Jedro

Tožnik (vojak) uveljavlja plačilo odškodnine za nematerialno škodo, ki jo je utrpel spornega dne, ob igranju nogometa na snegu. Igranje nogometa, četudi na snegu, ne predstavlja nevarne dejavnosti, saj ne predstavlja tveganja, ki bi bilo večje od običajnega. Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da so kriteriji nevarnosti pri ocenjevanju vojaških vaj višji, kot bi bili pri ocenjevanju podobnih dejavnosti v civilnem življenju. Vojaško usposabljanje ima svoje posebnosti glede namena in glede načina urjenja, pa tudi glede udeležencev in drugih okoliščin. Tudi okoliščina, da je bilo izvajanje vaje za tožnika obvezno, nima za posledico objektivne odgovornosti države.

Zaključek sodišča prve stopnje, da je podan ekskulpacijski razlog iz drugega odstavka 153. člena OZ in, da je tožniku škoda nastala izključno zaradi njegovega ravnanja, je v nasprotju z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ni podana odgovornost tožene stranke po načelu objektivne odgovornosti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani zavrnilni del sodbe ( točke II, III, IV in V) se razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 8.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 9. 2011 do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati znesek 49.270,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot izhaja iz izreka sodbe; da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino iz naslova prikrajšanja pri plači v bruto zneskih navedenih v točki 2/II izreka sodbe, obračunati in odvesti od bruto zneskov prispevke in davke in tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi; da je tožena stranka dolžna tožniku plačati od 1. 4. 2013 dalje rento v znesku 95,28 EUR bruto mesečno, od tega zneska odvesti davke in prispevke in tožniku plačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi; da je tožena stranka dolžna tožniku plačati pravdne stroške (II. točka izreka). Zavrnilo je podredni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 57.270,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter odškodnino iz naslova prikrajšanja pri plači za mesece februar do december 2012 in januar do marec 2013 ter od 1. 4. 2013 dalje rento zaradi prikrajšanja pri plači v znesku 95,28 EUR bruto mesečno ter plačati stroške postopka (III. točka izreka - prvi podredni tožbeni zahtevek). Zavrnilo je drugi podredni tožbeni zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati znesek 58.309,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov, navedenih v 1/IV točki izreka sodbe, ter da je tožena stranka dolžna tožniku plačati rento zaradi prikrajšanja pri plači v znesku 74,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter stroške postopka (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki, v 15 dneh od vročitve sodbe, povrniti stroške sodnega postopka v znesku 650,32 EUR, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka oziroma podredno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v nov postopek sodišču prve stopnje pred spremenjeni senat. V pritožbi navaja, da se sodba sodišča prve stopnje sklicuje na novejšo sodno prakso, po kateri naj igranje nogometa na snegu ne bi bila nevarna dejavnost (sodba VSL opr. št. II Cp 2999/2013 z dne 22. 1. 2014 in sodba VDSS opr. št. Pdp 227/2013 z dne 28. 3. 2013), ki pa za konkretni primer ne pride v poštev. Namreč v zadevi VSL II Cp 2999/2013 je šlo za padec na mokrem podestu stopnic in je bilo zavzeto stališče, da o protipravnem ravnanju ne moremo govoriti, če je škoda posledica običajnega, vsakodnevnega rizika, ki ga vsak človek z običajno, povprečno skrbnostjo lahko nevtralizira tako, da do škode ne pride. V zadevi VDSS, opr. št. Pdp 227/2013 pa je sodišče obravnavalo padec na poti proti izhodu iz servisne delavnice zaradi spolzkih tal in torej judikat nima podobnega dejanskega stanja kot je v predmetni zadevi. Povsem nejasna je sodba sodišča prve stopnje v 13. točki, saj ni mogoče ugotoviti, ali sodišče