila razveljavljena zaradi njenega ravnanja, kot je bilo navajano v zahtevi za izločitev, niti ni bilo potrjeno, da je bila sodba razglašena, čeprav se sodnika porotnika z izrekom v sodbi nista strinjala. Vložnik je nato zahteval še izločitev predsednika Višjega sodišča v Celju, vendar je predsednik Vrhovnega sodišča s sklepom Su 1059/2024 z dne 4. 9. 2024, zahtevo zavrnil. Zlasti zaradi razlogov v 15. točki obrazložitve sklepa, saj zgolj "okoliščina, da stranke pravo razumejo drugače ali se ne strinjajo z odločitvijo sodnika in vodenjem postopka ni razlog za dvom v nepristranskost sodnika" in še, ker lahko stranke "pravilnost in zakonitost sodnikove odločitve v posamezni zadevi izpodbijajo le z uporabo ustreznih rednih in izrednih pravnih sredstev v posameznem postopku in ne preko instituta izločitve sodnika oziroma kaskadnega vlaganja zahtev za izločitev." Ker vložnik v obrazložitvi zahteve z navajanimi ravnanji višje sodnice Barbare Žumer Kunc in sodnikov porotnikov zgolj ponavlja oceno dejanskih okoliščin iz zahteve za njeno izločitev, ki jo je predsednik višjega sodišča v navedenem sklepu obrazloženo zavrnil, po vsebini ne uveljavlja niti druge kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s posredno zatrjevano bistveno kršitvijo iz drugega odstavka 371. člena ZKP, temveč si prizadeva za pritrditev njegovi oceni navajanih okoliščin, ki pa je Vrhovno sodišče zaradi njene dejanske podlage po drugem odstavku 420. člena ZKP ne preizkuša. Ugotovljeno strnjeno pomeni, da je zahteva glede na zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP po predmetu zgrešena in da v ostalem sega čez okvire sklenjenega kroga kršitev zakona iz 1. do 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, za katere je zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti.

V zvezi z zatrjevano bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, Vrhovno sodišče pritrjuje uvodnemu opozorilu sodišča druge stopnje, po katerem mora biti t.i. protispisnost kot eden od predmetov navedene kršitve, precejšnja ter da se mora nanašati na odločilna dejstva. To je pomembno, kajti vložnik v obrazložitvi zahteve ni pokazal na nobenega od razlogov v 36. in delno 37. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe, v katerih je bila izpovedba priče B. B. neposredno povzeta, jih vzajemno primerjal z deli prepisa posnetka pričine izpovedbe z glavne obravnave dne 16. 6. 2023 ter razkril njene napačne povzetke. Prav tako ni navedel odločilnih dejstev iz dejanskega opisa kaznivega dejanja v izreku prvostopenjske sodbe in ne dejstev, ki bi eventualno izključevala protipravnost dejanja ali obsojenčevo krivdo. Namesto tega se je spustil v dokazno oceno pričine izpovedbe, ki je po njegovem verodostojna in skladna z ostalimi, sicer neimenovanimi dokazi. S takšno obrazložitvijo v zahtevi, pogoja, ki določata navajano protispisnost nista bila opisana, vložnik pa je po vsebini znova nasprotoval ugotovljenemu dejanskemu stanju, ki ga Vrhovno sodišče po omenjeni omejitvi v drugem odstavku 420. člena ZKP niti v primeru materialno pravno odločilnih dejanskih okoliščin ne preizkuša. Preostala vložnikova navedba se po vsebini prej kot ne nanaša na zadostnost razlogov o odločilnih dejstvih, ki je prav tako predmet zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP oz. na zadostnost razlogov o pritožbenih navedbah iz prvega odstavka 395. člena ZKP, ki je predmet bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP in ki se preizkuša po dodatno obrazloženem vplivu kršitve na zakonitost drugostopenjske sodbe. V kateremkoli primeru je vložnik prezrl, da je sodišče prve stopnje ocenilo izpovedbo priče B. B. v nadaljevanju 37., ter od 38. do vključno 49. točke obrazložitve prvostopenjske sodbe in da je sodišče druge stopnje v 13., 14. in 15. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe odgovorilo na podobna vložnikova pritožbena navajanja v zvezi s protispisnostjo ter jih z razumljivimi razlogi zavrnilo. Če se je torej v zahtevi zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vsebinsko znova nanašala na zmotno oz. nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, namesto na katero od kršitev zakona od 1. do 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, je bila v preostalem obrazložena na način, ki ne ustreza povzetemu stanju stvari po nobeni od napadenih sodb nižjih sodišč in ji Vrhovno sodišče niti v tem delu ni sledilo.

