Jedro

V primerih, ko so bili podlaga za razpolaganje z nacionaliziranim premoženjem špekulativni ali fiktivni pravni akti ali posli, pravice denacionalizacijskih upravičencev, da se jim popravijo storjene krivice, ne morejo biti prizadete. Breme popravljanja krivic mora zato v primerih špekulativnih ali fiktivnih pravnih aktov ali poslov nositi tudi sicer znani titular lastninske pravice (tisti, ki je v času odločanja o zahtevi za denacionalizacijo lastnik takega premoženja - 1. odstavek 89. člena ZDen). V primeru špekulativnih ali fiktivnih pravnih aktov ali poslov, ki so bili podlaga za prehod iz družbene v zasebno lastnino, se je zakonodajalec ob tehtanju prizadetih interesov denacionalizacijskih upravičencev na eni strani in lastnikov, ki so premoženje iz družbene lastnine v zasebno lastnino pridobili na podlagi špekulativnih ali fiktivnih pravnih aktov ali poslov na drugi strani, izjemoma odločil (glej 3. odstavek že citiranega 16. člena ZDen in 51. člen ZDen), da je zavezanec za vrnitev oziroma odškodnino pravna oziroma fizična oseba, ki je v času odločanja o zahtevi za denacionalizacijo lastnik premoženja, ki je iz družbene lastnine v zasebno lastnino prešlo na podlagi špekulativnih ali fiktivnih pravnih aktov ali poslov (89. člen ZDen). Pri tem pa v tem členu ZDen ni prav nobene niti časovne niti vsebinske omejitve.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugotovitveni tožbeni zahtevek, da je nepremičnina, vpisana kot z.k. telo II pri vl. št. 735 k.o. G.- naselje, prešla iz družbene v zasebno lastnino na podlagi špekulativnih oziroma fiktivnih poslov in je zato zavezanec za denacionalizacijo toženec. Tožeči stranki je naložilo v povrnitev stroške postopka v znesku 44.818 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Določbe 89. člena ZDen pritožbeno sodišče preozko razlaga. V tej določbi tudi ni nobene podlage za razlago, da morajo biti špekulativni in navidezni posli povezani z denacionalizacijo. V resnici se fiktivnost in navideznost kažeta v izigravanju predpisa, ki je veljal ob sklenitvi pravnega posla. Pred uveljavitvijo ZDen pri sklepanju pravnih poslov nihče ni mogel špekulirati z določbami zakona, ki sploh še ni bil sprejet. Tudi sicer je potrebno špekulativnost in navideznost ocenjevati ob upoštevanju vseh okoliščin posameznega primera. Vse te okoliščine je tožeča stranka navedla, sodišče pa jih ni upoštevalo. Iz dokumentacije, ki je bila sodišču predložena celo izhaja, da dražba ni potekala zakonito, da so ob ureditvi zemljiške knjige zatrjevali, da nepremičnina sploh ni bila nikoli nacionalizirana, čeprav je bilo vsem v G. jasno, da je bila, ter da je bila iz družbene lastnin v zasebno odtujena za desetkrat nižjo ceno od prave. Takratni župan je sorodnike tožeče stranke odgnal od nakupa, sodeloval pa je s tožencem, s katerim sta bila prijatelja še iz partizanov. Vse te trditve je pritožbeno sodišče odpravilo z utemeljitvijo, da niso odločilnega pomena. Sodišče tudi ni upoštevalo, da tudi noben zakon takrat, ko je bil pravni posel sklenjen, ni dopuščal takega odtujevanja družbene lastnine. Javni pravobranilec o odtujitvi sploh ni bil obveščen. Razlogi sodbe sodišča druge stopnje pa so tudi nejasni, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem sojenju naj sodijo drugi senati.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Po določbi 3. odstavka 16. člena zakona o denacionalizaciji, Uradni list RS, št. 27/91 in 31/93 - v nadaljevanju ZDen - premoženja ni mogoče vrniti, če je na njem lastninska pravica fizičnih ali civilnih pravnih oseb. S tako določbo je dal zakonodajalec prednost poznejšim pravnim temeljem, ki so bili podlaga za razpolaganje z nacionaliziranim premoženjem. Za takšno ureditev, ki delno prizadene pravico denacionalizacijskih upravičencev, da se jim popravijo storjene krivice, saj ne morejo doseči položaja, ki bi bil podoben restituciji, pač pa samo neke vrste premoženjsko satisfakcijo, se je zakonodajalec odločil zaradi zahtev in razlogov pravne varnosti. Ob upoštevanju določbe 3. odstavka 16. člena ZDen (pa tudi določbe 51. člena ZDen, v katerem je opredeljeno, kdo so zavezanci, med temi pa ni fizičnih in civilnih pravnih oseb), morata nositi breme popravljanja krivic predvsem lastnina, ki nima znanega titularja in država, ne pa tudi posamezne fizične osebe, in take pravne osebe, v katerih je že udeležen zasebni kapital, in ki so s pravnimi posli pridobile določene premoženjske pravice na premoženju, ki je prešlo v državno oziroma družbeno last z nacionalizacijo. Tako določba 3. odstavka 16. člena, kot tudi določba 51. člena ZDen pomenita tedaj poseg v pravico, da se upravičencem do denacionalizacije popravijo storjene krivice, ki pa je utemeljen tudi s pravičnostjo, ki zahteva, da se z denacionalizacijo ne smejo povzročati nove krivice.