povzema navedbe tožene stranke ali gre za dokazno oceno sodišča. Ugotovitev sodišča, da je nogomet v snegu do kolen nekaj normalnega v Slovenski vojski je v nasprotju s tem, kar izhaja iz spisa in splošno znanih dejstev. Vsakdo namreč ve, da igranje nogometa v popolni vojaški opravi, v globokem snegu ni vojaška vaja, kot to izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje. Prav tako razlogovanje sodišča, da bi tožnik lahko odklonil sodelovanje, ni razumljivo v povezavi z oceno sodišča, da je šlo pri tej aktivnosti za bistven element vojaškega urjenja oziroma vojaško vajo. Vojak mora ukaz izvršiti brez odlašanja in lahko ugovarja šele po izvršitvi ukaza po službeni poti v skladu s strogimi pravili hierarhije. Zato je bila izpoved poročnice A.A., da bi lahko tožnik odklonil sodelovanje, prilagojena sodnemu postopku, saj je ravno ona tista, ki je izdala ukaz za igranje nogometa v globokem snegu. Nasprotje med razlogi sodbe predstavlja tudi ugotovitev sodišča, da je tožena stranka prispevala 16 % k škodnemu dogodku, ker je A.A. ukazala igranje nogometa in bi neizpolnjevanje ukaza pomenilo kršitev vojaške dolžnosti. Pred tem pa je sodišče zapisalo, da verjame A.A., da bi lahko tožnik odklonil igranje. Navedeno nasprotje med razlogi napadene sodbe predstavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je zaslišalo pretežno priče, ki so bili častniki in nadrejeni tožniku, ni pa zaslišalo s strani tožnika predlaganih prič očividcev - sovojakov, ki so prav tako igrali nogomet in so bili prisotni ob poškodbi tožnika. Zakaj sodišče ni zaslišalo prič, ki so prejele ukaz za igro nogometa in ni razčistilo, ali se je igralo prostovoljno ali ne, kakšna je bila globina snega in razmere na terenu, res ni razumljivo. Nasprotno pa je sodišče poklonilo vero tistim pričam, ki so bile odgovorne za organizacijo urjenja in je življenjsko logično in pričakovano, da bodo svoje ravnanje skušale opravičiti. Sodišče pa je tudi nekritično sledilo izpovedi A.A., da se je tožnik, razporejen na formacijsko dolžnost vojak, lahko sam odločil, da bo šel na slikanje kolena na misiji in da si je tožnik sam določal, ali bo v času čakanja opravljal kakšne dolžnosti in podobno. Tožnik je bil udeleženec na mednarodni misiji na B. in vsakomur, ki le malo razume, kaj pomeni vojska in mirovne sile, je tako razlogovanje sodišča nerazumljivo. Glede višine snežne odeje je sodišče napačno ugotovilo, da je sneg segal do gležnjev, saj je tožnik v spis vložil fotografije, posnete dan pred nesrečo, iz katerih je razvidno, da je močno snežilo in da je snežna odeja vojakom segala do kolen. S temi fotografijami je tožnik dokazoval, da je bilo dan kasneje več kot pol metra snega. Sodišče bi na podlagi predloženih fotografij, izpovedbe tožnika in priče C.C. moralo ugotoviti, da sneg v trenutku poškodbe ni segal igralcem do gležnjev, temveč je šlo za globok sneg kot je trdil tožnik. Ugotovitev sodišča, da je do poškodbe tožnika prišlo predvsem zaradi njegovega neskrbnega ravnanja, je povsem brez razlogov, saj sodišče ne pove, kaj bi tožnik sploh naredil narobe. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik prejel ukaz za igranje nogometa na zasneženem terenu, dokazni postopek pa je tudi pokazal, da je tožnik moral igrati nogomet, saj je prejel takšen ukaz. Tožnik je ravnal povsem v skladu z odredbo poročnice A.A. in ni sam določil igre, načina igre, terena, kjer se bo aktivnost izvajala, nadalje je tožnik sodeloval pri ogrevanju - gaženju par krogov v snegu okoli igrišča, kot mu je bilo ukazano in tožniku nihče ni očital, da je nepravilno igral nogomet, obut in oblečen pa je bil tako kot mu je bilo ukazano. Tožnik je ravnal popolnoma enako kot vsi ostali sovojaki in trditev, da temu ni bilo tako tožena stranka ni postavila. Zato je nerazumljivo razlogovanje sodišča, da se je tožnik poškodoval izključno zaradi lastnega neskrbnega ravnanja. Enako prazni so razlogi, ki jih je sodišče navedlo v 24. točki sodbe, češ da delodajalec ne more preprečiti