Čeprav vložnik drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost pravnomočne sodbe iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP neposredno ni uveljavljal, je Vrhovno sodišče znova po obrazložitvi v zahtevi ugotovilo, da zatrjuje nepravilno uporabo 344. člena ZKP, ki je predmet bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Zasebni tožilec je obtožbo spremenil šele na naroku dne 28. 8. 2023 z obrazložitvijo, da je v zvezi z vsebino čivka, ki je predmet prejšnje obtožbe. Obsojenec je spremembi nasprotoval zaradi dejansko nespremenjenih okoliščin, sodišče pa je spremembo dovolilo z enakimi razlogi, kot je spremembo obrazložil zasebni tožilec. Ta je namreč vedel, da je bilo obsojencu že takrat znano, da je C. C. umrl zaradi bolezni in ne zaradi tega, ker naj bi ga zasebni tožilec umoril. S spremembo obtožbe je bila do tedaj uspešna obramba v smeri ekskulpacijskih razlogov iz četrtega odstavka 160. člena KZ-1, onemogočena, pravica zasebnega tožilca pa zato, ker dokaz resničnosti ni bil več mogoč, zlorabljena. Ustavno sodišče je namreč pravico do spremembe obtožbe omejilo na položaje, ko pravica ni bila zlorabljena in ko je lahko tudi nasprotna stranka v postopku, glede na okoliščine še vedno varovala svoje pravice v načeloma enakem pravnem položaju, kakor če do spremembe obtožnice ne bi prišlo.

Po prvem odstavku 344. člena ZKP sme upravičeni tožilec spremeniti obtožnico, obtožni predlog ali zasebno tožbo, če spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožbi navedeno dejansko stanje, sme pa tudi predlagati, naj se glavna obravnava prekine, da pripravi novo obtožbo. Spremenjena obtožba se sme nanašati le na dejanje, ki je že predmet obtožbe. Sprememba obtožbe je tako najprej pogojena s tožilčevim spoznanjem ali subjektivno oceno izvedenih dokazov na glavni obravnavi. Med temi so lahko zgolj dokazi, na katerih temelji obtožba, kot tudi dokazi, ki so bili pridobljeni med glavno obravnavo. Bistveno je, da so bili tedaj eni in drugi dokazi izvedeni (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 3314/2016 z dne 23. 12. 2020), sicer dejanskega stanja z glavne obravnave ne bi bilo mogoče primerjati z dejanskim stanjem v obtožbi in le-te po tožilčevem spoznanju eventualno spremeniti. Po drugi strani je tožilčevo spoznanje, kljub objektivno spremenjenim dejstvom in okoliščinam, omejeno na dejanje, ki je že predmet obtožbe in ki jo je sodišče pred njeno spremembo tudi obravnavalo. Gre za ogrodje ureditve, ki jo je Ustavno sodišče preizkusilo v odločbi U-I-289/95 z dne 4. 12. 1997. Ugotovilo je, da tožilčevo upravičenje spremeniti obtožbo po sebi ni v neskladju z nobenim od pravnih jamstev, določenih v 22., 23. in 29. členu URS ter v drugem in tretjem odstavku 6. člena EKČP, pod pogojem, da tožilec upravičenja ni zlorabil in če je lahko istočasno obdolženec glede na spremenjene okoliščine varoval svoje pravice v načeloma enakem položaju, kakor če do spremembe obtožbe ne bi prišlo. Zloraba upravičenja ali procesne pravice je bila v odločbi splošno opredeljena kot ravnanje nosilca pravice, ki izhaja iz pravno dopustnega abstraktnega upravičenja, ki pa ga konkretizira in materializira tako, da njegovo ravnanje presega meje upravičenja. Nastane konflikt dveh pravic, saj je ena izmed njiju izvrševana tako, da bodisi delno bodisi v celoti onemogoča aktivirati in uresničevati drugo. Že okoliščina, da se upravičenje uveljavlja na način, ki škoduje obdolžencu ali mu otežuje njegov položaj, predstavlja zlorabo pravice, ki jo mora sodišče po 22. členu URS preprečiti na način, da uporabljenemu upravičenju odreče pravno relevantnost. Drugemu pogoju bo po odločbi zadoščeno tedaj, ko bo obdolženec obveščen natančno in določno o vseh dejanskih pravnih okoliščinah spremenjene obtožbe in ko bo imel primeren čas in možnost za pripravo oz. prilagoditev obrambe. Povzeta izhodišča za presojo dovoljenosti spremembe obtožbe so bila nato v manjšem ali v enakem obsegu ponovljena še v sklepu Ustavnega sodišča U-I-40/00 z dne 16. 1. 2003 in v odločbi Up-328/03 z dne 12. 5. 2005.