Določba 89. člena ZDen pa pomeni izjemo od povedanega. V primerih, ko so bili podlaga za razpolaganje z nacionaliziranim premoženjem špekulativni ali fiktivni pravni akti ali posli, pravice denacionalizacijskih upravičencev, da se jim popravijo storjene krivice, ne morejo biti prizadete. Breme popravljanja krivic mora zato v primerih špekulativnih ali fiktivnih pravnih aktov ali poslov nositi tudi sicer znani titular lastninske pravice (tisti, ki je v času odločanja o zahtevi za denacionalizacijo lastnik takega premoženja - 1. odstavek 89. člena ZDen). V primeru špekulativnih ali fiktivnih pravnih aktov ali poslov, ki so bili podlaga za prehod iz družbene v zasebno lastnino, se je zakonodajalec ob tehtanju prizadetih interesov denacionalizacijskih upravičencev na eni strani in lastnikov, ki so premoženje iz družbene lastnine v zasebno lastnino pridobili na podlagi špekulativnih ali fiktivnih pravnih aktov ali poslov na drugi strani, izjemoma odločil (glej 3. odstavek že citiranega 16. člena ZDen in 51. člen ZDen), da je zavezanec za vrnitev oziroma odškodnino pravna oziroma fizična oseba, ki je v času odločanja o zahtevi za denacionalizacijo lastnik premoženja, ki je iz družbene lastnine v zasebno lastnino prešlo na podlagi špekulativnih ali fiktivnih pravnih aktov ali poslov (89. člen ZDen). Pri tem pa v tem členu ZDen ni prav nobene niti časovne niti vsebinske omejitve, še zlasti ne take, kot jo navaja pritožbeno sodišče in ki naj bi bila v tem, da se lahko špekulativnost oziroma fiktivnost pravnih aktov ali poslov nanaša le na tiste akte in posle, ki so nastali prav z namenom izogniti se lastnosti zavezanca ali pa sploh denacionalizaciji, zlasti pa še vrnitvi v naravi. Za pravne akte in posle, ki so nastali prav z namenom, na katerega pritožbeno sodišče omejuje uporabo določbe 89. člena ZDen, uporaba te zakonske določbe sploh ne more biti sporna. Vendar pa je namen določbe 89. člena ZDen ne le v tem, da se prepreči izigravanje določb ZDen, ampak tudi v tem, da se zaradi hudih kršitev pravnega reda (špekulativnost ali navideznost pravnih aktov in poslov, ki so bili podlaga za pridobitev lastninske pravice na premoženju, ki je bilo nacionalizirano in postalo družbena lastnina) omogoči denacionalizacijskim upravičencem denacionalizacija tudi tistega nacionaliziranega premoženja, ki je sicer prešlo v zasebno lastninsko sfero, vendar pa na podlagi špekulativnega ali navideznega pravnega akta ali posla. Ta denacionalizacija bi bila sicer zaradi določb 3. odstavka 16. člena in 51. člena ZDen onemogočena ali vsaj precej prizadeta (ne bi mogli doseči položaja, ki bi bil podoben restituciji, pač pa samo neke vrste premoženjsko satisfakcijo). Iz navedenih razlogov je materialnopravna razlaga 89. člena ZDen s strani pritožbenega sodišča preozka. Zaradi zmotne razlage navedene določbe ZDen pa pritožbeno sodišče ni odgovorilo na vse pritožbene trditve tožeče stranke. To bo potrebno narediti v nadaljevanju postopka. Zato je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo, zadevo pa vrnilo temu sodišču v novo sojenje (395. člen ZPP).

Tožeča stranka je v reviziji predlagala, naj se reviziji tako ugodi, da se razveljavita tako sodba sodišča druge, kot tudi sodba sodišča prve stopnje, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku na bi sodišči zadevo obravnavali v spremenjenem senatu. Revizijsko sodišče je revizijskemu predlogu le delno ugodilo, razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa pritožbeni senat v dosedanjem postopku sploh še ni zavzel stališča do vseh pritožbenih trditev tožeče stranke. Zato ni mogoče slediti revizijskemu predlogu, naj revizijsko sodišče v skladu z določbo 371. člena ZPP odredi, naj v ponovljenem postopku zadevo obravnava drug senat. Izrek o stroških revizijskega postopka je odpadel, ker tožeča stranka, ki je z revizijo uspela, stroškov revizijskega postopka ni zaznamovala.