nastanka škodnega dogodka, do katerega lahko pride zaradi neprevidnega ravnanja delavca ter da je o protipravnem ravnanju moč govoriti, če je škoda posledica neobičajnega, nevsakodnevnega rizika, ki ga človek z običajno skrbnostjo lahko nevtralizira tako, da do škode ne pride. Kaj se s takimi izseki iz judikatov, ki nimajo nobene zveze s predmetnim primerom, očita tožniku ni razumljivo. Tožena stranka tožniku tudi ni očitala nič konkretnega, kaj bi naj tožnik storil napačno, zato bi sodišče v skladu s 214. členom ZPP moralo šteti, da je temelj izkazan 100 %. Nogomet na snegu, ko si ga je omislila poročnica A.A. pa je bil unikaten dogodek, o čemer je izpovedal tožnik in bi izpovedale predlagane priče, ki pa jih naslovno sodišče ni zaslišalo. Pomanjkanje razlogov in nasprotje med samimi razlogi predstavljajo kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako naslovno sodišče sicer razloguje da objektivna odgovornost tožene stranke ni podana, saj ni šlo za nevarno stvar, pri tem pa pri odločanju uporabi materialno pravo, ki se nanaša na objektivno odgovornost, saj je v skladu z drugim odstavkom 153. člena OZ razmerjilo prispevek k škodnemu razmerju med tožnikom in toženo stranko 84 % proti 16 %. Pri višini soprispevka tožnika sodišče ni upoštevalo pravila dokaznega bremena, saj je tožena stranka podala le splošen ugovor, da tožnik ni ravnal pazljivo, konkretnega očitka tožniku pa tožena stranka ni podala v sklopu svojih trditev. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo odškodnino v višini 3.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti tekom zdravljenja (tožnik je zahteval 21.500,00 EUR); za prestani in bodoči strah je sodišču tožniku prisodilo 1.500,00 EUR (tožnik je zahteval 2.500,00 EUR); za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče tožniku prisodilo 2.500,00 EUR (tožnik je zahteval 21.000,00 EUR); za duševne bolečine zaradi skaženosti je sodišče tožniku prisodilo 348,00 EUR (tožnik je zahteval 2.200,00 EUR) in iz naslova prikrajšanja pri plači zaradi predčasne vrnitve iz mirovne misije na B. je sodišče prisodilo 652,00 EUR, upoštevaje ugotovljen tožnikov soprispevek k nesreči v višini 84 % (tožnik je zahteval 4.070,18 EUR). Popolnoma nejasno je, kako je naslovno sodišče prišlo do zneskov odškodnin po posameznih odškodninskih postavkah. Sodišče ni zaslišalo s strani tožnika večine predlaganih prič v zvezi z odškodnino, ki jo je tožnik zahteval zaradi šikaniranja in v zvezi z zatrjevano škodo, povzročeno s šikaniranjem, sodba tudi nima nobenih razlogov. Tožnik pa je bil prikrajšan tudi pri plači, kar izhaja iz plačilnih list in je iz naslova prikrajšanja pri plači vtoževal različne zneske prikrajšanja glede na posamezna obdobja od 10. 2. 2012 do 1. 2. 2013 in od 1. 4. 2013 dalje. Sodba nima razlogov o listinsko dokazanem prikrajšanju in se tudi v tem delu ne more preizkusiti. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Tožnik je uveljavljal plačilo odškodnine za nematerialno škodo, ki jo je utrpel dne 19. 12. 2010, ob igranju nogometa na snegu, ko si je poškodoval desno koleno. Tožnik je navedel, da je igral nogomet v uniformi in vojaških čevljih, pri tem pa je bil na igrišču sneg v višini 30 cm. Po poškodbi je bil tožnik dne 20. 12. 2010 na pregledu pri italijanskem zdravniku, kateri mu je odredil petdnevno mirovanje. Zaradi poškodbe se je tožnik predčasno vrnil z misije v D. v Slovenijo dne 14. 2. 2011, kjer je bil nato operiran na desnem kolenu. V obravnavanem primeru gre za nezgodo pri delu, torej za vprašanje odgovornosti delodajalca za škodo, ki je pri delu nastala njegovemu delavcu. To ureja 184. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), ki določa, da odgovarja delodajalec oškodovanemu delavcu po splošnih pravilih civilnega prava. Tožnik je trdil, da je tožena stranka za nastalo škodo odgovorna po načelu objektivne in krivdne odgovornosti, ker mu je nadrejena delavka odredila, da mora igrati nogomet na igršiču, kljub snegu v višini 30 cm.