V obravnavanem primeru je pooblaščenec zasebnega tožilca spremenil obtožbo s pisno vlogo v času, ko je po pravilnih ugotovitvah sodišča druge stopnje, sodišče prve stopnje na glavni obravnavi izvajalo dokaze. Spremenil jo je po njihovi lastni oceni, do katere je bil kot eden od procesnih udeležencev upravičen, kot je bil na drugi strani za obsojenca upravičen izvedene dokaze ocenjevati vložnik. Njun položaj je bil tedaj enak. Slednje je pri presoji zatrjevane zlorabe upravičenja pooblaščenca zasebnega tožilca ključno, kajti pooblaščenec z vložnikovo oceno izvedenih dokazov, ki so po njegovem potrjevali ekskulpacijske razloge iz četrtega odstavka 160. člena KZ-1 ni bil vezan, pa zato niti meja upravičenja iz prvega odstavka 344. člena ZKP ni mogel prestopiti. Razen tega je bila obtožba po pravilnih ugotovitvah nižjih sodišč spremenjena glede pravne označbe (kvalifikacije) kaznivega dejanja, na katero sodišča po drugem odstavku 354. člena ZKP niso vezana, medtem ko dejanski opis obsojenčevega izvršitvenega ravnanja, kot osrednji del predmeta obtožbe, o katerem morajo sodišča po prvem odstavku tega člena odločiti, ni bil spremenjen. Kontinuiteta obravnavanega predmeta obtožbe je bila s tem ohranjena, obsojenec pa v položaju, ki se v ničemer odločilnem ni razlikoval od položaja preden je bila obtožba spremenjena. Obsojenec se je lahko o spremenjeni obtožbi izjavil na enak način kot o prvotni obtožbi, le da se po zapisniku z glavne obravnave dne 3. 11. 2023 ni še enkrat zagovarjal, temveč je pri podanem zagovoru po predstavljeni prvotni obtožbi vztrajal. Vložnikova podmena o spremembi obtožbe kot procesnem manevru za izognitev obetajoči se oprostilni sodbi je tako z vidika posredno uveljavljene druge kršitve določb kazenskega postopka neutemeljena in hkrati zmotna, saj bi sodišče prve stopnje moralo v primeru uspešno dokazane resničnosti obsojenčeve odločilne trditve ali uspešno dokazanega utemeljenega razloga verjeti v resničnost njene vsebine, obsojencu izreči oprostilno sodbo tudi po spremenjeni obtožbi in ne zgolj po prvotni obtožbi. Jasno je namreč, da z dokazano resničnostjo trditve, njeno nasprotje iz prvega odstavka 159. člena KZ-1 ne more biti podano, pri dokazanem utemeljenem razlogu verjeti v resničnost vsebine trditve pa storilec že po sebi ne more vedeti, da je to kar trdi, neresnično. Obsojenčev položaj zato niti v tem, potencialnem primeru ni bil v ničemer slabši od položaja v primeru, ko obtožba ne bi bila spremenjena.

C.

Glede na to, da uveljavljane kršitve zakona v zahtevi niso podane, da je ta v delu vložena zaradi zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in ker v zahtevi uveljavljana kršitev ali kršitve pravice do sodnega varstva iz 23. člena URS niso posebej ali ločeno obrazložene, je Vrhovno sodišče neutemeljeno zahtevo po prvem odstavku 425. člena ZKP zavrnilo.

Odločba o obsojenčevi dolžnosti plačila sodne takse temelji na 98.a členu in prvem odstavku 95. člena ZKP ter 7. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah in številki 7252 Taksne tarife. Obsojenec je oče dveh še nepreskrbljenih otrok, prejemnik osebnega dohodka v višini 2.800,00 EUR in občasnih plačil iz avtorskih honorarjev ter solastnik nepremičnega premoženja na treh različnih naslovih.

Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo z večino glasov. Za odločitev so glasovali vrhovni sodnici in sodnika Mitja Kozamernik, mag. Aleksander Karakaš, Marjeta Švab Širok in Maja Baškovič. Vrhovna sodnica Barbara Zobec je napovedala odklonilno ločeno mnenje.

***********************************

ODKLONILNO LOČENO MNENJE VRHOVNE SODNICE BARBARE ZOBEC

Povezava na PDF dokument