Jedro

Kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP ni podana, s tem ko je bila obsojencu izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila v mejah, določenih v 1. odstavku 169. člena KZ, določena kazen enega meseca zapora, v okviru 2. odstavka 50. člena KZ pa tudi preizkusna doba dveh let.

Izrek

Zahteva obs. Ž.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obs. Ž.Š. se oprosti povrnitve stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Obs. Ž.Š. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu z dne 5.12.2000 spoznan za krivega kaznivega dejanja razžalitve po 1. odstavku 169. člena v zvezi s 178. členom KZ. Sodišče prve stopnje mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 1. odstavku 169. člena KZ določilo kazen 1 meseca zapora s preizkusno dobo 2 let. Obsodilo ga je tudi na povrnitev stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 20.2.2001 deloma ugodilo obsojenčevi pritožbi in je prvostopenjsko sodbo v odločbi o stroških kazenskega postopka spremenilo tako, da je obsojenca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, v ostalem delu pa je pritožbo obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

V uvodu zahteve za varstvo zakonitosti obs. Ž.Š. navaja, da jo vlaga zaradi bistvenih kršitev ZKP in zaradi napačne uporabe KZ, pri tem pa trdi, da je sodišče ravnalo v nasprotju z določili 17. in 18. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in prvostopnemu sodišču naloži ponovno obravnavanje in odločanje o zadevi.

Vrhovna državna tožilka Republike Slovenije B.B. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podala na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da iz obrazložitve zahteve za varstvo zakonitosti izhaja, da gre za nestrinjanje obsojenca z ugotovljenim dejanskim stanjem, iz tega razloga pa tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti. Razen tega je sodišče izvedlo vse dokaze, potrebne za odločitev, okoliščina, da nekaterim dokaznim predlogom ni ugodilo, pa ne pomeni kršitve določil 16. in 17. člena ZKP. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva obs. Ž.Š. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

S tem, ko obs. Ž.Š. navaja, da izpovedbi prič A.S. in D.H. nista zanesljivi in da na njuni izpovedbi in tudi na uradne zaznamke, ki sta jih sestavila, sodišče ne bi smelo opreti svoje sodbe, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tega razloga po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati. Sicer je obs. Ž.Š. enako navajal že v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, vendar je drugostopenjsko sodišče njegove navedbe zavrnilo kot neutemeljene. Tudi zato, ker je prvostopenjsko sodišče zavrnilo dokazne predloge obsojenca, ni ravnalo v nasprotju z določili 17. in 18. člena ZKP. Zavrnitev dokaznih predlogov je obrazložilo in s tem ravnalo v skladu z določilom 7. odstavka 364. člena ZKP, saj je v razlogih sodbe pravilno pojasnilo, da se dokazni predlogi obsojenca ne nanašajo na konkretni obravnavani dogodek, temveč le osvetljujejo njegovo ozadje, ki pa je bilo glede na zagovor obsojenca in izpovedbi prič A.S. in D.H. sodišču že znano. Tudi drugostopenjsko sodišče je taki odločitvi pritrdilo. Sicer pa je potrebno še dodati, da ni bil predmet kazenskega postopka ugotavljanje dedne nevrednosti I.Š. in njegovih sorodnikov, pač pa je to glede na tožbo Ž.Š. z dne 22.11.2000 predmet pravdnega postopka.

Kršitev določb kazenskega postopka ni podana, uveljavljane "napačne uporabe KZ", očitno kršitve kazenskega zakona, pa obs. Ž.Š. v zahtevi za varstvo zakonitosti v zvezi z odločbo o krivdi sploh ni obrazložil. Le sklepati je mogoče, da ta razlog uveljavlja s tem, ko navaja, da mu je bila izrečena neprimerna kazenska sankcija. Tudi ta kršitev ni podana, saj je kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena KZ podana le v primeru, če je bila z odločbo o kazni, pogojni obsodbi ali sodnem opominu oziroma z odločbo o varnostnem ukrepu ali odvzemu premoženjske koristi prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu. Obs. Ž.Š. je bila namreč izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila v mejah, določenih v 1. odstavku 169. člena KZ, določena kazen enega meseca zapora, v okviru 2. odstavka 50. člena KZ pa tudi preizkusna doba dveh let. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo obs. Ž.Š. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

Iz istih razlogov kot drugostopenjsko sodišče je Vrhovno sodišče na podlagi 98.a člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP obsojenca oprostilo povrnitve stroškov, ki so nastali v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.