6. Objektivna odškodninska odgovornost je odgovornost - ne glede na krivdo - za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico (drugi odstavek 131. člena OZ). Za škodo nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja (150. člen OZ). S tem, ko zakon objektivno odgovornost opredeljuje kot odgovornost za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost, tega pojma ne definira. Zato je „večja škodna nevarnost“ pravni standard, ki mu mora dati vsebino sodišče glede na okoliščine primera. Temeljno izhodišče za presojo nevarne dejavnosti je predpostavka, da je nevarna dejavnost tista, iz katere izhaja večja možnost poškodb, kot je to običajno. Po splošnem pojmovanju mora taka dejavnost odstopati od drugih dejavnosti zaradi večje izpostavljenosti za nastanek škode. Zaradi povečane nevarnosti za poškodbe oziroma bolezni taka dejavnost zahteva strožje varnostne ukrepe, pa tudi večjo pazljivost tistega, ki tako dejavnost opravlja.

7. Tožena stranka je trdila, da je bilo igranje nogometa na snegu konkretnega dne nekaj normalnega in del priprave k boljši telesni zmogljivosti vojakov na misiji, kar je bistven element vojaškega urjenja, kar so izpovedale priče A.A., E.E., C.C., F.F. in G.G. (13. točka sodbe). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da igranje nogometa, četudi na snegu, ne predstavlja nevarne dejavnosti, saj ne predstavlja tveganja, ki bi bilo večje od običajnega. Tudi Vrhovno sodišče je sprejelo stališče, da so kriteriji nevarnosti pri ocenjevanju vojaških vaj višji, kot bi bili pri ocenjevanju podobnih dejavnosti v civilnem življenju. Vojaško usposabljanje ima svoje posebnosti glede namena in glede načina urjenja, pa tudi glede udeležencev in drugih okoliščin. Tudi okoliščina, da je bilo izvajanje vaje za tožnika obvezno, nima za posledico objektivne odgovornosti države (tako je odločilo Vrhovno sodišče RS s sodbo, opr. št. II Ips 316/2007 z dne 9. 10. 2008, sodbo in sklepom, opr. št. II Ips 543/2008 z dne 10. 10. 2011 in sodbo, opr. št. VIII Ips 18/2016 z dne 5. 4. 2016).

8. Zaključek sodišča, da je podan ekskulpacijski razlog iz drugega odstavka 153. člena OZ in, da je tožniku škoda nastala izključno zaradi njegovega ravnanja, pa je v nasprotju z ugotovitvijo sodišča prve stopnje v 11. in 12. točki sodbe, da ni podana odgovornost tožene stranke po načelu objektivne odgovornosti.

9. Sodišče prve stopnje je v 24. točki sodbe zapisalo, da je toženi stranki moč očitati, da za varnost tožnika pri delu ni ustrezno poskrbela in da bi za igranje nogometa, v konkretnem primeru, bilo potrebno sprejeti tudi druge ukrepe za zagotovitev varnosti pri delu (predhodno očistiti sneg z igrišča) in ker tožena stranka, v skladu s svojo dolžnostjo dela ni organizirala tako, da bi bili delavci, s potrebno delovno skrbnostjo in ob normalni pazljivosti, brez nevarnosti za svoje zdravje in življenje je podana krivdna odgovornost tožene stranke. Glede na navedeno je možno zaključiti, da je sodišče prve stopnje ugotovilo krivdno odgovornost tožene stranke, saj se je sodišče prve stopnje sklicevalo predvsem na 43. člen ZDR-1 v povezavi s 5. členom ZVZD. ZVZD v 5. členu določa, da je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom in mora v ta namen izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. Hkrati pa je sodišče prve stopnje je v 24. točki sodbe na podlagi izpovedi prič A.A., F.F. in G.G. ugotovilo, da je tožena stranka poskrbela za varne pogoje dela v skladu s citiranim določilom ZVZD. Z navedenim, da tožena stranka dela ni organizirala tako, da bi delavci s potrebno delovno skrbnostjo in ob normalni pazljivosti bili brez nevarnosti za svoje zdravje in življenje, pa prihaja sodišče prve stopnje samo s seboj v nasprotje.

10. Glede na navedeno je utemeljena pritožbena trditev tožnika, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma, da so ti razlogi med seboj v nasprotju in s tem uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih glede višine soprispevka tožnika (84 %). Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ocenjuje, da je tožnik v večji meri prispeval k nastali nezgodi in v čem je tožnikova opustitev dolžne skrbnosti, ki je pomembno prispevala k nastanku škode. Sodišče prve stopnje se je sicer pravilno sklicevalo na Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD - Ur. l. RS, št. 56/99 s spremembami) in da je v skladu z navedenim zakonom delavec dolžan skrbeti za varovanje lastnega življenja in zdravja, ni pa pojasnilo, kako bi moral ravnati tožnik (dela ni opravljal s takšno pazljivostjo), da bi varoval svoje življenje in zdravje in katero tožnikovo ravnanje predstavlja kršitev drugega odstavka 9. člena ZVZD. Sodišče je sicer zaključilo, da je tožnik delo opravljal s premajhno pazljivostjo oziroma z nezadostno skrbnostjo oziroma natančnostjo, vendar ni pojasnilo, katera tožnikova opustitev dolžne skrbnosti je pomembno prispevala k nastanku škode v tako visokem prispevku (84 %).

11. Sodišče prve stopnje pa je pravilno zaključilo, da si je tožnik ob igranju nogometa dne 19. 12. 2010 poškodoval le desno nogo in da je imel tožnik poškodovano križno vez levega kolena že pred škodnim dogodkom, zato je v tem delu pritožba neutemeljena. Izvedenec medicinske stroke H.H. dr. med., specialist kirurg je v svojem izvedeniškem mnenju z dne 19. 3. 2015 ugotovil, da je tožnik dne 19. 12. 2010 utrpel poškodbo sprednje križne vezi desnega kolena in delno raztrganino notranjega miniskusa in da ni utrpel istočasno poškodbe levega kolena in da je prišlo do poškodbe levega kolena že v letu 1996, kar je razvidno iz medicinske dokumentacije.

12. Sodišče prve stopnje je zapisalo, da je odmerilo primerno in pravično odškodnino ob upoštevanju odškodnin v podobnih primerih in sicer je tožniku priznalo 3.000,00 EUR za fizične bolečine, 1.500,00 EUR za strah in 2.500,00 EUR za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in 348,00 EUR za skaženost, to je skupno 7.348,00 EUR. Za premoženjsko škodo pa je sodišče tožniku priznalo znesek 652,00 EUR, to je 16 % zahtevanega zneska (razlika v plači, če bi bil na misiji do konca misije, glede na to, da je za nastalo poškodbo tožnik prispeval 84 %). Iz obrazložitve sodišča prve stopnje v 26. točki sodbe izhaja, da je sodišče tožniku premoženjsko škodo priznalo v deležu 16 % (znesek 652,00 EUR glede na to, da je tožnik k nastali poškodbi prispeval 84 %). V zvezi z odmerjeno odškodnino za fizične bolečine, strah in za psihične bolečine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti in skaženost pa sodišče prve stopnje ni navedlo, ali gre za zneske, ki jih je sodišče priznalo ob upoštevanju tožnikovega soprispevka ali za priznano odškodnino za nematerialno škodo (raztrganino križne vezi desnega kolena in raztrganino notranjega miniskusa) v celotnem znesku oziroma je že upoštevalo višino soprispevka tožnika. Pravilno tožnik v pritožbi opozarja, da se izračun priznane odškodnine za posamezne postavke (prestane in bodoče telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, prestani in bodoči strah, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in zaradi skaženosti), ob upoštevanju višine soprispevka tožnika, ne ujemajo in da ni mogoče preveriti, kako je naslovno sodišče prišlo do zneskov odškodnin po posameznih postavkah. Pravilno opozarja pritožba, da sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti in je zato podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. Neutemeljena pa je pritožbena trditev, da je z neizvedbo dokaza - pritegnitvijo izvedenca klinične psihologije o zatrjevani škodi, povzročeni s šikaniranjem, da sodba nima razlogov in se ne da preizkusiti ter predstavlja kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je zavrnilo predlog tožnika za pritegnitev izvedenca klinične psihologije, ki naj bi podal mnenje o posledicah, ki so nastale tožniku zaradi neustrezne obravnave po poškodbi s strani nadrejenih in ker mu niso omogočili zdravljenja. Sodišče je zapisalo, da so priče A.A., I.I., F.F. in G.G. skladno izpovedale, da je tožniku bilo omogočeno zdravljenje poškodbe glede na konkretne razmere (misija na B.) in na podlagi njihovih izpovedi je zaključilo, da tožnik ni bil šikaniran s strani nadrejenih delavcev, zato tudi ni utemeljen zahtevek tožnika za plačilo odškodnine iz naslova šikaniranja.

14. Ne glede na vse navedeno pa je postala sodba sodišča prve stopnje pravnomočna v ugodilnem delu, ko je toženi stranki naložilo, da je dolžna v 15 dneh od prejema sodbe sodišča prve stopnje tožniku plačati znesek 8.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 9. 2011 do plačila pod izvršbo, saj se zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje ni pritožila tožena stranka.

15. Pritožbeno sodišče opozarja še, da je sodišče prve stopnje neupravičeno odločalo tudi o podrednih zahtevkih tožnika, saj na podlagi tretjega odstavka 182. člena ZPP sodišče odloči o podredno postavljenem tožbenem zahtevku le v primeru, če v celoti zavrne primarni tožbeni zahtevek. V konkretnem primeru pa sodišče ni v celoti zavrnilo primarnega tožbenega zahtevka. Prav tako pa bo moralo sodišče prve stopnje primarni in podredni tožbeni zahtevek v nadaljevanju obravnavati kot enoten tožbeni zahtevek, saj je podredni tožbeni zahtevek v celoti vključen v primarni zahtevek in bi meritorno odločanje o podrednem tožbenem zahtevku predstavljalo ponovno odločanje o isti stvari.

16. Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijani zavrnilni del sodbe razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj navedene bistvene kršitve določb postopka samo ne more odpraviti (354. člen ZPP).

17. Sodišče bo v novem sojenju ugotovljene kršitve odpravilo in natančno obrazložilo pravno relevantne okoliščine, ki kažejo na krivdno odgovornost tožene stranke in da je tožnik prispeval k nastali škodi 84 %.

18. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena.

19. Pritožbeno sodišče o stroških, ki so tožniku nastali s pritožbo ni odločalo in bo o njih odločeno v nadaljnjem postopku.